Poglavje 17

Nagrajene ’duše pomorjenih’

1. V kakšnem času živimo in kakšne dokaze imamo za to?

BOŽJE kraljestvo vlada! Še malo in jezdec na belem konju bo dokončno zmagal! Po zemlji galopirajo rdeči, črni in bledi konj! Jezusove prerokbe glede njegove kraljevske prisotnosti so se natančno spolnile. (Mat. 24. in 25. poglavje; Mar. 13. poglavje; Luk. 21. poglavje) Res živimo v poslednjih dneh naše stvarnosti. (2. Tim. 3:1-5) Zato bodimo zelo pazljivi, ko bo Jagnje, Jezus Kristus, odprlo peti pečat na tem zvitku. Kateremu razodetju bomo sedaj priče?

2. a) Kaj je Janez zagledal, ko je bil razlomljen peti pečat? b) Zakaj nas ne bi smelo presenetiti, da beremo o simboličnem žrtvenem oltarju v nebesih?

² Janez opisuje ganljiv prizor: ”Ko je odtrgalo peti pečat, sem videl ob vznožju oltarja duše pomorjenih zaradi Božje besede in zaradi pričevanja, ki so ga bili dajali.” (Raz. 6:9, JP) Kaj pa je zdaj to? Žrtveni oltar v nebesih? Da! Janez tukaj prvič omenja oltar. Pred tem je že opisal Jehovo na njegovem prestolu, kerube, ki ga obdajajo, stekleno morje, plamenice in štiriindvajset starešin, ki nosijo kadilo — vse to pa predstavlja značilnosti zemeljskega šotora, Jehovinega svetišča v Izraelu. (2. Mojz. 25:17, 18; 40:24-27, 30-32; 1. Let. 24:4) Ali naj bi nas presenetilo, ker tudi v nebesih opazimo žrtveni oltar? (2. Mojz. 40:29)

3. a) Kako so bile v starem judovskem shodnem šotoru duše izlite ”v vznožje oltarja”? b) Zakaj je Janez videl duše pomorjenih prič ob vznožju simboličnega oltarja v nebesih?

³ Ob vznožju tega oltarja so ”duše pomorjenih zaradi Božje besede in zaradi pričevanja, ki so ga bili dajali”. Kaj to pomeni? To ne morejo biti breztelesne duše — takšne, v katere so verovali poganski Grki. (1. Mojz. 2:7; Ezek. 18:4) Janez je namreč vedel, da je duša ali življenje, simbolizirano s krvjo, in ko so duhovniki v starem judovskem shodnem šotoru zaklali žrtveno žival, so kri poškropili ”okoli in po oltarju” ali pa so jo izlili ”v vznožje oltarja žgalnih daritev”. (3. Mojz. 3:2, 8, 13; 4:7; 17:6, 11, 12) Tako je bila duša živali tesno povezana z žrtvenim oltarjem. Toda zakaj je bilo duše oziroma kri teh Božjih služabnikov videti ob vznožju simboličnega oltarja v nebesih? Zato, ker je njihova smrt žrtvena.

4. V kakšnem smislu je smrt duhovno rojenih kristjanov žrtvena?

⁴ Vsi tisti, ki so bili rojeni kot Božji duhovni sinovi, res umrejo žrtvene smrti. Zaradi vloge, ki jo bodo imeli v Jehovinem nebeškem kraljestvu, Bog želi, da žrtvujejo sleherno upanje na večno življenje na zemlji in se mu odrečejo. V tem smislu se sprijaznijo z žrtveno smrtjo v korist Jehovine suverenosti. (Fil. 3:8-11; primerjaj 2:17.) To še posebej velja za tiste, ki jih je Janez videl ob vznožju oltarja. To so maziljenci, ki so bili svoje dni trpinčeni zaradi njihovega gorečega delovanja pri podpiranju Jehovine besede in suverenosti. Njihove ’duše [so bile] pomorjene zaradi Božje besede in pričevanja [martyrian], ki so ga dajali’.

5. Kako to, da duše zvestih, čeprav so mrtve, vpijejo po maščevanju?

⁵ Scenarij se potem takole nadaljuje: ”In zavpili so z močnim glasom, rekoč: ’Do kdaj, sveti in resnični suvereni Gospod, se boš zadrževal in ne boš sodil in maščeval naše krvi nad prebivalci zemlje?’” (Raz. 6:10, NS) Kako lahko njihove duše oziroma  njihova kri, kliče po maščevanju, ko Sveto pismo vendar trdi, da se mrtvi ničesar ne zavedajo? (Prop. 9:5) No, kaj ni kri pravičnega Abela vpila, ko ga je Kajn umoril? Jehova je nato Kajnu dejal: ”Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije z zemlje do mene.” (1. Mojz. 4:10, 11; Hebr. 12:24) Seveda Abelova kri ni govorila v dobesednem smislu. Abel je umrl kot nedolžna žrtev in pravičnost je zahtevala, da se njegovega morilca kaznuje. Podobno so tudi ti krščanski mučeniki nedolžni in pravica terja, da se jih maščuje. (Luk. 18:7, 8) Vpitje po maščevanju je glasno, ker so na ta način umrli tisoči. (Primerjaj Jer. 15:15, 16.)

6. Katero prelivanje nedolžne krvi je bilo maščevano 607. leta pred našim štetjem?

⁶ To situacijo lahko primerjamo tudi z razmerami v odpadniški Judi, ko je 716. leta pred našim štetjem na prestol prišel kralj Manasej. Prelil je mnogo nedolžne krvi in verjetno je prav on dal ’prežagati’ preroka Izaija. (Hebr. 11:37; 2. Kr. 21:16) Čeprav se je Manasej kasneje pokesal in spremenil, je krivda za kri ostala. Leta 607 pred našim štetjem, ko so Babilonci opustošili kraljestvo Jude, je ”samo po Jehovini naredbi . . . to prišlo nad Juda, da bi ga odpravil izpred svojega obličja zaradi vseh Manasejevih grehov, ki jih je storil. Tudi zaradi nedolžne krvi, ki jo je prelil, tako da je napolnil Jeruzalem z nedolžno krvjo, Jehova ni hotel odpustiti.” (2. Kr. 24:3, 4, EI)

7. Kdo nosi glavno krivdo za prelito ”kri svetih”?

⁷ Tako kot v biblijskih časih, so tudi danes mnogi posamezniki, ki so morili Božje priče, morda že dolgo mrtvi. Toda organizacija, ki je kriva njihovih muk, je še vedno pri življenju in odgovorna za prelito kri. To je Satanova zemeljska organizacija, njegovo zemeljsko seme. V njem ima ugledno mesto veliki Babilon, svetovno krivoversko kraljestvo. * Opisano je kot vlačuga, ”pijana od krvi svetih in od krvi pričevalcev Jezusovih”. Da, ”v njem se je našla kri prerokov in svetih ter vseh, ki so bili umorjeni na zemlji”. (Raz. 17:5, 6, JP; 18:24, JP; Ef. 4:11; 1. Kor. 12:28) Kako ogromna krivda za prelito kri! Vse dokler bo veliki Babilon. obstojal, bo kri njegovih žrtev klicala po pravičnosti. (Raz. 19:1, 2)

8. a) Kakšna trpinčenja so potekala za časa Janezovega življenja? b) Katera preganjanja so podpihovali rimski cesarji?

⁸ Sam Janez je bil priča mučeništva v prvem stoletju, ko so se neusmiljena Kača in njegovo zemeljsko seme borili proti vedno večji skupščini maziljenih kristjanov. Janez je videl, kako so našega Gospoda pribili na mučilni kol, živel je tudi v času, ko so usmrtili Štefana, njegovega lastnega brata Jakoba ter Petra, Pavla in še druge bližnje sodelavce. (Jan. 19:26, 27; 21:15, 18, 19; Ap. d. 7:59, 60; 8:2; 12:2; 2. Tim. 1:1; 4:6, 7) Leta 64 našega štetja je rimski cesar Neron kristjane naredil za grešne kozle, ko jih je obtožil, češ da so zažgali mesto, in tako je preprečil govorice, ki so za to dejanje obtoževale njega. Zgodovinar Tacit poroča: ”Ti [kristjani] so umrli ob zasmehovanju; druge so pokrili s kožami divjih zveri in so jih nato raztrgali psi, nekatere so [pribili na mučilni kol], * druge so zažgali, da so ponoči svetili kot bakle.” V naslednjem valu preganjaj pod cesarjem Domicijanom (81-96 n. š.) so Janeza izgnali na otok Patmos. Kot je dejal Jezus: ”Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas.” (Jan. 15:20; Mat. 10:22)

9. a) Kakšno mojstrsko prevaro je Satan vpeljal v četrtem stoletju našega štetja in kdo je njen glavni sestavni del? b) Kako so nekateri vladarji tako imenovanega krščanstva ravnali z Jehovinimi pričami med prvo in drugo svetovno vojno?

⁹ V četrtem stoletju našega štetja je stara Kača, Satan Hudič, vpeljal svoje novo mojstrstvo v zapeljevanju: odpadniško religijo tako imenovanega krščanstva — babilonski  sistem pod krinko ”krščanstva”. To je glavni del Kačinega semena, ki se je razvil v množico nasprotujočih si ločin. Podobno kot nekdaj nezvesto kraljestvo Juda tudi tako imenovano krščanstvo nosi ogromno krivdo za prelito kri, saj je bilo globoko vpleteno v prvo in drugo svetovno vojno. Nekateri politični oblastniki tako imenovanega krščanstva so ti dve vojni uporabili celo kot pretvezo za ubijanje Božjih maziljenih služabnikov. V recenziji knjige Friedricha Zipfla Bitka med cerkvami v Nemčiji (Kirchenkampf in Deutschland) je o Hitlerjevem preganjanju Jehovinih prič pisalo: ”Tretjino [Jehovinih prič] so pobili med eksekucijami, ali so jih kako drugače nasilno pokončali, z lakoto, boleznimi in suženjskim delom. Neprizanesljivost tega nasilja je brez precedensa in je bilo posledica brezkompromisne vere, ki se je ni dalo uskladiti z nacionalsocialistično ideologijo.” Za tako imenovano krščanstvo in njegovo duhovščino se res lahko reče tole: ”Celo na robu tvojih oblačil se drži kri nedolžnih ubožcev.” (Jer. 2:34, EI) *

10. Kakšno preganjanje je v mnogih državah doletelo mlade pripadnike velike množice?

¹⁰ Od 1935. leta naprej mladi pripadniki velike množice v mnogih državah nosijo glavno breme preganjanj. (Raz. 7:9) Celo ko je bilo druge svetovne vojne v Evropi že konec, so v nekem mestu obesili 14 mladih Jehovinih prič. Kaj so zagrešili? Niso se ”hoteli učiti vojskovanja”. (Iz. 2:4) V novejšem času so mlade na Orientu ali v Afriki zaradi istega spornega vprašanja pretepali do smrti ali pa so jih streljali. Ti mladi mučeniki, vrli podpiratelji Jezusovih maziljenih bratov, bodo na obljubljeni novi zemlji zagotovo obujeni od mrtvih. (2. Pet. 3:13; primerjaj Ps. 110:3; Mat. 25:34-40; Luk. 20:37, 38.)

Belo oblačilo

11. V kakšnem smislu trpinčeni maziljeni kristjani prejmejo ”bela oblačila”?

¹¹ Potem ko je dokazal vero tistih, ki so v starem času ohranili neoporečnost, je apostol Pavel dejal: ”In vsi ti, dobivši pričanje po veri, niso prejeli izpolnitve obljube, ker je bil Bog nekaj boljšega določil za nas, da bi oni ne dosegli popolnosti brez nas.” (Hebr. 11:39, 40) Kaj je to ”nekaj boljšega”, kar pričakujejo Pavel in drugi maziljeni kristjani? Janezu se je to prikazalo v temle videnju: ”Tedaj je vsak izmed njih dobil belo oblačilo in rečeno jim je bilo, naj potrpijo še malo časa, dokler se ne dopolni število njihovih soslužabnikov in njihovih bratov, ki morajo biti umorjeni kakor oni sami.” (Raz. 6:11, JP) To, da bodo dobili ”bela oblačila”, je povezano z njihovim vstajenjem, ko bodo postali nesmrtna duhovna stvarjenja. Nič več ne bodo ležali kot pomorjene duše ob vznožju oltarja, ampak bodo obujeni in postali bodo del skupine štiriindvajsetih starešin, ki častijo Boga pred njegovim nebeškim prestolom. Tam so tudi oni dobili prestole, kar pomeni, da so dobili kraljevske prednosti.  ”Oblečeni [so] v bela oblačila”, kar pomeni, da jim je bila prisojena pravičnost, da so vredni častnega mesta pred Jehovo na tem nebeškem dvoru. S tem se je spolnila tudi obljuba, ki jo je Jezus dal zvestim maziljenim kristjanom v sardski skupščini: ”Kdor zmaga bo tako oblečen v bela oblačila.” (Raz. 3:5, JP; 4:4; 1. Pet. 1:4)

12. V kakšnem smislu naj obujeni maziljenci ”potrpijo še malo časa” in do kdaj?

¹² Vsi dokazi govorijo v prid dejstvu, da se je vstajenje pričelo 1918. leta, torej po Jezusovem ustoličenju 1914. leta, ko je ta pričel jezditi svoji kraljevski zmagi naproti, ko je nebesa očistil Satana in njegovih demonov. Pa vendar je bilo obujenim maziljencem rečeno, ”naj potrpijo [počivajo, NS] še malo časa, dokler se ne dopolni število njihovih soslužabnikov”. Tisti člani Janezovega razreda, ki so še na zemlji, morajo v preskušnjah in preganjanjih dokazati svojo neoporečnost in morda bodo nekateri med njimi tudi umorjeni. Kljub temu pa bo nazadnje maščevana kri vseh pravičnikov, ki so jo prelili vlačuga z imenom veliki Babilon in njeni politični ljubimci. Ta čas pa so obujeni maziljenci nedvomno zaposleni s svojimi nebeškimi dolžnostmi. Počivajo že, vendar ne tako, da bi se sprostili v blaženi nedelavnosti, ampak potrpežljivo čakajo dan Jehovinega maščevanja. (Iz. 34:8; Rim. 12:19) Njihovega počitka bo konec, ko bodo doživeli uničenje krive religije in ko bodo kot ”poklicani, izvoljeni in zvesti” spremljali Gospoda Jezusa Kristusa pri izvršitvi sodbe nad vsemi drugimi deli Satanovega zlobnega semena tukaj na zemlji. (Raz. 2:26, 27; 17:14; Rim. 16:20)

’Tisti, ki bodo najprej vstali’

13, 14. a) Kdaj se po besedah apostola Pavla prične nebeško vstajenje in kdo bo obujen? b) Kdaj bodo maziljeni kristjani, ki bodo živeli v Gospodovem dnevu, obujeni v nebesa?

¹³ Ko Jezus razlomi peti pečat, vidimo to, kar se natančno sklada z ostalimi svetopisemskimi stavki, ki govorijo o vstajenju. Apostol Pavel je na primer pisal: ”Oprti na Jehovino besedo, vam rečemo tole: Mi, ki še živimo in bomo ostali do Gospodovega prihoda, nikakor ne bomo prehiteli umrlih. Zakaj sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki še živimo in bomo ostali, skupaj z njim odneseni na oblakih v višavo Gospodu naproti: tako bomo zmeraj z Gospodom.” (1. Tes. 4:15-17, JP)

¹⁴ Kako vznemirljivo zgodbo nam pripovedujejo ti svetopisemski stavki! Jezusove  maziljene brate, ki preživijo do Gospodovega prihoda, se pravi, ki še živijo na zemlji v času njegove prisotnosti, so pri vstajenju v nebesa prehiteli tisti, ki so že umrli. Ti, ki bodo umrli v Kristusu, bodo najprej obujeni. Jezus bo ’stopil iz nebes’ tako, da jim bo posvetil pozornost, jih obudil v duhovno življenje in jim dal ”bela oblačila”. Ko pa bodo svojo zemeljsko pot končali tisti, ki še živijo, mnogi med njimi nasilne smrti v rokah nasprotnikov, za razliko od svojih predhodnikov ne bodo zaspali v smrti. Namesto tega se bodo ob smrti takoj — ”v trenutku” — spremenili, vzeti bodo v nebesa, da bi bili z Jezusom in bi postali udje Kristusovega telesa. (1. Kor. 15:50-52; primerjaj Raz. 14:13.) Tako se je vstajenje maziljenih kristjanov pričelo kmalu za tem, ko so pričeli jezditi štirje apokaliptični jezdeci.

15. a) Kakšno dobro vest je pomenilo razpečatenje petega pečata? b) Kdaj ježa zmagovalca na belem konju doseže vrhunec?

¹⁵ Razpečatenje petega pečata na zvitku je pomenilo dobro vest za vse tiste, ki so do smrti bili zvesti in neoporečni in so tako zmagali. Toda za Satana in njegovo seme ni nobene dobre vesti. Zmagovalec na belem konju nezadržno nadaljuje svojo ježo, ki doseže vrhunec v času streznitve za ta svet, ki ”leži v moči hudobneža”. (1. Jan. 5:19) In to postane očitno, ko Jagnje razlomi šesti pečat.

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]

[Okvir na strani 102]

’Pomorjene duše’

McClintockova in Strongova Cyclopedia citira Johna Jortina, angleškega protestanta iz 18. stoletja, čigar starši so bili francoski hugenoti: ”Kjer se prične preganjanje, se konča krščanstvo. . . . Potem ko je krščanstvo postalo religija (Rimskega) cesarstva in potem ko sta bila cerkvenim služabnikom podeljena bogastvo in čast, je pošastno zlo preganjanja dobilo orjaško moč in je pogubno vplivalo na vero Evangelija.”

[Slika]

’Vsak izmed njih je dobil belo oblačilo’