DODATEK

Vprašanja staršev

»Kako naj svojega otroka pripravim do tega, da se bo pogovarjal z menoj?«

»Ali naj otroku določim uro, do katere mora priti domov?«

»Kako naj svoji hčerki pomagam, da si bo pridobila uravnovešen pogled na prehranjevalne navade?«

To so samo nekatera od 17 vprašanj, na katera je odgovorjeno v tem dodatku. Gradivo je razdeljeno na šest delov in pri vsakem so navedena tudi ustrezna poglavja iz 1. in 2. zvezka knjige Učinkoviti odgovori na vprašanja mladih.

Gradivo preberite. Če je mogoče, se o prebranem pogovorite s svojim zakoncem. Nato pa te nasvete uporabite, ko pomagate svojim otrokom. Na odgovore, ki jih boste našli v tem dodatku, se lahko zanesete. Ne temeljijo na pomanjkljivi človeški modrosti, temveč na Božji Besedi, Svetem pismu. (2. Timoteju 3:16, 17)

290  Komunikacija

297  Pravila

302  Samostojnost

307  Spolnost in zmenki

311  Čustva

315  Duhovnost

  KOMUNIKACIJA

Ali res komu kaj škodi, če se prepiram s svojim zakoncem ali otrokom?

V zakonu so nesoglasja neogibna. Kako jih bosta z zakoncem reševala, pa je vajina izbira. Prepiri med staršema lahko na otroke močno vplivajo. To bi morala imeti v mislih, saj je vajin zakon zgled, po katerem se bodo vajini otroci verjetno ravnali, če se bodo poročili. Zakaj ne bi bila nesoglasja priložnost, da pokažeta, kako jih učinkovito reševati? Poskusite tole:

Poslušajte. Sveto pismo vsakemu svetuje, naj bo »hiter za poslušanje, počasen za govorjenje in počasen za jezo«. (Jakob 1:19) Ne »vračajte hudega s hudim«, saj bi tako le prilivali olje na ogenj. (Rimljanom 12:17) Tudi če je videti, da vas zakonec ni pripravljen poslušati, pa lahko vi prisluhnete njemu.

Ne kritizirajte, raje se potrudite pojasniti. Zakoncu umirjeno povejte, kako njegovo oziroma njeno vedenje vpliva na vas. (»Boli me, ko . . .«) Uprite se želji po tem, da bi obsojali in kritizirali. (»Ni ti mar zame.« »Nikoli me ne poslušaš.«)

Vzemite »minuto odmora«. Včasih se je najboljše ustaviti in se do konca pogovoriti kasneje, ko se jeza ohladi. V Svetem pismu piše: »Ko se začne prepir, je tako, kakor bi kdo izpuščal zajezeno vodo; zato se umakni, še preden prepir izbruhne.« (Pregovori 17:14)

 Opravičita se drug drugemu, in če je treba, tudi otrokom. Brianne, ki je stara 14 let, pravi: »Včasih se starša po prepiru opravičita meni in mojemu starejšemu bratu, ker vesta, kako se počutiva, ko se onadva pričkata.« Nekaj najbolj vrednega, kar lahko naučite svoje otroke, je ponižno reči »Oprosti«.

Kaj pa, če se sporečete s svojim otrokom? Razmislite, ali morda nevede ne prilivate olja na ogenj. Za zgled si poglejte scenarij na začetku 2. poglavja na 15. strani tega zvezka. Ali lahko ugotovite, s čim je Rebekina mama prispevala k prepiru? Kako se lahko ognete prepirom s svojim najstnikom? Poskusite naslednje:

● Ogibajte se posploševanja, denimo »Ti vedno ...« ali »Ti nikoli ...«. Takšne trditve samo povzročijo, da se otrok postavi v bran. Navsezadnje gre verjetno za pretiravanje in vaš otrok to ve. Morda mu je tudi jasno, da je posploševanje v resnici bolj povezano z vašo jezo kakor pa s tem, da je on neodgovoren.

● Ne obtožujte otroka s trditvami, ki se pričnejo z besedo »ti«, ampak mu raje skušajte povedati, kako njegovo vedenje vpliva na vas. Rečete lahko na primer »Veš, počutim se ..., kadar ti ...«. Verjeli ali ne, vašemu najstniku globoko v notranjosti ni vseeno za to, kako se počutite. Če mu boste povedali svoje občutke, je več možnosti, da bo sodeloval z vami. *

● Brzdajte se, dokler se ne pomirite, pa naj bo to še tako težko. (Pregovori 29:22) Če so jabolko spora dolžnosti, ki naj bi jih otrok opravil, se z njim o tem odkrito pogovorite. Napišite, kaj natančno pričakujete od njega, in če je treba, jasno povejte, kakšne bodo posledice, če ne bo izpolnil vaših pričakovanj. Potrpežljivo prisluhnite njegovemu mnenju, tudi če menite, da ni pravilno. Večina najstnikov se bolje odzove, če se jim prisluhne, kakor če se jim pridiga.

 ● Ne sklenite prehitro, da se je vaš najstnik navzel uporniškega duha, ampak imejte v mislih, da je veliko tega, kar opazite pri njem, normalen del odraščanja. Morda čemu nasprotuje samo zato, ker želi dokazati, da ni več majhen otrok. Uprite se težnji, da bi se z njim spustili v prerekanje. Ne pozabite: otrok se iz vašega odziva na njegovo izzivanje nekaj nauči. Dajte svojemu sinu ali hčerki dober zgled v potrpežljivosti in verjetno vas bo posnemal. (Galačanom 5:22, 23)

GLEJ 1. ZVEZEK, POGLAVJE 2, IN 2. ZVEZEK, POGLAVJE 24.

Koliko naj bi moji otroci vedeli o moji preteklosti?

Predstavljajte si sebe v naslednjem prizoru: Večerjate skupaj s svojim zakoncem, hčerko in nekaj družinskimi prijatelji. Med pogovorom prijateljica omeni vašo nekdanjo ljubezen, s katero ste se razšli, preden ste spoznali svojega sedanjega zakonca. Vaši hčerki skoraj pade vilica iz rok. »To pomeni, da je bil v tvojem življenju še nekdo?« osuplo reče. Tega svoji hčerki še niste povedali. Zdaj pa hoče o tem izvedeti še več. Kaj boste storili?

Ponavadi je najboljše, da se na otrokova vprašanja prijazno odzovete. Navsezadnje vsakič, ko vam otrok postavlja vprašanja in prisluhne vašim odgovorom, z njim komunicirate – to pa je nekaj, kar si želi večina staršev.

Koliko pa naj bi otroku povedali o svoji preteklosti? Naravno je, da želite informacije, ki vas spravljajo v zadrego, morda zadržati zase. Vendar če svojim otrokom, kadar je to primerno, razkrijete katero od svojih bolečih izkušenj, jim to utegne koristiti. Kako?

Razmislite o naslednjem. Apostol Pavel je nekoč o sebi razkril: »Kadar želim delati, kar je prav, je v meni to, kar je slabo. [...] O jaz nesrečnik!« (Rimljanom 7:21–24) Te besede je navdihnil Bog Jehova in poskrbel, da so se zapisale in  ohranile v Svetem pismu za naše dobro. In res so nam v korist. Le kdo od nas ne bi mogel razumeti Pavlovih iskrenih besed?

Podobno vaši otroci lažje razumejo vas, če slišijo, katere dobre odločitve ste sprejeli in katere napake ste naredili. Res je, da ste vi odraščali v drugačnem času. Časi se sicer spreminjajo, toda človeška narava se ne; in tudi svetopisemska načela se ne spreminjajo. (Psalm 119:144) To, da se s svojimi najstniki pogovarjate o izzivih, s katerimi ste se spoprijemali, in o tem, kako ste jih premagali, jim je lahko v pomoč, ko rešujejo svoje težave. »Svoje starše precej lažje razumeš, ko izveš, da so imeli podobne izzive kakor ti,« pravi mladi Cameron. Dodaja še: »Naslednjič, ko imaš kakšen problem, se vprašaš, ali so se tvoji starši ubadali tudi s tem.«

Pozor: Ni treba, da vsako tako osebno izpoved končate z nasvetom. Resda vas morda skrbi, da bo vaš najstnik prišel do napačnega sklepa oziroma bo celo menil, da je upravičen delati enake napake. Vendar pogovora ne končajte tako, da otroku govorite, kaj naj se nauči iz tega (»Zato ne bi smel nikoli ...«), ampak raje na kratko povejte, kaj glede tega čutite vi (»Če se ozrem nazaj, si želim, da ne bi naredil tega in tega, ker ...«). Vaš otrok se tako lahko iz vaših izkušenj nauči veliko dragocenega, ne da bi imel občutek, da mu pridigate. (Efežanom 6:4)

GLEJ 1. ZVEZEK, POGLAVJE 1.

Kako naj svojega otroka pripravim do tega, da se bo pogovarjal z menoj?

Ko je bil vaš otrok še majhen, se je z vami verjetno pogovarjal o vsem. Če ste ga kaj vprašali, vam je odgovoril brez obotavljanja. Pravzaprav vam pogosto sploh ni bilo treba nič spraševati, besede so mu kar same vrele iz ust. Čisto drugače pa je z najstnikom. Pripraviti ga do pogovora je lahko ravno tako nemogoče, kakor zajeti vodo iz praznega vodnjaka.  »S svojimi prijatelji se pogovarja,« si govorite. »Zakaj se noče pogovarjati z menoj?«

Če se vaš najstnik zavije v molk, nikar ne sklenite, da vas zavrača ali da noče, da ste del njegovega življenja. Dejstvo je, da vas zdaj potrebuje bolj kot kadar koli. Dobra novica je, da veliko najstnikov, kakor kažejo raziskave, še vedno ceni nasvete svojih staršev – celo bolj kakor nasvete svojih vrstnikov ali javnih občil.

Zakaj vam potem najstnik tako nerad pove, kaj razmišlja? Pretehtajte odgovore nekaterih mladih na vprašanje, kaj jih zadržuje, da bi se pogovarjali s svojimi starši. Nato pa odgovorite na spremna vprašanja in preberite navedene svetopisemske stavke.

»Z očetom mi je težko začeti pogovor, ker je polno zaseden, tako v službi kot v občini. Zdi se mi, da ni nikoli primeren čas za pogovor z njim.« (Andrew)

»Ali svojemu najstniku nenamerno dajem občutek, da sem preveč zaposlen, da bi se pogovarjal z njim? Če je tako, kako lahko postanem dostopnejši? Kdaj bi si lahko redno vzel nekaj časa za pogovor z otrokom?« (5. Mojzesova 6:7)

»S solzami v očeh sem prišel k mami, da bi se z njo pogovoril o nekem sporu, ki sem ga imel v šoli. Želel sem, da me potolaži, a me je samo oštela. Od takrat dalje se glede pomembnih stvari nisem več obrnil nanjo.« (Kenji)

»Kako se odzovem, ko moj otrok pristopi k meni s kakšnim problemom? Ali se znam, še preden dam kak nasvet, ustaviti in mu sočutno prisluhniti, tudi če je karanje upravičeno?« (Jakob 1:19)

»Zdi se mi, da se starši vsakič, ko mi rečejo, da se lahko pogovorimo in da se ne bodo razjezili, na koncu vseeno vznejevoljijo. Kot najstnik se počutiš prevaranega.« (Rachel)

 »Kako se lahko tisti prvi trenutek, ko mi otrok pove kaj, kar me razjezi, obvladam?« (Pregovori 10:19)

»Velikokrat ko sem mami zaupala kaj zelo osebnega, je ona to takoj povedala naprej svojim prijateljicam. Dolgo ji nisem mogla zaupati.« (Chantelle)

»Ali sem obziren do otrokovih občutkov, tako da ne razkrivam osebnih stvari, ki mi jih je zaupal?« (Pregovori 25:9)

»S starši bi se želela pogovoriti o marsičem. Potrebovala bi samo malo njihove spodbude, da bi začela pogovor.« (Courtney)

»Ali bi lahko prevzel pobudo in začel pogovor s svojim najstnikom? Kdaj bi bil najprimernejši čas za pogovor?« (Pridigar 3:7)

Če kot oče ali mati zgradite komunikacijski most med seboj in otrokom, boste mnogo pridobili. Premislite o tem, kar je doživela 17-letna Junko iz Japonske. »Enkrat sem mami priznala, da se bolje počutim v družbi sošolcev kakor sokristjanov. Naslednji dan me je na moji mizi čakalo mamino pismo. V njem je napisala, da se je tudi njej zdelo, da med sokristjani skoraj nima prijateljev. Spomnila me je na nekatere posameznike iz Svetega pisma, ki so Bogu služili celo takrat, ko niso imeli ob sebi nikogar, ki bi jih spodbujal. Pohvalila me je tudi, da si prizadevam splesti dobra prijateljstva. Bila sem presenečena, ko sem ugotovila, da nisem edina s tem problemom. Ko sem izvedela, da ga je imela tudi moja mami, sem od veselja jokala. Kar mi je povedala, me je zelo spodbudilo in mi vlilo moči za to, da delam, kar je prav.«

Kot je ugotovila Junkina mama, so se najstniki staršem bolj pripravljeni odpreti, če so prepričani, da se njihovim mislim in občutkom ne bodo posmehovali ali jih kritizirali. Toda kaj lahko storite, če se vam zdi, da vaš najstnik z vami govori nejevoljno ali celo z jezo? Uprite se težnji, da bi se odzvali enako. (Rimljanom 12:21; 1. Petrovo 2:23) Naj bo še tako  težko, raje s svojim zgledom pokažite, kakšno govorjenje in vedenje pričakujete od svojega najstnika.

Zapomnite si: najstniška leta so prehodno obdobje na poti k odraslosti. Strokovnjaki so opazili, da mladostniki v tem obdobju običajno zelo nihajo v svojem vedenju – včasih za svoja leta ravnajo bolj odraslo, drugič pa bolj otročje. Kaj lahko storite, če to opazite pri svojem najstniku, še zlasti takrat, ko za svoja leta ravna bolj otročje?

Uprite se težnji, da bi ga napadli s kritiko ali se z njim začeli po otročje pričkati. Vaš najstnik je pravzaprav »pripravnik za odraslost«, zato z njim temu primerno tudi ravnajte. (1. Korinčanom 13:11) Če na primer pokaže svojo otročjo stran z besedami »Zakaj mi vedno težiš?«, bi se verjetno najraje razjezili. Vendar če bi se, potem pogovora ne bi imeli več pod nadzorom in bi se verjetno ujeli v prepir. Po drugi strani pa bi lahko preprosto rekli: »Vidim, da te je to res vznemirilo. Zakaj se ne bi o tem pogovorila kasneje, ko se boš pomiril?« Tako položaj še vedno obvladujete. In sedaj je vse pripravljeno za pogovor, ne pa za prepir.

GLEJ 1. ZVEZEK, POGLAVJI 1 IN 2.

  PRAVILA

Ali naj otroku določim uro, do katere mora priti domov?

Da bi lažje odgovorili na vprašanje, si zamislite sebe v naslednjih okoliščinah: Vaš sin že 30 minut zamuja, ko zaslišite, da se vhodna vrata počasi škripaje odpirajo. »Najbrž upa, da sem že v postelji,« si mislite. Jasno, da še niste. Pravzaprav že vse od takrat, ko bi moral priti domov, sedite v bližini vrat. Vrata so sedaj že na široko odprta in vajina pogleda se srečata. Kaj boste rekli? Kaj boste storili?

Na voljo imate več možnosti. Na zadevo lahko gledate bolj na lahko. »Fantje so pač fantje,« si morda rečete. Ali pa greste v drugo skrajnost in mu rečete: »Nikoli več ne boš šel nikamor.« Ne odzovite se prenagljeno, ampak mu najprej prisluhnite, saj ima morda tehten razlog za zamudo. Nato pa ga na podlagi tega, da ni upošteval dogovora, lahko naučite nekaj pomembnega. In kako to storiti?

Predlog: Svojemu otroku povejte, da se boste o zadevi z njim pogovorili naslednji dan. Nato izberite primeren čas ter se skupaj usedite in pogovorite, kako boste rešili zadevo. Nekateri starši so poskusili naslednje: Če njihov otrok ni prišel domov do dogovorjene ure, so mu naslednjič, ko se je odpravil ven, naročili, da se mora vrniti 30 minut prej kakor običajno. Toda če najstnik vedno pride domov pravočasno in s tem  pokaže, da je zanesljiv, boste mogoče razmislili o tem, da bi mu dali nekoliko več svobode – morda mu boste kdaj dovolili, da se vrne pozneje kot sicer. Pomembno je, da vaš otrok jasno ve, kdaj mora biti doma in kakšne bodo posledice, če ne bo spoštoval dogovora. Potem pa morate svojo besedo tudi držati.

Vendar upoštevajte to, kar piše v Svetem pismu: »Naj bo vaša razumnost znana vsem ljudem.« (Filipljanom 4:5) Preden boste torej otroku določili uro, do katere mora biti doma, se boste z njim o tem morda želeli pogovoriti ter mu tako dati priložnost, da pove, ob kateri uri bi on želel priti domov in zakaj takrat. Nato njegovo željo pretehtajte. Če je otrok v preteklosti že dokazal, da je odgovoren, boste morda lahko ugodili njegovi želji, če je ta razumna.

Točnost je del življenja. Če torej svojemu otroku določite uro, do katere mora priti domov, s tem dosežete dvoje: preprečite, da bi zašel v težave, in mu privzgojite lastnost, ki mu bo koristila še dolgo zatem, ko bo odšel od doma. (Pregovori 22:6)

GLEJ 1. ZVEZEK, POGLAVJE 3, IN 2. ZVEZEK, POGLAVJE 22.

Kako naj z otroki rešujem nesoglasja glede oblačenja?

Razmislite o scenariju na 77. strani tega zvezka. Predstavljajte si, da je Helena vaša hčerka. Ne morete si kaj, da ne bi opazili, kako pomanjkljivo je oblečena – po vaše napol gola. Takoj se odzovete: »Pojdi gor in se preobleci, mlada dama, ali pa ne greš nikamor!« S takšnim odzivom boste morda res dosegli, kar ste želeli. Navsezadnje vaša hčerka nima druge izbire, kot da vas uboga. Toda kako bi jo poučili, da ne bi zamenjala samo svojega oblačila, ampak da bi spremenila tudi svoje razmišljanje?

 ● Prvič, zapomnite si naslednje: vašo mladostnico * posledice neskromnosti v oblačenju gotovo enako skrbijo kot vas, če ne celo še bolj. Globoko v sebi noče, da bi bila videti neumna ali da bi pritegnila neželeno pozornost. Potrpežljivo poudarite, da neskromni stili oblačenja v resnici sploh niso privlačni, in pojasnite, zakaj ne. * Predlagajte kakšno drugo možnost.

● Drugič, bodite razumni. Vprašajte se: Ali se z nošenjem tega oblačila krši katero od svetopisemskih načel ali pa je to le stvar osebnega okusa? (2. Korinčanom 1:24; 1. Timoteju 2:9, 10) Če je stvar osebnega okusa, ali lahko popustite?

● Tretjič, svoji mladostnici ne povejte le, kaj ni sprejemljivo. Pomagajte ji izbrati oblačila, ki so primerna. Zakaj se ne bi s svojim otrokom o tem pogovarjali na podlagi vprašalnika na 82. in 83. strani v tem zvezku? To bo vredno vašega časa in truda!

GLEJ 1. ZVEZEK, POGLAVJE 11.

Ali naj svojemu otroku dovolim igrati računalniške igre?

Računalniške igre so se precej spremenile od takrat, ko ste vi bili še najstnik. Kako lahko svojemu otroku pomagate ugotoviti, kje tičijo morebitne nevarnosti in kako se jim lahko ogne?

Ne bo veliko pomagalo, če boste obsodili vse, kar je povezano z računalniškimi igrami, ali če boste dogmatično trdili, da so te igre popolna izguba časa. Zapomnite si, da niso vse igre slabe. Lahko pa zasvojijo. Zato analizirajte, koliko časa vaš otrok porabi za igranje teh iger. Razmislite  tudi o tem, kakšne igre privlačijo vašega otroka. Lahko ga denimo vprašate:

● Katero igro imajo tvoji sošolci najraje?

● Za kaj pri tej igri gre?

● Zakaj misliš, da je tako priljubljena?

Mogoče boste ugotovili, da vaš otrok o računalniških igrah ve več, kot ste si mislili! Lahko da se zabava z igrami, ki so po vašem sporne. Če je tako, nikar ne vzrojite! To je za vas priložnost, da otroku pomagate razviti zmožnost zaznavanja. (Hebrejcem 5:14)

Postavite mu vprašanja, ki mu bodo pomagala ugotoviti, zakaj so sporne igre tako privlačne. Lahko ga recimo vprašate:

● Ali imaš občutek, da se sošolci nočejo družiti s teboj, ker ne smeš igrati (te in te) igre?

Nekateri mladi morda igrajo kako igro zato, da se imajo z vrstniki o čem pogovarjati. Če to velja tudi za vašega otroka, se verjetno vsega skupaj ne boste lotili enako, kakor bi se, če bi ugotovili, da ga privabljajo igre s prizori krvavega nasilja ali spolnosti. (Kološanom 4:6)

Kaj pa storiti, če vašega otroka privlačijo škodljivi elementi igre? Morda bodo nekateri mladi hitro zatrdili, da krvavi prizori z računalnika nanje čisto nič ne vplivajo. »Če nekaj počnem v igrici, še ne pomeni, da bom to počel tudi v resničnem življenju,« utemeljujejo. Če tako razmišlja vaš otrok, skupaj poglejta Psalm 11:5. Besede v tej svetopisemski vrstici jasno kažejo, da Bog ne obsoja le tistih, ki so nasilni, ampak tudi tiste, ki ljubijo nasilje. Enako načelo velja za spolno nemoralo oziroma katero koli drugo stranpot, ki jo Božja Beseda obsoja. (Psalm 97:10)

Če so pri vašem otroku računalniške igre problem, poskusite naslednje:

 ● Ne dovolite, da bi otrok igral računalniške igre tam, kjer ga nihče ne vidi, recimo v svoji sobi.

● Postavite trdna pravila – na primer: iger ni, dokler ni napisana domača naloga, dokler se ne povečerja oziroma dokler ni opravljeno katero drugo pomembno delo.

● Poudarite, kako koristne so dejavnosti, pri katerih je potrebna telesna aktivnost.

● Opazujte otroka med igranjem računalniških iger, ali še boljše: včasih jih igrajte skupaj z njim.

Če želite biti svojim otrokom dober svetovalec glede vsebine računalniških iger, morajo biti vaše besede seveda podprte z dejanji. Zato se vprašajte: Kakšne televizijske oddaje in filme gledam? Ne slepite se – če imate dvojna merila, vaši otroci to opazijo!

GLEJ 2. ZVEZEK, POGLAVJE 30.

Kaj naj storim, če je moj otrok zasvojen z mobilnim telefonom, računalnikom ali katero drugo elektronsko napravo?

Ali vaš mladostnik preveč časa preživi na internetu, pošilja in prejema preveč SMS-sporočil oziroma ima boljše stike s svojim MP3-predvajalnikom kakor z vami? Če je tako, kaj lahko storite?

Napravo bi mu lahko preprosto vzeli. Toda ne imejte vseh elektronskih naprav za slabe. Navsezadnje tudi vi verjetno uporabljate kakšno, ki je vaši starši niso imeli. Zato ni dobro, da mladostniku napravo kar zaplenite – razen če za to obstaja upravičen razlog. Boljše bi bilo, da bi to priložnost izkoristili in ga naučili modro in zmerno uporabljati elektronske naprave. Kako lahko to naredite?

Z mladostnikom se usedite in se o zadevi pogovorite. Kot prvo mu povejte, kaj vas skrbi. Kot drugo mu prisluhnite.  (Pregovori 18:13) Kot tretje pa skupaj poiščite praktične rešitve. Naj vas ne bo strah postaviti jasnih omejitev, toda bodite pri tem razumni. »Ko je bilo pošiljanje SMS-sporočil moj problem,« pravi najstnica po imenu Ellen, »mi starši telefona niso enostavno vzeli, temveč so mi dali nekaj smernic. S tem, kako so se zadeve lotili, so mi pomagali, da sem sedaj bolj uravnovešena pri pošiljanju sporočil, tudi takrat, ko jih ni zraven, da bi me opazovali.«

Kaj, če vaš otrok glede tega še naprej ravna po svoje? Nikar ne sklenite, da so vaši nasveti naleteli na gluha ušesa. Raje bodite potrpežljivi in mu dajte nekaj časa, da o tem razmisli. Lahko da se že strinja z vami in bo naredil potrebne spremembe. Številni mladi se odzovejo podobno kot najstnica Hailey, ki pravi: »Sprva sem bila užaljena, ko so mi starši rekli, da sem zasvojena z računalnikom. Toda bolj ko sem razmišljala o tem, bolj mi je bilo jasno, da imajo prav.«

GLEJ 1. ZVEZEK, POGLAVJE 36.

 SAMOSTOJNOST

Koliko svobode naj pustim svojemu otroku?

To vprašanje morda ni tako preprosto, ko gre za zasebnost. Kaj denimo storiti, če je vaš sin v svoji sobi in ima zaprta vrata? Ali naj bi vstopili kar brez trkanja? Kaj pa, če je vaša  hči, ko je v naglici odhajala v šolo, doma pozabila mobilni telefon? Ali naj bi pokukali v sporočila?

Na ta vprašanja ni lahko odgovoriti. Kot starši imate pravico vedeti, kaj se dogaja v življenju vašega mladostnika, in ste odgovorni za njegovo varnost. Po drugi strani pa ne morete kar naprej sumničavo bdeti nad otrokom in nadzorovati vsak njegov gib. Kako lahko najdete ravnovesje?

Prvič, zavedajte se, da mladostnikova želja po zasebnosti ni vedno znak za težave. Pogosto je to normalen del odraščanja. Zasebnost mladostnikom pomaga, da se pri sklepanju prijateljstev učijo samostojnosti in da pri reševanju težav uporabljajo svoj »razum«. (Rimljanom 12:1, 2) Prav tako jim pomaga, da se učijo premišljenosti, ki je bistvena lastnost za to, da postanejo odgovorni odrasli ljudje. Poleg tega imajo priložnost dobro premisliti, preden sprejmejo kakšno odločitev ali odgovorijo na katero od zahtevnih vprašanj. (Pregovori 15:28)

Drugič, če boste skušali do potankosti nadzorovati mladostnikovo življenje, morate vedeti, da lahko to pripelje do jeze in uporništva. (Efežanom 6:4; Kološanom 3:21) Ali to pomeni, da se morate umakniti? Ne, saj ste še vedno njegov oče oziroma mati. Cilj je, da si vaš otrok pridobi izšolano vest. (5. Mojzesova 6:6, 7; Pregovori 22:6) Navsezadnje je učinkoviteje otroka usmerjati kot pa nadzorovati.

Tretjič, pogovorite se s svojim mladostnikom. Prisluhnite temu, kar ga skrbi. Ali bi mu lahko v čem popustili? Mladostniku povejte, da mu boste dovolili nekaj zasebnosti, vse dokler ne bo izdal vašega zaupanja. Prav tako mu povejte, kakšne bodo posledice, če bo neposlušen, in če je treba, v skladu s tem tudi ukrepajte. Bodite prepričani, da svojemu mladostniku lahko pustite nekaj zasebnosti, ne da bi se odrekli svoji vlogi skrbnega starša.

GLEJ 1. ZVEZEK, POGLAVJI 3 IN 15.

 Kdaj naj bi se moj otrok nehal šolati?

»Moji učitelji so dolgočasni!« »Imam preveč domače naloge!« »Že za pozitivno oceno si moram zelo prizadevati – čemu se sploh trudim?« Zaradi takšnih frustracij so nekateri mladi v skušnjavi, da bi pustili šolo, še preden bi si pridobili veščine, potrebne za to, da bi se lahko preživljali. Kaj lahko storite, če vaš sin ali hčerka hoče pustiti šolo? Poskusite naslednje:

● Razmislite, kako sami gledate na izobraževanje. Ali je bilo šolanje za vas zapravljanje časa – »zaporna kazen«, ki ste jo morali prestajati do dneva, ko ste se lahko začeli posvečati ciljem, ki so se vam takrat zdeli pomembnejši? Če imate takšno stališče do učenja, se to utegne prijeti tudi vaših otrok. Dejstvo je, da jim bo vsesplošna izobrazba pomagala, da si bodo pridobili »modrost in premišljenost« – lastnosti, ki ju bodo potrebovali za dosego svojih ciljev. (Pregovori 3:21)

● Priskrbite vse potrebno. Nekateri bi lahko imeli boljše ocene, vendar enostavno ne vedo, kako se učiti, ali pa za učenje nimajo ustreznega okolja. K slednjemu lahko spada urejena pisalna miza z dovolj svetlobe in raziskovalnih pripomočkov. Če svojemu otroku priskrbite primerno okolje za premišljevanje o novih stvareh in zamislih, mu tako lahko pomagate napredovati – bodisi v šoli bodisi duhovno. (Primerjaj 1. Timoteju 4:15.)

● Sodelujte. Na učitelje in svetovalce glejte kot na zaveznike, ne pa kot na sovražnike. Seznanite se z njimi. Spoznajte jih po imenu. Z njimi se pogovarjajte o otrokovih ciljih in izzivih. Če se vaš otrok komaj prebija z ocenami, skušajte ugotoviti, zakaj. Na primer: Ali meni, da bo zaradi tega, ker je v šoli uspešen, postal tarča ustrahovanja? Ali ima težave s katerim od učiteljev? Kaj pa učni program? Ta otroka naj  ne bi obremenjeval, ampak bi mu moral pomagati, da bi postopoma razvijal svoje sposobnosti. Še ena možnost: Ali obstajajo morda prikriti fizični vzroki, kot je slab vid ali učne težave?

Bolj ko se zanimate za otrokovo izobraževanje, tako za šolsko kot duhovno, več možnosti je, da bo vaš otrok uspešen. (Psalm 127:4, 5)

GLEJ 1. ZVEZEK, POGLAVJE 19.

Kako vem, ali je moj otrok že pripravljen na to, da odide od doma?

Serena, ki smo jo omenili v 7. poglavju, se boji oditi od doma. Kaj je eden od razlogov? Takole pravi: »Tudi kadar želim kaj kupiti s svojim denarjem, mi oče tega ne dovoli. Pravi, da je to njegova naloga. Zato me postane strah že, ko samo pomislim na to, da bi morala plačevati svoje račune.« Serenin oče prav gotovo nima slabega namena – vendar ali menite, da s tem pomaga svoji hčerki, da se pripravi na vodenje lastnega gospodinjstva? (Pregovori 31:10, 18, 27)

Ali ste do svojih otrok preveč zaščitniški in so zaradi tega premalo pripravljeni na samostojno življenje? Iz česa lahko to ugotovite? Razmislite o štirih področjih, ki smo jih omenili v 7. poglavju pod podnaslovom »Ali sem pripravljen?«, le da zdaj z zornega kota staršev.

Razpolaganje z denarjem. Ali vaši starejši otroci znajo izpolniti obrazec za davčno napoved, oziroma, ali vedo, kaj morajo narediti, da bi upoštevali davčne zakone? (Rimljanom 13:7) Ali odgovorno gledajo na posojilo? (Pregovori 22:7) Ali znajo načrtovati porabo svojih prejemkov in nato živeti znotraj svojih finančnih zmožnosti? (Luka 14:28–30) Ali so že izkusili veselje, ki ga človek občuti, ko kaj kupi z denarjem, ki ga je sam zaslužil? Ali so izkusili še večje veselje, takšno, ki  ga človek občuti, ko svoj čas in sredstva nameni temu, da bi pomagal drugim? (Apostolska dela 20:35)

Domača opravila. Ali vaše hčerke in sinovi znajo kuhati? Ali ste jih naučili prati in likati? Če vozijo avtomobil, ali znajo varno poskrbeti za osnovno vzdrževanje, kot je menjava varovalke, olja ali prazne pnevmatike?

Shajanje z drugimi. Ali takrat, ko med vašimi otroki pride do spora, vedno prevzamete vlogo razsodnika, ki odloča o končni rešitvi problema? Ali pa jih poučite, kako naj mirno rešijo problem, in jim naročite, naj vam povedo, kako se je stvar iztekla? (Matej 5:23–25)

Osebna duhovna rutina. Ali se s svojimi otroki pogovarjate o tem, kaj naj bi verjeli, ali pa jim vero vsiljujete? (2. Timoteju 3:14, 15) Ali jih raje učite razvijati »premišljenost«, kakor pa da bi jim vedno vi sami odgovorili na njihova verska in moralna vprašanja? (Pregovori 1:4) Ali bi želeli, da pri osebnem preučevanju Svetega pisma posnemajo vas, ali pa sami niste najboljši zgled in bi želeli, da bi se otroci tega lotili bolje od vas? *

Ni dvoma, da poučevanje otrok o vsem tem zahteva čas in precej truda. Vendar se je za dobre rezultate, ki se pokažejo ob grenko-sladkem dnevu slovesa, vredno potruditi.

GLEJ 1. ZVEZEK, POGLAVJE 7.

  SPOLNOST IN ZMENKI

Ali naj se z otrokom pogovarjam o spolnosti?

Otroci se s temo o spolnosti srečajo v osupljivo rosnih letih. Že veliko vnaprej je bilo v Svetem pismu napovedano, da bodo v »zadnjih dneh nastopili kritični časi, v katerih bo težko živeti«. Ljudje bodo »brez samoobvladanja« in »ljubili bodo užitke namesto Boga«. (2. Timoteju 3:1, 3, 4) Eden od mnogih znakov, da se ta prerokba uresničuje, so vse bolj priljubljeni priložnostni spolni odnosi.

Današnji svet je zelo drugačen od tistega, v katerem ste odraščali vi. Toda problemi so še vedno bolj ali manj enaki. Slab vpliv, ki obkroža vašega otroka, naj vas zato nikar preveč ne vznemirja ali straši. Namesto tega bodite odločeni, da boste svojemu sinu ali hčerki pomagali storiti to, k čemur je kristjane pred kakimi 2000 leti spodbudil apostol Pavel. Dejal je: »Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da boste mogli kljub Hudičevim spletkam ostati neomajni.« (Efežanom 6:11) Dejstvo je, da številni mladi kristjani bijejo hvalevreden boj, da bi kljub negativnim vplivom okrog sebe delali to, kar je prav. Kako lahko pri tem pomagate svojemu otroku?

Med drugim tako, da s svojim sinom ali hčerko začnete pogovor na podlagi izbranih poglavij v 4. delu te knjige ter na podlagi 1. in 7. dela v 2. zvezku. V teh poglavjih so navedeni  svetopisemski stavki, ki spodbujajo k razmišljanju. Nekateri govorijo o resničnih zgledih ljudi, ki so delali to, kar je prav, in so bili blagoslovljeni, ali pa o resničnih zgledih ljudi, ki se niso zmenili za Božje zakone in so trpeli posledice. Drugi svetopisemski stavki vsebujejo načela, ki lahko vašemu otroku pomagajo sprevideti, kako velika prednost je zanj, in tudi za vas, živeti po Božjih zakonih. Zakaj ne bi načrtovali, da boste to gradivo čim prej pregledali skupaj z njim?

GLEJ 1. ZVEZEK, POGLAVJA 23, 25 IN 32, TER 2. ZVEZEK, POGLAVJA 4–6, 28 IN 29.

Ali svojemu otroku že lahko dovolim hoditi na zmenke?

Vprašanje sestajanja se bo nedvomno prej ali slej pojavilo tudi pri vaših otrocih. »Še s prstom mi ni treba migniti!« pravi Phillip. »Punce me kar same vabijo ven, jaz pa stojim in razmišljam: Oh, kaj naj zdaj naredim? Težko mi jih je zavrniti, saj so nekatere od njih zelo lepe!«

Najboljše, kar lahko kot starši naredite, je, da se s svojim najstnikom pogovorite o sestajanju, morda na podlagi gradiva v 1. poglavju v 2. zvezku. Ugotovite, kaj sin ali hčerka meni o izzivih, s katerimi se srečuje v šoli in celo v krščanski občini. O takih stvareh se lahko pogovarjate ob različnih priložnostih, na primer »ko sedi[te] v svoji hiši, ko hodi[te] po poti«. (5. Mojzesova 6:6, 7) Ne glede na to, katero priložnost izkoristite za pogovor, ne pozabite, da mora biti vsak človek »hiter za poslušanje« in »počasen za govorjenje«. (Jakob 1:19)

Če se sin ali hčerka prične zanimati za nekoga nasprotnega spola, ne zaženite preplaha. »Ko je oče izvedel, da imam fanta, se je zelo razburil!« pravi neka najstnica. »Skušal me je prestrašiti z vsemi možnimi vprašanji o tem, ali sem pripravljena na zakon. In ko si mlad, hočeš morda prav zaradi tega nadaljevati zvezo in staršem dokazati, da se motijo!«

 Če najstnik ve, da se o sestajanju nočete niti pogovarjati, se lahko zgodi nekaj, kar bo imelo usodne posledice: sin ali hčerka utegne zvezo prikrivati in se sestajati na skrivaj. »Ko je odziv staršev pretiran,« pravi neko dekle, »si mladi želijo samo še bolj skriti svojo zvezo. Zveze ne končajo. Samo potuhnejo se.«

Veliko več boste dosegli, če se boste iskreno pogovarjali. Brittany, ki jih ima 20, pravi: »Starša se z menoj o zmenkih vedno odkrito pogovarjata. Pomembno jima je, da vesta, za koga se zanimam, in mislim, da je to lepo! Oče se s tistim fantom zaplete v kak pogovor. Če imata starša glede njega pomisleke, mi to povesta. Ponavadi se, še preden bi se z njim začela sestajati, neham zanimati zanj.«

Ko ste prebrali 2. poglavje v 2. zvezku, pa ste se morda vprašali: »Ali bi moj otrok hodil na zmenke, ne da bi mi to povedal?« Bodite pozorni, kaj številni mladi pravijo glede tega, zakaj se nekateri odločijo za skrivne zmenke, razmislite pa tudi o postavljenih vprašanjih.

»Nekateri mladi doma ne najdejo tolažbe, zato jo poiščejo pri fantu oziroma punci.« (Wendy)

Kako bi lahko primerno poskrbeli za čustvene potrebe svojega otroka? Ali bi se v tem lahko kaj izboljšali? Če da, kako?

»Ko sem bila stara 14 let, me je neki študent iz tujine vprašal, ali bi hodila z njim. Privolila sem. Mislila sem, da je prav lepo imeti fanta in biti v njegovem objemu.« (Diana)

Kako bi vi pomagali Diani, če bi bila vaša hčerka?

»Mobilni telefoni so kot nalašč za skrivne zmenke. Starši nimajo pojma, kaj se dogaja!« (Annette)

Katere omejitve glede uporabe mobilnega telefona lahko iz previdnosti postavite otroku?

 »Skrivni zmenki so veliko lažji, če se starši ne menijo preveč za to, kaj njihovi otroci počnejo in s kom.« (Thomas)

Kaj lahko storite, da bi si bili s svojim najstnikom še bliže, hkrati pa bi mu dovolili toliko svobode, kolikor je zanj primerno?

»Pogosto je tako, da so otroci doma, staršev pa ni. Oziroma je tako, da so starši do svojih otrok, ko jim dovolijo hoditi naokrog z drugimi ljudmi, preveč zaupljivi.« (Nicholas)

Pomislite, s kom se vaš otrok največ druži. Ali res veste, kaj delata, ko sta skupaj?

»Skrivni zmenki so lahko posledica tega, da so starši preveč strogi.« (Paul)

Kako lahko dosežete, da bi bila »vaša razumnost znana vsem«, ne da bi pri tem odstopali od svetopisemskih zakonov in načel? (Filipljanom 4:5)

»V najstniških letih sem imela zelo slabo mnenje o sebi in sem hrepenela po pozornosti. Po elektronski pošti sem si z nekim fantom iz sosednje občine začela dopisovati in se zaljubila vanj. Ob njem sem se počutila, kot da sem nekaj posebnega.« (Linda)

Kaj bi se po vašem dalo storiti, da bi bilo za Lindine potrebe bolje poskrbljeno že doma?

Zakaj se ne bi s svojim sinom ali hčerko pogovorili na podlagi 2. poglavja v 2. zvezku in tega dela dodatka? Najboljši ukrep proti prikrivanju je iskrena in odkrita komunikacija. (Pregovori 20:5)

GLEJ 2. ZVEZEK, POGLAVJA 1–3.

  ČUSTVA

Kako naj se odzovem, če moj otrok govori o samomoru?

V nekaterih delih sveta so samomori med mladimi zaskrbljujoče pogost pojav. V Sloveniji, na primer, je samomor med mladimi do 25. leta eden izmed treh glavnih vzrokov smrti. Najpogosteje pa se zgodi med mladimi v starosti od 14 do 19 let. Najbolj rizična skupina so tisti mladi, ki imajo kakšno duševno motnjo, tisti, ki so zaradi samomora izgubili koga od družinskih članov, in tisti, ki so že v preteklosti skušali narediti samomor. Opozorilni znaki, ki kažejo, da mladostnik morda razmišlja o tem, da bi si vzel življenje, so med drugim:

● umika se od družine in prijateljev,

● spremeni navade prehranjevanja in spanja,

● ne zanima se več za dejavnosti, v katerih je nekdaj užival,

● opazno spremeni svojo osebnost,

● zlorablja droge oziroma alkohol,

● razdaja svoje dragocene stvari,

● veliko govori o smrti oziroma o temah, ki so povezane z njo.

 Ena največjih napak, ki jih lahko naredijo starši, je ta, da se ne menijo za takšne opozorilne znake. Vsako grožnjo s samomorom vzemite resno. Nikar ne sklenite prehitro, da gre vaš otrok zgolj skozi neko obdobje v svojem življenju.

Poleg tega naj vas ne bo sram svojemu sinu ali hčerki poiskati pomoč, če se bojuje s hudo depresijo ali kako drugo duševno motnjo. In če sumite, da vaš najstnik razmišlja, da bi si vzel življenje, ga o tem povprašajte. Prepričanje, da lahko najstnika že sam pogovor o samomoru navede na to dejanje, je zmotno. Mnogim mladim odleže, ko starši spregovorijo o tej temi. Torej, če vaš najstnik prizna, da razmišlja o samomoru, ugotovite, ali je že naredil načrt, in če ga je, kako podrobno je izdelan. Bolj ko je podroben, hitreje morate ukrepati.

Ne sklenite, da bo depresija kar sama izginila. In če je videti, da izginja, ne mislite, da je problem s tem rešen. Ravno nasprotno, to je lahko najbolj nevaren čas. Zakaj? Ko je najstnik v hudi depresiji, ima morda premalo moči, da bi si vzel življenje. Po drugi strani pa lahko takrat, ko temna občutja minejo in se mu povrne energija, dobi moč, da izvrši dejanje.

Zares je tragično, da nekateri mladi v obupu razmišljajo o tem, da bi si vzeli življenje. Če pa so starši in drugi skrbni odrasli pozorni na znake in se odzovejo nanje, lahko »tolaži[jo] potrte duše« in so mladim v zavetje. (1. Tesaloničanom 5:14)

GLEJ 1. ZVEZEK, POGLAVJI 13 IN 14, TER 2. ZVEZEK, POGLAVJE 26.

Ali naj svojo žalost skrivam pred otroki?

Žalovanje ob izgubi zakonca je boleče. Toda kaj, če do takšne izgube pride ravno ob času, ko vas vaš mladostnik  potrebuje? Kako mu lahko pomagate, da se spoprime z žalostjo, in pri tem ne zanemarite sebe? Poskusite naslednje:

● Ne skrivajte svojih čustev. Vaš otrok se veliko stvari, ki mu bodo v življenju prišle zelo prav, nauči tako, da vas opazuje. To, da se nauči, kako se spoprijeti z žalostjo, ni nobena izjema. Zato ne mislite, da morate biti pred otrokom videti močni, tako da vso svojo žalost skrivate pred njim. Vašega mladostnika s tem ne bi naučili drugega kot to, da bo ravnal enako. Če pa svojo čustveno bolečino pokažete, se nauči, da je čustva pogosto bolje izražati kakor skrivati in da ni nič nenavadnega, če je žalosten, razočaran ali celo jezen.

● Spodbudite svojega mladostnika k pogovoru. Spodbudite ga, da pove, kaj ima v srcu, ne da bi se čutil v to prisiljenega. Če se vam zdi, da mu ni do tega, lahko skupaj pogledata 16. poglavje v tem zvezku. Poleg tega mu pripovedujte o številnih lepih spominih, ki vas vežejo na vašega preminulega zakonca. Priznajte, da vam bo zelo težko iti naprej. Ko vas bo vaš mladostnik slišal izražati čustva, mu bo to pomagalo, da se bo naučil ravnati enako.

● Zavedajte se svojih omejitev. Razumljivo je, da hočete biti v tem težavnem obdobju svojemu mladostniku ves čas v oporo. Toda ne pozabite, da vas je izguba ljubljenega zakonca močno prizadela. Zato ste trenutno čustveno, duševno in telesno nekoliko izčrpani. (Pregovori 24:10) Morda se boste morali obrniti po pomoč na druge odrasle člane družine in zrele prijatelje. Prositi za pomoč je znak zrelosti. V Pregovorih 11:2 piše: »Modrost je pri skromnih.«

Najboljšo podporo pa lahko dobite pri samem Bogu Jehovu, ki svojim častilcem obljublja: »Jaz, Jehova, tvoj Bog, te držim za desnico in ti govorim: ‚Ne boj se. Jaz ti bom pomagal.‘« (Izaija 41:13)

GLEJ 1. ZVEZEK, POGLAVJE 16.

 Kako naj svoji hčerki pomagam, da si bo pridobila uravnovešen pogled na prehranjevalne navade?

Kaj lahko naredite, če vaša hči trpi za motnjo hranjenja? * Najprej skušajte razumeti, zakaj se zateka k takšnemu vedenju.

Ugotovljeno je bilo, da imajo mnogi, ki trpijo za motnjami hranjenja, nizko samopodobo in da so po naravi perfekcionisti, zaradi česar od sebe pričakujejo nerazumno veliko. Poskrbite, da ne boste prispevali k temu. Svoji hčerki bodite v spodbudo. (1. Tesaloničanom 5:11)

Prav tako podrobno preiščite svoj odnos do hrane in telesne teže. Ali ste te stvari nevede preveč poudarjali bodisi z besedo bodisi z dejanji? Ne pozabite, da so mladi zelo občutljivi, ko gre za njihov videz. Tudi zbadanje na račun otroške debelušnosti ali pridobivanja telesne teže in hitre rasti, ki sta v mladostni dobi običajna, lahko zaseje negativne misli v um dovzetne deklice.

Potem ko ste v molitvi stvar pretehtali, se s hčerko iskreno pogovorite. Poskusite takole:

● Skrbno premislite, kaj boste rekli in kdaj boste to rekli.

● Jasno povejte, kaj vas skrbi in da bi radi pomagali.

● Ne bodite presenečeni, če se bo sprva branila.

● Potrpežljivo poslušajte.

Najpomembnejše pa je, da hčerko pri zdravljenju aktivno podprete. Naj bo njeno okrevanje družinski projekt!

GLEJ 1. ZVEZEK, POGLAVJE 10, IN 2. ZVEZEK, POGLAVJE 7.

   DUHOVNOST

Kako lahko svoje otroke, ko stopijo v najstniška leta, še naprej poučujem o duhovnih vrednotah?

V Svetem pismu beremo, da so Timoteja o duhovnih stvareh poučevali »od najzgodnejšega otroštva«, in verjetno tudi vi enako poučujete svoje otroke. (2. Timoteju 3:15) Toda ko vaši otroci stopijo v najstniška leta, morate svoje poučevalne metode morda prilagoditi novim okoliščinam. Vaši odraščajoči otroci začenjajo dojemati zapletene, abstraktne stvari, ki jih prej, ko so bili mlajši, niso mogli popolnoma razumeti. Zdaj morate bolj kot sploh kdaj trkati na njihov »razum«. (Rimljanom 12:1)

Ko je Pavel pisal Timoteju, je omenil stvari, o katerih je bil ta poučen in v katere je »ob pomoči drugih začel verovati«. (2. Timoteju 3:14) Morda je tudi vašemu mladostniku zdaj treba pomagati, da bo začel verovati v svetopisemske resnice, ki jih pozna že od najzgodnejšega otroštva. Da bi dosegli njegovo srce, ni dovolj, da mu zgolj rečete, kaj naj dela ali verjame. Prepričati se mora sam. Kako pa mu lahko pomagate? Za začetek mu dajte čim več priložnosti, da bo lahko razmišljal in se pogovarjal o vprašanjih, kakršna so tale:

● Zaradi česa sem prepričan, da Bog obstaja? (Rimljanom 1:20)

 ● Kako vem, da je to, kar so me starši učili iz Svetega pisma, resnica? (Apostolska dela 17:11)

● Zaradi česa sem prepričan, da so svetopisemska merila v moje dobro? (Izaija 48:17, 18)

● Kako vem, da se bodo svetopisemske prerokbe izpolnile? (Jozue 23:14)

● Zaradi česa sem prepričan, da se nič v tem svetu ne more primerjati z »neprekosljivo vrednostjo spoznanja o Kristusu Jezusu«? (Filipljanom 3:8)

● Kaj Kristusova odkupna žrtev pomeni meni? (2. Korinčanom 5:14, 15; Galačanom 2:20)

Morda se obotavljate svojega mladostnika spodbujati, da bi razmišljal o takšnih vprašanjih, ker se bojite, da nanje ne bo znal odgovoriti. Toda to je podobno, kot če bi se obotavljali pogledati kazalec za gorivo na armaturni plošči avtomobila, ker bi se bali, da je na ničli. Če namreč je na ničli, je najboljše, da to opazite takrat, ko lahko glede tega še kaj ukrenete! Podobno je zdaj, ko je vaš otrok še doma, čas, da mu pomagate raziskati vprašanja o veri in da ob vaši »pomoči [...] zač[ne] verovati«. *

Zapomnite si, da ni nič narobe, če se vaš mladostnik sprašuje »Zakaj sem veren?«. Diana, ki je zdaj stara 22 let, se spominja, da se je kot najstnica to spraševala. »Glede svojega prepričanja nisem hotela biti v dvomih,« pravi. »Ko sem se dokopala do jasnih in zanesljivih odgovorov, sem ugotovila, da mi je pravzaprav všeč, da sem Jehovova priča! Kadar so me spraševali, zakaj česa ne delam, nisem odgovorila ‚Ker je to proti moji veri‘, ampak sem raje rekla ‚Ker jaz mislim, da to ni prav‘. Če povem drugače, svetopisemski pogled sem sprejela za svoj pogled.«

Predlog: Kadar je treba rešiti kak problem, svojemu mladostniku predlagajte, naj on igra vlogo starša, vi pa vlogo otroka. S tem ga boste spodbudili, da bo začel razmišljati v duhu  svetopisemskih meril. Denimo, da vas hčerka vpraša, ali sme iti na zabavo, za katero vi (in verjetno tudi ona) veste, da ne bo primerna. Namesto preprostega ne, bi lahko rekli nekaj takega: »Postavi se, prosim, zdaj na moje mesto. Razmisli o zabavi, na katero želiš iti, glede tega tudi kaj razišči (morda 37. poglavje v tej knjigi in 32. poglavje v 2. zvezku), in jutri se bova pogovorila. Jaz bom igral tvojo vlogo in te vprašal, ali smem iti na to zabavo, ti pa boš igrala mojo vlogo in mi povedala, ali bi bilo pametno iti ali ne.«

GLEJ 1. ZVEZEK, POGLAVJE 38, IN 2. ZVEZEK, POGLAVJA 34–36.

Najin najstnik je izgubil zanimanje za duhovne stvari. Kaj lahko narediva?

Kot prvo ne sklenite prehitro, da vaš najstnik zavrača vašo vero. Mnogokrat za njegov odklonilni odnos obstaja kak prikriti vzrok. Denimo, vaš najstnik morda:

● prenaša pritisk vrstnikov in ga je strah pokazati, da je drugačen, ker se ravna po svetopisemskih načelih,

● vidi druge mlade (celo svoje brate ali sestre), da so v krščanskem življenju boljši od njega, in se mu zdi, da jih nikoli ne bo mogel doseči,

● hrepeni po tem, da bi imel prijatelje, toda med sočastilci se počuti osamljenega oziroma se mu zdi, da ne sodi mednje,

● vidi druge »krščanske« mlade, da živijo dvojno življenje,

● dela na tem, da bi si izoblikoval osebnost, in to ga žene, da se sprašuje o smiselnosti vrednot, ki vam veliko pomenijo,

● vidi sošolce, ki svobodno počnejo slabe reči, in zdi se, da za to ne trpijo nobenih posledic,

● skuša pridobiti naklonjenost neverujočega starša.

 Vredno je omeniti, da ti dejavniki nimajo veliko opraviti z glavnimi načeli vaše vere. Bolj so povezani z okoliščinami, zaradi katerih je – vsaj zaenkrat – izziv živeti po veri. Kaj torej lahko storite, da bi spodbujali svojega najstnika?

Bodite prilagodljivi, vendar ne poteptajte načel. Skušajte razumeti, zakaj je vaš mladostnik malodušen, in naredite potrebne spremembe, da bo imel boljše okolje, v katerem bo duhovno uspeval. (Pregovori 16:20) Na primer: razpredelnica »Kako se bom uprl pritisku vrstnikov«, na 132. in 133. strani v 2. zvezku, lahko vašemu otroku pomaga, da si bo pridobil samozavest, zaradi česar ga bo manj strah pred sošolci. Če pa je vaš mladostnik osamljen, mu boste morda morali dejavno pomagati, da si bo našel dobro družbo.

Priskrbite mentorja. Včasih mladim pomaga, če jih spodbudi kdo, ki ni del njegove družine. Ali poznate koga, ki bi s svojim duhovnim pogledom lahko bil navdih vašemu mladostniku? Zakaj ne bi poskrbeli, da bi ta posvetil nekaj časa vašemu sinu ali hčerki? Tega ne bi storili zato, ker bi se želeli odreči svoje odgovornosti. Pomislite na Timoteja. Njemu je zelo koristil zgled apostola Pavla, Pavlu pa je prišlo zelo prav, da je imel Timoteja za svojega sodelavca. (Filipljanom 2:20, 22)

Dokler vaš mladostnik živi pod vašo streho, imate od njega pravico zahtevati, da se podredi duhovni rutini. Vendar vaš cilj ni, da od svojega najstnika izsilite nekakšna mehanična dejanja, ampak da mu v srce vcepite ljubezen do Boga. Da bi mu pomagali sprejeti pravo vero, bodite zgled, vreden posnemanja. Vaša pričakovanja naj bodo razumna. Pomagajte mu najti krepilno družbo in mu priskrbite mentorja. Mogoče bo lahko vaš mladostnik nekega dne rekel podobno kakor psalmist: »Jehova je moja skala in moja utrdba, on je moj rešitelj.« (Psalm 18:2)

GLEJ 1. ZVEZEK, POGLAVJE 39, TER 2. ZVEZEK, POGLAVJI 37 IN 38.

[Podčrtne opombe]