Pri nekaterih ljudeh traja kar precej dolgo, da se kaj naučijo iz svojih grenkih izkušenj. Tudi jaz sem bil takšen. Rodil sem se in tudi odraščal v Barceloni, ki je drugo največje mesto v Španiji. Moja družina je živela v predelu, imenovanem Somorrostro, ki se je nekoč razprostiral ob velikem delu mestne obale. Somorrostro je bil znan po kriminalu in preprodaji drog.

 Moja starša sta imela devet otrok in jaz sem bil najstarejši. Ker smo bili zelo revni, me je oče poslal na delo. V lokalnem teniškem klubu sem delal kot pobiralec žogic. Star sem bil deset let in sem delal deset ur dnevno. Zato za razliko od večine vrstnikov nisem hodil v šolo. Ko sem bil star 14 let, sem začel delati kot strojnik v kovinarski delavnici.

 Leta 1975 sem dobil poziv za služenje vojaškega roka, ki je bilo takrat v Španiji obvezno. Ker sem si želel vznemirljivo življenje, sem se prostovoljno pridružil Španski tujski legiji v Melilli, ki je del španskega ozemlja v Severni Afriki. V tem času sem zabredel v umazani svet zlorabe drog in alkohola.

 Ko sem zapustil vojsko, sem se vrnil v Barcelono in ustanovil tolpo. Ukradli smo vse, kar nam je prišlo pod roke. Ukradeno smo potem prodali in s tem denarjem podpirali svojo zasvojenost z drogami. Začel sem jemati LSD in amfetamine. Moje življenje se je vrtelo okrog spolnosti, alkohola in iger na srečo. Takšen življenjski slog me je uničeval in postajal sem vse bolj nasilen. S seboj sem vedno nosil nož, sekiro ali mačeto in brez oklevanja sem kar koli od tega uporabil, če se mi je zdelo nujno.

 Ob neki priložnosti smo jaz in moja tolpa ukradli avto, nato pa nas je začela loviti policija. Bilo je kot v filmu. Z ukradenim vozilom smo se peljali približno 30 kilometrov, takrat pa so na nas začeli streljati policisti. Končalo se je tako, da smo se zaleteli in zbežali s kraja nesreče. Ko je za to izvedel moj oče, me je, razumljivo, vrgel iz hiše.

 Naslednjih pet let je bila ulica moj dom. Spal sem pri vratih, v tovornjakih, na klopeh v parku in na pokopališčih. Nekaj časa sem celo živel v jami. Moje življenje ni imelo nikakršnega smisla in menil sem, da je vseeno, ali sem živ ali mrtev. Spomnim se, kako sem si nekoč pod vplivom drog prerezal žile na zapestju in rokah. Še danes imam brazgotine.

 Ko sem bil star 28 let, me je poiskala mama in me prosila, da se vrnem domov. Strinjal sem se in ji obljubil, da si bom uredil življenje, toda trajalo je kar nekaj časa, da sem to obljubo izpolnil.

 Neko popoldne sta nas obiskali dve Jehovovi priči. Medtem ko sem ju poslušal, sem iz hiše zaslišal očeta, ki je kričal, naj jima zaprem vrata pred nosom. Ker nikoli nisem maral izpolnjevati ukazov, sem se odločil, da ga bom ignoriral. Priči sta mi ponudili tri knjižice, ki sem jih z veseljem sprejel. Vprašal sem ju, kje se srečujejo, in nekaj dni za tem sem se pojavil pred kraljestveno dvorano.

 Prvo, kar sem opazil, je bilo, kako lepo so vsi oblečeni. V nasprotju z njimi sem jaz imel dolge lase, neurejeno brado in ponošena oblačila. Očitno je bilo, da ne spadam mednje, zato sem ostal pred dvorano. Ampak na moje presenečenje sem zagledal nekdanjega člana tolpe in kolega z imenom Juan, ki je bil v obleki. Kasneje sem izvedel, da je zgolj pred enim letom postal Jehovova priča. Ker sem ga videl pred dvorano, sem se opogumil in se udeležil shoda. To je bila zame velika prelomnica.

 Sprejel sem ponujeni svetopisemski tečaj in hitro spoznal, da bom moral, če si želim Božje odobravanje, spremeniti svojo agresivno naravo ter nemoralni slog življenja. Te spremembe niso bile enostavne. Naučil sem se, da se moram, če želim ugajati Bogu Jehovu, preobraziti »s prenavljanjem svojega uma«. (Rimljanom 12:2) Močno me je ganilo Božje usmiljenje. Čutil sem, da mi kljub vsem mojim napakam daje priložnost, da začnem znova. To, kar sem se naučil o Bogu Jehovu, se mi je vtisnilo globoko v srce. Spoznal sem, da obstaja Stvarnik, ki mu je zelo mar zame. (1. Petrovo 5:6, 7)

 To me je spodbudilo, da sem začel delati spremembe. Na primer, ko smo med preučevanjem Svetega pisma razpravljali o uporabi tobaka, sem si rekel: Če Bog Jehova želi, da ostanem čist in neoskrunjen v vsakem pogledu, potem moram cigaretam preprosto reči zbogom! (2. Korinčanom 7:1) In tako so končale v košu za smeti!

 Prav tako sem moral narediti konec uživanju in preprodaji drog. Za to sem potreboval malo več časa in truda. Vedel sem, da mi bo to uspelo samo, če pretrgam stike z ljudmi, s katerimi sem se družil. Njihov vpliv je zaviral moj duhovni napredek. Sčasoma pa sem se začel bolj zanašati na Boga in na pomoč novih prijateljev iz občine. Njihova ljubezen do mene kot posameznika in njihovo zanimanje zame je bilo nekaj, kar nisem izkusil še nikoli prej. V naslednjih mesecih se mi je končno uspelo osvoboditi drog in si obleči novo osebnost, ki mi je pomagala pridobiti si Božje odobravanje. (Efežanom 4:24) Avgusta leta 1985 sem se krstil in postal Jehovova priča.

 Biblija mi je pomagala zaživeti novo in boljše življenje. Osvobodila me je življenjskega sloga, ki je uničeval moje telo in mi jemal dostojanstvo. Pravzaprav je zaradi aidsa ali drugih bolezni, povezanih z drogami, umrlo v mladih letih več kot 30 mojih nekdanjih kolegov. Zelo hvaležen sem, da mi je upoštevanje svetopisemskih načel pomagalo, da sem se ognil takšnim tragičnim posledicam.

 Noži in sekire, ki sem jih kot nasilen mladenič nosil s sabo, so zdaj stvar preteklosti. Nikoli si ne bi mislil, da bom nekega dne namesto tega s sabo nosil Biblijo in z njo pomagal ljudem. Danes oba z ženo služiva kot polnočasna služabnika Jehovovih prič, kar pomeni, da večino svojega časa namenjava temu, da druge učiva o Bibliji.

 Moja starša nista postala Jehovovi priči, vendar sta cenila to, kako mi je koristilo preučevanje Svetega pisma. Pravzaprav je moj oče celo zagovarjal Priče pred vsemi svojimi kolegi. Zavedal se je, da je moja novonajdena vera pri meni povzročila veliko spremembo na boljše. Mama je pogosto rekla, da bi moral že prej začeti preučevati Sveto pismo. Z njo se povsem strinjam!

 Moje izkušnje v življenju so me naučile, kako nespametno je iskati zadovoljstvo v drogah in drugih razvadah. Pravo zadovoljstvo mi daje to, da lahko z drugimi govorim o naukih iz Božje Besede – naukih, ki so mi resnično rešili življenje.