11. poglavje

Odpadništvo – pot do Boga se zapre

1., 2. a) Zakaj je prvih 400 let zgodovine tako imenovanega krščanstva pomembnih? b) Katero resnico glede dveh poti, med katerima izbiramo, je povedal Jezus?

ZAKAJ je prvih 400 let tako imenovanega krščanstva tako zelo pomembnih? Iz istega razloga kot so pomembna prva leta otrokovega življenja – ta leta posameznika oblikujejo, položi se temelj za to, kakšen človek bo, ko bo odrasel. Kaj nam torej odkrivajo prva stoletja tako imenovanega krščanstva?

² Preden odgovorimo na to vprašanje, se spomnimo resnice, ki jo je izrekel Jezus Kristus: »Vstopite skozi tesna vrata, kajti pot, ki vodi v pokončanje, je široka in prostorna in veliko jih hodi po njej. Toda tesna so vrata in ozka je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« Pot, na kateri lahko ljudje delajo vse, kar jim prija, je široka, medtem ko je pot pravih načel ozka. (Matej 7:13, 14)

3. Kateri poti sta bili na voljo po rojstvu krščanstva?

³ Po rojstvu krščanstva so imeli tisti, ki so sprejeli to nepriljubljeno vero, dve možnosti – brezkompromisno vztrajati pri naukih in načelih Kristusa in Svetega pisma ali pa stopiti na široko in lagodno pot, kjer so lahko sklepali kompromise s takratnim svetom. Kot bomo videli, zgodovina prvih 400 let tako imenovanega  krščanstva odkriva, katero pot je na koncu izbrala večina.

Čar filozofije

4. Kako je po besedah zgodovinarja Duranta na zgodnjo cerkev vplival poganski Rim?

⁴ Zgodovinar Will Durant pojasnjuje: »Cerkev je privzela nekatere verske običaje in navade, ki so bili običajni v predkrščanskem [poganskem] Rimu – štolo in druga oblačila poganskih duhovnikov, kadilo in blagoslovljeno vodo za očiščevanje, prižiganje sveč in večno luč pred oltarjem, čaščenje svetnikov, arhitekturo bazilike, rimsko pravo kot temelj cerkvenega prava, naziv pontifeks maksimus za najvišjega duhovnika in v četrtem stoletju latinski jezik [. . .]. Kmalu so škofi prevzeli mestno oblast in skrb za red, kar je bilo dotlej oboje v rokah rimskih prefektov; metropoliti oziroma nadškofi so podpirali – če ne že kar izpodrinili – upravitelje provinc in škofovska sinoda je nasledila deželni zbor. Rimska cerkev  je šla po stopinjah rimske države.« (The Story of Civilization: Part III—Caesar and Christ)

5. Zakaj je bilo sklepanje kompromisov z rimskim svetom v nasprotju z zapisi prvih kristjanov?

⁵ Takšno sklepanje kompromisov z rimskim svetom je bilo v ostrem nasprotju s tem, kar so učili Kristus in apostoli. (Glej  okvir na strani 262.) Apostol Peter je svetoval: »Ljubljeni, [. . .] spominjam [vas] in vam dramim sposobnost jasnega razmišljanja, da bi se spominjali tega, kar so prej govorili sveti preroki, ter zapovedi Gospoda in Rešitelja, ki ste jih prejeli po vaših apostolih. Ker torej vi, ljubljeni, vse to veste že vnaprej, pazite, da vas ne bi ti ljudje, ki kljubujejo zakonu, s svojo zmoto speljali stran in da se ne bi vi odvrnili od svoje stanovitnosti.« Pavel pa je jasno svaril: »Ne dajte se vpreči v jarem z neverniki, saj bi to bila neenaka zveza. Kaj imata namreč skupnega pravičnost in nezakonitost? Ali kakšno zvezo ima svetloba s temo? [. . .] ‚»Zato odidite izmed njih in se ločite,« pravi Jehova, »in nečistega se več ne dotikajte«‘; ‚»in jaz vas bom sprejel.«‘« (2. Petrovo 3:1, 2, 17; 2. Korinčanom 6:14–17; Razodetje 18:2–5)

6., 7. a) Kako je na zgodnje cerkvene »očete« vplivala grška filozofija? b) V katerih naukih je še zlasti čutiti grški vpliv? c) Kako je Pavel svaril pred filozofijo?

⁶ Kljub tem jasnim opominom so se odpadniški kristjani v drugem stoletju odeli z bliščem rimske poganske religije. Oddaljili so se od svojega čistega svetopisemskega izvora, privzeli od poganskega Rima oblačila in nazive ter svoje nauke prepletli z grško filozofijo. Profesor Wolfson s Harvardske univerze v delu The Crucible of Christianity pojasnjuje, da je krščanstvo v drugem stoletju imelo velik priliv »filozofsko izobraženih poganov«. Ti so občudovali grško modrost in menili, da obstajajo  podobnosti med grško filozofijo in svetopisemskimi nauki. Wolfson nadaljuje: »Včasih so s svojimi različnimi izjavami namigovali, da je Bog po človeškem razumu dal Grkom posebno darilo, filozofijo, enako kakor je dal Judom z neposrednim razodetjem Sveto pismo.« Pove še: »Cerkveni očetje [. . .] so si pričeli sistematično prizadevati, da bi pokazali, da se za preprostim jezikom, ki ga Sveto pismo rado uporablja, skrivajo filozofski nauki, ki so izraženi s težko doumljivimi tehničnimi izrazi, skovanimi v Akademiji, Likejonu in Stoi Poikile [v središčih filozofskih razprav].«

⁷ Takšno stališče je grški filozofiji in terminologiji omogočilo, da sta se vtihotapili v nauke tako imenovanega krščanstva, še zlasti v povezavi z naukom o Trojici in verovanjem v neumrljivo dušo. Wolfson to takole potrdi: »[Cerkveni] očetje so v bogati filozofski terminologiji začeli iskati primerna tehnična izraza, da bi z enim opisali ločenost vsakega člana Trojice od drugih dveh članov, z drugim pa označili njihovo skupno enost.« Vendar so morali priznati, da je »spočetje troedinega Boga skrivnost, ki je človeški um ne more razvozlati«. Nasprotno temu pa se je Pavel jasno zavedal, kako nevarno je, kot se je sam izrazil, pačiti dobro novico, ko je kristjanom v Galatiji in Kolosah pisal: »Pazite, da vas ne bo kdo uplenil s filozofijo [grško philosophías] in prazno prevaro po človeškem izročilu, po prvinah sveta, in ne po  Kristusu.« (Galačanom 1:7–9; Kološanom 2:8; 1. Korinčanom 1:22, 23)

Ukinitev nauka o vstajenju

8. S katerim vprašanjem se človek ubada že od nekdaj in kako skuša ta problem rešiti večina religij?

⁸ Kot smo do zdaj videli v tej knjigi, se človek že od nekdaj ubada z vprašanjem kratkega in omejenega obstoja, ki se konča s smrtjo. Nemški pisec Gerhard Herm je v svoji knjigi The Celts—The People Who Came Out of the Darkness napisal: »Religija med drugim pomaga ljudem sprijazniti se z dejstvom, da bodo nekega dne umrli – bodisi tako, da obljublja boljše življenje po smrti, bodisi tako, da vliva upanje na ponovno rojstvo, ali pa kar z obojim.« Skoraj vsaka religija se opira na verovanje, da je človeška duša neumrljiva in da ob smrti preide v posmrtno življenje ali pa se preseli v drugo bitje.

9. Kaj je španski učenjak Miguel de Unamuno sklenil na temelju tega, da je Jezus verjel v vstajenje?

⁹ Danes najdemo to verovanje v skoraj vseh religijah tako imenovanega krščanstva. Miguel de Unamuno, znani španski učenjak iz 20. stoletja, je glede Jezusa zapisal: »Verjel je v vstajenje telesa [kot je bilo to v Lazarjevem primeru (glej strani 249–251)], v skladu z judovskim prepričanjem, ne pa v neumrljivost duše po [grški] Platonovi filozofiji. [. . .] Dokaze za to lahko dobimo v vsaki pošteni razlagalni knjigi.« Sklenil je: »Neumrljivost duše [. . .] je poganska filozofska dogma.« (La Agonía Del Cristianismo) Ta »poganska filozofska dogma« se je vtihotapila v nauke tako imenovanega krščanstva, čeprav Kristus o čem takem očitno ni niti razmišljal. (Matej 10:28; Janez 5:28, 29; 11:23, 24)

10. Kaj je verovanje v neumrljivo dušo med drugim potegnilo za seboj?

 ¹⁰ Podtalen vpliv grške filozofije je imel pomembno vlogo v odpadništvu, ki je nastopilo po smrti apostolov. Zaradi grškega nauka o neumrljivi duši se je moralo določiti, kam bo duša odšla – v nebesa, pekel, vice, raj ali limb. * Duhovniški razred je s takšnimi nauki z lahkoto ohranjal svoje črede v podložnosti in strahu pred onostranstvom ter od njih izsiljeval darove in prispevke. To nas privede do naslednjega vprašanja: Kako je v tako imenovanem krščanstvu prišlo do ločenega, duhovniškega razreda? (Janez 8:44; 1. Timoteju 4:1, 2)

 Kako je nastal duhovniški razred

11., 12. a) Kateri nadaljnji znak odpadništva se je pojavil? b) Kakšno vlogo so imeli apostoli in starešine v Jeruzalemu?

¹¹ Nadaljnji pokazatelj odpadništva je bilo to, da so dejavnost, ki bi jo morali po nauku Jezusa in apostolov opravljati vsi kristjani, omejili izključno na duhovništvo in da so znotraj tako imenovanega krščanstva uvedli hierarhijo. (Matej 5:14–16; Rimljanom 10:13–15; 1. Petrovo 3:15) V prvem stoletju po Kristusovi smrti je bila Jezusovim apostolom, skupaj z drugimi duhovno usposobljenimi krščanskimi starešinami v Jeruzalemu, zaupana naloga, da svetujejo sovernikom in vodijo krščansko občino. Nihče se ni poviševal nad drugimi. (Galačanom 2:9)

¹² Leta 49 n. št. so se morali zbrati v Jeruzalemu, da bi rešili vprašanje, ki je zadevalo vse kristjane. Iz biblijske pripovedi izvemo, da so po odkriti razpravi »apostoli in starešine [presbýteroi], z vso občino vred, sklenili v Antiohíjo skupaj s Pavlom in Bárnabom poslati še dva moža, ki so ju izbrali izmed sebe [. . .]. Po njiju so poslali tole pismo: ‚Apostoli in starešine, vaši bratje, pozdravljamo vas, bratje, v Antiohíji, Siriji in Kilíkiji, ki ste iz narodov!‘« Očitno so apostoli in starešine služili kot upravni organ za številne krščanske občine v različnih pokrajinah. (Apostolska dela 15:22, 23)

13. a) Kako je bilo poskrbljeno za nadzor v posameznih zgodnjekrščanskih občinah? b) Katerim pogojem so morali ustrezati občinski starešine?

¹³ Ta vodstvena skupina v Jeruzalemu je bila zgodnjekrščanska priprava, s katero so nadzorovali delovanje kristjanov. Kako pa je bilo za vodstvo poskrbljeno v posameznih občinah, in sicer na krajevni ravni? Pavlovo pismo Timoteju jasno kaže, da so imele občine  nadzornike (grško epískopos, od koder izvira beseda »episkopalen«), ki so bili duhovni starešine (presbýteroi) in so lahko zaradi svojega zglednega vedenja in duhovnosti poučevali sokristjane. (1. Timoteju 3:1–7; 5:17) Ti možje v prvem stoletju niso sestavljali ločenega duhovniškega razreda. Niso nosili nobenega posebnega oblačila. Njihova vidna značilnost je bila duhovnost. Pravzaprav je imela vsaka občina starešinstvo (nadzornike), ne pa monarhične vladavine enega človeka. (Apostolska dela 20:17; Filipljanom 1:1)

14. a) Kako so škofi tako imenovanega krščanstva nazadnje nadomestili krščanske nadzornike? b) Kdo se je potegoval za primat med škofi?

¹⁴ Šele z minevanjem časa se je beseda epískopos * (nadzornik) spremenila v besedo »škof«, ki označuje duhovnika, ki ima oblast nad drugimi člani duhovništva v svoji škofiji. Španski jezuit Bernardino Llorca pojasnjuje: »Sprva ni bilo dovolj jasne razlike med škofi  in prezbiterji, pazili so le na pomen izrazov: beseda škof je označevala nadzornika, prezbiter pa starešina. [. . .] Toda počasi je razlika postajala vse očitnejša, saj so besedo škof začeli uporabljati za pomembnejše nadzornike, ki so imeli najvišjo duhovniško oblast in so bili pooblaščeni, da polagajo roke in postavljajo duhovnike.« (Historia de la Iglesia Católica) Škofi so pravzaprav začeli delovati v neke vrste monarhičnem sistemu, še zlasti od začetka četrtega stoletja. Tako je bila ustanovljena hierarhija (oziroma vladajoči duhovniški razred) in sčasoma so rimskega škofa, ki je trdil, da je Petrov naslednik, mnogi začeli priznavati za vrhovnega škofa in papeža.

15. Kakšen prepad zeva med zgodnjekrščanskim vodstvom in vodstvom tako imenovanega krščanstva?

¹⁵ Danes škofi v različnih cerkvah tako imenovanega krščanstva uživajo ugled in imajo oblast, običajno so dobro plačani ter lahko pogosto njihov položaj primerjamo z vladajočo elito v državi. Toda med njihovim ponosnim in vzvišenim položajem ter preprostostjo organizacije pod Kristusom in starešinami (oziroma nadzorniki) zgodnjekrščanske občine je velikanska razlika. Kaj pa lahko rečemo o prepadu, ki zeva med Petrom in njegovimi tako imenovanimi nasledniki, ki vladajo iz razkošnega Vatikana? (Luka 9:58; 1. Petrovo 5:1–3)

Papeška oblast in ugled

16., 17. a) Kako vemo, da rimske občine v prvem stoletju ni nadzoroval škof ali papež? b) Kako je prišlo do tega, da so začeli uporabljati naziv »papež«?

¹⁶ Ena izmed občin v prvem stoletju, ki je priznavala vodstvo apostolov in starešin v Jeruzalemu, je bila občina v Rimu, kamor je krščanska resnica prispela verjetno  kmalu po binkoštih leta 33 n. št. (Apostolska dela 2:10) Podobno kot v drugih krščanskih občinah tistega časa so bili tudi v tej starešine, ki so služili kot skupina nadzornikov, in nihče med njimi ni imel primata. Jasno je, da na nobenega od teh nadzornikov niso gledali kot na škofa ali papeža, saj monarhičnega episkopata v Rimu takrat sploh še ni bilo. Težko je natančno določiti, kdaj se je pojavil monarhični episkopat oziroma episkopat enega človeka. Dejstva kažejo, da se je začel razvijati nekje v drugem stoletju. (Rimljanom 16:3–16; Filipljanom 1:1)

¹⁷ Naziva »papež« (iz grškega pápas, oče) v prvih dveh stoletjih niso uporabljali. Nekdanji jezuit Michael Walsh pojasnjuje: »Zdi se, da so rimskega škofa prvič imenovali ‚papež‘ v tretjem stoletju, in naziv je bil podeljen papežu Kalistu [. . .]. Konec petega stoletja je naziv ‚papež‘ običajno označeval rimskega (ne katerega drugega) škofa. Šele v enajstem stoletju je lahko papež vztrajal, da se naziv nanaša samo nanj.« (An Illustrated History of the Popes)

18. a) Kateri rimski škof je med prvimi uveljavljal svojo oblast? b) S čim je papež utemeljeval papeški primat? c) Kakšno je pravilno razumevanje Mateja 16:18, 19?

¹⁸ Eden prvih rimskih škofov, ki je uveljavljal svojo oblast, je bil papež Leon I. (papež 440–461 n. št.). Michael Walsh naprej pojasnjuje: »Leon si je prilastil nekdaj poganski naziv pontifeks maksimus, ki ga papeži še danes uporabljajo in katerega so do konca četrtega stoletja imeli rimski cesarji.« Leon I. je svoje ravnanje utemeljeval s katoliško razlago Jezusovih besed, zapisanih v Mateju 16:18, 19. (Glej  okvir na strani 268.) On »je izjavil, da se mora cerkvi sv. Petra dodeliti primat med cerkvami,  ker je bil sv. Peter prvi med apostoli«. (Man’s Religions) S to gesto je Leon I. dal vedeti, da medtem ko cesar izvaja posvetno oblast v Konstantinoplu na Vzhodu, sam izvaja duhovno oblast iz Rima na Zahodu. Papeška oblast je bila nadalje jasno vidna, ko je papež Leon III. leta 800 n. št. okronal Karla Velikega za cesarja Svetega rimskega cesarstva.

19., 20. a) Kako se danes gleda na papeža? b) Navedite nekatere papeževe uradne nazive. c) Kakšno nasprotje lahko opazimo med vedenjem papežev in Petra?

¹⁹ Od leta 1929 posvetne oblasti priznavajo rimskega papeža za vladarja ločene suverene države Vatikan. Tako se Rimskokatoliška cerkev od ostalih verskih organizacij razlikuje po tem, da lahko k svetovnim državnikom pošilja diplomatske predstavnike oziroma nuncije. (Janez 18:36) Papežu izkazujejo čast z mnogimi nazivi, med drugim ga imenujejo vikar Jezusa Kristusa, naslednik prvaka apostolov, vrhovni pontifeks univerzalne cerkve, patriarh Zahoda, primat Italije, suveren države Vatikan. Kamor koli gre, ga spremljajo pomp in ceremonije. Deležen je časti, ki jo sicer prejemajo državni voditelji. Bodite pozorni, kako se je v nasprotju s tem odzval Peter, za katerega trdijo, da naj bi bil prvi papež in rimski škof, ko je rimski stotnik Kornelij padel k njegovim nogam, da bi se mu poklonil: »Peter ga je dvignil in mu rekel: ‚Vstani! Tudi jaz sem človek.‘« (Apostolska dela 10:25, 26; Matej 23:8–12)

²⁰ Postavlja se torej vprašanje: Kako se je odpadniška cerkev v prvih stoletjih dokopala do tolikšne oblasti in ugleda? Kako sta se preprostost in ponižnost Kristusa in zgodnjih kristjanov prelevili v ponos in blišč tako imenovanega krščanstva?

 Temelj tako imenovanega krščanstva

21., 22. Do katere velike spremembe naj bi prišlo v življenju cesarja Konstantina in kako jo je ta izkoristil?

²¹ Ta nova religija je v rimskem imperiju doživela preobrat leta 313 n. št. ob tako imenovani spreobrnitvi cesarja Konstantina v »krščanstvo«. Kako je prišlo do te spreobrnitve? Leta 306 n. št. je Konstantin nasledil očeta in nazadnje skupaj z Licinijem zavladal rimskemu cesarstvu. Nanj sta vplivala vdanost njegove matere krščanstvu, kot tudi to, da je sam verjel v božansko zaščito. Preden se je leta 312 n. št. spustil v bitko blizu Rima pri Milvijskem mostu, naj bi, kot je sam trdil, v sanjah dobil navodilo, naj da na ščite svojih vojakov narisati grški črki hi in ro, prvi dve črki imena Kristus v grščini. * S tem »svetim talismanom« so Konstantinove sile premagale sovražnika Maksencija.

²² Konstantin je kmalu po zmagi izjavil, da je postal vernik, čeprav se je krstil šele kakih 24 let kasneje tik pred svojo smrtjo. V svojem cesarstvu je skušal pridobiti podporo tistih, ki so se izpovedovali za kristjane, tako da »je prevzel [grški črki] hi-ro [☧] za svoj simbol [. . .]. Hi-ro pa je bila že ustaljena ligatura [zveza črk] v poganskih in krščanskih besedilih.« (The Crucible of Christianity, izdal Arnold Toynbee)

23. a) Kdaj se je glede na izjavo nekega komentatorja pričelo tako imenovano krščanstvo? b) Zakaj lahko rečemo, da tako imenovanega krščanstva ni ustanovil Kristus?

²³ S tem je bil položen temelj tako imenovanega krščanstva. Britanski komentator Malcolm Muggeridge je v svoji knjigi The End of Christendom zapisal: »Tako  imenovano krščanstvo se je pričelo s cesarjem Konstantinom.« Med drugim je bistroumno pripomnil: »Lahko bi celo rekli, da je sam Kristus ukinil tako imenovano krščanstvo, še preden je to sploh začelo obstajati, ko je rekel, da njegovo kraljestvo ni del tega sveta – kar je ena njegovih najdaljnosežnejših in najpomembnejših izjav.« Pa tudi ena najbolj prezrtih s strani verskih in političnih voditeljev tako imenovanega krščanstva. (Janez 18:36)

24. Kaj se je zgodilo s cerkvijo s »spreobrnitvijo« cesarja Konstantina?

²⁴ S Konstantinovo podporo je tako imenovano krščanstvo postalo državna religija rimskega imperija. Profesorica religije Elaine Pagels pojasnjuje: »Krščanski škofi, ki so bili nekdaj tarča aretacij, mučenja in usmrtitev, so bili zdaj oproščeni davkov, dobivali so darila iz cesarske zakladnice, uživali so ugled in imeli so celo vpliv na dvoru. Njihove cerkve so pridobile novo bogastvo, moč in veljavo.« Postali so cesarjevi prijatelji, prijatelji rimskega sveta. (Jakob 4:4)

Konstantin, krivoverstvo in pravovernost

25. a) Katera burna teološka razprava je potekala v Konstantinovem času? b) Kako so pred četrtim stoletjem razumeli razmerje med Kristusom in njegovim Očetom?

²⁵ Zakaj je bila Konstantinova »spreobrnitev« tako zelo pomembna? Zato ker je kot cesar močno vplival na doktrinalno razdeljeno »krščansko« cerkev in je želel, da bi v njegovem imperiju vladala enotnost. V tistem času je potekala burna razprava med grško in latinsko govorečimi škofi glede »razmerja med ‚Besedo‘ oziroma ‚Božjim‘ ‚Sinom‘, ki se je utelesil v Jezusu, in samim ‚Bogom‘, o katerem so odslej govorili kot o ‚Očetu‘ – čigar ime Jahve so ljudje na splošno že pozabili«. (The Columbia History of the World) Nekateri so zagovarjali svetopisemsko  gledišče, da je bil Kristus, Lógos, ustvarjen in zato podrejen Očetu. (Matej 24:36; Janez 14:28; 1. Korinčanom 15:25–28) Med njimi je bil Arij, duhovnik iz Aleksandrije v Egiptu. Profesor teologije R. P. C. Hanson pravzaprav pove: »Pred izbruhom arijanskega spora [v četrtem stoletju] ni bilo niti v Vzhodni niti Zahodni cerkvi teologa, ki ne bi na Sina tako ali drugače gledal kot na podrejenega Očetu.« (The Search for the Christian Doctrine of God)

26. Kako je bilo z naukom o Trojici na začetku četrtega stoletja?

²⁶ Za druge je bila trditev, da je Kristus podrejen, krivoverstvo in so se bolj nagibali k čaščenju Jezusa kot »utelešenega Boga«. Toda profesor Hanson pove, da v obdobju, o katerem govorimo (četrto stoletje), »niso branili splošno sprejetega in ustaljenega [trinitarskega] pravovernega nauka pred napadi odkritega [arijanskega] krivoverstva. V zvezi s temo namreč, ki je bila glavni predmet razprav, sploh še ni bilo pravoverne doktrine.« Nadaljuje: »Vsaka stran je bila prepričana, da Sveto pismo govori njej v prid, in je druge strani označila za nepravoverne, netradicionalne in nesvetopisemske.«  Verske vrste so bile glede tega teološkega vprašanja povsem razdeljene. (Janez 20:17)

27. a) Kako je Konstantin skušal razrešiti spor glede Jezusove narave? b) Koliko cerkvenih predstavnikov je prišlo na koncil v Niceji? c) Ali je nicejska veroizpoved razrešila spor glede nastajajočega nauka o Trojici?

²⁷ Konstantin je želel, da bi v cesarstvu vladala enotnost, zato je leta 325 n. št. sklical koncil svojih škofov v Niceji, ki je ležala v vzhodnem, grško govorečem predelu cesarstva, onstran Bosporja, kjer je bilo zgrajeno novo mesto Konstantinopel. Pravijo, da se je koncila udeležilo od 250 do 318 škofov, samo manjšina glede na njihovo skupno število, in večina je bila z grško govorečega področja. Na koncilu ni bilo niti papeža Silvestra I. * Na tem slabo zastopanem netipičnem koncilu so po ognjeviti razpravi sprejeli nicejsko veroizpoved, ki je bila močno naklonjena trinitarskim zamislim. Vendar se doktrinalni spor s tem ni končal. Nicejska veroizpoved ni jasno določala vloge Božjega svetega duha v trinitarski teologiji. Žgoča razprava se je nadaljevala še desetletja in za to, da bi dosegli soglasje, je bilo potrebnih še več koncilov, posegov različnih cesarjev in pregonov. To je bila zmaga za teologijo in poraz za vse, ki so se oklepali Svetega pisma. (Rimljanom 3:3, 4)

28. a) Do česa je med drugim privedel nauk o Trojici? b) Zakaj lahko rečemo, da čaščenje Marije kot »Matere Božje« nima svetopisemske podlage?

²⁸ Tako se je skozi stoletja zaradi nauka o Trojici edini pravi Bog Jehova izgubil v blodnjaku teološke zamisli o  Bogu-Kristusu, ki jo je razvilo tako imenovano krščanstvo. * Naslednja logična posledica tega teološkega nauka je bilo razmišljanje: Če je Jezus res utelešeni Bog, potem je Jezusova mati Marija očitno »Mati Božja«. Z leti je to pripeljalo do različnih oblik čaščenja Marije, in to kljub dejstvu, da v vsem Svetem pismu ne bomo našli vrstice, ki bi Mariji pripisovala kakšno pomembno vlogo, razen vloge ponižne biološke Jezusove matere. * (Luka 1:26–38, 46–56) V nadaljnjih stoletjih je Rimskokatoliška cerkev nauk o »Materi Božji« še bolj razvila in izpopolnila, tako da mnogi katoličani danes z večjo vnemo častijo Marijo kot pa Boga.

 Razkoli v tako imenovanem krščanstvu

29. Pred čim je svaril Pavel?

²⁹ Nadaljnja značilnost odpadništva so razkoli in delitve. Apostol Pavel je prerokoval: »Vem, da bodo po mojem odhodu prišli med vas zatiralski volkovi, ki s čredo ne bodo ravnali nič kaj nežno, in izmed vas samih bodo vstali možje, ki bodo govorili popačene nauke, da bi učence potegnili za seboj.« Pavel je Korinčanom jasno svetoval: »Zdaj pa vas, bratje, po imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa opominjam: v govorjenju bodite soglasni in med vami naj ne bo razprtij, temveč bodite povsem zedinjeni v istem umu in mišljenju.« Kljub Pavlovemu svarilu so v krščanski občini kmalu pognale korenine razprtije in odpadništvo. (Apostolska dela 20:29, 30; 1. Korinčanom 1:10)

30. Do česa je kmalu prišlo v zgodnji cerkvi?

 ³⁰ V nekaj desetletjih po smrti apostolov so bili med kristjani že vidni razkoli. Will Durant pove: »Kelzos [nasprotnik krščanstva v drugem stoletju] je sarkastično pripomnil, da so bili kristjani ‚razdeljeni v tako veliko frakcij, da je vsak posameznik želel imeti svojo lastno stranko‘. Irenej je okoli leta 187 [n. št.] naštel dvajset različic krščanstva, Epifanij pa jih je okoli leta 384 [n. št.] naštel osemdeset.« (The Story of Civilization: Part III—Caesar and Christ)

31. Kako je v Katoliški cerkvi prišlo do večjega razkola?

³¹ Konstantin je, s tem ko je razglasil novo prestolnico na področju današnje Turčije, pokazal, da je bolj naklonjen vzhodnemu, grškemu delu svojega cesarstva. Prestolnica je bila kasneje poimenovana Konstantinopel (današnji Istanbul). Zaradi tega je bila Katoliška cerkev stoletja razdeljena tako jezikovno kot geografsko – na latinsko govoreči Rim na Zahodu in grško govoreči Konstantinopel na Vzhodu.

32., 33. a) Kateri so bili nadaljnji razlogi za razprtije v tako imenovanem krščanstvu? b) Kaj pravi Sveto pismo glede uporabe podob pri čaščenju?

³² Razdvajajoče razprave o posameznih vidikih nauka o Trojici, ki se je še vedno oblikoval, so še naprej povzročale nemire v tako imenovanem krščanstvu. Leta 451 n. št. so sklicali še en koncil v Halkedonu, da bi definirali značaj Kristusovih »narav«. Medtem ko je zahodna stran priznavala veroizpoved, ki so jo sprejeli na tem koncilu, pa se vzhodna stran z njo ni strinjala, kar je privedlo do nastanka Koptske cerkve v Egiptu in Abesiniji ter »jakobitskih« cerkev v Siriji in Armeniji. Enotnost Katoliške cerkve je bila nenehno v nevarnosti zaradi deljenih mnenj glede težko  doumljivih teoloških zadev, zlasti glede definicije nauka o Trojici.

³³ Naslednji razlog za razprtije je bilo čaščenje podob. V osmem stoletju so se vzhodni škofi uprli takšnemu malikovanju in začeli obdobje tako imenovanega ikonoklazma oziroma razbijanja podob. Vendar so se sčasoma vrnili k uporabi ikon. (2. Mojzesova 20:4–6; Izaija 44:14–18)

34. a) Zaradi česa je prišlo do večjega razkola v Katoliški cerkvi? b) Do česa je nazadnje privedel ta razkol?

³⁴ Do naslednjega večjega spora je prišlo, ko je Zahodna cerkev nicejski veroizpovedi dodala latinsko besedo filioque (»in Sina«), da bi z njo nakazala, da sveti duh izhaja iz Očeta in Sina. Posledica tega dopolnila v šestem stoletju je bil razkol, ko je »leta 876 [škofovska] sinoda v Konstantinoplu obsodila papeža zaradi njegovih političnih dejavnosti in zato, ker ni odstranil krivoverskega nauka filioque. Takšen odziv Vzhodne cerkve je bil eden od načinov, s katerim je pokazala, da popolnoma zavrača papeževo vesoljno jurisdikcijo nad Cerkvijo.« (Man’s Religions) Leta 1054 je papežev predstavnik izobčil patriarha Konstantinopla, ta pa je zatem preklel papeža. Ta razkol je nazadnje privedel do nastanka vzhodnih pravoslavnih cerkva – grške, ruske, romunske, poljske, bolgarske, srbske in drugih neodvisnih cerkva.

35. Kdo so bili valdežani in v čem se je njihovo verovanje razlikovalo od Katoliške cerkve?

³⁵ Nadaljnji nemir v Cerkvi je sprožilo novo gibanje. V 12. stoletju je Peter Waldo iz Lyona v Franciji »spodbudil nekaj učenjakov, da so prevedli Sveto pismo v langue d’oc [narečje], ki so ga govorili na jugu Francije.  Zelo vneto je preučeval prevod in sklenil, da bi morali kristjani živeti kakor apostoli – brez osebne lastnine.« (Will Durant, The Age of Faith) Začel je oznanjevalsko gibanje in pripadniki tega gibanja so postali znani kot valdežani. Zavračali so katoliško duhovništvo, prodajo odpustkov, vice, transsubstanciacijo ter druge tradicionalne katoliške navade in nauke. Razkropili so se v druge države. Koncil v Toulousu je leta 1229 skušal zaustaviti njihovo delovanje, s tem da je prepovedal posedovanje svetopisemskih knjig. Dovoljene so bile samo liturgične knjige v mrtvem latinskem jeziku. Toda na vidiku je bilo še več verskih razkolov in preganjanje.

Preganjanje albižanov

36., 37. a) Kdo so bili albižani in kaj so verjeli? b) Kako so jih zatirali?

³⁶ V 12. stoletju je v južni Franciji prišlo še do enega gibanja – albižani (znani tudi kot katari), poimenovani  po mestu Albi, kjer je bilo veliko pripadnikov tega gibanja. Imeli so svoj duhovniški razred, ki se je držal celibata in je zahteval, da se jih pozdravlja z velikim spoštovanjem. Verjeli so, da je Jezus pri svoji zadnji večerji govoril figurativno, ko je glede kruha rekel: »To je moje telo.« (Matej 26:26, SSP) Zavračali so nauke o Trojici, deviškem rojstvu, peklenskem ognju in vicah. Tako so dejavno izražali dvom v nauke Rima. Papež Inocenc III. je odredil preganjanje albižanov. Rekel je: »Če je treba, jih zatrite z mečem.«

³⁷ Proti »krivovercem« so začeli križarske vojne in katoliški križarji so v mestu Béziers v Franciji pomorili 20.000 moških, žensk in otrok. Po strahovitem prelivanju krvi je leta 1229 nastopil mir, albižani pa so bili poraženi. Koncil v mestu Narbonne »je laikom prepovedal posedovanje kakršnega koli dela Svetega pisma«. Korenina problema Katoliške cerkve je bila očitno v tem, da je bilo Sveto pismo prevedeno v jezik navadnih ljudi.

38. Kaj je bila inkvizicija in kako je delovala?

³⁸ Cerkev je kot naslednji korak uvedla inkvizicijo. To je bilo cerkveno sodišče, s katerim so skušali zatreti krivoverstvo. Duh nestrpnosti je že zajel ljudi, ki so bili praznoverni in še kako pripravljeni linčati »krivoverce«. Razmere v 13. stoletju so Cerkvi dale priložnost, da zlorabi svojo moč. Toda »krivoverce, ki jih je Cerkev obsodila, je bilo treba izročiti ‚posvetni roki‘ – krajevnim oblastem – in jih žive sežgati«. (The Age of Faith) Cerkev se je s tem, da je usmrtitve prepustila svetni oblasti, navidez otresla krvne krivde. Z inkvizicijo se je začelo obdobje verskega preganjanja, ki se je kazalo v zlorabah, lažnih in anonimnih prijavah, umorih, ropih, mučenju in počasni smrti tisočev, ki so si upali verjeti drugače od Cerkve.  Zatrli so svobodo verskega izražanja. Ali je bilo kakšno upanje za ljudi, ki so iskali pravega Boga? Na to vprašanje nam bo odgovorilo 13. poglavje.

39. Katero versko gibanje se je začelo v sedmem stoletju in kako?

³⁹ Medtem ko je tako imenovano krščanstvo pisalo svojo zgodbo, se je na Bližnjem vzhodu osamljeni Arabec postavil po robu verski ravnodušnosti in malikovalstvu lastnega naroda. V sedmem stoletju je začel versko gibanje, ki danes terja poslušnost in podrejenost več kot milijarde privržencev. To gibanje je islam. V naslednjem poglavju bomo pregledali zgodovino njegovega ustanovitelja in preroka ter pojasnili nekatere njegove nauke in njihov izvor.

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]

 [Okvir na strani 262]

Zgodnji kristjani in poganski Rim

»Ko se je v rimskem imperiju pojavilo krščansko gibanje, je bilo za pogane, ki so ga sprejeli, pravi izziv spremeniti svoje poglede in vedenje. Mnogi pogani, ki so bili vzgojeni tako, da na zakon gledajo zgolj kot na socialni in ekonomski sporazum, na homoseksualne odnose kot na spremljevalni del izobraževanja moških, na prostitucijo (tako moško kot žensko) kot na nekaj običajnega in zakonitega ter na razvezo, splav, kontracepcijo in na to, da zavržejo nezaželjene novorojenčke, kot na praktično rešitev, so na veliko začudenje svojih družinskih članov sprejeli krščansko sporočilo, ki je nasprotovalo takšnemu početju.« (Elaine Pagels: Adam, Eve, and the Serpent)

[Okvir na strani 266]

Krščanstvo v primerjavi s tako imenovanim krščanstvom

Porfirij iz Tira, filozof in nasprotnik krščanstva iz tretjega stoletja, je načel vprašanje, »ali niso bili Jezusovi sledilci – in ne Jezus – odgovorni za povsem svojstveno obliko krščanske religije. Porfirij (in Julijan [rimski cesar in nasprotnik krščanstva iz četrtega stoletja]) je z Novo zavezo utemeljeval, da se Jezus ni imenoval za Boga ter da ni oznanjeval o sebi, ampak o enem Bogu, Bogu vseh ljudi. Njegovi sledilci so bili tisti, ki so zapustili njegove nauke in sami uvedli novo verovanje, v katerem je bil Jezus (in ne edini Bog) predmet bogočastja in čaščenja. [. . .] [Porfirij] je opozoril na vprašanje, ki je za razmišljujoče kristjane pravi trn v peti: Ali krščanska vera temelji na tem, kar je oznanjeval Jezus, ali na zamislih, ki so jih skovali njegovi učenci v generacijah po njegovi smrti?« (The Christians as the Romans Saw Them)

 [Okvir na strani 268]

 Peter in papeštvo

V Mateju 16:18 beremo, da je Jezus rekel apostolu Petru: »Jaz pa ti povem: ‚Ti si Peter [grško Pétros] in na tej skali [grško pétra] bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.‘« (SSP) Katoliška cerkev s tem stavkom utemeljuje, da naj bi Jezus zgradil svojo cerkev na Petru, za katerega trdijo, da je prvi iz nepretrgane vrste rimskih škofov in Petrovih naslednikov.

Kdo je bil skala, o kateri je Jezus govoril v Mateju 16:18 – Peter ali Jezus? Iz sobesedila vidimo, da se je pogovor vrtel okrog Jezusove identitete, in Peter je priznal, da je Jezus »Mesija, Sin živega Boga«. (Matej 16:16, SSP) Zato je povsem logično, da je trden temeljni kamen cerkve sam Jezus, ne pa Peter, ki je Kristusa kasneje trikrat zatajil. (Matej 26:33–35, 69–75)

Kako vemo, da je Kristus temeljni kamen? Iz pričevanja samega Petra. Napisal je namreč: »Ko prihajate k njemu, živemu kamnu, ki so ga ljudje resda zavrgli, Bog pa ga je izbral in je v njegovih očeh dragocen [. . .]. V Svetih spisih namreč piše: ‚Glej! Na Síonu polagam kamen, izbran, temeljni vogelni kamen, dragocen; in kdor veruje vanj, nikakor ne bo razočaran.‘« Tudi Pavel je rekel: »Zgrajeni ste bili na temelju apostolov in prerokov, temeljni vogelni kamen pa je sam Kristus Jezus.« (1. Petrovo 2:4–8; Efežanom 2:20)

Niti Sveto pismo niti zgodovina ne potrjujeta zamisli, da bi imel Peter primat med soverniki. Peter primata v svojih pismih sploh ne omenja in razen Mateja o zgoraj omenjenih Jezusovih besedah Petru ne poroča noben drug evangelist (niti Marko, ki je svoj evangelij očitno napisal na temelju Petrove pripovedi). (Luka 22:24–26; Apostolska dela 15:6–22; Galačanom 2:11–14)

Prav tako ni nobenega trdnega dokaza za to, da bi bil Peter kdaj v Rimu. (1. Petrovo 5:13) Ko je Pavel obiskal Jeruzalem, so ga podprli »Jakob, Kefa [Peter] in Janez«, ki so veljali za stebre. Peter je bil torej takrat eden od najmanj treh občinskih stebrov. Ni bil »papež«, pa tudi drugi niso nanj gledali kot na papeža ali nadškofa v Jeruzalemu. (Galačanom 2:7–9; Apostolska dela 28:16, 30, 31)

[Slika na strani 264]

Trojica tako imenovanega krščanstva: skrivnostni trikotnik

[Slike na strani 269]

Vatikan (spodaj zastava) pošilja diplomatske predstavnike k posvetnim vladam.

[Slike na strani 275]

Nicejski koncil je položil temelje nauku o Trojici, ki se je razvil kasneje.

[Slike na strani 277]

Čaščenje Marije z otrokom (sredina) spominja na precej starejšo obliko čaščenja poganskih boginj. Na levi je egipčanska Izida s Horom, na desni pa rimska Mater Matuta.

[Slike na strani 278]

Vzhodni pravoslavni cerkvi – Sv. Nikolaj, Sofija (Bolgarija), in spodaj Sv. Vladimir, New Jersey (ZDA)

[Slika na strani 281]

»Krščanski« križarji niso bili organizirani samo za to, da bi Jeruzalem osvobodili islama, ampak tudi za pokol »krivovercev«, kot so bili valdežani in albižani.

[Slike na strani 283]

Dominikanski menih Tomás de Torquemada je vodil kruto špansko inkvizicijo, ki je uporabljala mučilne naprave, da bi iz ljudi izsilila priznanje.