Ali Bibliji lahko verjamemo
17. poglavje
Ali Bibliji lahko verjamemo
1. a) Kakšno mnenje imajo mnogi o Bibliji in kaj ta trdi sama o sebi? b) Kakšna vprašanja se pojavijo?
MNOGI vidijo v Bibliji le knjigo, ki so jo v davnih dneh napisali modri možje. Univerzitetni profesor Gerald A. Larue je izjavil: »V pogledih piscev, kakor so izraženi v Bibliji, se kažejo ideje, prepričanja in predstave njihovega časa, omejeni pa so s takratnim obsegom znanja.« Biblija pa sama zase trdi, da jo je navdihnil Bog. (2. Tim. 3:16) Če to drži, potem v njej gotovo ne bomo našli predstav, kakršne so imeli ljudje v časih, ko so bili napisani njeni posamezni deli. Ali Biblija zdrži preiskavo v luči današnjega znanja?
2. Kako nove informacije vplivajo na spise o človeških ali znanstvenih zadevah?
2 Ko bomo premišljevali o tem vprašanju, mislimo na to, da moramo ves čas, ko znanje napreduje, prilagajati svoje poglede, tako da se ti skladajo z novimi spoznanji in odkritji. Scientific Monthly je nekoč zapisal: »Preveč bi bilo pričakovati, da bi lahko članke izpred kakih petih let danes imeli tipične odraze najbolj svežih pogledov s tistih področij znanosti, s katerimi se ti ukvarjajo.«2 Toda Biblijo so pisali in jo sestavljali kakih 1600 let in jo dokončali pred kakimi 2000 leti. Kaj lahko danes rečemo o njeni natančnosti?
Biblija in znanost
3. Kaj so v davnini menili o zemljini vmeščenosti v prostor, kaj o tem pravi Biblija?
3 Ko so Biblijo še pisali, so ljudje že premišljevali, kako je zemlja umeščena v prostor. Nekateri so bili na primer prepričani, da zemljo nosijo štirje sloni, ki stojijo na velikanski morski želvi. Biblija pa ni povzela teh čudnih neznanstvenih trditev, ampak je napisala preprosto: »[Bog] razpenja sever nad praznino, obeša zemljo nad ničem.« (Job. 26:7, EI) Da, pred več kot 3000 leti je Biblija pravilno zapisala, da zemlja nima vidne opore in ta predstava se sklada z zakoni o težnosti in gibanju, do katerih so prišli mnogo kasneje. »Kako je Job mogel poznati resnico,« se sprašuje neki verski učenjak, »je vprašanje, ki ga tisti, ki zanikajo navdihnjenost Svetega pisma, težko razrešijo.«3
4, 5. a) Kaj so ljudje nekdaj mislili o obliki zemlje in česa so se bali? b) Kaj o obliki zemlje pravi Biblija?
4 O obliki zemlje piše v Ameriški enciklopediji takole: »Najstarejša znana predstava o obliki zemlje je, da je zemlja ravna in toga ploskev v središču vesolja [...] Predstavo o okrogli zemlji so bolj na splošno sprejeli šele v renesansi.« Nekateri prvi pomorščaki so se celo bali, da bodo odjadrali prek roba zemeljske ploskve! Toda potem so iznašli kompas in nekatere druge pripomočke, tako da so lahko potovali veliko dlje po morjih. Neka druga enciklopedija pojasnjuje, da so ta »potovanja in odkrivanja« »dokazala, da je zemlja okrogla in ne ploščata, kot so ljudje po večini domnevali«.
5 Dolgo pred temi potovanji, v resnici kar dobrih 2700 let nazaj, pa so v Biblijo zapisali: »On je, ki prestoluje nad krogom zemlje, katere prebivalci so kot kobilice.« (Iz. 40:22) Hebrejska beseda chugh, ki je tu prevedena s »krog«, lahko pomeni tudi »krogla«, kot piše v priročnikih, kakršen je denimo Davidsonov Analitični hebrejsko-kaldejski leksikon (Analytical Hebrew and Chaldee Lexicon). Drugi prevodi pa na tem mestu zapišejo »okrožje zemeljsko« (prevod A. Chraske, 1914) ali »okrogla zemlja« (Moffat). Na Biblijo torej niso vplivale zmotne predstave o ploščati zemlji, kakršne so prevladovale v tistem času, ko je nastajala. Biblija je bila natančna.
6. Katero veličastno kroženje, ki ga včasih še niso poznali, Biblija že opisuje?
6 Ljudje so dolgo gledali, kako reke tečejo v morja in oceane, pa ti niso zato nič globji. Preden so dognali, da je zemlja okrogla, so nekateri menili, da toliko vode, kolikor je priteče v morje, potem pač odteče prek roba zemlje. Šele kasneje so spoznali, da sonce vsako sekundo »načrpa« iz morij na milijone litrov vode v obliki vodne pare. Iz nje potem nastanejo oblaki, ki jih veter podi nad kopnim, kjer odvečno vlago oddajo v obliki dežja in snega. Voda potem steče v potoke in reke, te pa spet v morja. Tega veličastnega kroženja v starih časih v glavnem niso poznali, v Bibliji pa je bilo že opisano: »Vse reke tečejo v morje in morje se ne prenapolni; v kraj, kamor reke teko, tja vedno zopet teko.« (Prop. 1:7, EI)
7, 8. a) Kako Biblija dokaže svojo točnost, ko opiše nastanek vesolja? b) Kako so nekateri astronomi reagirali na novejša spoznanja in zakaj?
7 O nastanku vesolja pa piše v Bibliji takole: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.« (1. Mojz. 1:1) Mnogim znanstvenikom se to poročilo ni zdelo znanstveno, saj so trdili, da vesolje nima začetka. Toda astronom Robert Jastrow je opozoril na novejša spoznanja in je zapisal: »Bistvo vseh nenavadnih dogajanj je v tem, da je vesolje v nekem smislu moralo imeti začetek — da se je nekoč v nekem trenutku pač začelo.« Jastrow tukaj meri na večidel povsod sprejeto teorijo o prapoku, o kateri smo govorili v 9. poglavju, in dodaja: »Zdaj vidimo, kako astronomski dokazi nazadnje pripeljejo do biblijske predstave o nastanku sveta. Podrobnosti se sicer razlikujejo, toda osnovni elementi astronomskih dognanj in biblijskega poročila iz Geneze so isti.«6
8 In kakšni so bili odzivi na ta odkritja? »Astronomi so čudno zbegani,« piše Jastrow. »Njihovi odzivi prav zanimivo kažejo, kako se vede znanstveni um — ki naj bi bil nadvse objektiven — ko znanstvena odkritja sama ustvarijo konflikt na področju dogmatizma v našem poklicu. Izkaže se, da se znanstveniki vedejo, kot se vede vsakdo med nami, ko pride njegova vera v konflikt z dejstvi. Postanemo razdraženi, delamo se, ko da konflikta v resnici ni, ali pa ga skušamo prikriti s praznimi frazami.«7 Ostaja pa dejstvo, da se »znanstvena odkritja«, ki se ne skladajo s tistim, kar so znanstveniki dolgo mislili o nastanku vesolja, skladajo s tistim, kar je bilo pred tisočletji zapisano v Bibliji.
9, 10. a) Kaj pravi Biblija o potopu? b) Kateri dokazi danes potrjujejo, da ima Biblija prav?
9 V Noetovih dneh, pravi Biblija, je velik potop pokril z vodo vse najvišje vrhove na zemlji in uničil vse, ki niso bili takrat v velikanski barki, ki jo je zgradil Noe. (1. Mojz. 7:1-24) Mnogi se temu poročilu posmehujejo. Toda lupine morskih školjk najdemo tudi na najvišjih vrhovih. Pa še en dokaz imamo, da je v ne tako oddaljeni preteklosti zemljo prizadel velikanski potop: v zamrznjenih, blatnih grobljah najdemo veliko število fosilov in živalskih trupel. V Saturday Evening Postu je pisalo: »Te živali so bile še popolnoma sveže, cele in nedotaknjene, še vedno na nogah ali vsaj na kolenih, napol pokonci. [...] Ponuja se nam resnično neverjeten prizor, neverjeten našemu prejšnjemu pojmovanju. Nepregledne črede neznansko velikih, lepo rejenih živali, ki niso nič kaj vajene strupenega mraza, se pohlevno pasejo sredi sončnih livad [...] Iznenada pa jih vse po vrsti pokosi smrt, ne da bi se na njih poznali kakršnikoli znaki nasilja. Niti zadnjega grižljaja niso utegnili pogoltniti, ko so že v hipu globoko zamrznili, zamrznili tako bliskovito, da je tudi najzadnja celica njihovih trupel ostala takšna, kot je bila.«8
10 In natanko to se je zgodilo v velikem potopu. Biblija ga opiše s temile besedami: »Ta dan so pridrli vsi studenci velikega brezna in so se odprle zatvornice neba.« Zaradi nalivov so vode na zemlji »čedalje huje naraščale«, brez dvoma pa so jih spremljali tudi ledenomrzli vetrovi v polarnih področjih. (1. Mojz. 1:6-8; 7:11, 19) Tam je bila temperaturna sprememba najbolj bliskovita in ostra. Različne oblike življenja so tako povsem ohranjene obtičale v zaledenelem blatu. Takšen je bil najbrž mamut, ki so ga izkopali v Sibiriji in ga lahko vidite tamle na sliki. V gobcu in trebuhu je imel še zelenje in ko se je odtajal, je bilo njegovo meso še užitno.
11. Katero stvar iz Biblije je napredujoče spoznanje še potrdilo in do kakšnega sklepa so prišli celo nekateri znanstveniki?
11 Bolj natančno ko Biblijo preiskujemo, bolj osupljiva je njena natančnost. Že na 36. in 37. strani te knjige smo navedli, da Biblija opisuje stvarjenjsko zaporedje tako, kot ga danes znanost potrjuje; to je pa dejstvo, ki bi ga silno težko razložili, če bi bila Biblija človeškega izvora. Tako imamo še en primer, kako nova spoznanja potrjujejo celo vrsto podrobnosti iz Biblije. Zato je eden največjih znanstvenikov vseh časov, Isaac Newton, lahko rekel: »Nobena znanost ni tako izpričana kot vera iz Biblije.«9
Biblija in zdravje
12. Kako je neki zdravnik primerjal znane vraže s tem, kar o zdravju piše v Bibliji?
12 Dolga stoletja je na področju zdravja vladala strašna nevednost. Neki zdravnik je povedal celo tole: »Mnogo ljudi še danes verjame v različne vraže, da denimo kostanj v žepu ščiti človeka pred revmatizmom, da se nam naredijo bradavice, če primemo krastačo, da vnetje grla pojenja, če nosimo okoli vratu rdeč flanelast šal«, in podobno. Dodal pa je še tole: »Takšnih stvari v Bibliji ne najdemo. In to je nenavadno že samo po sebi.«10
13. Kakšno tvegano ‚zdravljenje‘ so predpisovali v starem Egiptu?
13 Do kaj nenavadnih stvari pa pridemo tudi, če primerjamo nevarne metode zdravljenja iz preteklosti s tem, kar pravi Biblija. Papirus Ebers je medicinski dokument iz starodavnega Egipta, ki iztrebke na primer priporoča za zdravljenje najrazličnejših bolezni. V njem je tudi priporočilo, da je treba na rane, iz katerih so se odluščile kraste, dajati obkladke iz človeškega blata in svežega mleka. Trščico, ki se je zadrla pod kožo, pa naj bi pomagalo izvleči tole sredstvo: »Črve z njihovo krvjo vred scvremo v olju in staremo; krta ubijemo, ocvremo v olju in posušimo; zmešamo oslove iztrebke s svežim mlekom; zmes nanesemo na rano.«11 Danes vsakdo ve, da lahko takšno zdravljenje povzroči hudo zastrupitev.
14. Kaj piše v Bibliji o shranjevanju odpadkov in kako je to ščitilo ljudi?
14 In kaj pravi o iztrebkih Biblija? Takole zapoveduje: »Med svojim orodjem imej lopatico; koplji z njo, ko moraš zunaj počeniti, in potem pokrij, kar je šlo od tebe!« (5. Mojz. 23:13, EI) Biblija torej še zdaleč ne predpisuje iztrebkov za zdravljenje, ampak naroča, kako je treba odpadke kar najbolj varno pospraviti. Vse do našega stoletja sploh niso vedeli, kako je nevarno puščati izločke na prostem, da se po njih potem pasejo muhe. Zaradi tega je prišlo do hudih bolezni, ki so jih prenašale muhe, in mnogo ljudi je tako pomrlo. Ves ta čas pa je bil v Bibliji zapisan čisto preprost postopek, ki so se ga Izraelci držali že pred dobrimi 3000 leti.
15. Česa bi včasih zdravniki ne smeli delati, da bi se ognili mnogim nepotrebnim smrtim, če bi upoštevali biblijski nasvet o stiku z mrličem?
15 V prejšnjem stoletju je medicinsko osebje hodilo iz secirnice naravnost v porodniške oddelke, kjer so potem opravljali preglede, ne da bi si pred tem vsaj roke umili. Od mrličev so tako prenašali infekcije in zaradi tega je pomrlo mnogo mater in otrok. Še potem, ko so dokazali, kakšno vrednost ima umivanje rok, so se mnogi medicinci branili tega higienskega postopka. Ne da bi sploh vedeli za to, so s tem zavračali biblijsko modrost, kajti Jehovin zakon je zapovedoval Izraelcem, da je vsakdo, ki se dotakne mrliča, nečist, in da se mora umiti in oprati svoja oblačila. (4. Mojz. 19:11-22)
16. Kako se je v zapovedi o obrezi na osmi dan izkazala modrost, ki je bila daleč pred človekovim vedenjem?
16 Bog Jehova je Abrahamu za znamenje svoje zaveze z njim zapovedal: »Osem dni po rojstvu naj se obreže pri vas vsak moški.« Potem je isto zahtevo ponovil še celemu izraelskemu ljudstvu. (1. Mojz. 17:12; 3. Mojz. 12:2, 3) Takrat niso vedeli, zakaj je treba ta poseg opraviti ravno osmi dan. Danes pa to vemo. Medicinske raziskave so odkrile, da vitamin K, ki pomaga pri strjevanju krvi, šele takrat doseže ustrezno količino. Protrombin, ki je tudi pomemben element pri strjevanju krvi, pa sploh doseže najvišjo vrednost ravni osmi dan otrokovega življenja, ne prej ne kasneje ga ni več toliko. Vsled tega je dr. S. I. McMillen prišel do takšnegale zaključka: »Najprimernejši dan za obrezo je ravno osmi dan.«12 Ali je to le naključje? Kje pa! To je vedenje, ki ga je posredoval vsevedni Bog.
17. Katero znanstveno dognanje še podpira Biblijo?
17 Sodobna znanost je odkrila tudi to, da je telesno zdravje v veliki meri odvisno od duševne in čustvene stabilnosti. V neki enciklopediji piše takole: »Po 1940. letu je zmeraj bolj jasno, da so fiziološke funkcije organov in organski sistemi tesno povezani s človekovim psihičnim stanjem in da v organu, ki je prizadet na ta način, lahko pride celo do spremembe v tkivu.«13 Toda o tej povezanosti duševne stabilnosti in telesnega zdravja že od zdavnaj piše v Bibliji. Na primer takole: »Mirno srce je življenje telesa, strast pa je gniloba v kosteh.« (Preg. 14:30, EI; 17:22)
18. Kako Biblija odvrača ljudi od škodljivih strasti in poudarja potrebo po ljubezni?
18 Biblija zato odvrača ljudi od škodljivih strasti in nagnjenj. »Živimo pošteno,« nam svetuje, »ne v prepirljivosti in nevoščljivosti.« Priporoča pa tudi tole: »Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, rohnenje in obrekovanje z vsakršno hudobijo vred. Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni.« (Rim. 13:13; Ef. 4:31, 32, EI) Še posebej pa Biblija priporoča ljubezen. »Vrhu vsega tega,« pravi, »pa oblecite ljubezen.« In Jezus, ta veliki zagovornik ljubezni, je naročil svojim učencem: »Novo zapoved vam dam: Ljubite drug drugega! Kakor sem jaz vas ljubil.« V svoji pridigi na gori je celo dejal: »Ljubite svoje sovražnike.« (Kol. 3:12-15; Jan. 13:34; Mat. 5:44, EI) Mnogi se temu morda posmehujejo, pravijo, da je to v resnici šibkost, ceno za tak odnos pa plačujejo sami. Znanost je že dognala, da je ravno pomanjkanje ljubezni velikokrat krivo za mnoge duševne bolezni in druge težave.
19. Kaj je o ljubezni dognala tudi sodobna znanost?
19 V angleškem zdravniškem biltenu Lancet je nekoč pisalo: »Daleč najpomembnejše odkritje znanosti o duševnih boleznih je odkritje moči, ki jo ima pri varovanju in uravnavanju duševnosti ljubezen.«14 Dr. Hans Seyle, priznani strokovnjak za zdravljenje stresnih stanj, je rekel: »Osovražen človek ali nemogoč šef ne bo dobil rane na želodcu, povišanega krvnega pritiska ali kakšne bolezni srca. Vse to bo dobil tisti, ki sovraži ali ki si zaradi nemogočih ljudi dovoli razočaranje. ‚Ljubi svojega bližnjega‘ je eden najmodrejših medicinskih nasvetov, kar jih je.«15
20. Kako je dr. Fisher primerjal Kristusov nauk, kakor ga je izrekel v pridigi na gori, s psihiatričnim svetovanjem?
20 Biblijska modrost v resnici daleč prekaša sodobna odkritja. Tako je dr. James T. Fisher nekoč zapisal: »Če bi morali narediti povzetek vseh pomembnih člankov, kar so jih kdajkoli napisali o duševni higieni najsposobnejši psihologi in psihiatri — če bi jih morali vse združiti in jih prečistiti in izločiti vse odvečno leporečje — če bi potem pobrali res samo bistvo in bi popolnoma prečiščene delce golega znanstvenega vedenja v sežeti obliki izrazili največji mojstri peresa, bi še zmeraj dobili le neroden in pomanjkljiv povzetek pridige na gori.«16
Biblija in zgodovina
21. Kako so pred kakimi stotimi leti kritiki ocenjevali zgodovinsko vrednost Biblije?
21 Ko je Darwin objavil svoj razvojni nauk, so biblijsko zgodovinsko poročilo začeli vsevprek napadati. Arheolog Leonard Woolley je to stvar takole razložil: »Proti koncu devetnajstega stoletja je postajala zmeraj močnejša šola kritikov, ki so bili pripravljeni zanikati zgodovinsko osnovo vsega, kar je bilo povezano s prvimi knjigami Stare zaveze.«17 Nekateri kritiki celo pravijo, da pisave niso poznali vse do Salomonovega časa ali še dlje; zato biblijskih pripovedi ne gre jemati resno, ker so bile zapisane šele stoletja po tem, ko so se zgodile. Eden od razlagalcev tega nauka je 1892. leta dejal: »Čas, o katerem govorijo predmojzesovske zgodbe, je zadosten dokaz, da so po značaju legende. To je bil namreč čas, preden so ljudje sploh izumili pisavo.«8
22. Kaj so dognali o začetkih pisave?
22 Zadnje čase pa se je nabralo mnogo arheoloških dokazov, ki pričajo, da so ljudje znali pisati že davno pred Mojzesom. »Spet moramo poudariti,« razlaga arheolog William Foxwell Albright, »da so abecedo hebrejskih pismenk uporabljali v Kanaanu in okoliških krajih že od dobe očakov naprej, hitrost, s katero so se spreminjale oblike pismenk, pa jasno kaže na to, da so jih veliko rabili.« 9 Neki drugi vodilni zgodovinar in strokovnjak na področju izkopavanja pa je zapisal: »Zdaj se nam zdi absurdno, da so se sploh kdaj vprašali, ali je Mojzes znal pisati ali ne.«20
23. Kaj so odkrili o kralju Sargonu in katera svoja mnenja so zato morali spremeniti?
23 Znova in znova so ljudje prihajali do novih spoznanj, ki so vsa podpirala biblijsko zgodovinsko poročilo. Asirskega kralja Sargona so na primer dolgo poznali samo iz biblijske pripovedi v Izaijevi knjigi 20:1. Pravzaprav so v začetku prejšnjega stoletja kritiki razvrednotili ta zapis, češ da je brez zgodovinske vrednosti. Potem pa so arheologi z izkopavanji odkrili ruševine veličastne Sargonove palače v Korsabadu, našli pa so tudi mnogo zapisov, ki so govorili o njegovem vladanju. Zdaj je Sargon eden najbolje poznanih asirskih kraljev. Izraelski zgodovinar Moše Pearlman je zapisal: »Iznenada so skeptiki, ki so dvomili celo v avtentičnost zgodovinskih delov Stare zaveze, začeli spreminjati svoje mnenje.«21
24. Kako blizu sta si asirsko in biblijsko poročilo o Sargonovi zmagi nad Samarijo?
24 Eden od Sargonovih napisov pripoveduje o dogodku, ki je bil do tedaj poznan samo iz Biblije. Takole piše: »Zajel in premagal sem Samarijo, kot plen sem odvedel 27 290 njenih prebivalcev.«22 Biblijsko poročilo o tem v 2. knjigi kraljev 17:6 pa pravi: »V devetem Ozejevem letu pa je asirski kralj vzel Samarijo in odvedel Izraela v pregnanstvo.« Pearlman takole komentira nenavadno podobnost obeh poročil: »Tule imamo torej poročili iz zmagovalčevih in premagančevih letopisov, ki sta si med seboj skoraj zrcalno podobni.«23
25. Zakaj ne moremo pričakovati, da se bodo biblijski in posvetni zapisi povsem skladali?
25 Ali to potem pomeni, da se biblijska in posvetna poročila skladajo v vseh podrobnostih? Ne. Pearlman pravi: »Takšnale podobnost ‚vojaških poročil‘ iz obeh strani je bila za Srednji vzhod v starem času nenavadna (kaj takega je še danes redkost). Možna je bila samo takrat, kadar sta v spopadu sodelovala Izrael in eden od sosedov in samo takrat, kadar je bil Izrael poražen. Če je Izrael bitko dobil, zapisa o njej v sovražnikovih letopisih ne bomo našli.«24 (Kurziv naš.) Zato ni prav nič čudno, da v asirskih pripovedih o bojnih pohodih Sargonovega sina Senaheriba nad Izrael zija velika praznina. In kaj manjka?
26. Kaj razberemo iz primerjave Senaheribovega in biblijskega poročila o njegovem vojaškem pohodu nad Izrael?
26 V palači kralja Senaheriba so odkrili stenske napise, ki so pripovedovali o posameznih dogodkih iz njegovih pohodov nad Izraelce. Eden takšnih napisov na glineni prizmi pravi: »Ezekija, Jud, pa se ni podvrgel mojemu jarmu, zato sem oblegal 46 njegovih utrjenih mest [...] Njega pa sem pustil kot ujetnika v Jeruzalemu, v njegovem kraljevem dvoru, kjer je bil kot ptič v kletki [...] Njegovo deželo sem zmanjšal, davke in katru darila, ki jih je moral dajati meni, svojemu gospodu, pa sem povečal.«25 Ko gre za asirske zmage, se torej Senaheribova različica sklada z Biblijo. Kot bi lahko pričakovali, pa spusti iz pripovedi dejstvo, da mu ni uspelo zavzeti Jeruzalema in da je moral oditi praznih rok, kajti v eni sami noči je padlo 185 000 njegovih vojakov. (2. Kr. 18:13-19:36; Iz. 36:1-37:37)
27. Kaj razberemo iz primerjave med biblijskim in posvetnimi poročili o umoru kralja Senaheriba?
27 Primerjajmo s sodobnimi odkritji še poročilo o Senaheribovi nasilni smrti. Biblija pravi, da sta Senaheriba umorila dva njegova sinova: Adramelek in Sarezer. (2. Kr. 19:36, 37) Toda poročili, ki ju pripisujemo babilonskemu kralju Nabonidu in babilonskemu svečeniku Berozu, obe omenjata, da je Senaheriba umoril samo eden od sinov. Kdo ima zdaj prav? Zgodovinar Philip Biberfeld je takole komentiral ne dolgo tega odkrite dele prizme Esar-hadona, Senaheribovega sina, ki ga je nasledil na prestolu: »Izkazalo se je, da je edinole biblijsko poročilo točno. Potrjuje vse malenkosti iz Esar-hadonovega napisa in natančneje opisuje dogodke iz babilonsko-asirske zgodovine, kot jih popisujejo babilonski viri. To je nadvse pomembno, ko ocenjujemo sodobnejše vire, ki se ne skladajo z Biblijo.«26
28. Kako je bila glede tega, kar piše v Bibliji o Belsazarju, oprana njena čast?
28 Nekdaj so se vsi znani stari viri razlikovali tudi od biblijskega poročila o Belsazarju. V Bibliji namreč piše, da je Belsazar vladal Babilonu ob njegovem padcu. (Dan. 5:1-31) Posvetni zapisi pa Belsazarja sploh ne omenjajo, pravijo, da je bil ta čas na prestolu Nabonid. In kritiki so zato trdili, da Belsazar sploh ni obstajal. Potem pa so našli zapise, v katerih je pisalo, da je Belsazar Nabonidov sin in da sta v tistem času vladala oba. Zato je tudi jasno, da v Bibliji piše, kako je Belsazar Danijelu ponudil, da bo smel vladati »kot tretji v kraljestvu«, kajti sam je bil pač drugi. (Dan. 5:16, 29) Zato je lahko profesor R. P. Dougherty z univerze Yale o primerjavi Danijelove knjige iz Biblije in ostalih starih napisov zapisal tole: »Biblijsko poročilo je boljše od vseh ostalih, ker samo v njem najdemo še Belsazarjevo ime, ker vladarsko moč pripiše Belsazarju in ker priznava, da je bilo kraljevanje v tistem kraljestvu v rokah dveh ljudi.«27
29. Kakšno potrdilo za resničnost biblijskega poročila o Ponciju Pilatu so našli?
29 Še en primer odkritja, ki je potrdilo zgodovinskost osebe, ki jo omenja Biblija, nam ponuja Michael J. Howard, ki je sodeloval 1979. leta pri odpravi v Cezarejo. »1900 let«, pravi, »je Pilat obstajal samo na straneh evangelijev in v meglenih spominih rimskih in judovskih zgodovinarjev. O njegovem življenju smo vedeli toliko kot nič. Nekateri so celo rekli, da sploh ni obstajal. Toda 1961. leta je neka italijanska arheološka odprava raziskovala ruševine antičnega rimskega gledališča v Cezareji. Eden njihovih delavcev je prevrnil kamen, ki je bil vgrajen v stopnišče. Na spodnji strani je bil takle, delno zbrisan napis v latinščini: ‚Caesariensibus Tiberium Pontius Pilatus Praefectus Iudaeae‘ (Prebivalcem Cezareje Poncij Pilat, judejski prefekt). To je bil usodni udarec vsem dvomom v Pilatov obstoj. [...] Tako so našli prvi epigrafični dokaz o življenju človeka, ki je ukazal križati Kristusa.«28 (Jan. 19:13-16; Ap. dela 4:27)
30. Kaj so odkrili o udomačevanju kamel, kar je podprlo biblijsko poročilo?
30 Zadnja odkritja podpirajo celo manjše podrobnosti iz davnih biblijskih poročil. Tako na primer Werner Kellner nasprotuje Bibliji in 1964. leta zapiše, da kamel v starih časih niso udomačevali in da bi zato morali v »prizoru, ko prvič srečamo Rebeko v Nahorju, njenem rojstnem mestu, spremeniti nekaj odrskih rekvizitov. ‚Velblodi‘, ki so bili last njenega bodočega tasta Abrahama in ki jih je napojila pri vodnjaku, so bili — osli.«29 (1. Mojz. 24:10) Toda 1978. leta je izraelski obrambni minister in arheolog Moše Dajan opozoril na dejstvo, da so bile »kamele v tistih časih transportno sredstvo« in da ima potemtakem Biblija za ta del prav. »Na nekem reliefu iz 18. stoletja pred našim štetjem, ki so ga našli v Biblosu v Feniciji, je upodobljena klečeča kamela,« razlaga Dajan. »Jezdeci na kamelah pa se pojavljajo upodobljeni na pečatnih valjih, ki so jih ne dolgo tega odkrili v Mezopotamiji in spadajo v dobo očakov.«
31. Kakšen dokaz imamo še, da je biblijsko poročilo zgodovinsko točno?
31 Dokazov, da je Biblija po zgodovinski plati točna, je torej že toliko, da jih ni moč spregledati. Res je sicer, da posvetni zapisi ne omenjajo poraza Egipčanov pri Rdečem morju in podobnih porazov, toda to nas kajpak ne preseneča, saj vladarji tedaj niso imeli navade zapisovati svojih porazov. Napis o tem, kako je faraon Sisak uspešno osvojil Jude za vlade Salomonovega sina Roboama, pa najdemo na tempeljskih zidovih Karnaka v Egiptu. Biblija pripoveduje o tem v 1. knjigi kraljev 14:25, 26. Poleg tega so našli tudi tako imenovani Moabski kamen, na katerem je zapisana različica kralja Mese o tem, kako se je uprl Izraelcem. O tem beremo poročilo tudi v Bibliji, v 2. knjigi kraljev 3:4-27.
32. Kaj lahko danes obiskovalci vidijo po muzejih takšnega, kar podpira biblijsko poročilo?
32 Danes lahko obiskovalec v različnih muzejih vidi stenske reliefe, napise in kipe, ki potrjujejo biblijsko poročilo. Imena Judovih in Izraelovih kraljev, na primer Ezekija, Manaseja, Omrija, Ahaba, Peke, Menahema in Hosea, najdemo v zapisih asirskih vladarjev na glinastih ploščicah. Kralj Jehu ali eden njegovih poslanikov je na Črnem Salmanezerjevem stebru upodobljen, kako mu prinaša darove. Danes so za obiskovalce obnovili tudi okrasje perzijskega gradu Susana, kakršnega sta poznala biblijski osebi Estera in Mardohej. Obiskovalec si lahko v muzejih ogleda tudi kipe prvih rimskih cesarjev: Avgusta, Tiberija in Klavdija, ki se vsi pojavljajo v Bibliji. (Luk. 2:1; 3:1; Ap. dela 11:28; 18:2) Našli so tudi prav tak srebrn denarij s podobo cesarja Tiberija, kakršnega je hotel imeti pri svoji razlagi o davkih Jezus. (Mat. 22:19-21)
33. Kako podoba in značilnosti izraelske dežele podpirajo točnost Biblije?
33 Kdor pozna Biblijo in pride danes v Izrael, si ne more kaj, da ne bi bil osupel nad tem, kako točno Biblija opisuje deželo in njene posebnosti. Nekoč je dr. Ze‚ev Shremer, vodja geološke odprave na sinajski polotok, dejal: »Imeli smo sicer svoje zemljevide in geodetske načrte, ampak kadar se zemljevidi niso čisto skladali z Biblijo, smo se raje zanesli na Knjigo.«31 Poglejmo si samo en primer, kako lahko človek na svoji koži skusi zgodovino, kakor je predstavljena v Bibliji: V Jeruzalemu se danes lahko sprehodiš skozi 533 metrov dolg predor, ki so ga pred dobrimi 2700 leti vsekali v živo skalo. Naredili so ga pa zato, da so mesto oskrbeli z vodo iz skritega gihonskega vodnjaka zunaj mestnega obzidja in jo speljali v siloamsko kopel v mestu. Biblija razlaga, da je ta predor dal zgraditi Ezekija, da bi mesto imelo pred bližajočim se Senaheribovim napadom dovolj vode. (2. Kr. 20:20; 2. Let. 32:30)
34. Kaj so nekateri ugledni učenjaki rekli o točnosti Biblije?
34 To je le nekaj primerov, ki nam kažejo, da ni ravno najbolj pametno podcenjevati biblijsko točnost. Pa je takšnih primerov še mnogo več. Zato lahko rečemo, da ljudje ne dvomijo v zanesljivost Biblije toliko zaradi nedvoumnih dokazov, ampak prej zaradi napačnih informacij in nevednosti. Bivši ravnatelj Britanskega muzeja, Frederic Kenyon, je zapisal: »Arheologija še ni rekla zadnje besede; toda odkritja, do katerih so prišli, potrjujejo tisto, kar nam priporoča vera, da ima namreč Biblija od naraščajočega znanja lahko edinole korist.«32 Znani arheolog Nelson Glueck pa je rekel: »Odločno lahko rečemo, da nobeno arheološko odkritje do danes ne nasprotuje biblijskemu zapisu. Številne arheološke najdbe v splošnih potezah in v podrobnostih potrjujejo zgodovinske trditve iz Biblije.«
Poštenost in skladnost
35, 36. a) Katere osebne pomanjkljivosti so priznali nekateri biblijski pisci? b) Zakaj lahko rečemo, da poštenost teh piscev še dodatno priča o tem, da je Biblija res od Boga?
35 Še zaradi nečesa lahko rečemo, da je Biblija od Boga in da so bili pisci pošteni. Če človek prizna svoje napake in če o njih celo piše, potem je to seveda skregano z njegovo nepopolno naravo. Večina piscev iz davnine poroča le o svojih uspehih in krepostih. Toda Mojzes je zapisal, da se je ‚pregrešil zoper Boga‘ in da zato ni smel v Obljubljeno deželo popeljati Izraelcev. (5. Mojz. 32:50-52; 4. Mojz. 20:1-13) Jona je pripovedoval o svoji muhavosti. (Jon. 1:1-3; 4:1) Pavel je priznal svoje prejšnje grehe. (Ap. dela 22:19, 20; Tit. 3:3) In Matej, Kristusov apostol, je zapisal, kako so bili apostoli včasih maloverni, kako so gledali, kdo med njimi bi bil pomembnejši in da so Jezusa takrat, ko so ga prijeli, celo zapustili. (Mat. 17:18-20; 18:1-6; 20:20-28; 26:56)
36 Ali mar ni logično, da bi biblijski pisci poskusili prikriti svoje napake, če bi že hoteli potvarjati resnico? Malo je verjetno, da bi odkrito govorili o svojih pomanjkljivostih, potem bi pa v isti sapi lagali o drugih stvareh, kajne? Ker so bili torej pošteni, so s tem še bolj podprli svojo trditev, da jih je pri pisanju vodil sam Bog. (2. Tim. 3:16)
37. Zakaj je notranja skladnost Biblije tako močan dokaz, da jo je res navdihnil sam Bog?
37 Tudi to, da se Biblija ves čas drži ene same osnovne teme, potrjuje, da je njen tvorec v resnici Bog. Lahko je reči, da je Biblija sestavljena iz 66 knjižic, ki jih je šestnajst stoletij pisalo 40 različnih piscev. Toda pomisli malo, kaj to pravzaprav pomeni! Vzemimo, da bi začeli neko knjigo pisati še za časa rimskega imperija in jo potem pisali skozi monarhije vse do sodobnih republik in da bi si bili pisci med seboj povsem različni: da bi jo pisali vojaki, kralji, duhovniki, ribiči, vmes pa še kakšen pastir in kak zdravnik. Ali bi pričakoval, da bodo vsi pisali o eni in isti točno določeni temi? Toda Biblijo so pisali v približno takšnem časovnem razponu, pod različnimi političnimi režimi in pisali so jo ljudje približno takih poklicev, kakršne smo maloprej omenili. In Biblija je vseskozi skladna. Njeno sporočilo pa ima od začetka do konca isto osnovno usmeritev. Ali mar to ne daje dodatne teže biblijski trditvi, da so »ljudje, navdihovani od svetega duha, govorili v imenu Boga«? (2. Pet. 1:20, 21, EI)
38. Kaj mora narediti človek, da bi lahko zaupal Bibliji?
38 Ali torej Bibliji lahko verjamemo? Če jo boste preiskali in ugotovili, kaj ta knjiga v resnici pripoveduje in če se ne boste zanašali le na to, kaj nekateri ljudje pravijo, da pripoveduje, potem boste videli, da ji lahko verjamete. Obstajajo pa še močnejši dokazi, da je Biblijo res navdihnil Bog. O tem bomo govorili v naslednjem poglavju.
[Vprašanja za preučevanje]
[Poudarjeno besedilo na strani 202]
»Osnovni elementi astronomskih dognanj in biblijskega poročila iz Geneze so isti«
[Poudarjeno besedilo na strani 204]
Prav nenavadno je, kako v Bibliji sploh ne moremo najti vraževerja
[Poudarjeno besedilo na strani 206]
Biblija je že zdavnaj pisala o tesni povezanosti med duševno stabilnostjo in telesnim zdravjem
[Poudarjeno besedilo na strani 214]
Če človek prizna svoje napake, če o njih celo piše, potem je to skregano z njegovo nepopolno naravo
[Poudarjeno besedilo na strani 215]
Biblija je skozinskoz skladna
[Shema na strani 201]
Takšnole kroženje vode, ki v starodavnih časih zanj niso vedeli, je že opisano v Bibliji
[Slika na strani 200]
Str. 200; Takole so si umeščenost zemlje v vesolje predstavljali v davnini
[Slika na strani 203]
Scela zmrznjen mamut, kakor so ga odkrili v Sibiriji. Po vseh tisočletjih je v gobcu in želodcu še zmeraj imel zelenjavo, njegovo meso pa je bilo potem, ko se je odtajalo, še užitno
[Slika na strani 205]
Še v prejšnjem stoletju si zdravniki po delu z mrliči niso umivali rok, in zato so še sami povzročili mnogo smrti
MRTVAŠNICA
PORODNIŠNICA
[Slika na strani 207]
Biblija poudarja ljubezen in se zato sklada tudi z dobrimi medicinskimi nasveti
[Slika na strani 209]
Reliefni portret kralja Sargona na apnencu; zanj so dolgo vedeli le iz biblijskih zapisov
[Sliki na strani 210]
Zidni relief iz palače kralja Senaheriba v Ninivah, ki ga prikazuje, kako prejema plen iz judovskega mesta Lakisa
Tale glinena prizma kralja Senaheriba opisuje njegove vojaške pohode na Izrael
[Sliki na strani 211]
Spomenik zmage Esar-hadona, Senaheribovega sina, potrjuje poročilo iz 2. knjige kraljev 19:37: »Namesto njega je postal kralj njegov sin Esar-hadon«
Tale napis, ki so ga našli v Cezareji, potrjuje, da je bil Poncij Pilat oblastnik v Judeji
[Sliki na strani 212]
Tale stenski relief potrjuje zapis iz Biblije, da je Sisak premagal Judo
Moabski kamen opisuje upor moabskega kralja Mese zoper Izrael, kar najdemo opisano tudi v Bibliji
[Slike na strani 213]
Kralj Jehu ali eden njegovih poslancev plačuje davek kralju Salmanezerju III.
Marmornato poprsje Avgusta, cesarja iz časa, ko se je rodil Jezus Kristus
Srebrn denarij s podobo cesarja Tiberija, kakršnega je hotel imeti Jezus pri svoji razlagi
[Slika na strani 214]
Notranjost predora, ki ga je dal napraviti Ezekija, da bi med asirskim obleganjem oskrboval Jeruzalem z vodo
