Pouk o ločitvi in ljubezni do otrok
Poglavje 95
Pouk o ločitvi in ljubezni do otrok
JEZUS in apostoli so na poti v Jeruzalem, da bi tam praznovali pasho 33. leta n. š. Prečkajo Jordan in se napotijo prek perejskega področja. V Pereji je bil Jezus nekaj tednov prej, vendar so ga takrat poklicali v Judejo, ker je bil zbolel njegov prijatelj Lazar. Jezus je takrat v Pereji farizejem govoril o ločitvi, sedaj pa privlečejo vso stvar ponovno na dan.
O ločitvi si farizeji niso enotni, zato o njej različno razmišljajo. Mojzes je dovolil ločitev od žene, če je bilo ’na njej kaj mrzkega‘. Nekateri menijo, da se to nanaša na nedolžnost. Drugi pa trdijo, da ’nekaj mrzkega‘ pomeni že najmanjše pregreške. Zato farizeji Jezusa, da bi ga skušali, zdaj vprašajo: ”Ali je dovoljeno možu iz kateregakoli vzroka odsloviti ženo?“ Zaradi svojih različnih pogledov so farizeji prepričani, da so Jezusa potisnili ob zid, saj si mora s takšnim ali drugačnim odgovorom očitno nakopati na vrat tisti del farizejev, ki misli nasprotno.
Jezus se iz škripcev mojstrsko izvleče, ne da se mu bi bilo treba sklicevati na človeško mnenje: spomni jih namreč na prvotno zasnovo zakonskega stanu. ”Ali niste brali,“ vpraša, ”da je Stvarnik na začetku ustvaril človeka kot moža in ženo ter rekel: ’Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo.‘ Tako nista več dva, ampak eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.“
Kot pokaže Jezus, je Božji prvotni namen, da bi zakonci ostali za vedno skupaj in da se ne bi ločevali. Če je pa tako, razmišljajo farizeji naprej, ”zakaj je potem Mojzes zapovedal dati ločitveni list in jo odsloviti?“
”Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se od svojih žena,“ odgovori Jezus, ”od začetka pa ni bilo tako.“ Saj, ko je Bog utemeljil zakonsko skupnost v edenskem vrtu, ni dal nikakršne zakonske podlage za ločitev.
Farizejem Jezus še reče: ”Jaz pa vam pravim: kdorkoli se loči od svoje žene, razen če zveza ni bila zakonita, [ali po NW: razen če zaradi nečistovanja (grško porneiʹa)], in se oženi z drugo, prešuštvuje.“ S tem pokaže, da je porneiʹa, ki pomeni grobo spolno nemoralo, edini razlog, ki ga Bog priznava za ločitev.
Ko učenci spoznajo, da je zakon trajna skupnost, ki se lahko razdere le iz enega samega razloga, rečejo: ”Če je tako z možem in ženo, se ni dobro ženiti.“ Vsak, ki se hoče poročiti, mora pač resno razmisliti o trajnosti zakonske zveze!
Jezus potem preide na samski stan. Govori o tem, da so nekateri že po rojstvu nesposobni za zakon, druge pa so take naredili ljudje. Nekateri pa se zakonu in spolnim odnosom odpovejo sami, da bi se lahko bolj posvetili delu, ki je povezano z Nebeškim kraljestvom. ”Kdor more razumeti, naj razume,“ zaključi Jezus.
Tedaj začno ljudje k Jezusu nositi otroke. Učenci pa jih odganjajo, ker najbrž hočejo Jezusu prihraniti nepotrebno breme. Vendar jim Jezus reče: ”Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in jim ne branite, kajti takšnim je namenjeno božje kraljestvo. Resnično vam povem: kdor ne sprejme božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pojde vanj.“
Kašen lep pouk! Da pridemo v Božje kraljestvo, moramo posnemati ponižnost in učljivost majhnih otrok. Jezusov zgled pa tudi kaže, kako pomembno je predvsem za starše, da svoj čas posvetijo svojim otrokom. Jezus ljubezen do otrok pokaže s tem, da jih vzame v naročje in jih blagoslovi. Matej 19:1-15; 5. Mojzesova 24:1; Luka 16:18; Marko 10:1-16; Luka 18:15-17
▪ Kakšne različne poglede na ločitev imajo farizeji in kako skušajo Jezusa?
▪ Kako Jezus odgovori na to farizejsko skušanje, in kateri edini razlog za ločitev navede?
▪ Zakaj Jezusovi učenci rečejo, da se ni dobro ženiti, in kakšno priporočilo Jezus da?
▪ Kaj nas Jezus nauči o ravnanju z otroki?