Jezus ošteje farizeje
Poglavje 42
Jezus ošteje farizeje
ČE BI demone izganjal s Satanovo močjo, trdi Jezus, bi Satan nasprotoval sebi. ”Recimo, da je drevo dobro, potem je tudi sad dober,“ nadaljuje. ”Ali recimo, da je drevo slabo, potem je tudi sad slab.“
Neumno je trditi, da je dober sad izganjanja demonov rezultat Jezusovega služenja Satanu. Drevo ne more biti slabo, če je sad dober. Nasprotno pa farizeji z nesmiselnimi obtožbami in neutemeljenim nasprotovanjem Jezusu dokazujejo, da so slabi. ”Gadja zalega!“ vzklikne Jezus. ”Kako morete govoriti dobro, če ste hudobni? Kajti česar je polno srce, to usta govore.“
Ker besede odsevajo to, kar je v srcu, bomo sojeni po tem, kar govorimo. ”Povem vam pa,“ pravi Jezus, ”za vsako prazno besedo, ki jo ljudje izgovorijo, bodo dajali odgovor na sodni dan. Po svojih besedah boš namreč opravičen in po svojih besedah boš obsojen.“
Čeprav je Jezus naredil že toliko mogočnih del, pismarji in farizeji še kar zahtevajo: ”Učitelj, radi bi videli znamenje od tebe.“ Čeprav ti Jeruzalemčani čudežev morda niso videli osebno, jih dokazujejo neizpodbitna poročila očividcev. Zato Jezus judovskim voditeljem odgovori: ”Hudobni in Bogu nezvesti rod zahteva znamenje, toda ne bo mu dano drugo znamenje kakor znamenje preroka Jona.“
Jezus takoj pojasni, kaj s tem misli: ”Kakor je bil namreč Jona tri dni in tri noči v trebuhu velike ribe, tako bo Sin človekov tri dni in tri noči v osrčju zemlje.“ Riba, ki je pogoltnila Jona, ga je kasneje izbljuvala, kar je bilo podobno vstajenju. Jezus torej napoveduje, da bo umrl in tretji dan oživel. Toda judovski voditelji odklanjajo ’Jonovo znamenje‘ celo tedaj, ko Jezus že vstane od mrtvih.
Zato Jezus tudi reče, da bodo Ninivljani, ki so se na Jonovo oznanjevanje pokesali, na sodni dan vstali in obsodili Jude, ki Jezusa zametajo. Govori tudi o kraljici iz Sabe, ki je prišla od daleč, da bi slišala Salomonovo modrost, in se je čudila temu, kar je videla in slišala. ”Vedite pa,“ opozarja Jezus, ”več kakor Sálomon je tukaj.“
Nato jim Jezus v priliki govori o človeku, iz katerega izide nečisti duh. Ta človek nastalo praznino ne napolni z dobrimi stvarmi. Zato se ga polasti še sedem drugih hudobnih duhov. ”Tako bo tudi s tem hudobnim rodom,“ reče Jezus. Judovski narod je bil namreč nekoč očiščen in na novo oblikovan — kot bi iz njega za nekaj časa izšel nečisti duh. Narod pa zavrača Božje preroke in za povrh nasprotuje samemu Kristusu, s čimer kaže, da je še slabši kot na začetku.
Medtem ko Jezus še govori, pridejo njegova mati in njegovi bratje. Obstanejo blizu množice, zato Jezusu nekdo reče: ”Tvoja mati in tvoji bratje stoje zunaj in bi radi govorili s teboj.“
”Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?“ vpraša Jezus. Iztegne roko proti svojim učencem in reče: ”To so moja mati in moji bratje. Kdorkoli namreč spolni voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, mi je brat in sestra in mati.“ Tako Jezus pokaže, da je njegov odnos z učenci bližji kot s sorodniki, ne glede na to, kako tesna je ta sorodniška zveza. Matej 12:33-50; Marko 3:31-35; Luka 8:19-21
▪ Zakaj farizeji niso uspeli niti kot ”drevo“ niti kot ’sadovi‘?
▪ Kaj je ’Jonovo znamenje‘ in kako ga pozneje odklonijo?
▪ Zakaj je judovski narod prvega stoletja podoben človeku, iz katerega izide nečisti duh?
▪ Kako Jezus poudari svoj tesni odnos z učenci?