1. Zakaj naj bi sprejeli Božje discipliniranje?

SALOMON, kralj starodavnega Izraela, je vsem nam povedal dober razlog, zakaj naj bi sprejeli Božje discipliniranje. »Moj sin, Jehovovega discipliniranja ne zavračaj,« je rekel, »in njegovo opominjanje naj se ti ne upira. Kogar namreč Jehova ljubi, tega opominja, tako kakor oče sina, katerega ima rad.« (Pregovori 3:11, 12, NW) Da, naš nebeški Oče nas disciplinira zato, ker nas ljubi.

2. Kaj je »discipliniranje« in kako vse smo lahko disciplinirani?

² »Discipliniranje« se nanaša na kaznovanje, opominjanje, poučevanje in vzgajanje. »Nobeno discipliniranje sprva ne prinese veselja, temveč bolečino,« je napisal apostol Pavel, »kasneje pa tistim, ki so bili tako vzgajani, prinese sad, poln miru, namreč pravičnost.« (Hebrejcem 12:11) Če bomo sprejeli Božje discipliniranje in živeli po njem, bomo lahko ravnali pravično in se tako približali svetemu Bogu Jehovu. (Psalm 99:5) Opomnjeni smo lahko po sovernikih, po tem, kar se učimo na krščanskih shodih, ter po tem, kar preučujemo v Božji Besedi in publikacijah ‚zvestega oskrbnika‘. (Luka 12:42–44) Ko smo tako opozorjeni na nekaj, v čemer bi se morali popraviti, smo lahko zares hvaležni. Kakšno discipliniranje pa morda potrebujejo tisti, ki so storili hud greh?

3. Kdaj je posameznik izobčen?

³ Božji služabniki preučujejo Biblijo in krščanske publikacije. O Jehovovih merilih  razpravljajo na svojih shodih, zborih in zborovanjih. Kristjani naj bi torej vedeli, kaj Jehova od njih pričakuje. Član občine je izobčen le takrat, ko hudo greši in se za to ne kesa.

4., 5. Navedite primer iz Svetega pisma, ko je bil nekdo izobčen, in pojasnite, zakaj je bila občina spodbujena, naj posameznika ponovno sprejme.

⁴ Poglejmo si primer iz Svetega pisma, ko je bil nekdo izobčen. Občina v Korintu je dopuščala ‚takšno nečistovanje, kakršnega ni bilo niti med narodi, namreč da je imel nekdo ženo svojega očeta‘. Pavel je Korinčane opomnil, naj ‚takšnega človeka izročijo Satanu v uničenje mesa, da bi bil duh obvarovan‘. (1. Korinčanom 5:1–5) Ko so grešnika izobčili in ga izročili Satanu, je spet postal del Hudičevega sveta. (1. Janezovo 5:19) S tem so iz občine odstranili škodljiv meseni vpliv ter v njej ohranili ‚duha‘ oziroma stališče, kakršno ima Bog. (2. Timoteju 4:22; 1. Korinčanom 5:11–13)

⁵ Pavel je nedolgo zatem kristjane v Korintu spodbudil, naj prestopnika ponovno sprejmejo medse. Zakaj? Zato da jih ne bi morda »ukanil Satan«, je rekel apostol. Grešnik se je očitno pokesal in začel znova živeti moralno čisto. (2. Korinčanom 2:8–11) Če Korinčani tega skesanega človeka ne bi želeli ponovno sprejeti, bi jih Satan ukanil, saj bi postali trdosrčni in neizprosni, ravno to pa bi si on želel. Skesanemu so najverjetneje kmalu ‚odpustili in ga potolažili‘. (2. Korinčanom 2:5–7)

6. Kaj se lahko doseže z izobčenjem?

⁶ Kaj se z izobčenjem doseže? Jehovovo sveto ime je obvarovano sramote, njegovo ljudstvo pa ostane na dobrem glasu. (1. Petrovo 1:14–16) Občina s tem, da odstrani neskesanega prestopnika, podpre Božja merila in ostane duhovno čista. Poleg tega lahko ta ukrep neskesanega posameznika navede na to, da se zave resnosti storjenega greha.

7. Kako se je David počutil takrat, ko ni priznal svojih grehov?

⁷ Večina tistih, ki storijo kak hud greh, se iskreno pokesa in ni izobčena. Seveda se nekaterim ni tako enostavno resnično pokesati. Premislimo o izraelskem kralju Davidu, ki je spesnil 32. psalm. Ta pesem odkriva, da David nekaj časa ni priznal hudih grehov, ki jih je storil najbrž v zvezi z Batsebo. Zaradi teh grehov je tako zelo trpel, da mu je to izpilo vso življenjsko energijo, prav kakor poletna vročina drevesu posrka sok. Prenašal je tako telesne kot duševne bolečine, toda ko se je ‚izpovedal svojih prestopkov‘, mu je Jehova odpustil. (Psalm 32:3–5) David je nato zapel: »Blagor človeku, ki mu GOSPOD ne všteva krivice.« (Psalm 32:1, 2) Kako dobro se je počutil, ko se ga je Bog usmilil!

8., 9. Kako izobčen posameznik pokaže, da se kesa, in kako pomembno je kesanje pri tem, da bi bil ponovno sprejet?

⁸ Jasno je torej, da se mora grešnik pokesati, če želi doseči usmiljenje. Vendar kesanje ne pomeni tega, da človeka spremlja občutek sramu ali pa se boji, da ga bodo razkrili. »Pokesati se« pomeni, da si posameznik »pridobi drugačen pogled« na slabo ravnanje, ker obžaluje, kar je storil. Skesan človek ima ‚potrto in pobito srce‘ ter želi ‚popraviti krivico‘, če je to le mogoče. (Psalm 51:17; 2. Korinčanom 7:11)

⁹ Kesanje ima pri tem, da je posameznik znova sprejet v krščansko občino, zelo pomembno vlogo. Izobčeni ni kar samodejno sprejet po nekem določenem obdobju. Preden se to lahko zgodi, se mora v svojem srcu zelo spremeniti. Zavedati se mora, kako resen je njegov greh ter kakšno sramoto je nakopal Jehovu in občini. Grešnik se mora pokesati, iskreno moliti za odpuščanje in se podrediti Božjim pravičnim zahtevam. Ko prosi za to, da bi bil ponovno sprejet, naj bi  očitno kazal, da se je pokesal in da opravlja »dela, ki sodijo h kesanju«. (Apostolska dela 26:20)

10., 11. Zakaj naj svojega greha ne bi skušali kratko malo prikriti?

¹⁰ Nekateri, ki so grešili, morda razmišljajo: ‚Če komu povem za svoj greh, potem bom mogoče moral odgovarjati na neprijetna vprašanja in bom morda izobčen. Če pa ga zadržim zase, se bom vsemu temu ognil in nihče v občini ne bo zanj nikoli izvedel.‘ Ti posamezniki ob takšnem razmišljanju spregledajo nekatere pomembne dejavnike. Katere?

¹¹ Jehova je »poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, ki hrani milost tisočim, ki odpušča krivico in prestopek in greh«. Vseeno pa svoje ljudstvo tudi »primerno« opominja. (2. Mojzesova 34:6, 7; Jeremija 30:11) Kako bi se vas Bog sploh lahko usmilil, če bi hudo grešili, pa bi to morda skušali prikriti? Jehova bi za ta prestopek vedel in ga ne bi kratko malo spregledal. (Pregovori 15:3; Habakuk 1:13)

12., 13. Kakšne so lahko posledice, če posameznik skuša prestopek skriti?

¹² Če ste storili hud greh, si boste lahko s tem, da ga priznate, znova pridobili čisto vest. (1. Timoteju 1:18–20) Če pa ga ne priznate, bo vaša vest omadeževana, zaradi česar se lahko zgodi, da boste še bolj grešili. Zapomnite si, da niste grešili samo proti človeku ali občini. Grešili ste proti Bogu. Psalmist je zapel: »GOSPOD je v svojem svetem templju, GOSPOD ima svoj prestol v nebesih; njegove oči gledajo, njegov pogled preizkuša človeške otroke. GOSPOD preizkuša pravičnega in krivičnega.« (Psalm 11:4, 5, SSP)

¹³ Jehova ne bo blagoslovil nikogar, ki skriva hud greh in skuša ostati v čisti krščanski občini. (Jakob 4:6) Če ste torej kaj zagrešili in želite delati to, kar je prav, se nikar ne obotavljajte greha iskreno priznati. Drugače boste imeli slabo vest, še posebej kadar boste prebrali ali pa slišali nasvet v zvezi s takšnimi resnimi zadevami. Kaj, če vam Jehova ne bi več dajal svojega duha, kakor je to storil s kraljem Savlom? (1. Samuelova 16:14) Če ne bi imeli več Božjega duha, bi utegnili še huje grešiti.

14. Zakaj naj bi prestopnik upošteval nasvet iz Jakoba 5:14, 15?

¹⁴ Kaj bi potemtakem skesani prestopnik moral storiti? »Naj k sebi pokliče občinske starešine, in ti naj molijo zanj ter ga v Jehovovem imenu namažejo z oljem. Molitev, izrečena v veri, bo bolnega ozdravila in Jehova ga bo dvignil.« (Jakob 5:14, 15) To, da posameznik pristopi k starešinam, je eden od načinov, da ‚rodi sad, ki sodi h kesanju‘. (Matej 3:8) Ti zvesti in ljubeči možje bodo ‚molili zanj ter ga v Jehovovem imenu namazali z oljem‘. Njihov na Bibliji temelječ nasvet bo na vsakogar, ki se resnično kesa, deloval tako blažilno kakor balzam. (Jeremija 8:22)

15., 16. Kako krščanski starešine posnemajo Boga, čigar zgled je napisan v Ezekielu 34:15, 16?

¹⁵ Naš Pastir Jehova nam je dal zares ljubeč zgled, ko je leta 537 pr. n. št. Jude rešil iz babilonskega ujetništva in ko je leta 1919 n. št. osvobodil duhovni Izrael iz ‚Babilona Velikega‘. (Razodetje 17:3–5; Galačanom 6:16) S tem je izpolnil svojo obljubo: »Jaz sam bom pasel ovce svoje in jaz jih vodil počivat [. . .]. Izgubljene poiščem, razgnane pripeljem nazaj, ranjene obvežem in bolne pokrepčam.« (Ezekiel 34:15, 16)

¹⁶ Jehova je svoje simbolične ovce pasel, jih varno vodil počivat in poiskal izgubljene. Podobno tudi krščanski pastirji skrbijo za to, da je Božja čreda duhovno dobro nahranjena in zaščitena. Starešine poiščejo ovce, ki so odtavale  iz občine. Enako kakor Bog ‚obveže ranjene‘, tudi nadzorniki ‚obvežejo‘ ovce, ki so ranjene zaradi besed drugih ali zaradi lastnih dejanj. In tako kakor Bog ‚pokrepča bolne‘, tako starešine pomagajo tistim, ki so duhovno bolni, morda zato, ker so storili kak prestopek.

17. Zakaj naj se ne bi obotavljali pri starešinah poiskati duhovno pomoč?

¹⁷ Starešine z veseljem ravnajo po naslednjem nasvetu: »Do drugih bodite usmiljeni s strahom.« (Juda 23) Nekateri kristjani so hudo grešili, s tem da so se zapletli v spolno nemoralo. Vendar če se resnično kesajo, lahko pričakujejo, da bodo starešine, ki jim želijo duhovno pomagati, z njimi ravnali usmiljeno in ljubeče. Pavel je o takšnih možeh, med katere je spadal tudi sam, rekel: »Mi nismo gospodarji vaše vere, temveč smo sodelavci za vašo radost.« (2. Korinčanom 1:24) Zato se nikoli ne obotavljajte pri njih poiskati duhovno pomoč.

18. Kako starešine ravnajo s soverniki, ki so zašli s poti?

¹⁸ Zakaj lahko starešinam zaupate, četudi ste hudo grešili? Ker so predvsem pastirji Božje črede. (1. Petrovo 5:1–4) Noben ljubeč pastir ne tepe ubogljivega, meketajočega jagnjeta, ker se je poškodovalo. Zato starešin pri sovernikih, ki so zašli s poti, ne zanima to, kako bi jih zaradi prestopka kaznovali, temveč se osredinjajo na sam greh in na to, kako bi jim duhovno pomagali, če je to mogoče. (Jakob 5:13–20) Starešine morajo soditi pravično in ‚s čredo ravnati nežno‘. (Apostolska dela 20:29, 30; Izaija 32:1, 2) Kakor vsi drugi kristjani naj bi ‚stregli pravici, ljubili usmiljenje in ponižno hodili z Bogom‘. (Miha 6:8) Te lastnosti so nadvse pomembne, kadar sprejemajo odločitve, pri katerih gre za življenje ‚ovc [Jehovove] paše‘ in za njihovo sveto službo. (Psalm 100:3)

19. Kakšno stališče imajo krščanski starešine, ko skušajo posameznika naravnati?

¹⁹ Krščanski starešine so postavljeni po svetem duhu in se trudijo, da bi jih ta tudi vodil. Če kdo »stori kaj napačnega, preden se tega zave« – to pa je storil, ker ni bil oprezen – ga duhovni možje skušajo »naravnati v duhu blagosti«. (Galačanom 6:1; Apostolska dela 20:28) Starešine so pri tem, ko si prizadevajo popraviti njegovo mišljenje, blagi,  a hkrati odločno zagovarjajo Božja merila, tako kakor obziren zdravnik zlomljeno kost naravna previdno, da ne bi po nepotrebnem zadajal bolečine, hkrati pa vseeno skuša težavo odpraviti. (Kološanom 3:12) Starešine se pri presojanju tega, ali bo prestopniku odpuščeno, zatekajo k molitvi in Svetemu pismu, zato njihova odločitev o zadevi odseva Božje gledišče. (Matej 18:18)

20. Kdaj bo morda treba občino obvestiti o tem, da je bil posameznik pokaran?

²⁰ Če se je o grehu razvedelo daleč naokoli ali pa se bo o njem nedvomno še izvedelo, bo najbrž primerno občino obvestiti o tem, da je bil posameznik pokaran, zato da bi se obvarovalo njeno dobro ime. Občina bo prejela obvestilo tudi takrat, ko o zadevi mora biti obveščena. Posameznika, ki je bil sodno pokaran ter duhovno okreva, lahko primerjamo s človekom, ki okreva po telesni poškodbi in začasno ne more biti tako dejaven kot sicer. Skesanemu bo najbrž koristilo, da bo na shodih nekaj časa raje poslušal kakor pa komentiral. Starešine lahko koga prosijo, naj z njim preučuje Biblijo in mu s tem na področjih, na katerih je šibak, pomaga, da se izboljša in tako znova postane ‚zdrav v veri‘. (Titu 2:2) Vse to storijo iz ljubezni, ne pa zato, da bi prestopnika kaznovali.

21. Kako se lahko rešujejo nekateri primeri napačnega ravnanja?

²¹ Starešine lahko duhovno pomagajo na različne načine. Denimo da je brat, ki je imel v preteklosti težave z alkoholom, enkrat ali dvakrat, ko je bil sam doma, preveč popil. Ali pa je kak posameznik, ki je že pred leti opustil kajenje, v trenutku šibkosti ob eni ali dveh priložnostih na samem prižgal cigareto. Čeprav je molil in verjame, da mu je Bog odpustil, bi moral poiskati pomoč pri starešinah, zato da mu takšno grešno ravnanje ne bi prešlo v navado. Pri tem mu lahko pomagata en ali dva starešina. Vendar bosta o zadevi obvestila predsedujočega nadzornika, saj so lahko z njo povezani še drugi dejavniki.

22., 23. Zakaj naj bi še naprej sprejemali Božje discipliniranje?

²² Vsak kristjan, ki želi, da mu je Jehova naklonjen, mora biti pozoren na Njegovo discipliniranje. (1. Timoteju 5:20) Zato si vzemite k srcu vsakršen opomin, ki ga zasledite med preučevanjem Svetega pisma in krščanskih publikacij, ali pa nasvet, ki ga slišite na shodih, zborih in zborovanjih Jehovovega ljudstva. Še naprej bodite pozorni na to, da izpolnjujete Jehovovo voljo. Tako vam bo Božje discipliniranje pomagalo vzdrževati duhovni obrambni zid, ki vas bo varoval pred grehom.

²³ To, da sprejemate Božje discipliniranje, vam bo pomagalo ostajati v Božji ljubezni. Resda so bili nekateri izobčeni iz krščanske občine, vendar ni treba, da se to zgodi tudi vam, če le ‚čuvate svoje srce‘ in ‚živite kot modri‘. (Pregovori 4:23; Efežanom 5:15) Če pa ste trenutno izobčeni, zakaj ne bi storili potrebnih korakov, da bi bili ponovno sprejeti? Bog želi, da bi ga vsi, ki so se mu posvetili, častili zvesto in z »radostnim srcem«. (5. Mojzesova 28:47) To boste lahko počeli vso večnost, če boste le vedno sprejeli Jehovovo discipliniranje. (Psalm 100:2)