1., 2. a) Katero ponazoritev je povedal Jezus, da bi izrazito opozoril na nezvestobo judovskih verskih voditeljev? b) Kaj bistvenega se lahko iz Jezusove prispodobe naučimo o mladostnikih?

JEZUS je nekaj dni pred svojo smrtjo skupini judovskih verskih voditeljev zastavil miselno izzivalno vprašanje, namreč: »Kaj se vam pa zdi? Neki človek je imel dva sina, in pristopivši k prvemu, reče: Sin, pojdi, delaj danes v vinogradu! On pa odgovori in reče: Nočem. Potem se pa skesa in gre. In pristopivši k drugemu, reče ravno tako. On pa odgovori in reče: Pojdem, gospod! A ni šel. Kateri teh dveh je izpolnil  voljo očetovo?« Judovski voditelji so mu odgovorili: »Prvi.« (Matevž 21:28–31)

² Jezus je s tem vprašanjem izrazito opozoril na nezvestobo judovskih voditeljev. Ti so bili namreč podobni drugemu sinu: obljubili so, da bodo izpolnjevali Božjo voljo, a obljube niso držali. Veliko staršev pa tudi brž ugotovi, da ta Jezusova ponazoritev temelji na dobrem poznavanju družinskega življenja. Jezus je v njej zelo lepo osvetlil, da je ničkolikokrat težko ugotoviti, kaj mladi mislijo, ali pa predvideti, kaj bodo naredili. Lahko da mlad človek v dobi adolescence povzroča veliko problemov, naposled pa le odraste v odgovornega, povsod spoštovanega človeka. Ko bomo torej razpravljali o najstniškem uporništvu, nikar ne pozabimo na to.

3. Zakaj starši ne bi smeli otroka prenagljeno etiketirati kot upornika?

³ Tu in tam nemara slišite o najstnikih, ki se odkrito upirajo staršem. Morda celo sami poznate družino, v kateri imajo najstnika, ki je, kot je videti, neobvladljiv. Ni pa vedno najlažje ugotoviti, ali je otrok res uporen. Morda je tudi težko razumeti, zakaj se nekateri otroci upirajo, drugi pa ne, pa četudi so iz iste družine. Kaj naj starši naredijo, če sumijo, da jim kdo od otrok prerašča v popolnega upornika? Da bi na to odgovorili, moramo najprej spregovoriti o tem, kaj upornik sploh je.

4.–6. a) Kaj je upornik? b) Na kaj naj bi starši mislili, če jih njihov najstnik tu in tam ne uboga?

⁴ Upornik je kratko malo človek, ki zavestno in dosledno noče ubogati višje oblasti, se je brani in ji kljubuje. Seveda pa je ‚neumnost že v dečkovem  [otrokovem, NW] srcu‘. (Pregovori 22:15) Zato se vsi otroci tu in tam branijo starševske in druge oblasti. Še zlasti je tako v dobi, ko se otrok telesno in čustveno razvija, v dobi adolescence. Že tako vsakršna sprememba pri vsakem človeku povzroča stres, adolescenca pa je sploh ena sama velika sprememba. Vaš najstnik ali najstnica je na poti iz otroštva v odraslost. Zato v tej dobi nekateri starši in otroci kar nekako težko shajajo skupaj. Starši večkrat skušajo ta prehod čisto nagonsko zavreti, najstniki pa ga hočejo še pospešiti.

⁵ Najstnik, ki se sprevrže v upornika, obrne hrbet starševskim vrednotam. Pomnite pa, da otrok zaradi nekajkratne neposlušnosti še ni upornik. Tudi ko gre za duhovne reči, lahko ugotovimo, da se nekateri otroci morda spočetka malo ali sploh nič ne zanimajo za biblijsko resnico, pa zato še niso uporniki. Zato, starši, naj se vam nikar ne mudi otroka kar na hitro etiketirati.

⁶ Pa so mladostniška leta pri vseh zaznamovana z upiranjem starševski oblasti? Seveda ne. Sploh se zdi, da le manjšina najstnikov kaže znamenja resnega mladostniškega uporništva. Pa vendarle, kaj je torej z otrokom, ki se trmasto in za vsako stvar upira? Kaj bi moglo pripeljati do takšnega upiranja?

7. Kako lahko satansko okolje pripravi otroka do tega, da se upira?

⁷ Med največjimi vzroki upiranja je satansko okolje tega sveta. »Ves svet leži v Hudobnem [v oblasti hudobnega, NW].« (1. Janezov 5:19) Ta svet, ki je v Satanovi oblasti, je izoblikoval škodljivo omiko, s katero  se morajo kristjani bojevati. (Janez 17:15) Marsikaj v tej omiki je danes surovejše, nevarnejše in z več kvarnimi vplivi kakor nekdaj. (2. Timoteju 3:1–5, 13) Zato lahko otroke, če jih starši ne učijo, ne svarijo in ne ščitijo, zlahka prevzame ‚duh, ki deluje zdaj v sinovih nepokorščine‘. (Efežanom 2:2) Sem pa sodi tudi pritisk vrstnikov. V Bibliji namreč piše: »Kdor se druži z bedaki, postane slab.« (Pregovori 13:20, EI) Tako se bo človek, ki se druži z ljudmi, od katerih se širi tosvetni duh, tega duha verjetno tudi sam nalezel. Mladim je treba kar naprej pomagati, če naj bi dojeli, da je temelj za najboljšo življenjsko pot ravno ubogljivost božjim načelom. (Izaija 48:17, 18)

8. Kateri dejavniki v otroku samem morda pripeljejo do upora?

⁸ Drugi vzrok upiranja je morda ozračje, ki vlada doma. Če je denimo kdo od staršev alkoholik, se vdaja mamilom ali pa je nasilen do partnerja, si lahko najstnik izoblikuje izkrivljen pogled na življenje. Do upiranja pa lahko pride tudi v razmeroma mirnih domovih, če otrok enkrat začuti, da staršema ni zanj nič mar. Seveda pa najstniškega uporništva ne povzročijo vedno zunanji vplivi. Nekateri otroci obrnejo hrbet starševskim vrednotam, četudi imajo starše, ki se ravnajo po božjih načelih in ki jih kar najbolj ščitijo pred svetom, ki jih obdaja. Zakaj? Morda zaradi nadaljnje korenine naših problemov – človeške nepopolnosti. Pavel pravi: »Po enem človeku [Adamu] [je] prišel greh na svet in po grehu smrt, in je tako na vse ljudi prišla smrt, zato ker so vsi grešili.« (Rimljanom 5:12) Adam je bil sebičen upornik ter je vsemu svojemu potomstvu zapustil slabo dediščino. Tako si tudi nekateri mladi preprosto izberejo upor, kot je to storil njihov praoče.

9. Kateri skrajnosti pri vzgoji otrok lahko povzročita, da se otrok upre?

⁹ K najstniškemu uporništvu pa lahko pripelje še nekaj, namreč neuravnovešen pogled staršev na vzgojo otrok. (Kološanom 3:21, Jere, Pečjak, Snoj) Nekateri skrbni starši otroke strogo omejujejo in disciplinirajo. Drugi pa tem svojim neizkušenim mladostnikom vse pustijo, ne dajejo jim nobenih smernic, ki bi jih ščitile. Med tema skrajnostima ni vedno lahko ujeti ravnotežja. Poleg tega imajo različni otroci tudi različne potrebe. Enega je morda treba imeti bolj na očeh kot drugega. Naslednja biblijska zgleda pa nam bosta vsekakor pomagala uvideti, kako nevarni sta tako skrajna nepopustljivost kakor skrajna popustljivost.

10. Zakaj je bil Eli, ki je bil sicer verjetno zvest veliki duhovnik, slab oče?

¹⁰ Eli, veliki duhovnik v staroveškem Izraelu, je bil oče. Kot duhovnik je služil 40 let in je bil prav gotovo izreden poznavalec Božje Postave. Verjetno je tudi svoje redne duhovniške dolžnosti opravljal docela zvesto in je svoja sinova Ofnija in Pinehasa nemara celo temeljito poučil o Božji Postavi. Pa vendar je sinovoma le preveč prizanašal. Ofni in Pinehas sta bila sicer službujoča duhovnika, toda bila sta »ničvredneža« (NW), mar jima je bilo le tega, kako bi stregla sebi in svojim poželenjem in nenravnim željam. Kljub temu Eli ni zbral toliko poguma, da bi ju takrat, ko sta se na svetem kraju sramotno pregrešila, razrešil njune funkcije. Le oštel ju je prav medlo. Tako je s tem, ko jima je vse pustil, njima izkazal večjo čast kakor pa Bogu. Rezultat je bil, da sta se sinova uprla Jehovovemu čistemu čaščenju in je vso njegovo  hišo zadela nesreča. (1. Samuelova 2:12–17, 22–25, 29; 3:13, 14; 4:11–22)

11. Kaj se lahko starši naučijo iz Elijevega slabega zgleda?

¹¹ Res sta bila Elijeva sinova že odrasla, ko se je vse to zgodilo, vseeno pa ta zgodovinska drama poudarja, do česa lahko pride, če disciplinsko nič ne ukrepamo. (Primerjaj Pregovori 29:21, EI.) Nekateri starši morda mešajo ljubezen s preveliko popustljivostjo, otroke enostavno puščajo brez vsakršnih jasnih, doslednih in razumnih pravil ter teh tudi ne uveljavljajo. Po ljubečih disciplinskih ukrepih ne posežejo niti takrat, kadar so kršena božja načela. To pa lahko nazadnje pripelje tako daleč, da se otroci, ker so jim starši pač vse pustili, ne menijo več ne za starševsko ne za katero drugo avtoriteto. (Primerjaj Propovednik 8:11.)

12. Katero napako je pri uveljavljanju oblasti zagrešil Roboam?

¹² Roboam pa je zgled druge skrajnosti pri uveljavljanju avtoritete. Bil je zadnji kralj enotnega izraelskega kraljestva, toda ne dober kralj. V dediščino je dobil deželo, katere prebivalci so bili nezadovoljni zaradi bremen, ki jim jih je naložil že njegov oče Salomon. Pa je bil vsaj Roboam razumevajoč? Ne. Ko so ga predstavniki ljudstva prosili, naj nekatere od zatiralskih ukrepov odpravi, ni poslušal zrelega nasveta svojih starejših svetovalcev. Zapovedal je, naj ljudstvu jarem še otežijo. Zaradi njegove oholosti je prišlo tako daleč, da se mu je deset severnih rodov uprlo, kraljestvo pa je razpadlo na dvoje. (1. kraljev 12:1–21; 2. letopisov 10:19, NW)

13. Kako lahko starši preprečijo, da ne bi zagrešili iste napake, kot jo je Roboam?

¹³ Starši se lahko iz biblijske pripovedi o Roboamu naučijo nečesa pomembnega. Med drugim to, da  naj bi ‚iskali GOSPODA‘ z molitvijo in preiskali svoje vzgojne metode v luči biblijskih načel. (Psalm 105:4) V Propovedniku 7:7, EI, piše, da »[golo zatiranje, NW] znori modrega«. Ob dobro pretehtanih mejah imajo mladostniki pravšnji prostor za rast in so hkrati obvarovani pred hudim. Spet pa otroci ne bi smeli živeti v tako strogem in utesnjujočem ozračju, da si ne bi mogli privzgojiti razumne ravni samozaupanja in samozavesti. Če si bodo starši prizadevali najti ravnotežje med precejšnjo svobodo in nespremenljivimi, jasno označenimi mejami, se večini najstnikov ne bo tako zelo hotelo upirati.

14., 15. Kako bi morali starši gledati na razvoj svojega otroka?

¹⁴ Starši so sicer veseli, ko gledajo, kako njihov otrok fizično raste od dojenčka do odraslega človeka, toda morda jih vendarle bega, ko si ta v adolescenci  dotlejšnjo nesamostojnost počasi premenja za primerno samozaupanje. Naj vas v tem prehodnem obdobju ne preseneča, če je vaš najstnik tu in tam precej trmast ali pa noče sodelovati. Pomnite, da bi moral biti cilj krščanskih staršev ta, da otroke vzgojijo v zrele, uravnovešene in odgovorne kristjane. (Primerjaj 1. Korinčanom 13:11; Efežanom 4:13, 14.)

¹⁵ Naj je to še tako težko, bi se starši morali odvaditi tega, da se na vsako prošnjo svojega mladostnika za večjo samostojnost odzovejo negativno. Otrok vendar mora nekako zdravo rasti kot samostojna osebnost. In nekateri najstniki začnejo res že sorazmerno kmalu dokaj odraslo razmišljati. Biblija, vzemimo, za mladega kralja Josija pravi: »Ko je bil še  deček [približno 15-ih let], je začel iskati [Davidovega] Boga.« Ta izredni najstnik je bil prav gotovo odgovorna, samostojna osebnost. (2. letopisov 34:1–3)

16. Čému bi morali otroci ob vse večjih dobljenih odgovornostih tudi pogledati v oči?

¹⁶ Vendar svobodo spremlja tudi to, da je treba polagati račune za svoja dejanja. Zato pustite, naj vaš prebujajoči se odraslež okusi posledice nekaterih svojih odločitev in dejanj. Načelo »Kar človek seje, to bo tudi žel« velja za odrasle, pa tudi za najstnike. (Galatom 6:7) Otrok se ne da v nedogled varovati. Kaj pa, če hoče otrok narediti kaj takšnega, kar je popolnoma nesprejemljivo? Kot odgovoren oče ali mati morate reči »Ne«. Lahko seveda pojasnite, zakaj tako pravite, toda od svojega neja nikakor ne bi smeli odstopiti. (Primerjaj Matevž 5:37, EI.) Kljub temu pa skušajte ta »Ne« izreči mirno in razumno, saj »mil odgovor pomirja togoto«. (Pregovori 15:1, EI)

17. Katere najstnikove potrebe bi moral roditelj zapolniti?

¹⁷ Mladi ljudje potrebujejo varnost, ki izvira iz dosledne discipline, četudi se z omejitvami in pravili vselej ne strinjajo takoj. Frustrira jih, če starši pogosto spreminjajo pravila, glede na to pač, kakšne volje so. Obenem pa bodo, ko odrastejo, verjetno veliko stabilnejši, če jih po potrebi spodbujate in ste jim ob strani, kadar premagujejo plahost, sramežljivost ali nesamozavestnost. Najstniki cenijo tudi to, da jim starši zaupajo, kadar si to zaslužijo. (Primerjaj Izaija 35:3, 4; Lukež 16:10; 19:17.)

18. Katera spodbudna dejstva o najstnikih lahko navedemo?

¹⁸ Starši se lahko tolažijo s tem, da otroci v mirnem, trdnem in ljubečem domačem okolju navadno uspešno napredujejo. (Efežanom 4:31, 32; Jakob  3:17, 18, NW) Kaj tudi ne bi, saj se je celo mnogim mladim, ki so odraščali v družinah, kjer je doma alkohol, nasilje ali kaj drugega, kar bi jim lahko škodovalo, uspelo dvigniti nad to ničprida domače okolje in so odrasli v dobre ljudi. Če boste torej svojim najstnikom priskrbeli dom, v katerem se bodo čutili varne in bodo vedeli, da bodo v njem deležni ljubezni, naklonjenosti in pozornosti – četudi to spremljajo razumne omejitve in svetopisemskim načelom prilagojena disciplina – bodo zelo verjetno odrasli v ljudi, na katere boste lahko ponosni. (Primerjaj Pregovori 27:11.)

19. Kaj so dolžni tudi otroci, tako kot so starši dolžni vzgajati dečka primerno poti, po kateri naj bi hodil?

¹⁹ Dobra starševska vzgoja prav gotovo pomaga. V Pregovorih 22:6, EI, namreč piše: »Vzgajaj dečka primerno njegovi poti, tudi ko se postara, ne krene z nje.« Kako pa je z otroki, ki so hudo problematični, četudi imajo dobre starše? Ali je to sploh mogoče? Je. Navedeni pregovor moramo namreč razumeti v luči drugih vrstic, ki pa poudarjajo, da so otroci dolžni ‚poslušati‘ in ubogati starše. (Pregovori 1:8) Če naj bi torej v družini vladala harmonija, morata svetopisemska načela družno udejanjati oba, roditelj in otrok. Če namreč starši in otroci ne sodelujejo, bo zagotovo prišlo do težav.

20. Kako bi se starši zadeve modro lotili, kadar se otroci kaj pregrešijo iz nepremišljenosti?

²⁰ Kako naj bi se torej starši odzvali, kadar najstnik kaj pogreši in zaide v težave? Takrat mu je še zlasti treba pomagati. Če se bodo starši takrat spominjali, da imajo opravka z neizkušenim mladim  človekom, se bodo veliko laže premagali in obvladovali svojo razburjenost. Pavel je zrelim članom v občini svetoval: »Če bi tudi bil človek prenagljen od kake pregrehe, takemu vi, ki ste duhovni, pomagajte v pravi stan v duhu krotkosti.« (Galatom 6:1) Enako lahko storijo tudi starši, kadar morajo ukrepati glede mladostnika, ki se iz nepremišljenosti kaj pregreši. Jasno mu bodo sicer razložili, zakaj je bilo to, kar je storil, narobe, in kako lahko prepreči, da pregreška ne bi ponovil, obenem pa bi mu morali tudi dopovedati, da ni slab on, ampak le to, kar je naredil. (Primerjaj Juda 22, 23, EI.)

21. Kaj naj bi starši po zgledu krščanske občine storili, če bi se njihov otrok hudo pregrešil?

²¹ Kaj pa, če otrokovo prestopništvo že presega vse meje? Otrok tedaj potrebuje posebno pomoč in izkušeno vodstvo. Član občine, ki se hudo pregreši, naj bi se pokesal in zaprosil za pomoč starešine. (Jakob 5:14–16) In ko se pokesa, mu starešine pomagajo, da se duhovno vrne v prejšnje stanje. V družini so zablodelemu najstniku sicer dolžni pomagati starši, vseeno pa bo morda treba, da se o tem pogovorijo še s starešinami. Starešinstvu nikakor ne bi smeli prikrivati tehtnejših grehov svojih otrok.

22. Kako se bodo starši skušali zadržati, če se njihov otrok hudo pregreši, da bodo tako posnemali Jehova?

²² Seveda je slehernemu zelo težko, kadar je v kak resnejši problem vpleten njegov otrok. Starši bi v silni čustveni zmedenosti morda najraje jezno zagrozili svojemu svojeglavcu; toda to bi tega utegnilo le zagreniti. Mislite na to, da je prihodnost tega mladega človeka morda odvisna prav od tega, kako boste v teh odločilnih trenutkih ravnali z njim. Pomnite tudi, da je Jehova rad odpuščal svojemu ljudstvu, kadar je  to zavilo na stranpot, če se je le pokesalo. Prisluhnite zato njegovim ljubečim besedam: »Pridite vendar, in razložimo si pravdo svojo, pravi GOSPOD. Ako so grehi vaši kakor škrlat, bodo beli kakor sneg; ako so rdeči kakor karmezin, bodo beli kakor volna.« (Izaija 1:18) Kako odličen zgled za starše!

23. Kako naj bi ravnali starši, če zvedo, da se je njihov otrok hudo pregrešil, in česa naj bi se takrat ogibali?

²³ Potrudite se torej svojega svojeglavca spodbuditi, da se bo spremenil. Prosite za moder nasvet izkušene starše in občinske starešine. (Pregovori 11:14) Pazite, da ne boste ukrepali prenagljeno in rekli ali naredili kaj takšnega, zaradi česar bi se bilo otroku še težje vrniti k vam. Ogibajte se neobvladane jeze in ogorčenja. (Kološanom 3:8) Ne vdajte se prehitro. (1. Korinčanom 13:4, 7) Ne bodite v svojem sovraštvu do hudega trdi in zajedljivi z otrokom. In kar je najpomembnejše: starši bi se morali potruditi, da so lep zgled in da svojo vero v Boga ohranijo močno.

24. Do kakšnih žalostnih okoliščin pride včasih v krščanski družini in kako bi morali starši takrat ukrepati?

²⁴ Včasih pa postane jasno, da se je mladostnik trdno odločil upreti in popolnoma zavreči krščanske vrednote. Takrat bi morali pozornost preusmeriti v to, da bi pravo družinsko življenje ohranili oziroma ga spet na novo ustvarili vsaj preostalim otrokom v družini. Pazite, da ne bi vseh svojih moči porabili za upornika, ob tem pa zanemarili druge otroke. Ne skušajte problema pred družino skrivati, raje se o njem pogovorite, toliko, kolikor bo to pač primerno zanje in za njihovo pomiritev. (Primerjaj Pregovori 20:18.)

25. a) Kaj morajo v skladu z vzorcem iz krščanske občine včasih storiti starši, če se kdo od otrok dokončno upre? b) Na kaj naj bi mislili starši, če se jim kdo od otrok upre?

 ²⁵ Apostol Janez je o človeku, ki bi se v občini sprevrgel v nepopravljivega upornika, rekel: »Ne sprejemajte ga v hišo in ne pozdravljajte ga.« (2. Janezov 10) Tudi staršem se bo morda videlo potrebno ukreniti kaj podobnega pri svojem otroku, če je ta že polnoleten in se popolnoma upre. Naj je takšen ukrep še tako težek in boleč, pa je včasih nujen, da bi s tem zaščitili ostalo družino. Družina potrebuje vašo zaščito in stalen nadzor. Vzdržujte zato jasno določene, a razumne vedenjske meje. Komunicirajte z ostalimi otroki. Zanimajte se, kako jim gre v šoli in v občini. Dajte jim tudi vedeti, da otroka, ki se je uprl, ne sovražite, čeprav se ne strinjate z njegovim ravnanjem. Ne obsojajte otroka, temveč slabo dejanje. Tudi Jakob je, ko sta njegova sinova s svojim brezsrčnim dejanjem vso družino spravila v nesrečo, preklel njuno nasilniško jezo, ne pa njiju samih. (1. Mojzesova 34:1–31; 49:5–7)

26. S čim se lahko skrbni starši tolažijo, če se jim kdo od otrok upre?

²⁶ Morda se čutite odgovorne za to, kar se je v družini zgodilo. Toda če ste molili in storili vse, kar ste mogli, ter se, kolikor je bilo v vaši moči, ravnali po Jehovovem nasvetu, se nikar preveč ne obsojajte. Tolažite se s tem, da nihče ne more biti popoln oče ali mati, vi pa ste se vestno trudili, da bi le bili dober roditelj. (Primerjaj Dejanja 20:26.) Imeti v družini zakrknjenega upornika je prav gotovo nekaj, kar človeka v srce boli. Toda če bi se vam to vendarle kdaj zgodilo, bodite prepričani, da vas Bog razume in da nikoli ne zapusti svojih vdanih služabnikov. (Psalm  27:10, EI) Bodite zato odločeni, da boste poskrbeli, da bo vsaj za vse preostale otroke vaš dom duhovni pristan, kjer bodo na varnem.

27. Na kaj lahko starši upornega otroka vedno upajo, če se spomnijo prilike o izgubljenem sinu?

²⁷ Poleg tega pa ne bi smeli nikoli izgubiti upanja. Morda bo otroku, ki je zašel na kriva pota, vaš nekdanji trud, da bi ga primerno vzgojili, končno le dosegel srce in se bo spametoval. (Propovednik 11:6) Precej krščanskih družin je že doživelo kaj podobnega kot vi in nekateri od njih so, skoraj tako kot oče v Jezusovi priliki o izgubljenem sinu, naposled le dočakali, da se jim je njihov svojeglavi otrok vrnil. (Lukež 15:11–32) Morda se nekaj podobnega zgodi tudi vam.