Biblijska knjiga številka 17: Estera

Napisal: Mardohej

Kraj nastanka: Suza, Elam

Čas nastanka: ok. 475. pr. n. š.

Čas, ki ga zajema: 493.–ok. 475. pr. n. š.

1. O čigavi zgodbi pripoveduje Esterina knjiga?

NA KRATKO povedano pripoveduje ta knjiga o perzijskem kralju Asuerju, po sodbi nekaterih Kserksu I., ki mu neubogljivo ženo Vasti zamenja Judinja Estera, Mardohejeva sestrična. Mardoheju, z njim vred pa vsem Judom, streže po življenju Agagovec Aman; vendar ta nazadnje konča na kolu, ki ga je sam postavil, zato pa Mardoheja povišajo v ministrskega predsednika, Judje pa se rešijo najhujšega.

2. a) Zakaj nekateri dvomijo o navdihnjenosti Esterine knjige? b) V kateri obliki so Božje ime v Esterini knjigi očitno vendarle uporabili?

² Resda se najdejo tudi takšni, ki bi najraje dokazali, da Esterina knjiga ni ne navdihnjena ne koristna, ampak le lepa legenda. To trditev snujejo na dejstvu, da knjiga nikjer ne omenja Božjega imena. To, da Boga neposredno ne omenja, je sicer res, zato pa se v hebrejskem besedilu na štirih ločenih mestih tetragram očitno pojavlja v akrostihu, namreč v začetnicah štirih zaporednih besed, ki jih lahko skupaj zapišemo tudi kot JHVH (hebrejsko יהוה) oziroma Jehova. Te začetnice vidno izstopajo v vsaj treh starohebrejskih rokopisih, z rdečimi črkami pa jih zaznamujejo tudi v masori. Prav tako pa v Esterini knjigi 7:5 nahajamo, kot kaže, akrostih božanskega izreka »Skazoval se bom«. (Glej podčrtne opombe k Estera 1:20; 5:4, 13; 7:7; tudi 7:5; vse NW.)

3. Kateri dogodki govorijo o veri v Boga ter o molitvi, kateri pa namigujejo na to, da so bile niti dogajanja ves čas v Božjih rokah?

³ Tudi sicer besedilo vseskozi jasno kaže, da je Mardohej Jehovovo postavo priznaval in se ji dosledno pokoraval. Tako denimo ni hotel s poklekom skazati časti človeku, ki je bil po vsej verjetnosti  Amalečan; Bog je bil namreč Amalečane zaznamoval za iztrebljenje. (Est. 3:1, 5; 5. Mojz. 25:19; 1. Sam. 15:3) Iz Mardohejevih besed v Esterini knjigi 4:14 nadalje razbiramo, da je rešitev pričakoval od Jehova in veroval v to, da vse dogajanje v resnici uravnava Bog. O trdnem zanašanju na Boga govori tudi tridnevni Esterin post, ob njem pa podoben post ostalih Judov, preden je šla Estera h kralju. (Est. 4:16) Namig na to, da so bile niti dogajanja ves čas v Božjih rokah, razbiramo tudi v tem, kako si je Estera pridobila naklonjenost v očeh Egeja, varuha žen, ter v kraljevi nespečnosti ravno tisto noč, ko si je dal prinesti uradne zapiske in po njih ugotovil, da Mardoheju še niso bili skazali časti za njegovo minulo dobro delo. (Est. 2:8, 9; 6:1–3; primerjaj Pregovori 21:1.) Nedvomno pa v besedah »predpisi o postu in žalovanju [klic(anj)u na pomoč, NW]« smemo prepoznati tudi namig na molitev. (Est. 9:31)

4. Kaj govori v prid pristnosti in verodostojnosti Esterine knjige?

⁴ V prid pristnosti in verodostojnosti besedila govori vrsta dejstev. Tako je knjigo priznavalo judovsko ljudstvo, ki ji je pravilo kar Megilláh, kar pomeni »zvitek; zvitkovna knjiga«. V hebrejski kánon jo je, kot kaže, uvrstil Ezdra, ki bi bil vsakršno bajko vsekakor odločno zavrgel. Judje tudi še dandanes praznujejo purím oziroma praznik žrebov, s katerim obhajajo spomin na veliko rešitev v Esterini dobi. Knjiga prav tako predstavlja perzijske šege in običaje karseda živo in skladno z znanimi dejstvi iz zgodovine in arheoloških odkritij. Natanko na primer opisuje, kako so Perzijci komu skazovali čast. (6:8) Z arheološkimi izkopavanji pa je tudi prišlo na dan, da so orisi kraljeve palače, kakor jih podaja Esterina knjiga, točni do najmanjše podrobnosti. * (5:1, 2)

5. Natančnost v čem nadeva pripovedi o Esteri pridih pristnosti in s katero dobo je ubran jezik, v katerem je napisana?

⁵ Takšno natančnost nahajamo tudi v sami pripovedi, v tem, kako vse mogoče dvorjane in strežaje skrbno navaja po imenu; po imenu navaja celo vseh Amanovih deset sinov. Mardohejev in Esterin rodovnik izpričuje vse tja do Benjaminovca Kisa. (2:5–7) Omenja tudi uradne letopise perzijske državne vlade. (2:23; 6:1; 10:2) Sicer pa je knjiga napisana v pozni hebrejščini z močnim dodatkom perzijskih in aramejskih besed ter besednih zvez, kar se slogovno lepo ujema s Kroniškima, Ezdrovo ter Nehemijevo knjigo in je potemtakem povsem ubrano z dobo nastanka te knjige.

6. a) Katero razdobje naj bi Esterina knjiga po pričevanjih zajemala? b) Kaj pravijo dejstva o tem, kdo bi knjigo lahko napisal, ter o kraju in času njenega nastanka?

⁶ Dogajanje v Esterini knjigi se po vsem videzu sodeč uokvirja v dobo, ko je bil perzijski imperij ravno na vrhuncu svoje moči, zajema pa kakih 18 let kraljevanja Asuerja (Kserksa I.). Na to razdobje, ki naj bi segalo do nekako 475. pr. n. š., kažejo pričevanja iz grških, perzijskih in babilonskih virov. * Knjigo je po vsej verjetnosti napisal Mardohej, očividec in hkrati eden glavnih likov v knjigi: da je zgode in nezgode v suzanski palači moral pisec skusiti sam na lastni koži, namreč kaže že podrobna, osebno doživeta pripoved. * Mardoheja sicer ne omenja nikjer drugje v Bibliji, vendar ni nikakršnega dvoma o tem, ali je bila to resnična zgodovinska osebnost ali ne. Kot zanimivost naj navedemo, da so našli nedatirano klinopisno besedilo, ki po razlagi A. Ungnada iz Nemčije omenja Marduka (Mardoheja?), ki da je za vlade Kserksa I. bil visok vladni funkcionar na suzanskem dvoru. * Prav tu, v Suzi, je Mardohej gotovo zapisal tudi prigode Esterine knjige, najbrž okrog 475. pr. n. š., takoj po tem, ko se je to zgodilo.

VSEBINA ESTERINE KNJIGE

7. Do kakšne neprijetnosti pride na Asuerjevi gostiji in kaj na vse to stori kralj?

⁷ Kraljico Vasti odstavijo (1:1–22). Smo v tretjem letu Asuerjevega kraljevanja. Ta funkcionarjem svojega imperija priredi sijajno gostijo in jim 180 dni razkazuje bogastvo in sijaj svojega kraljevskega veličastva. Naslednjih sedem dni nato bogato gosti še vse ljudstvo, kar ga je v Suzi. Medtem kraljica Vasti gosti pri sebi ves ženski svet. Takrat pa jo kralj, ki se baha s svojim bogastvom in sijajem, ves dobre volje od vina dá poklicati, naj pride ljudstvu in knezom pokazat svojo lepoto. Kraljica Vasti pa tega noče. Po nasvetu dvorjanov, ki kralju predočijo, da ga lahko tak slab zgled pripravi ob ves ugled v cesarstvu, Asuer Vasti odstavi s kraljičinega položaja in objavi listine, po katerih naj »vse žene spoštujejo svoje može«, vsak mož pa »naj bo gospod v svoji hiši«. (1:20, 22)

8. a) Kako pride do tega, da Estera postane kraljica? b) Katero zaroto razkrije Mardohej in kam vnesejo zaznamek o tem?

⁸ Za kraljico pride Estera (2:1–23). Pozneje postavi kralj poverjenike, ki naj se po vseh 127 pokrajinah  v imperiju ogledajo za najlepšimi devicami in jih privedejo v Suzo, kjer bi bile deležne lepotne nege, zatem pa bi jih predstavili kralju. Med izbranimi mladenkami je tudi Estera. Estera je »lepe postave in ljubkega obraza«, sicer pa sirota Judinja, ki jo je vzredil njen bratranec Mardohej, suzanski uradnik. (2:7) Njeno judovsko ime je Edisa, kar pomeni »Mirta«. Varuhu žen Egeju Estera ugaja in se ji zato še posebej posveti. Nihče pa ne ve, da je Estera Judinja, kajti Mardohej ji je zabičal, naj obdrži to zase. Mladenke potem drugo za drugo vodijo pred kralja. Ta si za novo kraljico izbere Estero, in v proslavitev njenega okronanja brž priredijo gostijo. Nedolgo zatem pride Mardoheju na uho zarota zoper kralja in Estera »v Mardohejevem imenu« to brž naznani kralju. (2:22) Zaroto res razkrijejo in zarotnike pobesijo, zaznamek o tem pa vnesejo v kraljeve letopise.

9. S čim si Mardohej nakoplje Amanovo jezo in kakšno odredbo zoper Jude si ta izposluje pri kralju?

⁹ Amanova zarota (3:1–5:14). Minejo kaka štiri leta. Za ministrskega predsednika pride Aman, najverjetneje potomec amalečanskega kralja Agaga, ki ga je njega dni pobil Samuel. (1. Sam. 15:33) Kralj mu podeli veliko dostojanstvo in vsem svojim služabnikom na kraljevem dvoru ukaže, naj pred Amanom poklekujejo. Mednje sodi tudi Mardohej. Ta pa to odklanja in kraljevim služabnikom pove, da je Jud. (Primerjaj 2. Mojzesova 17:14, 16.) Ko za Mardohejevo judovstvo izve razsrjeni Aman, prepozna v tem enkratno priložnost, da se Mardoheja, z njim pa sploh vseh Judov, enkrat za vselej iznebi. Brž vržejo žreb (pur), da bi za potrebljenje Judov določili najprimernejši dan. Aman, ki izkoristi kraljevo naklonjenost, Jude obtoži nepostavnosti ter zaprosi za pisno odredbo, naj se Judje pokončajo. Ponudi se celo, da hoče za izvedbo tega pokola prispevati 10.000 talentov srebra (kar bi ustrezalo nekako 66,060.000 ameriškim dolarjem). Kralj privoli in po vsem imperiju razpošljejo s kraljevim prstanom zapečateno pisno povelje, ki za dan pomora, genocida nad Judi, določa 13. adar.

10. Kako Mardohej in Estera skažeta vero v Jehovovo moč?

¹⁰ Ko za ta zakon zve Mardohej, se z vsemi Judi v znak žalovanja odene v raševnik in posuje s pepelom. ,Postijo se, jokajo in tožijo.‘ (Est. 4:3) Ko Mardohej o stiski Judov obvesti tudi Estero, si ta sprva kar ne upa posredovati. Za nepovabljeno pojavitev pred kraljem je namreč zagrožena smrtna kazen. Mardohej, ki veruje v Jehovovo moč, pa Esteri predoči, da bo v primeru, da jih pusti na cedilu, skupaj z njimi tako ali tako umrla tudi ona, Judom pa bo že kako »od drugod [prišla] osvoboditev in rešitev«. Sploh pa: da ni morda Estera »prav za ta čas« postala kraljica? (4:14) Ko ta torej sprevidi, kako ji stvari v resnici kažejo, sklene, da bo svoje življenje vendarle vzela v svoje roke, in vsi Judje v Suzi se z njo vred tri dni postijo.

11. Za kaj Estera izkoristi svojo priljubljenost pri kralju in s čim se potem Aman zaroti zoper Mardoheja?

¹¹ Tako potem Estera, pražnje napravljena kakor prava kraljica, stopi pred kralja. Ta se milostno ozre nanjo: proti njej stegne svoje zlato žezlo v znamenje, da sme živeti. Estera njega in Amana povabi na obed. Med gostitvijo jo kralj nagovarja, naj le naznani, česa si želi, obljublja ji celo vse do »pol kraljestva«; ona pa ju za naslednji dan le oba povabi še na en obed. (5:6) In ko Aman židane volje ravno odhaja, trči pri kraljevih vratih ob Mardoheja! Ta mu znova noče skazati časti, še zdrzne se ne pred njim. Amanu se veselje v hipu sprevrže v jezo. Doma mu žena s prijatelji predlaga, naj da postaviti 50 komolcev (22,3 m) visok kol, pri kralju pa naj si izposluje nálog, da sme nanj obesiti Mardoheja. In res dá Aman tak kol takoj postaviti.

12. Kako se s tem, da Asuer počasti Mardoheja, zadeva v Amanovo ponižanje korenito preobrne?

¹² Vlogi se zamenjata (6:1–7:10). Kralj pa to noč ne more spati. Prinesti ukaže letopisno knjigo in si dá brati iz nje; tedaj odkrije, da ni Mardoheja še z ničimer poplačal za to, da mu je nekoč rešil življenje. In ko kralj pozneje vpraša, kdo je na dvoru, mu povedo, da je tu Aman; ta je namreč prišel kralja prosit za dovoljenje, da sme obračunati z Mardohejem. Kralj ga vpraša, s čim bi bilo prav počastiti človeka, ki napravi kralju veliko veselje. Aman, ki je prepričan, da kralj meri nanj, brž navede dolg seznam časti in odlikovanj. Kralj pa mu ukaže: »Stori tako Judu Mardoheju«! (6:10) Hočeš nočeš mora Aman odeti Mardoheja v kraljevski sijaj, posaditi ga mora na kraljevega konja in ga vesti po mestnem trgu ter glasno klicati pred njim. Nazadnje ves ponižan in žalosten prihiti domov, a ga žena s prijatelji nima s čim potolažiti. Amanu se črno piše!

13. Kaj razkrije Estera pri obedu in kaj zato doleti Amana?

¹³ A že mora Aman na obed s kraljem in Estero. Tam se kraljica izpove, da je njeno ljudstvo z njo vred prodano, izročeno pogubi. Kdo neki si drzne skovati kaj tako zlega? »Nasprotnik in sovražnik,« izpove Estera, »je ta hudobni Aman.« (7:6) Kralj besno šine pokonci in odkoraka na vrt. Na samem s kraljico Aman prosi za svoje življenje; in ko ga pri tem na kraljičinem blazinjaku zagleda kralj, ki se takrat ravno vrne, kralja to še huje razkači. Pri priči ukaže, naj Amana obesijo na taisti kol, ki ga je ta pripravil za Mardoheja! (Ps. 7:17, v NW 16)

14. S čim kralj nagradi Estero in Mardoheja in katero pisno odredbo izda Judom v prid?

 ¹⁴ Mardohej napreduje, Judje so rešeni (8:1–10:3). Kralj vse Amanovo imetje podari Esteri. Ta Asuerju razkrije svoje sorodstvo z Mardohejem, in kralj Mardoheja povzdigne na Amanov dotedanji položaj ter mu izroči kraljevi pečatni prstan. Estera pa še enkrat tvega življenje in stopi pred kralja s prošnjo, naj se pisna odredba, po kateri naj bi pokončali vse Jude, razveljavi. Toda »zakonik Perzov in Medijcev« je nepreklicen! (1:19) Zato kralj Estero in Mardoheja pooblasti, da sestavita nov zakon in ga zapečatita s kraljevim prstanom. Po tem pisnem ukazu, ki ga enako kot poprejšnjega razpošljejo po vsem imperiju, je Judom dovoljeno, »da se zberejo in branijo svoje življenje ter vsako oboroženo krdelo ljudstva ali pokrajine, ki bi jih napadlo, z otročiči in ženami vred pokončajo, pomore in uničijo ter oplenijo njih imetje«, in to ravno na dan, ko začne veljati Amanov zakon. (8:11)

15. a) Kakšen je izid boja in kateri praznik uvede Mardohej? b) Na kateri položaj povzdignejo Mardoheja in v čigav prid ta obrača svojo oblast?

¹⁵ Ko ta dan, 13. adar, pride, ne more pred Judi nihče obstati. Na Esterino prošnjo kralj celo dovoli, da se boji v Suzi nadaljujejo še 14. adarja. Vsega skupaj pobijejo po imperiju 75.000 judovskih sovražnikov. K temu jih 810 pobijejo v suzanski palači, med njimi tudi Amanovih deset sinov, ki jih prvega dne pobijejo, drugega dne pa še pobesijo. Oplenijo pa ne nikogar. Petnajstega adarja sledi počitek in Judje si dajo duška z veseljem in gostijo. Mardohej pa Judom črno na belem naroči, naj odslej vsako leto 14. in 15. adarja obhajajo praznik »pura, to je žreba«, kar Judje počnejo še dandanašnji. (9:24) Mardoheja samega pa v kraljestvu visoko povzdignejo, in on svoj položaj, ki je takoj za kraljem Asuerjem, s pridom obrača v ,blagor svojega ljudstva in si prizadeva za srečo vsega svojega zaroda‘. (10:3)

ZAKAJ KORISTNA

16. Katera božanska načela in dobre zglede nahaja kristjan v Esterini knjigi?

¹⁶ Čeprav iz Esterine knjige noben drug biblijski pisec ničesar izrecno ne navaja, je ta vseeno v popolnem sozvočju z ostalimi navdihnjenimi Spisi. Ta knjiga pravzaprav nadvse žlahtno upodablja kar nekaj biblijskih načel, ki jih pozneje upovedujejo Krščanski grški spisi in ki veljajo za Jehovove častilce neglede na dobo, v kateri ti živijo. In če si kristjan vzame pod drobnogled na primer odlomke iz Esterine knjige 4:5 – Pisma Filipljanom 2:4 in Esterine knjige 9:22 – Pisma Galačanom 2:10, se mu ne bo le potrdilo, da to drži, ampak si bo potrdil tudi vero. To, česar so dolžili Jude, da namreč ne spoštujejo kraljevih postav, je denimo prav podobno tistemu, česar so dolžili zgodnje kristjane. (Est. 3:8, 9; Ap. dela 16:21; 25:7) Zgledujoč se po Mardoheju, Esteri in njunih judovskih rojakih, se Jehovovi zvesti služabniki takšnih obtožb ne bojijo in jih dočakajo z molitvijo oprti na misel, da jih Bog more rešiti hudega. (Est. 4:16; 5:1, 2; 7:3–6; 8:3–6; 9:1, 2)

17. Kako sta Estera in Mardohej zgled v tem, kako se je prav podrejati Bogu in »višjim oblastem«?

¹⁷ Pomniti moramo, da nismo kristjani v nič kaj drugačnem položaju kot denimo Mardohej in Estera. Tudi mi živimo v tujem svetu pod »višjimi oblastmi«. In kjerkoli že živimo, bi hoteli biti pošteni državljani svoje domovine; vendar hočemo pri tem, ko ,dajemo cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega‘, stvari tudi prav razmejiti. (Rim. 13:1, AC; Luka 20:25) Ministrski predsednik Mardohej in kraljica Estera sta svoje svetne dolžnosti opravljala zgledno, z vso vdanostjo in pokorščino. (Est. 2:21–23; 6:2, 3, 10; 8:1, 2; 10:2) Pri tem, da bi se moral iz pokorščine kraljevemu ukazu klanjati ničprida Agagovcu Amanu, pa je Mardohej neustrašno potegnil črto, čez katero ni bil več pripravljen iti. Hkrati pa je ob Amanovi morilski zaroti zoper Jude poskrbel tudi za priziv z zahtevo za varstvo zakonitosti. (3:1–4; 5:9; 4:6–8)

18. a) Kaj dokazuje, da je Esterina knjiga »navdihnjena od Boga in koristna«? b) Kako nas spodbuja, da se za blagor Božjega kraljestva znamo postaviti tudi v bran?

¹⁸ Vsa pričevanja govorijo za to, da Esterina knjiga vsekakor sodi v ,od Boga navdihnjeno in koristno‘ Sveto pismo. Čeravno Boga ne njegovega imena nikjer izrecno ne omenja, pa nam streže z res vrlimi zgledi vere. Mardohej in Estera nista zgolj izmislek kakega nadarjenega pripovednika, ampak sta bila to resnična služabnika Boga Jehova, človeka, ki sta neomajno zaupala, da lahko Jehova s svojo močjo tudi rešuje. Čeprav sta živela pod »višjimi oblastmi« daleč na tujem, sta v bran Božjega ljudstva in njihovega čaščenja uporabila vsa obstoječa pravna sredstva. In »pri obrambi in utrjevanju evangelija« o Božjem rešenjskem kraljestvu si ju lahko dandanes vzamemo za zgled. (Fil. 1:7)

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]