Čudovita oblikovanost živega sveta
11. poglavje
Čudovita oblikovanost živega sveta
1, 2. a) Kaj dokazuje, da se znanstveniki zavedajo, da je potreben oblikovalec? b) Kako pa potem naenkrat gredo prek tega?
ČE ANTROPOLOGI med izkopavanji naletijo na trikoten okrušek zašiljenega kremena, že sklepajo, da mu je moral kdo dati obliko, da si je iz njega izbrusil puščično ost. Znanstveniki so si edini, da takšni namensko oblikovani predmeti pač ne morejo biti plod naključja.
2 Ko gre za živi svet, pa ta logika kot da ni več enako veljavna. Kot da tukaj oblikovalca naenkrat ni več treba. Pa vendar je najpreprostejši enoceličar, ali že samo DNK v njegovem genskem kodu, zgrajen veliko bolj zamotano kot pa obtolčen kos kremena. Evolucionisti pa kljub temu vztrajno trdijo, da teh ni nihče oblikoval, ampak da so se izoblikovali sami po vrsti naključnih dogodkov.
3. Kaj je sprevidel Darwin in s čim je skušal zapolniti vrzel?
3 Vendar je že Darwin sprevidel, da brez nekakšne oblikovalske sile ne gre, zato je to vlogo pripisal naravnemu izboru. »Naravni izbor,« je napisal, »stika vsak dan in vsako uro po vsem svetu za vsemi še tako neznatnimi spremembami; zavrača vse, kar je slabega, in razmnožuje vse, kar je dobrega.«1 Kakorkoli že, pa takšno gledišče vse bolj izgublja veljavo.
4. Kako se nazori o naravnem izboru spreminjajo?
4 Po poročilu Stephena Goulda zdaj mnogi evolucionisti pravijo, da se velike spremembe »nemara dogajajo mimo delovanja naravnega izbora in se med populacijami nemara sploh širijo popolnoma naključno«.2 Enako meni Gordon Taylor: »Z naravnim izborom si lahko razložimo le majhen del celotnega dogajanja: večinoma je še vedno nepojasnjeno.«3 Geolog David Raup pa pravi: »Trenutno aktualna alternativa naravnemu izboru se navezuje na zgolj naključno delovanje.«4 Toda ali je »naključno delovanje« res tak mojster oblikovanja? Ali so zapletene oblike, iz katerih je stkano življenje, res plod takšnega delovanja?
5. Kaj ugotavlja neki zoolog o zasnovanosti sveta in njegovem snovalcu?
5 Zoolog Richard Lewontin ugotavlja, da so organizmi »sodeč po videzu zasnovani zelo skrbno in umetelno«. Zanj je to »glavni dokaz za Vrhunskega oblikovalca«.5 Ne bi nam torej škodilo, če si ta dokaz pogledamo malo podrobneje.
Majhno
6. Ali so enoceličarji res tako preprosti?
6 Začnimo pri najmanjših prebivalcih živega sveta, pri enoceličarjih. Neki biolog je zapisal, da si lahko enoceličarji »nalovijo hrane, jo presnovijo, izločijo presnovke, se gibljejo, si gradijo hiške, se živahno plodijo« in »imajo tako, čeprav nimajo ne tkiva, ne organov, ne srca in ne pameti, pravzaprav vse, kar imamo mi«.6
7. Kako in čemu diatomeje izdelujejo steklo in koliko pomenijo za življenje v morjih?
7 Diatomeje, enoceličarske kremenaste alge, črpajo iz morske vode silicij in kisik in iz njiju izdelujejo steklo. Iz njega si gradijo »šatuljice«, v katerih potem hranijo zeleni klorofil. Spričo njihove pomembnosti in lepote jih neki znanstvenik kar ni mogel prehvaliti: »Ti zeleni lističi, shranjeni v dragocenih šatuljicah za nakit, pomenijo devet desetin paše za ves živi morski svet.« Diatomeje so tako hranilne predvsem zaradi olja, ki ga izdelujejo. Zaradi njega te alge tudi plivkajo tik pod morsko gladino, kjer se lahko njihov klorofil do sitega naužije sončne svetlobe.
8. S kakšnimi zamotanimi gradnjami se diatomeje pokrivajo?
8 Ohišje njihovih čudovitih steklenih šatuljic je po besedah istega strokovnjaka »naravnost osupljivo po svoji raznolikosti: enkrat so to krožci ali kvadratki, drugič ščitki ali trikotniki, tretjič spet oblice ali pravokotniki, vedno pa so okrašeni z nadvse ličnimi geometrijskimi rezbarijami. Te so vrezane v čisto steklo tako umetelno, da bi morali človeški las podolgem narezati na štiristo rezinic, če bi jih hoteli vstaviti med posamezne zareze«.7
9. Kakšne zamotane hišice si gradijo nekateri mreževci?
9 Steklo izdeluje še ena skupina morskih praživalic, ki jim pravimo mreževci (radiolariji). Z njim gradijo »steklena sončeca z dolgimi, tankimi, presojnimi spikulami, ki se žarkasto razpirajo navzven iz središčne kristalne krogle«. Ali pa »steklene prečke vežejo v šestkotnike in si iz njih delajo preproste geodetske kupole«. O nekem takem mikroskopskem stavbarju celo beremo: »Temu mojstru stavbarstva niti ena geodetska kupola ni dovolj: drugo v drugi si je moral zgraditi kar tri čipkasto izklesane kupole iz stekla.«8 Z besedami se seveda ne da popisati teh čudes oblikovalskega snovanja, to zmore kvečjemu slika.
10, 11. a) Kaj so spužve in kaj se zgodi s posameznimi celicami, če spužva popolnoma razpade? b) Na katero vprašanje o spužvinem ogrodju evolucionisti ne znajo odgovoriti, toda kaj zagotovo vemo?
10 Spužve so sicer sestavljene iz milijonov celic, vendar te celice pripadajo le nekaterim različnim vrstam. V višješolskem učbeniku je to razloženo takole: »Celice sicer niso organizirane v tkiva ali organe, zato pa obstaja med njimi nekakšno prepoznavanje, ki jih povezuje in organizira.«9 Če spužvo pretlačimo skozi tkanino in jo tako razbijemo na milijone njenih celic, se te celice spet združijo in sestavijo v spužvo. Spužve sezidavajo prelestna steklena ogrodja. Zlasti čudovita je Venerina cvetlična košarica.
11 O tej neki znanstvenik pravi: »Če človek pogleda zamotano spužvino ogrodje, zgrajeno iz silicijevih spikul, kot ga ima na primer [Venerina cvetlična košarica], mu pamet hočeš nočeš odpove. Kako neki so mogle komajda samostojne mikroskopske celice z združenimi močmi izlužiti na milijone steklenih trščic in zgraditi tako zapleteno in prelepo mrežo? Tega ne vemo.«10 Eno pa vemo zagotovo: naključje tega že ni zasnovalo.
Družabništva
12. Kaj je simbioza in katere primere zanjo bi lahko našteli?
12 Obstaja veliko parov organizmov, ki kakor da so bili zasnovani drug za drugega. V takšnih družabništvih prepoznavamo primere simbioze ali sožitja. Nekatere vrste smokve in os so si potrebne, da bi se mogle razmnoževati. Termiti žrejo les, da pa bi ga prebavili, potrebujejo praživalice v svojem telesu. Podobno tudi govedo, koze in kamele ne bi mogle prebavljati celuloze v travi, če jim ne bi pomagale bakterije in praživalice, ki živijo v njih. V nekem poročilu piše: »Prebavni del kravjega želodca drži približno 110 litrov — in v vsaki kapljici je 10 milijard drobnoživk.«11 Alge in glive skupno tvorijo lišaje. Šele tako lahko rastejo na goli skali in jo počasi preobražajo v prst.
13. Katera vprašanja se nam porajajo ob družabništvu pikajočih mravelj in akacij?
13 V votlem akacijevem trnju živijo pikajoče mravlje. Te odganjajo z drevesa listojede žuželke in pokončujejo plazilke in plezalke, ki si drznejo na drevo. V zameno jim akacija izloči sladkorni sok, s katerim se mravlje najraje sladkajo, rojeva pa tudi majcene krnjave plodove, ki so mravljam za hrano. Kaj pravite: ali so najprej mravlje branile drevo in jih je to potem nagradilo s plodovi, ali je najprej drevo ustvarilo plodove za mravlje in so se mu te zahvalile tako, da so ga branile? Ali pa se je vse zgolj po naključju zgodilo hkrati?
14. S katerimi posebnimi pripravami in mehanizmi cvetnice privabljajo žuželke na opraševanje?
14 Do takšnega sodelovanja velikokrat prihaja tudi med žuželkami in cvetjem. Žuželke cvetje oprašujejo, to pa jih v zameno hrani s cvetnim prahom in medičino (ali nektarjem). Nekatere cvetnice izdelujejo dvojen cvetni prah, enega za oplojevanje semenja, drugega, neplodnega, pa za hrano žuželkam opraševalkam. Veliko cvetja ima posebna znamenja in poseben vonj, s katerim privabljajo žuželke, da hodijo k njim pit nektar, spotoma pa cvet še oprašijo. Nekatere cvetnice pa imajo posebne sprožilne mehanizme. Ko se žuželka dotakne sprožilca, zamahnejo po njej prašnice, v katerih tiči cvetni prah.
15. Kako si pipovec zagotovi navzkrižno oprašitev in kaj se pri tem človek nehote sprašuje?
15 Tako se na primer pipovec ne more opraševati sam, cvetni prah mu morajo prinesti žuželke z drugega cveta. Rastlina ima zato cvet ovit v cevast list, ki je prevlečen z voskom. Žuželke, ki jih primami cvetni vonj, se tako spustijo na list in že zdrčijo po spolzki drsalnici v kamrico na dnu. Tam cvetni prah, ki so ga s sabo prinesle žuželke, pade na zrele brazde in oprašitev je opravljena. Vendar žuželke ostanejo v pasti dlačic in povoščenega ostenja še cele tri dni. V tem času namreč dozori cvetni prah tudi v tem cvetu in se prime ujetih žuželk. Šele takrat se dlačice povesijo, voščena drsalnica pa se upogne, tako da se čisto zravna. Žuželke odkorakajo na prosto in z novo zalogo cvetnega prahu odletijo opraševat spet nov pipovčev cvet. Zaradi tridnevnega postanka niso prav nič hude, saj se medtem gostijo z medičino, ki je tam pripravljena zanje. Ali je do vsega tega prišlo po naključju? Ali pa je to nastalo po bistroumnem zasnutku?
16. Kako se oprašujeta mačje uho in še neka druga orhideja?
16 Na cvetnih listih nekaterih zvrsti mačjega ušesa iz družine orhidej je živo upodobljena osja samica z očmi, tipalnicami, krili in vsem, kar sodi zraven. Cvet celo oddaja vonj po samici, pripravljeni na parjenje! Samec prihiti na parjenje, v resnici pa le opraši cvet. Druga vrsta orhideje iz rodu Coryanthes ima fermentirano medičino, od katere se čebeli zavrti v glavi. Opita žuželka mimogrede omahne v vedrce, polno tekočine, iz katerega se lahko skobaca edinole pod paličico, ki jo pri tem posuje s cvetnim prahom.
Naravne »tovarne«
17. Kako listje in korenine sodelujejo pri prehrani rastline?
17 Rastlinstvo s svojim zelenim listjem posredno ali neposredno nahrani ves svet. Vendar je to listje nemočno brez pomoči koreninja. Na milijone koreninic, na katerih je vsak koreninski vršiček zaščiten z nekakšnim pokrovčkom, ki je stalno podmazan z oljem, rije po prsti. Koreninski laski zadaj za oljnatim pokrovčkom vsrkavajo vodo in rudninske snovi, ki se potem po tankonitnem cevju v lesni beljavi dovajajo v listje. Tam se tvorijo sladkorji in aminokisline, potem pa se te hranilne snovi spet pošiljajo po drevesu vse tja do korenin.
18. a) Kako prihaja voda iz korenin do listja in po čem lahko sklepamo, da je ta sistem kot nalašč za to? b) Kaj je transpiracija in s čim pripomore h kroženju vode?
18 Nekatere posebnosti rastlinskega obtočnega sistema so tako nenavadne, da jih imajo mnogi znanstveniki za prava naravna čudesa. Najprej to, kako rastline zmorejo načrpati vodo tudi po 60 ali 90 metrov od tal. Na začetku jo sicer požene navzgor koreninski pritisk, vendar nastopi v deblu popolnoma drug mehanizem. Molekule vode namreč druži kohezijska (tj. vezna) sila. Ko torej voda izpareva skozi listje, ta kohezija povleče navzgor tanke kolonice vode, kakor bi vlekla vrv — in to vrv, ki sega od korenin pa do listja in se dviga tudi do 60 metrov na uro. Pravijo, da bi se lahko na ta način voda povzpela po drevesu tudi do tri kilometre visoko! In ko odvečna voda izpareva skozi listne reže (biologi to imenujejo transpiracija), se v zraku nabira na milijarde ton vode, ki potem spet pada na zemljo kot dež. S tem je popolno zasnovani krog sklenjen.
19. Za kaj je družabništvo nekaterih korenin in bakterij tako pomembno?
19 So še druga čudesa. Listju so potrebni nitrati ali nitriti iz tal, da bi moglo proizvajati življenjsko pomembne aminokisline. Nekaj teh soli se nabere v prsti zaradi delovanja strel in nekaterih samoživih bakterij. V primernih količinah pridobivajo dušikove spojine tudi stročnice, na primer grah, detelja, fižol in lucerna. V njihove korenine vstopa neka vrsta bakterij: korenine jih zalagajo z ogljikovimi hidrati, bakterije pa spreminjajo, ali bolje rečeno fiksirajo dušik iz prsti v porabne nitrate in nitrite. Na ta način vsako leto pridelajo približno 200 kilogramov teh soli na hektar površine.
20. a) Kaj se dogaja pri fotosintezi, kje se to dogaja in kdo to popolnoma razume? b) Kako na fotosintezo gleda neki biolog? c) Kako lahko rečemo zelenemu rastlinju, s čim se odlikuje, in kakšno vprašanje je na mestu?
20 To pa še ni vse. Zeleno listje prestreza energijo s sonca, ogljikov dioksid iz zraka in vodo iz korenin, iz tega pa prideluje sladkor in oddaja kisik. Ta potek biologi imenujejo fotosinteza. Dogaja se v celičnih zrncih, ki jim pravimo kloroplasti: ti so tako majceni, da bi jih v piko na koncu tega stavka spravili celih 400 000. Znanstveniki še niso popolnoma doumeli tega poteka. »Pri fotosintezi se zgodi približno sedemdeset ločenih kemičnih reakcij,« pripoveduje neki biolog. »To je pravi čudež!« Zato zelenemu rastlinju tudi pravijo naravne »sladkorne tovarne« — lepe na pogled, tihe, ki ne onesnažujejo, marveč pridobivajo kisik, poganjajo vodo v obtok in dajejo hrano vsemu svetu. Mar naj bi to nastalo zgolj po srečnem naključju? Ali je sploh mogoče verjeti v kaj takšnega?
21, 22. a) Kako sta se dva slavna znanstvenika izrekla za očitno razumnost, ki se kaže v naravi? b) Kaj k temu pravi Biblija?
21 Nekaterim najimenitnejšim znanstvenikom na svetu se to zdi komaj verjetno. V svetu narave prepoznavajo delo razuma. Robert A. Millikan, Nobelov nagrajenec za fiziko, sicer pa privrženec razvojnega nauka, je tako na seji Ameriškega društva fizikov rekel: »Vse naše bitje in žitje je v rokah nekakšnega Božanstva. [...] Po mojem mnenju je čista materialistična filozofija višek nerazumnosti. Modreci vseh dob so še vedno opažali toliko vsega, da jih je to navdajalo vsaj s pobožnim spoštovanjem.« V govoru je navajal tudi znane besede Alberta Einsteina, ki je rekel, da »skuša ponižno doumeti vsaj neskončno majhen delček bistre razumnosti, ki se razodeva v naravi«.13
22 Vsenaokoli so dokazi načrtnega, smotrnega, pa tudi skrajno raznolikega in neverjetno umetelnega oblikovanja. Vse to govori o razumu, ki presega človeškega. Takšen sklep izpeljuje tudi psalmist, ki takšno snovanje prisoja Stvarniku: »Od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z razumom spoznati iz ustvarjenih bitij: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi.« (Rim. 1:20, EI)
23. O kakšnem razumnem sklepu poje psalmist?
23 Pri tolikih dokazih o načrtnem snovanju v živem svetu okrog nas bi bilo res že »neopravičljivo«, če bi vztrajali pri tem, da za tem stoji slepo naključje. In edino prav je, da psalmist takole poje hvalo razumnemu Stvarniku: »Koliko le je tvojih del, o Jehova! Vsa si naredil z modrostjo. Zemlja se šibi od tvojih izdelkov. V morju, velikem in prostranem, je brez števila vsega, kar živi in se giblje, malega in velikega.« (Ps. 104:24, 25, NS)
[Vprašanja za preučevanje]
[Poudarjeno besedilo na strani 151]
»Pri fotosintezi se zgodi približno sedemdeset ločenih kemičnih reakcij. To je pravi čudež«
[Okvir/slike na straneh 148, 149]
Neverjetna zgradba semen
Brž ko dozori, je seme nared za polet!
Seme potuje na vse mogoče domiselne načine. Orhidejino seme je tako lahko, da ga odprhne kakor prah. Regratovo seme je opremljeno s padalci. Javorjevo seme ima perutke, tako da odprhuta kakor roj metuljev. Nekatere vodne rastline pošiljajo svoje seme na pot s plovci, napolnjenimi z zrakom.
Nekatere rastline imajo stroke, ki se na lepem odprejo in izstrelijo seme kot s katapulta. Spolzko seme severnoameriške leske, ki je sprva stisnjeno, se izstreli iz plodu približno tako kot otroci streljajo lubeničine pečke s palcem in kazalcem. Navadni štrkavec si pomaga s hidravliko. Med rastjo se povrhnjica navznoter debeli; tekočinska sredica je tako pod vedno močnejšim pritiskom, in približno takrat, ko seme dozori, pritisk naraste tako zelo, da se steblo razpoči, seme pa odnese daleč stran, tako kot odnese zamašek iz steklenice.
[Slike]
regrat
javor
navadni štrkavec
Seme, ki meri količino padavin
Nekatere puščavske enoletnice rodijo seme, ki ne vzkali, dokler ne pade vsaj 10 milimetrov dežja. Poleg tega seme očitno tudi ve, odkod voda prihaja: če namreč pada dež od zgoraj, vzkali, če ga moči talnica od spodaj, pa ne. V prsti so namreč soli, zaradi katerih seme ne more kaliti. Šele dež te soli izluži, talnica tega ne more.
Če bi te puščavske enoletnice pognale že po manjšem nalivu, bi se kmalu posušile. Šele močan naliv zemljo toliko napoji, da se rastlinam ni bati poznejše suše. In zato lepo počakajo na tak naliv. Po naključju — ali po načrtu?
Velikan v drobcenem zavojčku
Eno najmanjših semem nosi v sebi zavitega največjega orjaka na svetu — mamutovca. Ta zraste do 100 metrov visoko. Dober meter nad tlemi lahko njegov premer znaša tudi nad 11 metrov. Eno takšno drevo lahko da dovolj lesa za 50 šestsobnih hiš. Šestdecimetrsko lubje je prepojeno s čreslovino, ki odganja mrčes, elastično, vlaknasto tkivo pa mamutovca varuje pred ognjem, kot bi bilo iz azbesta. Drevo s koreninami preprega poldrugi hektar površine, živi pa nad 3000 let.
Pa vendar ni seme, ki v milijonih dežuje s te sekvoje, nič večje od bucikine glave, obdajajo pa ga drobcena krilca. Če se človek, ves majhen in droban, postavi ob vznožje mamutovca, se lahko le ozira kvišku s tihim spoštovanjem in se čudi tej silni veličini. Kako naj potem človek še verjame, da sta se veličastni velikan in drobceno seme, v katerem je ta najprej shranjen, porodila zgolj po naključju?
[Okvir/slike na strani 150]
Glasbeni virtuozi
Že ime pove, po čem slovi ptič oponašalec. Eden je v eni uri oponašal 55 drugih ptičev. Vendar lahko človek še toliko bolj strmi nad oponašalčevimi izvirnimi »skladbicami« in milozvočnimi izlivi. Tega mu pač ne bi bilo treba, če bi s tem uveljavljal samo svoje ozemeljske pravice; za to bi bilo dovolj nekaj skromnih tonov. Ali mu je potem to v veselje - in v veselje tudi nam?
Južnoameriški stržek ni nič manj presenetljiv pevec. Stržkov parček poje v duetu, tako kot tudi drugi tropski ptičji pari. Kot piše v neki enciklopediji, je njuno petje res nekaj posebnega: »Samček in samička pojeta ali iste pesmi skupaj, ali različne pesmi, ali pa različne odlomke iste pesmi izmenjevaje, kot bi si odgovarjala; pri tem sta lahko tako zelo usklajena, da se človeku zdi, da je vso pesem odpel en sam pevec.«a Kako lepi so ti blagi glasbeni dvogovori, to pesemsko sporazumevanje dveh zaljubljenih stržkov! In to naj bi bilo čisto navadno naključje?
[Sliki na strani 142]
Nekdo ga je moral obdelati
Ni nujno, da bi jo kdo sestavil?
[Slike na strani 143]
Steklene mojstrovine - okostja mikroskopsko majhnih rastlinic
Diatomeje
[Slike na strani 144]
Mreževci: mojstrske zgradbe v steklenih okostjih mikroskopsko majhnih živalic
Venerina cvetlična košarica
[Slika na strani 145]
Marsikatere cvetlice s posebnimi opozorilnimi znamenji privabljajo žuželke do skrite medičine
[Sliki na strani 146]
Nekateri cvetovi imajo povoščeno ostenje, po katerem žuželke zdrknejo v past in tako oprašijo cvet
Zakaj je cvet te orhideje tako podoben osji samici?
[Slika na strani 147]
Pravijo, da bi kohezijska sila med molekulami vode lahko načrpala vodo dovrh tri kilometre visokega drevesa!
