Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Biblijska knjiga številka 45: Rimljanom

Biblijska knjiga številka 45: Rimljanom

Biblijska knjiga številka 45: Rimljanom

Napisal: Pavel

Kraj nastanka: Korint

Čas nastanka: ok. 56. n. š.

1. Kaj obravnava Pavel v svojem pismu Rimljanom?

V APOSTOLSKIH DELIH smo videli, kako je Pavel, poprej silovit preganjalec judovskih kristjanov, postal Kristusov vneti apostol nejudovskim narodom. S Pismom Rimljanom se lotevamo 14 biblijskih knjig, ki jih je po navdihnjenju svetega duha napisal ravno ta nekdanji farizej, zdaj Božji zvesti služabnik. Do časa nastanka Pisma Rimljanom je Pavel končal že dve dolgi oznanjevalski potovanji in krepko zajadral že v tretjega. Pred tem je napisal že pet drugih navdihnjenih pisem: Prvo in Drugo pismo Tesaloničanom, Pismo Galačanom ter Prvo in Drugo pismo Korinčanom. Vendar pa je najbrž kar prav, da v naših sodobnih biblijah stoji Pismo Rimljanom pred ostalimi, ker ravno to na dolgo obravnava novoubrano enakost med Judi in Nejudi, obojima skupinama, ki jima je Pavel oznanjal. Pismo s tem razlaga prelomnico v Božjem občevanju z njegovim ljudstvom in kaže, da so Hebrejski spisi že davno prej napovedovali, da se bo dobra novica oznanjevala tudi Nejudom.

2. a) Katerih težav se loteva Pavel v Pismu Rimljanom? b) Kaj s tem pismom izrecno utemeljuje?

2 Iz kombinacije naglega ostroumnega izpeljevanja in že kar osupljivega števila hebrejskospisnih navedkov splete Pavel, ki mu pri tem Tertij rabi za tajnika, eno najprodornejših knjig Krščanskih grških spisov. V njej se v najizbranejšem jeziku loteva težav, ki so se porajale, ko so krščanske občine prvega stoletja sestajale še iz Judov in Grkov. Namreč: ali naj bi imeli Judje prednost, ker so bili Abrahamovi potomci? Ali so imeli zreli kristjani, ker so pač živeli prosti mojzesovske Postave, pravico pohujševati slabotnejše judovske brate, ki so se še vedno oklepali davnih šeg in navad? Pavel pa je v tem pismu kot pribito utemeljil, da so pred Bogom Judje in Nejudje enaki in da ni človek opravičen po mojzesovski Postavi, ampak po veri v Jezusa Kristusa ter po Božji nezasluženi dobrotljivosti. Obenem pa, pravi, Bog zahteva, da se kristjani oblastem, pod katerimi živijo, podrejajo, kot se spodobi.

3. Kako je nastala rimska občina in s čim si ni težko razložiti tega, da je Pavel poznal toliko tamkajšnjih kristjanov?

3 Kako pa je rimska občina sploh nastala? Že vsaj odkar je bil 63. pr. n. š. Pompej zavzel Jeruzalem, je v Rimu bivala dokaj velika judovska skupnost. Apostolska dela 2:10 izrecno navajajo, da je bilo nekaj teh Judov v Jeruzalemu za binkošti 33. n. š., kjer so tudi slišali oznanilo dobre novice. Spreobrnjeni zdomci so se zaradi uka nekaj časa še mudili v Jeruzalemu pri apostolih, pozneje pa so se tisti iz Rima vsekakor vrnili tja, nekateri morda ravno takrat, ko je v Jeruzalemu izbruhnilo preganjanje. (Ap. dela 2:41–47; 8:1, 4) Tudi sicer so bili ljudje tiste dobe veliki popotniki. Glede na to si ni težko razložiti Pavlovega intimnega znanstva s tolikerimi udi rimske občine, še sploh če so nekateri med njimi slišali dobro novico tudi v Grčiji ali Aziji, ko je tam ravno oznanjal Pavel.

4. a) Katere informacije o občini v tamkajšnjem mestu navaja Pismo Rimljanom? b) O čem govori Akvilova in Priskilina navzočnost v Rimu?

4 Prve zanesljivejše informacije o tej občini nahajamo ravno v Pavlovem pismu. Iz njega jasno razvidevamo, da je bila ta občina sestavljena iz judovskih in nejudovskih kristjanov ter da so bili v svoji vnemi prav hvale vredni. Pavel jim namreč pravi: »Glas o vaši veri [gre] po vsem svetu« in: »Glas o vaši poslušnosti je prodrl povsod.« (Rim. 1:8; 16:19) Po navajanju Svetonija, ki je sicer pisal v drugem stoletju, so Jude za časa Klavdijeve vlade (41.–54. n. š.) izgnali iz Rima. Vendar so se pozneje spet vrnili tja, kot to kaže Akvilova in Priskilina navzočnost v Rimu. To sta bila namreč Juda, s katerima se je Pavel seznanil v Korintu in ki sta bila predtem Rim zapustila zaradi Klavdijevega dekreta, ko pa je tamkajšnji občini Pavel pisal pismo, sta bila že nazaj v Rimu. (Ap. dela 18:2; Rim. 16:3)

5. Po katerih dejstvih je dognana pristnost Pisma Rimljanom?

5 Pristnost tega pisma je zatrdno dognana. Sestavil ga je, kot pove že sam uvod pisma, »Pavel, služabnik Kristusa Jezusa, poklican za apostola, [. . .] vsem, ki ste v Rimu božji ljubljenci in poklicani k svetosti«. (Rim. 1:1, 7) Zunajbesedilna dokumentiranost pisma je med najzgodnejšimi, kar jih nahajamo za Krščanske grške spise. Peter na primer v svoje prvo pismo, nastalo morda od šest do osem let pozneje, vpleta toliko podobnih izrazov, da je po sodbi mnogih strokovnjakov najbrž moral predtem že videti izvod Pisma Rimljanom. Sicer so Pismo Rimljanom šteli med Pavlova besedila in ga tudi navajali najrazličnejši avtorji, od Klemena Rimskega, Polikarpa Smirenskega do Ignacija Antiohijskega, ki so vsi živeli konec prvega in na začetku drugega stoletja n. š.

6. Kako neki staroveški papirus priča o kanoničnosti Pisma Rimljanom?

6 Knjigo Rimljanom nahajamo poleg osmih drugih Pavlovih pisem v kodeksu, ki mu pravijo Pápirus Chesterja Beattyja št. 2 (P46). O tem zgodnjem kodeksu pa je sir Frederic Kenyon zapisal: »To pa je skoraj kompleten rokopis pavlinskih pisem, ki je nastal očitno nekako na začetku tretjega stoletja.« * Beattyjevi grški biblijski papirusi so še starejši od slovitega Sinajskega rokopisa in Vatikanskega rokopisa št. 1209, ki sta oba iz četrtega stoletja n. š. Pa tudi tadva vsebujeta knjigo Rimljanom.

7. Po katerih pričevanjih moremo sklepati o kraju in času nastanka Pisma Rimljanom?

7 Kdaj in kje je Pismo Rimljanom nastalo? Biblijski komentatorji so si povsem edini, da je to pismo nastalo v Grčiji, najverjetneje v Korintu, ko se je Pavel tam mudil nekaj mesecev že proti koncu svojega tretjega misijonskega potovanja. Na Korint kažejo znotrajbesedilna pričevanja. Pavel je pismo namreč pisal z doma Gaja, člana tamkajšnje občine, v priporočilu pa omenja Fojbo iz bližnje občine v Kenhrejah, korintskem pristanišču. Vse kaže, da je bila Fojba tudi prinašalka tega pisma v Rim. (Rim. 16:1, 23; 1. Kor. 1:14) V Pismu Rimljanom 15:23, NW, pa Pavel zapiše: »V teh krajih nimam več nedotaknjenega področja« in v naslednji vrstici nakaže, da kani svoje misijonsko delo razširiti še zahodneje, proti Španiji. Tako bi bil lahko pismo sestavil proti koncu svojega tretjega potovanja, na začetku 56. n. š.

VSEBINA PISMA RIMLJANOM

8. a) Kaj pravi Pavel o svojem poslanstvu? b) Kako pokaže, da si Božjo jezo zaslužijo tako Judje kakor Grki?

8 Božja nepristranskost do Judov in Nejudov (1:1–2:29). Kaj govori navdihnjeni Pavel Rimljanom? V uvodni besedi se izkaže za apostola, odbranega od Kristusa, da bi med narodi učil »poslušnost vere [po veri, NW]«. Izrazi svojo vročo željo, da bi obiskal svete v Rimu, da bi z njimi »sodoživljal vero« in med njimi naznanil dobro novico o tem, da je »božja moč dana v rešitev vsakomur, ki veruje«. Pravični, kakor je bilo napisano že davno poprej, bo namreč živel »iz vere«. (1:5, 12, 16, 17) Sicer pa, kot pravi, si Božjo jezo zaslužijo tako Judje kakor Grki. Za človekovo brezbožnost pač ni opravičila, »zakaj od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem [tj. Bogu] nevidno, z razumom spoznati«. (1:20) V svoji neumnosti pa si narodi jemljejo za bogove nekaj, kar je ustvarjeno. A naj Judje narodov nikar ne sodijo pretrdo, ko pa so tudi sami krivi grehov. Oboji bodo sojeni po svojih dejanjih, zakaj Bog ne pozna pristranskosti. Ni obreza v mesu tisto, kar bi odtehtalo vse drugo; »pač pa je Jud tisti, ki je to v srcu, in obreza je obreza srca«. (2:29)

9. a) V čem imajo Judje prednost? Katere odlomke pa Pavel navaja v prid temu, da so vsi v oblasti greha? b) Kako torej človek doseže opravičenje in na čigav zgled je ta argument oprt?

9 Vsi opravičeni po veri (3:1–4:25). »V čem je torej prednost Judov?« Pač velika, zakaj Judom je bil Bog nekoč zaupal svoje svete izreke. Pa vendar »so vsi, Judje in Grki, v oblasti greha« in ni v Božjih očeh nikogar, ki bi bil »pravičen«. V dokaz tega navaja sedem odlomkov iz Hebrejskih spisov. (Rim. 3:1, 9–18; Ps. 14:1–3; 5:10, v NW 9; 140:4, v NW 3; 10:7; Preg. 1:16; Iza. 59:7, 8; Ps. 36:2, v NW 1) Pod Postavo človekova grešnost samo še bolj udari na dan, zato se »noben človek [. . .] ne bo opravičil pred njim z deli postave«. Pač pa zaradi Božje nezaslužene dobrotljivosti in po rešenju z odkupom tako Judje kakor Grki dosegajo opravičenje »po veri, neodvisno od del postave«. (Rim. 3:20, 28) Ta argument Pavel opre na zgled Abrahama, ki je bil prištet k pravičnim ne zaradi del ali zaradi obreze, ampak zaradi svoje zgledne vere. Tako je Abraham postal oče ne le Judom, ampak tudi »oče vseh neobrezanih, ki verujejo«. (4:11)

10. a) S čim je zakraljevala smrt? b) Do česa je pripomogla Kristusova poslušnost, pred čim v zvezi z grehom pa pismo svari?

10 Nič več sužnji grehu, pač pa pravičnosti po Kristusu (5:1–6:23). Po enem človeku, Adamu, je na svet prišel greh, z grehom pa je prišla tudi smrt »in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili«. (5:12) Od Adama pa vse do Mojzesa je kraljevala smrt. Ko je po Mojzesu nastopila Postava, se je greh pomnožil, smrt pa je še kar kraljevala. Zato pa se je zdaj še toliko bolj pomnožila Božja nezaslužena dobrotljivost in po Kristusovi poslušnosti so tako mnogi prejeli opravičenje za večno življenje. Le da to nikomur še ne dovoljuje, da bi smel živeti v grehu. Vsi, ki so krščeni v Kristusa, morajo grehu odmreti. Svojo staro osebnost so nabili na kol in zdaj živijo za Boga. Nič več jim ne gospoduje greh, ampak so zdaj postali sužnji pravičnosti, da bi dosegli svetost. »Plačilo za greh je namreč smrt; dar pa, ki ga milostno daje Bog, je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« (6:23)

11. a) S čim Pavel ponazori oproščenje Judov krčanske vere izpod Postave? b) Kaj se je ob Postavi samo še bolj izkazovalo in kaj se zato bije v kristjanu?

11 Mrtvi za Postavo, živi pa po duhu v edinosti s Kristusom (7:1–8:39). Pavel zdaj na zgledu poročene žene, ki je vezana na zakonskega moža, dokler ta živi, sme pa se poročiti z drugim, če prvi umre, ponazori to, da so bili Judje krščanske vere, kar zadeva Postavo, po Kristusovi žrtvi spoznani za mrtve in so bili zdaj prosti, da postanejo Kristusovi in da obrodijo sadove za Boga. Ob Postavini svetosti se je greh samo še bolj izkazoval, greh pa je prinašal smrt. V našem mesenem telesu prebivajoči greh se namreč bije s tistim, kar bi mi sami hoteli dobrega. Kot to pravi Pavel: »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem.« Tako »tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni«. (7:19, 20)

12. Kako nekateri postajajo Kristusovi sodediči in v čem so ti popolnoma zmagoviti?

12 Kaj torej more odrešiti človeka iz te bedne klavrnosti? Te, ki so Kristusovi, prikliče v življenje Bog po svojem duhu! Ti so tako posinovljeni, spoznani za pravične in postajajo Božji dediči in Kristusovi sodediči ter so poveličani. Tem Pavel tudi pravi: »Če je Bog za nas, kdo bo zoper nas? Kdo nas bo ločil od ljubezni, s katero nas ljubi Kristus?« Nihče! Zmagovito naznanja: »V vseh teh preskušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Zakaj prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne oblastva ne visokost, ne globokost ne kakršnakoli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od ljubezni, s katero nas ljubi Bog v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.« (8:31, 35, 37–39)

13. a) Kdo je po prerokovanju zajet v resnični Božji Izrael in po katerem božanskem načelu se to godi? b) V čem je Izrael v mesu pogorel, česa pa je za odrešenje v resnici treba?

13 »Izrael« odrešen po veri in po Božjem usmiljenju (9:1–10:21). Pavel, ki sicer občuti »veliko žalost« nad svojimi izraelskimi rojaki, ugotavlja, da ni ves Izrael po mesu tudi res »Izrael«, ker namreč Božji oblasti pripada, da si za sinove izbere, kogar hoče. Kot je lepo razvidno iz Božjega ravnanja s faraonom in iz prispodobe o lončarju, »ni odvisno od tistega, ki hoče, in ne od tistega, ki teče, ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje«. (9:2, 6, 16) Ta si sinove kliče »ne samo izmed Judov, ampak tudi izmed poganov [narodov, NW]«, kakor je že davno poprej napovedal Ozej. (Ozej 2:25, v NW 23) Izrael se je preslabo odrezal, ker pač ni skušal doseči Božje naklonjenosti »iz vere, temveč je mislil, da jo bo dosegel iz del«, in pa zato, ker se je spotaknil ob Kristusa, »skalo pohujšanja«. (Rim. 9:24, 32, 33) »Goreči za božjo stvar« so že bili, le da ne »po pravem [točnem, NW] spoznanju«. Tistim, ki verujejo za pravičnost, je Kristus konec Postave, in da bi človek odrešenje tudi res dosegel, mora javno izpovedovati, »da je Jezus Gospod«, in verovati, da »ga je Bog obudil od mrtvih«. (10:2, 9) Zato so poslani oznanjevalci, da bi mogli ljudje iz vseh narodov slišati, verovati ter klicati Jehovovo ime in se tako rešiti.

14. Kaj Pavel ponazori z oljko?

14 Prispodoba o oljki (11:1–36). Po nezasluženi dobrotljivosti je bil ostanek naravnega Izraela sicer odbran, vendar ker se je večina spotaknila, je »odrešenje prešlo k poganom«. (11:11) V prispodobi z oljko Pavel kaže, kako so bili zaradi nevere mesenega Izraela nanjo vcepljeni Nejudje. A zato naj se Nejudje še ne veselijo Izraelovega zavrženja, ker če namreč Bog ni prizanesel nezvestim naravnim vejam, ne bo prizanašal niti vejam divje oljke, vcepljenim izmed narodov.

15. Za kaj gre pri tem, da darujemo svoja telesa v živo daritev Bogu?

15 Umska prenova; višje oblasti (12:1–13:14). Darujte svoja telesa v živo žrtev Bogu, naroča Pavel. Nič več »se ne prilagajajte miselnosti tega sveta [se ne krojite po tej stvarnosti, NW]«, ampak se »tako preobrazujte, da boste prenavljali svojega duha [z umsko prenovo, NW]«. Ne bodite domišljavi. Kristusovo telo, tako kakor človeško telo, ima mnogo udov, vsakega s svojo vlogo, vsi pa enotno sodelujejo. Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Maščevanje prepuščajte Jehovu. Premagujte »hudo z dobrim«. (12:2, 21)

16. Kako naj se kristjani vedejo do oblasti in do ljudi?

16 Višjim oblastem se je treba podrejati; tak je Božji red. Delajte dobro in ne bodite nikomur ničesar dolžni, razen medsebojne ljubezni. Bliža se odrešenje, »odvrzimo torej dela teme in nadenímo si orožje luči«. (13:12) Hodímo spodobno, ne pa zato, da bi stregli željam mesa.

17. Kaj pismo naroča glede obsojanja in izgrajevanja šibkih?

17 Sprejemajte vse brez razlike in ne s sodbo (14:1–15:33). Potrpite s tistimi, ki se spričo šibke vere zdržujejo česa od živeža ali obhajajo kake praznične dneve. Brata niti ne sodíte niti mu ne bodite v spotiko ne z jedjo in ne s pijačo, ker vse namreč sodi Bog. Raje si prizadevajmo za mir, za to, kar človeka gradi, ter prenašajmo slabosti šibkih.

18. a) Kaj vse še Pavel navaja v dokaz temu, da Bog sprejema Nejude? b) Kako Pavel sam s pridom uporablja Božjo nezasluženo dobrotljivost?

18 »Karkoli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje,« piše apostol in navaja še štiri hebrejskospisne odlomke v dokončni dokaz, da so že davno poprej navdihnjeni preroki napovedovali, da bo Bog svoje obljube namenil tudi nejudovskim narodom. (Rim. 15:4, 9–12; Ps. 18:50, v NW 49; 5. Mojz. 32:43, AC; Ps. 117:1; Iza. 11:1, 10) »Zato«, opominja Pavel, »sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, Bogu v slavo.« (Rim. 15:7) Pavel se, kot pravi, globoko zaveda Božje nezaslužene dobrotljivosti, po kateri sme biti služabnik narodom in opravljati »sveto službo za božji evangelij«. Vsekdar gleda, kako bi zaoral ledino še na novih področjih, ne pa da »bi zidal na tujem temelju«. In njegovemu delu še ni videti konca: potem ko bo ponesel prispevke v Jeruzalem, načrtuje še večje oznanjevalsko potovanje v daljno Španijo, spotoma pa hoče svojim duhovnim bratom v Rimu prinesti »polnost Kristusovega blagoslova«. (15:16, 20, 29)

19. S kakšnimi pozdravi in opominom se pismo končuje?

19 Sklepni pozdravi (16:1–27). Kar 26 članom rimske občine pošilja Pavel osebne, poimenske pozdrave; zraven pozdravlja še druge in jih opominja, naj se varujejo ljudi, ki sejejo razprtije, in naj ,si pametno prizadevajo za dobro, za zlo pa naj bodo nedovzetni‘. »Po Jezusu Kristusu« bodi vse Bogu na slavo »na veke. Amen.« (16:19, 27)

ZAKAJ KORISTNA

20. a) S čim postavlja Pismo Rimljanom verjetju v Boga logičen temelj? b) S čim pismo ponazoruje Božjo pravičnost in usmiljenje in kaj tu Pavel nehote vzklikne?

20 Pismo Rimljanom postavlja logičen temelj verjetju v Boga; pravi namreč: »Od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z razumom spoznati iz ustvarjenih bitij: njegovo večno mogočnost in božanskost.« Pa ne le to: poje tudi hvalo njegovi pravičnosti in oznanja njegovo veliko usmiljenje in nezasluženo dobrotljivot. Prelepo to izriše že samo v prispodobi o oljki, na katero vcepijo divjakove veje, potem ko so ji požagali naravne veje. Zazrt v tolikšno Božjo strogost in hkrati tolikšno dobrotljivost Pavel vzklikne: »O globočina bogastva in modrosti in vednosti v Bogu! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledna njegova pota!« (1:20; 11:33)

21. S čim Pismo Rimljanom kaže na nadaljnji razplet Božje svete skrivnosti?

21 Ravno v tej zvezi Pismo Rimljanom razlaga nadaljnji razplet Božje svete skrivnosti. V krščanski občini ni več razločka med Judom in Nejudom, ampak so lahko Jehovove nezaslužene dobrotljivosti po Jezusu Kristusu deležni ljudje vseh narodnosti. »Pri Bogu ni pristranosti.« »Jud [je] tisti, ki je to v srcu, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki.« »Ni namreč razločka med Judom in Grkom, zakaj isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo.« Vsem se v pravičnost šteje vera, ne pa dela. (2:11, 29; 10:12; 3:28)

22. Kateri življenjski pouk zastran odnosov z ljudmi zunaj občine podeljuje Pismo Rimljanom?

22 Življenjski nauk, ki ga to pismo podeljuje kristjanom v Rimu, prav tako koristi današnjim kristjanom, ki se morajo med tujim svetom ubadati s podobnimi nevšečnostmi. Kristjanu velja opomin »živite v miru z vsemi ljudmi«, tudi z ljudmi zunaj občine. »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim«, ker te tvorijo Božji red in so tudi postavljene v strah, ne sicer tem, ki spoštujejo zakon, pač pa tem, ki delajo hudo. Kristjanom se je treba zakonu podrejati ne le iz strahu pred kaznijo, ampak predvsem zaradi krščanske vesti, da torej zato plačujejo davščine, poravnavajo pristojbine, spolnjujejo svoje obveznosti in niso nikomur dolžniki, »razen če gre za bratovsko ljubezen«. Z ljubeznijo smo namreč spolnili Postavo. (12:17–21; 13:1–10)

23. Kako Pavel poudarja, kolikšnega pomena je javna izpoved, in kako naj se zgledujemo po njem glede priprave na oznanjevalsko službo?

23 Pavel poudarja, kolikšnega pomena je javno pričevanje. Človek resda veruje za pravičnost s srcem, a za odrešenje se izpoveduje javno, z usti. »Kdorkoli bo klical Gospodovo [Jehovovo, NW] ime, bo zveličan.« Da pa bi se to moglo goditi, morajo vzeti oznanjevalci pot pod noge in ,prinašati veselo oznanilo o dobrem‘. Srečni mi, če smo tudi mi med temi oznanjevalci, katerih glas se že razlega tja do »skrajnih meja sveta«! (10:13, 15, 18) Glejmo pa, da se bomo ob pripravi na to oznanjevalstvo potrudili in se v navdihnjena Pisma uvedli nič manj kot Pavel, ki v enem samem odstavku (10:11–21) navaja iz Hebrejskih spisov odlomek za odlomkom. (Iza. 28:16; Joel 3:5, v NW 2:32; Iza. 52:7; 53:1; Ps. 19:4, AC; 5. Mojz. 32:21; Iza. 65:1, 2) On je pač mogel reči: »Karkoli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Sveto pismo, zdržali v upanju.« (Rim. 15:4)

24. S kakšnim poukom glede sezidavanja v gorečnosti in srečnih odnosov znotraj občine nam streže Pavel?

24 Pismo nam streže tudi z žlahtnim življenjskim poukom glede razmerij znotraj krščanske občine. Naj so kristjanove poprejšnje narodnostne, rasne ali socialne korenine kakršne si že bodi, si mora vsak prenoviti um, da bi mogel vršiti Bogu sveto službo tako, kakor »hoče Bog«, kot se njemu vidi »dobro, njemu všečno in popolno«. (11:17–22; 12:1, 2) In kakšna klena razumnost diha iz celotnega Pavlovega pouka v Pismu Rimljanom 12:3–16! To je res pravi opomin, kako naj se vsi v krščanski občini sezidavajo v gorečnosti, ponižnosti in nežnočutnosti. V sklepnih poglavjih pa Pavel krepko opominja, naj se vsi pazijo in ogibljejo tistih, ki sejejo razprtije, govori pa tudi o vzajemnem veselju in poživljenju, ki se kalita v čistem tovarištvu znotraj občine. (16:17–19; 15:7, 32)

25. a) Kako nas Pismo Rimljanom uči pravih nazorov in globljega razumevanja o Božjem kraljestvu? b) V čem vse naj nam uk iz Pisma Rimljanom koristi?

25 Kristjani moramo vsekdar bdeti nad tem, kako se razumemo med sabo. »Zakaj božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu.« (14:17) Te pravičnosti, miru in veselja so zlasti deležni »sodediči s Kristusom«, ki bodo z njim vred »poveličani« v nebeškem Kraljestvu. Omeniti pa tudi velja, kako Pismo Rimljanom izkazuje korak naprej pri spolnjevanju davne edenske kraljestvene obljube, namreč: »Bog miru pa bo prav kmalu strl satana pod vašimi nogami.« (Rim. 8:17; 16:20; 1. Mojz. 3:15) Ker tem velikim resnicam vsekakor verjamemo, se torej napolnjujmo z vsem veseljem in mirom in bodimo polni upanja. Bodimo trdno odločeni, da hočemo s kraljestvenim Semenom iziti kot zmagovalci, zakaj prepričani smo, da nas nič ne zgoraj na nebu ne spodaj na zemlji »ne kakršnakoli druga stvar [. . .] ne bo mogla ločiti od ljubezni, s katero nas ljubi Bog v Jezusu Kristusu, našem Gospodu«. (Rim. 8:39; 15:13)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 6 Our Bible and the Ancient Manuscripts, 1958, str. 188.

[Preučevalna vprašanja]