Biblijska knjiga številka 9: 1. Samuelova
Biblijska knjiga številka 9: 1. Samuelova
Napisali: Samuel, Gad, Natan
Kraj nastanka: Izrael
Čas nastanka: ok. 1078. pr. n. š.
Čas, ki ga zajema: ok. 1180.–1078. pr. n. š.
1. Do katerega velikega preobrata je v organizaciji Izraelovega naroda prišlo 1117. pr. n. š. in kam je to pripeljalo?
LETA 1117 pr. n. š. je v Izraelovi narodni organizaciji prišlo do daljnosežnega preobrata: postavili so si človeškega kralja! In sicer se je to zgodilo, ravno ko je v Izraelu preroško službo Jehovu opravljal Samuel. Tega je zahtevani prehod na monarhijo, ki jo je Izraelovo ljudstvo po vsej sili hotelo imeti, zadel kot strela z jasnega, pa čeravno se je to zgodilo z Jehovovo vnaprejšnjo vednostjo in po njegovi izrecni napovedi. Prežet z brezmejno vdanostjo Jehovu, ki mu je služil že od samega rojstva, sicer pa poln svete spoštljivosti, ki jo je čutil do Jehovovega kraljevanja, je Samuel že vnaprej videl, kako se bo to za njegove sonarodnjake, ude Božjega svetega ljudstva, pogubno končalo. Njihovim zahtevam se je zato pokoril šele po Jehovovem izrecnem napotilu. Takrat je »naznanil ljudstvu pravice kraljestva, jih zapisal v knjigo in jo položil pred Gospoda«. (1. Sam. 10:25) S tem se je končala sodniška doba in se začela doba človeških kraljev, znotraj katere se je Izrael sicer vzpel do poprej neslutene moči in veljave, a nazadnje, po razvezi od Jehovove naklonjenosti, tudi sramotno propadel.
2. Kdo je napisal Prvo Samuelovo knjigo in s čim so bili za to dovolj usposobljeni?
2 Kdo pa je bil takrat dovolj zmožen oziroma usposobljen, da po božanskem nareku napiše knjigo o tem prelomnem obdobju? Za začetek, za prvega zapisovalca, je Jehova izbral – koga drugega kot – Samuela. Ime Samuel namreč pomeni »Božje ime«, in Samuel je v tistih dneh res kot le malokdo nastopal Jehovovemu imenu v bran. In kot kaže, je Samuel napisal prvih 24 poglavij te knjige. Ob njegovi smrti sta pisanje povzela Gad in Natan, ki sta v knjigi zabeležila še zadnjih nekaj let, ki so minila do Savlove smrti. Na to kaže Prva kroniška knjiga 29:29, ki piše: »Zgodovina kralja Davida, prejšnja in poznejša, glej, ta je zapisana v zgodovini vidca Samuela, v zgodovini preroka Natana in v zgodovini vidca Gada.« Za razliko od Knjige kraljev in Kroniške knjige pa Samuelovi knjigi tako rekoč ne navajata poprejšnjih zapiskov; to potrjuje, da so ju pisali Samuel, Gad in Natan, Davidovi sodobniki. Vsem trem je Jehova tudi sicer zaupal veliko odgovornost, bili so namreč njegovi preroki in so nastopali zoper malikovalstvo, ki je narodu pilo moči.
3. a) Kako je Prva Samuelova knjiga postala samostojna biblijska knjiga? b) Kdaj je nastala in katero dobo zajema?
3 Sprva sta bili Samuelovi knjigi en sam zvitek, ena sama knjiga. Na dvoje so Samuelovo knjigo razdelili šele z objavo tega dela grške Septuaginte. Ta je potem Prvi Samuelovi knjigi vzdela ime Prva knjiga kraljestev, in takšno delitev je z imenom Prva knjiga kraljev povzela tudi latinska Vulgata ter se je še dandanašnji držijo katoliške biblije. Da sta Prva in Druga Samuelova knjiga prvotno tvorili eno samo knjigo, izpričuje masoretski zaznamek k Prvi Samuelovi knjigi 28:24, po katerem ta vrstica stoji ravno nasredi Samuelove knjige. Sicer pa je knjiga najbrž nastala okrog 1078. pr. n. š. Prva Samuelova knjiga torej najverjetneje zajema nekaj več kot sto let od okrog 1180. do 1078. pr. n. š.
4. Kaj govori v prid točnosti besedila Prve Samuelove knjige?
4 Dokazov za pristnost besedila je nič koliko. Z dogodki, ki jih to popisuje, se denimo ujemajo 14:4–14) *
zemljepisne lege. Tako naj kot zanimivost navedemo, da je Jonatanov uspešno izvedeni naskok na filistejsko postojanko v Mihmasu, ki je nazadnje potegnil za sabo popoln filistejski poraz, med prvo svetovno vojno ponovil neki angleški častnik, ki je po navedbah ravno tako do kraja potolkel Turke ravno s tem, da se je držal orientírjev, izrisanih v Samuelovem navdihnjenem besedilu. (5. S čim vse pristnost Prve Samuelove knjige izpričujejo biblijski pisci?
5 Za navdihnjenost in pristnost te knjige pa lahko navedemo še trdnejše dokaze. Knjiga namreč beleži, kako očitno se je uresničilo Jehovovo prerokovanje, da se bo Izraelu zahotelo kralja. (5. Mojz. 17:14; 1. Sam. 8:5) Njeno pisanje je mnogo let pozneje potrdil Ozej z navedbo Jehovovih besed: »Dal sem ti kralja v svoji jezi, in ti ga vzamem v svojem srdu.« (Ozej 13:11) Med vrsticami je na navdihnjenost Samuelove knjige namigoval tudi Peter, ki je Samuela izrecno uvrstil med preroke, ki so »napovedovali« Jezusovo dobo. (Ap. dela 3:24) Pavel je med bistvenimi poudarki, s katerimi je na kratko očrtal Izraelovo zgodovino, navedel Prvo Samuelovo knjigo 13:14. (Ap. dela 13:20–22) Samuelovi pripovedi je pečat pristnosti vtisnil tudi sam Jezus, ki je tedanje farizeje vprašal: »Ali niste brali, kaj je storil David, ko je postal lačen sam in tisti, ki so bili z njim?« In jim je izpovedal pripoved o tem, kako je David prosil za daritveni oziroma položni kruh. (Mat. 12:1–4; 1. Sam. 21:2–7, v NW 1–6) Kot smo že omenili, pa je Samuelovo pripoved priznaval za pristno tudi Ezdra. (1. kron. 29:29)
6. Kateri biblijski znotrajbesedilni dokazi še pričajo o pristnosti Prve Samuelove knjige?
6 Ker pa je ravno ta knjiga izvirna pripoved o Davidovem življenju, se sploh vsakič, ko Spisi omenjajo Davida, znova potrjuje, da Samuelova knjiga vsekakor sodi k Božji navdihnjeni Besedi. Nekatere dogodke iz te knjige navajajo celo nadpisi k Davidovim psalmom, na primer k 59. (1. Sam. 19:11), k 34. (1. Sam. 21:14, 15, v NW 13, 14) in 142. psalmu (1. Sam. 22:1 ali 1. Sam. 24:2, 4, v NW 1, 3). Tako je torej pristnost Prve Samuelove knjige docela izpričana že z znotrajbesedilnimi dokazi iz Božje Besede.
VSEBINA PRVE SAMUELOVE KNJIGE
7. O katerih Izraelovih voditeljih pripoveduje zgodovina, ki jo zajema ta knjiga?
7 Knjiga bodisi deloma bodisi v celoti zajema življenje štirih Izraelovih voditeljev: velikega duhovnika Helija, preroka Samuela, prvega kralja Savla in že za novega kralja maziljenega Davida.
8. V kakšnih okoliščinah se rodi Samuel in postane »strežnik GOSPODU«?
8 Helijevo sodništvo in Samuelova mlada leta (1:1–4:22). Na začetku pripovedi se seznanimo z Ano, ženo ljubljenko levita Elkanaja. Ta še nima otrok in jo Elkanajeva druga žena Fenena na ta račun hudo prezira. Ko je tako družina nekoč na enem izmed letnih obiskov v Silu, kjer stoji skrinja Jehovove zaveze, Ana goreče moli k Jehovu, da bi ji dal sina. Če ji bo molitev uslišal, bo sina, tako obljublja, izročila oziroma posvetila Jehovovi službi. Bog jo usliši, in Ana rodi sina, Samuela. Kakor hitro ga odstavi, ga odpelje v Jehovovo hišo in ga izroči v varstvo Heliju, velikemu duhovniku, »Jehovu napósodo«. (1:28, NW) Ana še dá duška svojemu veselju z zahvalnico, s pesmijo sreče; fant pa postane »strežnik GOSPODU pred očmi Elija duhovnika«. (2:11, AC)
9. S čim postane Samuel prerok v Izraelu?
9 Z Helijem pa ni vse v redu. Star je že, njegova sinova pa zrasteta v ničprida hudobneža, ki se ,ne menita za Gospoda‘. (2:12) Svoje duhovništvo izrabljata, da si tešita lastno pogoltnost in protinravno slo. Heli pa ju z ničimer ne korigira. Zato Jehova naznani božansko sporočilo zoper Helijevo hišo, češ »da ne bo več starčka v tvoji hiši« in da bosta oba Helijeva sinova umrla isti dan. (1. Sam. 2:30–34; 1. kra. 2:27) Nazadnje pošlje Jehova Heliju še dečka Samuela s sodnim sporočilom, ki bo zvenelo v ušesih. S tem je mladi Samuel pooblaščen za preroka v Izraelu. (1. Sam. 3:1, 11)
10. Kako Jehova izvrši sodbo nad Helijevo hišo?
10 Ob svojem času Jehova to sodbo res izvrši, s tem da na fronto pošlje Filistejce. Ker se bojna tehtnica že preveša zoper Izraela, prinesejo Izraelci z glasnim vriskanjem iz Sila v svoj vojaški tabor skrinjo zaveze. Ko vriskanje slišijo Filistejci in izvedo, da so v izraelski tabor zanesli skrinjo zaveze, brž zberejo vse svoje moči in si izbojujejo sijajno zmago; Izraelci so poraženi na celi črti. Filistejci celo zajamejo skrinjo zaveze, Helijeva sinova pa umreta. Heli trepetajočega srca posluša, kaj mu bodo sporočili. Brž ko mu omenijo skrinjo zaveze, pade vznak s stola in umre zaradi zlomljenega tilnika. Tako se konča njegovo 40-letno sodništvo. In res, »proč je šlo veličastvo od Izraela«; skrinja zaveze namreč upodablja Jehovovo navzočnost med ljudstvom. (4:22)
11. S čim se izkaže, da skrinja zaveze ni nekakšno čaróvno sredstvo?
11 Samuel sodi Izraela (5:1–7:17). Na svojo veliko žalost morajo zdaj tudi Filistejci spoznati, da Jehovove skrinje ne sme nihče imeti za čarílo, za čaróvno sredstvo. Ko namreč skrinjo zaveze prenesejo v Dagonov tempelj v Azotu, jim bog z obrazom naprej pade po tleh, kakor je dolg in širok. Še naslednje jutro Dagon zopet leži podolgem čez prag, tokrat z odbito glavo in dlanmi. Iz tega se med vraževernimi Filistejci zaseje vraža, da »ne stopijo na Dagonov prag«. (5:5) Skrinjo zdaj brž prepeljejo v Get in potem v Akaron, a je vse zaman! Zadenejo jih muke, ko se jih polotijo brezglavi strah, tvori in glodalska golazen. Filistejski knezi sil osi (NW) v skrajnem obupu, ko smrtni davek kar raste in raste, skrinjo zaveze vrnejo Izraelu na novem vozu, ki ga vlečeta doječi kravi. Nesreča zadene tudi nekaj Izraelcev v Betsemesu, ker gledajo v skrinjo zaveze. (1. Sam. 6:19; 4. Mojz. 4:6, 20) Nazadnje pride skrinja zaveze počivat v Abinadabovo hišo v levitskem mestu Kirjat-Jearimu.
12. Kakšen blagoslov zadene Izrael zato, ker Samuel nastopi v prid pravega čaščenja?
12 V Abinadabovi hiši skrinja potem ostane 20 let. Samuel, zdaj že odrasel mož, tačas priganja Izraela, naj odpravi Baale in Astartine podobe in naj z vsem srcem služi le Jehovu. Izrael ga uboga. Ko pa se zberejo v Masfi k čaščenju, knezi filistejskih sil osi brž pograbijo priložnost za boj in zalotijo Izraela nepripravljenega. V stiski Izrael po Samuelu kliče Jehova. Ta res zagrmi s strašnim gromom in Filistejce popolnoma zbega, Izraelci pa, ki jim žrtvovanje in molitev vlijeta novih moči, dobijo blestečo zmago. Odtlej je ,roka GOSPODOVA zoper Filistejce vse Samuelove dni‘. (7:13, AC) Vendar se Samuel s tem še ne umakne. Vse svoje življenje sodi Izraela in vsako leto obhodi pot od Ramete tik nad Jeruzalemom pa do Betela, Galgale in Masfe. V Ramati Jehovu postavi tudi oltar.
13. Kako pride do tega, da Izrael noče več imeti Jehova za kralja, in pred kakšnimi posledicami jih svari Samuel?
13 Savel, Izraelov prvi kralj (8:1–12:25). Samuel se, služeč Jehovu, postara; toda njegova sinova ne hodita po očetovih poteh, jemljeta namreč darila in prevračata pravico. Takrat pristopijo k Samuelu Izraelovi starešine in zahtevajo: »Postavi nam [. . .] kralja, da nas bo sodil, kakor je pri vseh narodih!« (8:5) V dno duše pretreseni Samuel v molitvi išče Jehova. Ta pa mu odgovori: »Niso zavrgli tebe, ampak mene so zavrgli, da naj ne kraljujem nad njimi. [. . .] Zdaj tedaj poslušaj njihov glas.« (8:7–9) Najprej pa jih mora Samuel posvariti pred neljubimi posledicami tega, kar tako uporno zahtevajo: pred strogimi predpisi, obdavčenjem, izgubo (osebne) svobode in pred tem, da bodo naposled v bridki žalosti še vpili k Jehovu. Ljudstvo pa od svojih želja ne odstopa in še kar zahteva kralja.
14. S čim si Savel utrdi kraljévi položaj?
14 In že se seznanimo s Kisovim sinom Savlom iz Benjaminovega rodu, daleč najlepšim in najpostavnejšim možem v Izraelu. Tega napotijo k Samuelu, ki ga pogosti in mazili, potem pa ga na zboru v Masfi predstavi vsemu Izraelu. Sicer se Savel sprva skrije med prtljago, vendar ga nazadnje le predstavijo kot Jehovovega izbranca. Samuel Izraela takrat še enkrat spomni na kralju pripadajoče pravice in jih zapiše v knjigo. Vendar si Savel kraljévi položaj utrdi šele z zmago nad Amonci, s katero reši Jabes v Galaadu pred oblegovalci, tako da ga ljudstvo v Galgali potrdi za kralja. Samuel jim znova zabiča, naj se bojijo Jehova, naj mu služijo in ga ubogajo, Jehova pa pozove, naj pošlje, čeprav je čas žetve, za to dobo kaj nenavaden grom in dež za znamenje. In Jehova strahovito nazorno izkaže svojo jezo nad tem, da so ga kot Kralja zavrgli.
15. S katerim predrznim grešenjem si Savel sam izkoplje jamo?
15 Savlova nepokorščina (13:1–15:35). Ker Filistejci Izraelu še vedno ne dajo miru, pobije Savlov pogumni sin Jonatan neko filistejsko stražo. Za maščevanje pošlje sovražnik gromozansko vojsko, številčno »kakor je peska na morskem obrežju«, in ta se utabori pri Mihmasu. V izraelskih vrstah se naseli nemir. ,Ko bi že prišel Samuel in nam dal napotka od Jehova!‘ Neučakani Savel, ki Samuela ne more in ne more pričakati, se takrat pregreši: žgalno daritev si predrzne opraviti kar sam. Na lepem pa se Samuel le prikaže. Na kratko opravi s Savlovimi jalovimi izgovori in izreče Jehovovo sodbo: »Tvoje kraljestvo ne bo obstalo. Gospod si je poiskal moža po svojem srcu. Tega je Gospod postavil za kneza čez svoje ljudstvo, ker nisi spolnil, kar ti je Gospod zapovedal.« (13:14)
16. Kakšne preglavice si nakoplje Savel s svojo prenagljenostjo?
16 Jonatan, ki kar gori za Jehovovo ime, zopet napade filistejsko predstražo, tokrat samo s svojim okleponoscem, in na mah pobije kakih 20 mož. Za povrh sovražnika zbega še potres. Poženejo se v beg, Izrael pa dere za njimi. Zmaga pa ni popolna, kot bi lahko bila, ker Savel s prenagljeno zaobljubo vojakom prepove karkoli zaužiti, dokler boj ne mine. Možje se tako kaj hitro upehajo, potem pa še grešijo zoper Jehova, ker v naglici goltajo meso komaj zaklanih živali, ne da bi pustili krvi odteči. Jonatan pa se, še preden sliši za zaobljubo, podpre s satovjem, in tudi sicer se mu zaobljuba, kot to pogumno izreče, zdi samo vojski za coklo. Smrti ga reši samo ljudstvo, ker je v Izraelu storil tolikšno odrešenje.
17. Kako Bog Savla, ko se ta že drugič hudo pregreši, še bolj zavrže?
17 Zdaj pa je treba izvršiti Jehovovo sodbo nad mrzkimi Amalečani. (5. Mojz. 25:17–19) Popolnoma jih je treba potrebiti. Ničemur ne smejo prizanašati, ne človeku ne živali. Ničesar si ne smejo jemati za plen; vse je treba izročiti uničenju. Savel pa ne uboga in kljub temu pusti živeti amalečánskemu kralju Agagu in najizbranejšim čredam drobnice in govedi, navidez zato, da bi jih žrtvoval Jehovu. To se Izraelovemu Bogu tako zameri, da dá Samuelu po navdihu že drugič oznaniti, da Savla zavrača. Naj si ta še tako rešuje čast z izgovori, Samuel naznani: »So mar Gospodu bolj všeč žgalne in klavne daritve kakor pokorščina Gospodovemu povelju? Glej, pokorščina je boljša kot daritev [. . .] Ker si Gospodovo povelje zavrgel, je tudi tebe zavrgel kot kralja.« (1. Sam. 15:22, 23) Savel zgrabi Samuelov plašč, da bi Samuela rotil, vendar mu le odtrga konec plašča. Samuel pa mu pribije, da bo Jehova ravno tako zagotovo odtrgal kraljestvo od Savla in ga dal boljšemu. Nato Samuel sam potegne meč in usmrti Agaga, Savlu pa obrne hrbet in nikoli več ne pride predenj.
18. Po čem si Jehova izbere Davida?
18 Davidovo maziljenje, njegov pogum v boju (16:1–17:57, v NW do 58). Jehova zdaj napoti Samuela v Isajevo hišo v Betlehem na Judovem, da bi tam izbral in mazilil bodočega kralja. Drug za drugim stopajo predenj Isajevi sinovi, pa jih vse po vrsti zavrača. Jehova Samuela opomni: »Saj ne gre za to, kar človek vidi. Človek namreč gleda na to, kar je pred očmi, Gospod pa gleda na srce.« (16:7) Naposled Jehova nakaže, da si je izbral Davida, najmlajšega, ki je, kot piše, »rdečkast, lepih oči in zale postave«; njega Samuel mazili z oljem. (16:12) Jehovov duh pride zdaj na Davida, v Savlu pa se razraste zli duh.
19 Takrat začnejo Filistejci zopet vpadati na Izraelsko; veliko stavijo na svojega prvaka Goljata, velikana, ki meri v višino celih šest komolcev in eno dlan (okrog 290 cm). Tak silak je, da že samo njegova verižna srajca tehta 57 kilogramov, kopjišče njegove sulice pa 6,8 kilograma. (17:4, 5, 7) Ta Goljat dan za dnem bogokletno in zaničljivo poziva Izraela, naj si izberejo koga, ki bi se boril z njim, a se mu nihče ne odzove. Savel se trese v svojem šotoru. Takrat pa Filistejčevo zasmehovanje sliši tudi David. Po pravici ogorčen ter navdahnjen s pogumom David zakliče: »Kdo je pač ta neobrezani Filistejec, da zasmehuje bojne vrste živega Boga?« (17:26) Savlov oklep rajši odkloni, ker ga ni vajen, in se poda v boj s pastirsko palico, s pračo in s petimi gladkimi kamni. Goljat, ki se mu zdi pod častjo, da bi se spopadal s takšnim pastirčkom, ga začne preklinjati. David pa mu s trdnim zaupanjem zabrusi: »Ti prihajaš k meni z mečem, s sulico in s kopjem. Jaz pa prihajam k tebi v imenu Gospoda [Jehova, NW] nad vojskami.« (17:45) En sam dobro pomerjen kamen švigne Davidu s prače in že se filistejski junak zavali po tleh! David priteče k njemu, potegne vpričo obeh vojsk velikanu meč iz nožnice in mu z njegovim lastnim mečem odseka glavo. Kako zna Jehova reševati! In kakšno veselje zavlada v Izraelovem taboru! Na drugi strani pa Filistejci, ki so tako ob svojega velikega prvaka, začnejo bežati, a so jim veselja pijani Izraelci že takoj za petami.
20. V čem je Jonatan do Davida popolnoma drugačen od Savla?
20 Savel zalezuje Davida (18:1–27:12). David si z neustrašnim nastopom za Jehovovo ime pridobi tudi čudovito prijateljstvo. Spoprijatelji se s Savlovim sinom Jonatanom, ki naj bi mu sicer po rodu nekoč pripadlo kraljestvo. Jonatan Davida vzljubi »kakor svojo dušo«, tako da skleneta zavezo prijateljstva. (18:1–3, AC) Ker pa v Izraelu čedalje bolj opevajo Davidovo slavo, mu začne razsrjeni Savel streči po življenju, še celo vtem ko mu daje hčer Miholo za ženo. Iz dneva v dan postaja Savlovo sovraštvo brezumnejše, tako da mora David, ki mu pri tem Jonatan ljubeče pomaga, nazadnje bežati proč. Ob slovesu oba polijejo solze in Jonatan Davidu še enkrat zagotovi, da mu hoče ostati zvestovdan, češ: »Gospod [Jehova, NW] je priča med menoj in teboj, med mojim zarodom in tvojim zarodom na veke.« (20:40c, v NW 42)
21. Kateri dogodki zaznamujejo Davidov beg pred Savlom?
21 Na begu pred razkačenim Savlom se David s krdelcem zlačnjenih privržencev zateče v Nobe. Tu jim duhovnik Ahimelek, potem ko se prepriča, da so tako David kot njegovi možje čisti žensk, dovoli jesti sveti položni kruh. Oborožen z Goljatovim mečem, ki ga tu dobi, David beži naprej v Get na filistejskem ozemlju, kjer hlini blaznost. Nato potuje v votlino Odolam, potem naprej v Moab in nazadnje, po nasvetu preroka Gada, nazaj v Judovo deželo. Medtem pa že kar noro zavistni Savel, ki se boji vstaje v Davidovo korist, ukaže Edomcu Doegu pobiti vse duhovništvo v Nobah; uide jim le Abjatar, ki se pridruži Davidu. Ta je odslej Davidovi skupini za duhovnika.
22. S čim David izkaže, da je Jehovu zvestovdan in da spoštuje njegovo organizacijo?
22 David, ki pač ne odstopa od zvestovdane službe Jehovu, se zdaj s svojo gverilsko skupino nadvse uspešno bojuje zoper Filistejce. Savel pa se še vedno z vsemi silami žene za njim; zdaj zbere svoje vojščake za lov na Davida po »Engadijski puščavi«. (24:2, v NW 1) David, Jehovov ljubljenec, pa je ves čas vsaj za korak pred svojimi preganjalci. Nekoč se mu že ponuja priložnost, da bi Savla pokončal, pa se tega vzdrži in mu odreže le rob plašča v znamenje, da mu je pustil živeti. In čeprav mu ne stori nič žalega, Davida peče vest že ob misli, da se je predrznil zoper Jehovovega maziljenca. Kako zelo torej spoštuje Jehovovo organizacijo!
23. Kako se Abigaila pobota z Davidom in mu nazadnje postane celo žena?
23 Na tem mestu sicer nahajamo zapisek o Samuelovi smrti (25:1), vendar pa zapisovalec, ki Samuela nasledi, pripoveduje naprej, ne da bi se ob tem še kaj več ustavljal. V zameno za prijateljsko pomoč pastirjem Nabala iz Maona na Judovem David tega poprosi, da njega in njegove može oskrbi z živežem. Nabal pa Davidove može samo ,ozmerja‘, zato ga David sklene kaznovati. (25:14) Nabalova žena Abigaila, ki sprevidi, kaj jim grozi, pa Davidu na skrivaj brž nese živeža in potolaži njegovo jezo. David izreče hvalo njeni preudarnosti in jo v miru pošlje domov. Ko pa Abigaila Nabalu pove, kaj se je zgodilo, temu otrpne srce in čez deset dni mož umre. Takrat si modro in lepo Abigailo David sam vzame za ženo.
24. Kako David Savlu še enkrat prizanese?
24 Savel pa se še tretjič zagrizeno vrže v pregon za Davidom in še enkrat se ga David usmili. Na Savla in njegove može namreč leže »trdno spanje od Gospoda« in David zlahka vstopi v Savlov tabor in temu celo vzame sulico; noče pa stegniti roke nad »Gospodovega maziljenca«. (26:11, 12) Zdaj mora David že drugič bežati in se zateči k Filistejcem. Ti mu za prebivališče dajo Sikeleg, odkoder potem opravlja izpade zoper druge Izraelove sovražnike.
25. S čim se Savel že v tretje hudo pregreši?
25 Savlov samomor in konec (28:1–31:13). Knezi filistejskih sil osi se z združeno vojsko pomaknejo do Sunama. Za protipotezo se Savel utrdi na gori Gelboi. Ves iz sebe išče kakega napotka, pa ne dobi od Jehova niti glasu. Ko bi vsaj mogel navezati stik s Samuelom! Takrat se znova hudo pregreši: v Endor, za filistejsko bojno črto, gre preoblečen po nasvet k rotilki mrtvih oziroma spiritistični srednici. Ko jo najde, jo zaroti, naj mu prikliče Samuela. V preveliki vnemi, ko že misli, da vidi, kar zgolj hoče videti, Savel sklepa, da je prikazen, ki jo gleda, mrtvi Samuel. Pa vendar ta »Samuel« nima kralju sporočiti ničesar tolažilnega. Jutri bo Savel umrl in zgodilo se bo, kakor je rekel Jehova: kraljestvo mu bo odvzeto. V nasprotnem taboru se tačas knezi filistejskih sil osi odpravljajo v boj. Ko med svojimi ljudmi zagledajo Davida z možmi, jih obidejo dvomi in ga rajši pošljejo domov. In David se s svojimi vojščaki vrne v Sikeleg ravno še začasa! Roparska tolpa Amalečanov jim je namreč medtem ugrabila družine z lastnino vred; David se s svojim krdelom požene za njimi in povrnejo si vse, ne da bi se komu zgodilo kaj žalega.
26. S čim se končuje nesrečna vlada Izraelovega prvega kralja?
26 Na Gelboi se zdaj vname boj. Izrael utrpi strahoten poraz in kaj kmalu Filistejci obvladujejo vse strateško pomembnejše kraje v deželi. Jonatan je z drugima dvema Savlovima sinovoma mrtev, smrtno ranjeni Savel pa naredi samomor, nasadi se na svoj lastni meč. Zmagoviti Filistejci Savlovo truplo ter trupla njegovih treh sinov obesijo na betsansko mestno obzidje, odkoder jih te sramote vendarle odrešijo Jabesgalaadčani. Nesrečna vlada Izraelovega prvega kralja se tako konča s popolno katastrofo.
ZAKAJ KORISTNA
27. a) S čim sta polom doživela Heli in Savel? b) V čem sta Samuel in David nadzornikom in mladim strežnikom svetel zgled?
27 Samo pomislimo, kakšno zgodovino vse zajema Prva Samuelova knjiga! Do zadnje potankosti ter skrajno pošteno razkriva Izraela hkrati tam, kjer je najšibkejši in kjer je najmočnejši. Od štirih Izraelovih voditeljev, ki tu nastopajo, sta dva Božjo postavo spoštovala, dva pa ne. Zapomnimo si, s čim sta polom doživela Heli in Savel: prvi s tem, da je opuščal, kar bi moral storiti, drugi pa s tem, da se je predrznil storiti, česar ne bi smel. Po drugi strani pa sta Samuel in David že od mladih nog ljubila Jehovove poti in sta zato tudi imela uspeh. Kako dragoceni nauki se skrivajo v tem za vse nadzornike! Kako je treba, da znajo biti vselej trdni, da z budnim očesom pazijo na čistost in red v Jehovovi organizaciji, da spoštujejo Njegove uredbe, da so neustrašni, vedno enako mirno odločni, pogumni in srčno obzirni do drugih! (2:23–25; 24:6, 8, v NW 5, 7; 18:5, 14–16) Pri tem pa velja opozoriti, da sta bila ta druga dva, ki sta imela uspeh, toliko na boljšem zato, ker so ju že od mladega dodobra teokratsko poučili, da se še zelo mlada nista bala izrekati Jehovovega sporočila in da sta bdela nad tem, kar so jima zaupali v varstvo. (3:19; 17:33–37) Samo želimo si lahko, da bi dandanes vsi mladi Jehovovi častilci zrasli v mlade »Samuele« in mlade »Davide«!
28. S čim knjiga poudarja pokorščino in katero misel Prve Samuelove knjige pozneje ponavljajo še drugi biblijski pisci?
28 Ob vsem koristnem, kar sicer razbiramo iz te knjige, si zlasti velja zapomniti, kaj je v navdihu od Jehova Samuel rekel Savlu v izreku obsodbe, ker ta ni ,izbrisal spomina Amaleka izpod neba‘. (5. Mojz. 25:19) Misel, da je ,pokorščina boljša od daritev‘, se namreč v različnih zvezah ponavlja še v Ozejevi knjigi 6:6, Mihejevi knjigi 6:6-8 in v Markovem evangeliju 12:33. (1. Sam. 15:22) Če torej hočemo, da nam bo ta navdihnjeni zapis danes kaj koristil, bodimo scela in docela pokorni glasu Jehova, našega Boga! V Prvi Samuelovi knjigi 14:32, 33 pa nam še izrecneje stopa pred oči pokorščina, s katero človek priznava svetost krvi. To, da so jedli meso ne dodobra izkrvavelih živali, je takrat veljalo za ,greh zoper Gospoda‘. To pa, kot to nedvoumno postavljajo Apostolska dela 15:28, 29, velja tudi za krščansko občino.
29. Posledice katere Izraelove vsenarodne zablode riše Prva Samuelova knjiga in pred čim svari svojeglavce?
29 Prva Samuelova knjiga nadalje nazorno riše bridko zablodo naroda, ki se mu je naenkrat zazdelo, da bogovlada iz nebes ne more biti učinkovita. 1. Sam. 8:5, 19, 20; 10:18, 19) Nazorno in hkrati preroško riše tudi pasti in jalovost človeške vlade. (8:11–18; 12:1–17) Savel v knjigi sprva nastopa kot skromen mož, ki ga je navdajal Božji duh (9:21; 11:6), ko pa sta mu upadli ljubezen do pravičnosti in vera v Boga, se mu je omračila tudi zdrava presoja, srce pa se mu je napolnilo z žolčem. (14:24, 29, 44) Vsa svoja poprejšnja dela vneme je izničil s poznejšimi dejanji, ki so mu jih navdihnile predrznost, nepokorščina in nezvestoba do Boga. (1. Sam. 13:9; 15:9; 28:7; Ezek. 18:24) Iz malovernosti se mu je porodila negotovost, ki je potem kot gnojna rana prerasla v zavist, sovraštvo in umor. (1. Sam. 18:9, 11, NW; 20:33; 22:18, 19) Tudi umrl je, kakor je bil živel; pred svojim Bogom in svojim ljudstvom je na vsej črti propadel in tako postal svarilo vsem, ki bi še lahko postali »svojeglavci«, kakršen je postal on. (2. Pet. 2:10–12)
(30. Katere Samuelove osebne vrline lahko novodobni strežniki s pridom gojijo?
30 Vendar pa v knjigi nasproti temu nastopa tudi dobro. Pomislimo na primer samo na življenjsko pot zvestega Samuela, ki je vse življenje služil Izraelu brez sleherne goljufije, pristranskosti ali favoritizma. (1. Sam. 12:3–5) Še kot fantiček je rad ubogal (3:5), bil je vljuden in spoštljiv (3:6–8), zanesljiv pri opravljanju dolžnosti (3:15), nepremakljiv v posvečenosti in vdanosti Bogu (7:3–6; 12:2), pripravljen poslušati (8:21), vedno nared, da podpre Jehovove sklepe (10:24), trden v sodbi, pa naj je šlo za kogar že (13:13), čvrst v pokorščini (15:22) in vztrajen, dokler ni poverjenega izpeljal do konca (16:6, 11). Tudi sicer je bil pri ljudeh na dobrem glasu. (2:26; 9:6) Naj bo torej s svojo mladostno strežbo podnet mladini, da bi tudi ta krepko poprijela za današnjo strežbo (2:11, 18, AC), v nič manjšo oporo pa s svojo neutrudno vztrajnostjo vse do zadnjega tudi vsem, ki jih leta že hudo težijo. (7:15)
31. V čem je bil dober zgled Jonatan?
31 V knjigi beremo tudi o svetlem Jonatanovem zgledu. Tako se Jonatanu to, da naj bi Davidu z maziljenjem pripadlo kraljestvo, ki bi ga sicer sam utegnil podedovati, ni nič zamerilo. Pač pa je Davidu priznal vse dobro, kar ga je videl na njem, in sklenil z njim prijateljsko zavezo. Takšno nesebično tovarištvo je lahko vsem, ki danes zvesto služijo Jehovu, v resnično potrjenje in spodbudo. (23:16–18)
32. Katere hvalevredne poteze spoznavamo pri Ani in Abigaili?
32 Po drugi strani se ženskemu svetu ponuja na ogled Anin vzor. Ta je svojega moža redno spremljala na kraj Jehovovega čaščenja. Bila je vztrajna v molitvi, ponižna, odrekla se je celo sinovi bližini, da bi držala besedo in skazala hvaležnost za Jehovovo dobrotljivost. Za to je bila tudi poplačana, ko je pred njenimi očmi za vse življenje stopil v karseda plodno Jehovovo službo. (1:11, 21–23, 27, 28) Tu je potem še Abigaila, ki si je z žensko podložnostjo in razumnostjo prislužila Davidovo hvalo in nazadnje postala še njegova žena. (25:32–35)
33. K čemu naj bi nas gnala Davidova neustrašna ljubezen in zvestovdanost?
33 Davidovo ljubezen do Jehova ganljivo izpovedujejo ravno psalmi, ki jih je David spesnil takrat, ko ga je Savel, propadli »maziljenec Gospodov«, preganjal po pustinji kot steklega psa. (1. Sam. 24:7, v NW 6; Ps. 34:8, 9, v NW 7, 8; 52:10, v NW 8; 57:2, 8, 10, v NW 1, 7, 9) In kako je David od srca, kot največjo dragotino, posvetil Jehovovo ime, ko je zasmehovalcu Goljatu kljubovalno zabrusil: »Prihajam k tebi v imenu Gospoda [Jehova, NW] nad vojskami [. . .]. Danes te bo izročil Gospod meni v roke, [. . .] da ves svet spozna, da je Bog v Izraelu. In vsa ta množica bo spoznala, da Gospod ne rešuje z mečem in s sulico. Kajti boj je Gospodov. Dal vas bo nam v roke.« (1. Sam. 17:45–47) David, Jehovov pogumni in zvestovdani »maziljenec«, je torej Jehova čez vse poveličal, v njem je razodel Boga vsega sveta oziroma vse zemlje in hkrati edini resnični Vir odrešenja. (2. Sam. 22:51) Glejmo torej, da se bomo tudi mi vedno tako neustrašno odrezali!
34. V čem se v zvezi z Davidom Jehovovi kraljestveni nameni spet nekoliko bolj razkrijejo?
34 In kaj nam Prva Samuelova knjiga pripoveduje o tem, kako so se razpletali Božji kraljestveni nameni? Veliko; pravzaprav je bistveni poudarek te biblijske knjige ravno na tem! Tu namreč prvič nastopi David, čigar ime najbrž pomeni »(Pri)ljubljen«. Njega je Jehova ljubil in ga izbral za »moža po svojem srcu«; v njem je videl pravega moža za kralja v Izraelu. (1. Sam. 13:14) Tako je kraljestvo, kakor je napovedoval že Jakobov blagoslov v Prvi Mojzesovi knjigi 49:9, 10, prešlo na Judov rod in na njem naj bi kraljevanje tudi ostalo, dokler ne bi prišel Vladar, ki mu bodo pokorni vsi ljudje.
35. Kako Biblija Davidovo ime izrecno povezuje z imenom kraljestvenega Semena in s katerimi Davidovimi vrlinami se bo to Seme še izkazalo?
35 Davidovo ime pa se navezuje tudi na ime kraljestvenega Semena, ki se je prav tako rodilo v Betlehemu in poteklo iz Davidove rodbine. (Mat. 1:1, 6; 2:1; 21:9, 15) To je namreč poveličani Jezus Kristus, »lev iz Judovega rodu, Davidova korenina« in »korenina Davidove rodovine, bleščeča jutranja zvezda«. (Raz. 5:5; 22:16) In ta »Davidov sin« se bo na kraljestveni oblasti z vso stanovitnostjo in pogumom svojega slavnega prednika boril z Božjimi sovražniki, dokler ne bodo vsi popadali, tako da bo Jehovovo ime posvečeno po vsej zemlji. Kako trdno smemo torej zaupati v to kraljestveno Seme!
[Podčrtna opomba]
^ odst. 4 Major Vivian Gilbert, The Romance of the Last Crusade, 1923, str. 183–86.
[Preučevalna vprašanja]
19. Nad kom David že kmalu zmaga v Jehovovem imenu?