Biblijska knjiga številka 25: Žalostinke
Biblijska knjiga številka 25: Žalostinke
Napisal: Jeremija
Kraj nastanka: blizu Jeruzalema
Čas nastanka: 607. pr. n. š.
1. Glede na kaj nosi knjiga Žalostink res pravšnje ime?
TA KNJIGA navdihnjenega Svetega pisma vsekakor nosi ravno pravšnje ime. Je namreč žalna pesem, ki izraža bridko žalost nad eno najnesrečnejših prigod v zgodovini Božjega izvoljenega ljudstva, nad Jeruzalemom, ki ga je 607. pr. n. š. babilonski kralj Nabuhodonozor porušil. Po hebrejsko ta knjiga nosi ime po svoji prvi besedi, ’Ehkáh!, ki pomeni »Kako!«. Prevajalci grške Septuaginte so ji vzdeli ime Thrénoi, kar pomeni »Žalostinke; Tožbe«. Babilonski talmúd pa uporablja izraz Qinôht, kar pomeni »Žalostinke; Elegíje«. Lamentationes, odkoder izhaja tudi knjigino angleško ime, jo je poimenoval Hieronim, ki je pač pisal po latinsko.
2. V katero skupino sodijo Žalostinke in kam jih v Bibliji uvrščajo?
2 Žalostinke v angleških prevodih Biblije stojijo tik za Jeremijevo knjigo, so pa zato v hebrejskem kánonu ob Visoki pesmi, Rutini knjigi, Pridigarju in Esterini knjigi navadno uvrščene med Hagiográfe oziroma Spise – med petere Megillôht (Zvitke), kot ta snopíč zbirno imenujejo. Nekatere sodobnejše hebrejske biblije Žalostinke uvrščajo med Rutino oziroma Esterino knjigo ter Pridigarja, vendar naj bi v prvih prepisih sledila tik za Jeremijevo knjigo, tako kot v naši sodobni Bibliji.
3., 4. Kaj govori za to, da je knjigo napisal Jeremija?
3 Knjiga avtorja sicer ne navaja po imenu. Vendar skorajda ni dvoma, da je bil to Jeremija. Grška Septuaginta knjigi pritika naslednji predgovor: »In potem ko so Izraela zajeli, Jeruzalem pa opustošili, je Jeremija jokajoč obsedel in žaloval za Jeruzalemom s to žalostinko ter rekel.« Hieronimu se te besede sicer niso zdele pristne in jih je v svojem prevodu izpustil. Vendar je to, da Žalostinke pripisujejo Jeremiju, pri Judih že uveljavljeno izročilo, temu pa med drugim pritrjujejo tudi starosirski prevod, latinska Vulgata, Jonatanov targum ter Babilonski talmud.
4 Resda so nekateri kritiki skušali dokazati, da Žalostink ni napisal Jeremija. Vendar pa A Commentary on the Holy Bible v prid Jeremijevega avtorstva navaja »žive orise Jeruzalema v 2. in 4. pogl., ki jih je povsem očitno izrisal očividec; tudi močna sočutnost in preroštvenost, ki skozinskoz prežarjata te speve, hkrati pa njihov slog, frazeologija in sama misel, kar je vse tako zelo značilno za Jeremija«. * V Žalostinkah in Jeremijevi knjigi zasledimo nemalo vzporednih besednih zvez in stav, na primer o presilni bridkosti, ko ,oko toči solze‘ (Žal. 1:16; 2:11; 3:48, 49; Jer. 8:23, v NW 9:1; 13:17; 14:17), in o zgroženosti nad preroki in duhovniki zaradi njihove pokvarjenosti. (Žal. 2:14; 4:13, 14; Jer. 2:34; 5:30, 31; 14:13, 14) Odlomka v Jeremijevi knjigi 8:18–22 in 14:17, 18 pa kažeta, da je Jeremija vsekakor zmogel pisati tudi v žalobnem slogu Žalostink.
5. Po čem sklepamo na čas nastanka Žalostink?
5 Po splošni sodbi je knjiga nastala kmalu po Jeruzalemovem padcu 607. pr. n. š. Groza mestnega obleganja in požiga je bila Jeremiju takrat namreč še sveže pred očmi in njegovo silno duševno stisko besedilo živo izraža. Eden izmed komentatorjev pripominja, da pesnitev niti ene fasete te žalosti ne izčrpa do kraja na enem samem mestu, marveč v teh nekaj spevih vsaka vedno znova privira na površje. Potem pa pravi: »Ta miselni metež [. . .] je eden najčvrstejših dokazov, da knjiga nastopa v neposredni bližini dogodkov ter čustvovanj, ki naj bi jih posredovala.« *
6. V čem so Žalostinke zanimive po svojem slogu in zgradbi?
6 Biblicistu bo vsekakor zlasti zanimiva zgradba Žalostink. Sestojijo namreč iz petih poglavij oziroma petih liričnih spevov. Prvi štirje so akrostišni, tako da se vsaka vrstica začenja z novo zaporedno črko izmed 22 črk hebrejske abecede. Pač pa ima tretje poglavje 66 vrstic, tako da se najprej po 3 zaporedne vrstice začenjajo z isto črko, preden preidejo k naslednji. Peti spev ni akrostišen, čeprav ima tudi 22 vrstic.
7. Kakšno žalovanje izreka Jeremija, katero upanje pa vendarle ostaja?
7 Žalostinke izrekajo najbridkejše žalovanje nad Nabuhodonozorjevim obleganjem, zavzetjem ter
porušenjem Jeruzalema in jim po doživetosti ter siloviti ganjenosti ni para v besedni umetnosti. Pisec izraža globoko žalost nad opustošenjem, nad bedo in zmedo, ki jo ima pred očmi. Lakota, meč in druge grozote so mestu prizadejali strahotno trpljenje, in to vse jim je bila neposredna kazen od Boga za grehe ljudstva, prerokov in duhovnikov. Še vedno pa ostajata upanje in vera v Jehova, in k njemu se dvigajo molitve za obnovo.VSEBINA ŽALOSTINK
8. Čigavo opustošenje opisuje prvi spev, kako pa pravi poosebljeni Jeruzalem?
8 »Kako opustošeno leži mesto, nekdaj polno ljudstva!« S temi besedami se v glasno tožbo vrže prvi spev. Sionsko hčer, nekdaj kneginjo, so njeni ljubimci zapustili, njeno ljudstvo pa je moralo v pregnanstvo. Njena vrata so opustošena. Jehova jo je kaznoval zaradi obilice njenih kršitev. Oropana je svoje krasote, nasprotniki pa so se smejali njeni pogubi. Čudovito je prišla na nič (AC) in ji ni tolažnika, ostanek njenega ljudstva pa strada. Poosebljeni Jeruzalem se sprašuje: »Je li katera bolečina kakor moja bolečina?« In steza svoje roke v priznanje: »Gospod [Jehova, NW] je pravičen, kajti kljubovala sem mu!« (1:1, 12, 18) Jehova poziva, naj Jeruzalemove sovražnike, ki se zdaj veselijo, udari z nesrečo, s kakršno je udaril njo, Jeruzalem.
9. a) Od koga je prišla nad Jeruzalem nesreča? b) Kako Jeremija govori o posmehu, ki se usiplje čez Jeruzalem, ter o strahotnih razmerah v mestu?
9 »Kako je Gospod zatemnil v svoji jezi sionsko hčer!« (2:1) Drugi spev pripoveduje o tem, da je Izraelovo lepoto vrgel zviška navzdol ravno Jehova. Praznik in soboto je izročil pozabljenju, zavrgel je svoj oltar in svoje svetišče. In kakšni pretresljivi prizori se ponujajo očem v Jeruzalemu! Iz Jeremija se utrga: »V solzah mi ginejo oči, razburjeno je moje osrčje. Na zemljo se usipljejo moja jetra zaradi padca hčere mojega ljudstva.« (2:11) Komu naj primerja jeruzalemsko hčer? S čim naj potolaži sionsko hčer? Njeni lastni preroki so se skazali prazne in neslane (AC). Vsak, ki ga pot zanese tod mimo, se ji smeje in posmiha: »Je li to mesto, ki so ga slavili kot najlepše, radost vsega sveta?« (2:15) Njeni sovražniki odpirajo usta, žvižgljajo in škripljejo z zobmi, češ: ,To je dan, ki smo ga pričakovali, da jo požremo!‘ Njeni otroci ginejo od lakote in ženske jedo svoj lastni zarod. Ulice prekrivajo trupla. »Na dan Gospodove jeze ni bilo nikogar, ki bi ušel in utekel.« (2:16, 22)
10. Katere Božje lastnosti Jeremija navaja kot temelj za upanje?
10 Tretji spev v 66 vrsticah poudarja Sionovo upanje na Božje usmiljenje. Z obilico metafórike prerok slika, da za ujetništvom in opustošenjem stoji sam Jehova. V tem bridkem stanju pisec Boga prosi, naj se spomni hudega, ki ga pesti, in izreka trdno vero v Jehovovo srčno dobroto in usmiljenje. Tri vrstice zapored se začenjajo z »Dober« oziroma »Dobro« in kažejo, kako prav je čakati odrešenja, ki pride od Jehova. (3:25–27) Jehova je užalostil, vendar se bo tudi usmilil. Za zdaj pa Jehova, naj še tako priznavajo svoj upor, ne odpušča; ogrnil, zaprl se je pred molitvami svojega ljudstva in ga naredil »za smeti« in »za izmeček«. (3:45) Z grenkimi solzami se prerok spominja, kako so ga sovražniki lovili kakor ptico. Jehova pa je segel k njemu v jamo in rekel: »Ne boj se!« Jehovu kliče, naj vendar odgovori na sovražnikovo zasramovanje: »V jezi jih boš preganjal, zatrl pod nebom, o Gospod!« (3:57, 66)
11. Kako vse in zakaj je Jehova izlil svojo srdito jezo na Sion?
11 »Kako je potemnelo zlato, kako se pokvarila žlahtna kovina!« (4:1) Četrti spev objokuje osulo slavo Jehovovega templja, katerega kamenje je razsuto po cestah. Sionovi predragi sinovi so zgubili svojo veljavo, postali so kakor prstene posode. Ni ne vode ne kruha, ti, ki so rasli v obilju, zdaj »objemajo blato«. (4:5) Kazen je še celo hujša od kazni za Sodomin greh. Nazirci, nekdaj ,svetlejši kot sneg in bolj beli kot mleko‘, so zdaj ,temnejši od oglja‘, vsi zgrbančeni. (4:7, 8) Ko je bilo tako hudo, da so ženske kuhale svoje lastne otroke, je bilo že bolje poginiti od meča kakor pa od lakote! Jehova je izlil svojo srdito jezo. Zgodilo se je tisto, česar si ni nihče mislil – sovražnik je prodrl skozi jeruzalemska vrata. In zakaj? »Zaradi grehov njegovih prerokov, zaradi hudobij njegovih duhovnikov«, ki so prelivali pravično kri. (4:13) Jehovovo obličje gleda proč od njih (AC). Vendar pa je krivda sionske hčere že pri kraju, ne bo ji več treba v pregnanstvo. Zdaj si na vrsti ti, edomska hči, zdaj boš ti pila iz grenke Jehovove čaše!
12. O katerem ponižnem klicu govori peti spev?
12 Peti spev se začenja s klicem Jehovu, naj se vendar spomni svojega osirotelega ljudstva. V prispodobi tu govorijo Jeruzalemčani. Grešili so vendar njihovi pradedje, njihovo krivdo pa mora zdaj nositi ljudstvo. Gospodarji so jim navadni hlapci, obenem pa jih muči silna lakota. Veselje jim je zamrlo v srcu in njihovo rajanje se je spremenilo v žalovanje. Bridko bridko jim je pri srcu. Ponižno zdaj priznavajo Jehovu: »Gospod [Jehova, NW], ti prestoluješ na veke, tvoj prestol je od roda do roda.« Kličejo mu: »Obrni nas, Gospod, k sebi, in se spreobrnemo! Obnovi naše dni kakor od davnaj, saj nas nisi popolnoma zavrgel in se čez mero na nas ne jeziš.« (5:19–22)
ZAKAJ KORISTNA
13. Kakšno zaupanje izražajo Žalostinke, zakaj pa je koristnost knjige vendarle v tem, da kaže, kako strogo nastopa Bog?
13 Knjiga Žalostink izraža Jeremijevo popolno, najtrdnejše zaupanje v Boga. Iz globin žalosti in najhujše strtosti, brez slehernega upanja na kakršnokoli tolažbo, ki jo more dati človek, gleda prerok odrešenju naproti, odrešenju, ki ga daje véliki vesoljni Bog, Jehova. Žalostinke naj bi vse prave častilce navdahnile z ubogljivostjo in značajnostjo, hkrati pa naj so v hudo svarilo vsem, ki se ne menijo ne za največje ime, kar jih je, ne za to, kar stoji za njim. V zgodovini ga ni drugega porušenega mesta, nad katerim bi kdo žaloval v tako pretresljivi in ganljivi govorici. Koristnost te knjige je vsekakor v tem, da riše, kako strogo Bog nastopa proti tem, ki so kar naprej uporni, trdovratni in nikoli skesani.
14. Na uresničenje katerih Božjih svaril in prerokb spominjajo Žalostinke in kako se knjiga navezuje še na druge navdihnjene spise?
14 Žalostinke pa so koristne tudi zato, ker spominjajo na uresničevanje božanskih svaril in prerokb. (Žal. 1:2 – Jer. 30:14; Žal. 2:15 – Jer. 18:16; Žal. 2:17 – 3. Mojz. 26:17; Žal. 2:20 – 5. Mojz. 28:53) Spomnimo naj tudi, da Žalostinke pomenijo živo pričevanje za uresničenje Pete Mojzesove knjige 28:63–65. V knjigi pa nahajamo tudi kar nekaj namigov na druge dele svetega Pisma. (Žal. 2:15 – Ps. 48:3, v NW 2; Žal. 3:24 – Ps. 119:57) Danijelova knjiga 9:5–14 pa pritrjuje Žalostinkam 1:5 in 3:42 s tem, da pravi, da jih je nesreča zadela zaradi kršitev samega ljudstva.
15. Katerim ,novim dnem‘ naproti gledajo Žalostinke?
15 Jeruzalemova stiska je pač res tragična, da človeka kar stiska pri srcu. Vendar pa sredi vsega tega gorja Žalostinke izžarevajo tudi trdno zaupanje, da se bo Jehova skazal srčno vdanega in usmiljenega ter da se bo spomnil Siona in ga pripeljal nazaj. (Žal. 3:31, 32; 4:22) Pripovedujejo o upanju na »nove dni«, ko bo spet tako kot davne dni, ko sta v Jeruzalemu vladala še kralj David in Salomon. Zaveza, ki jo je Jehova sklenil z Davidom za večno kraljestvo, še vedno ostaja! »Njegovo usmiljenje [je] neizčrpno; vsako jutro se obnavlja.« In še bo usmiljen vsem, ki ga ljubijo, vse dokler ne bo pod njegovim pravičnim Kraljestvom vse, kar živi, hvaležno vzkliknilo: »Gospod [Jehova, NW] je moj delež.« (5:21, NW; 3:22–24)
[Podčrtni opombi]
^ odst. 4 1952, uredil J. R. Dummelow, str. 483.
^ odst. 5 Norman K. Gottwald, Studies in the Book of Lamentations, 1954, str. 31.
[Preučevalna vprašanja]