MOJZES je prišel že prav do gore Horeb, da bi našel travo za svoje ovce. Tam je videl grm, ki je gorel, pa ni hotel zgoreti.

»To je pa čudno,« si je mislil Mojzes. »Pogledati moram od blizu.« Ko se je približal grmu, je zaslišal iz njega glas: »Ne hodi bliže! Sezuj si sandale, ker stojiš na svetem kraju.« Bog je govoril po svojem angelu, zato si je Mojzes zakril obraz.

Bog mu je nato rekel: »Videl sem, kako moje ljudstvo trpi v Egiptu. Zato ga bom osvobodil, ti pa boš tisti, ki ga bo popeljal iz Egipta.« Jehova je nameraval odpeljati svoje ljudstvo v čudovito kanaansko deželo.

Toda Mojzes je rekel: »Kdo sem jaz? Kako naj storim kaj takšnega? Pa denimo, da grem in me bodo Izraelci vprašali, kdo me pošilja. Kaj naj jim odgovorim?«

»Rekel jim boš,« mu je odgovoril Bog, »da te pošilja JEHOVA, Abrahamov, Izakov in Jakobov Bog.« Jehova je še rekel: »Takšno je moje ime za vse večne čase.«

»In če mi še ne bodo verjeli, ko jim bom rekel, da si me ti poslal?« je Mojzes spet vprašal.

»Kaj imaš v roki?« ga je vprašal Bog.

Mojzes je odgovoril: »Palico.«

»Vrzi jo na tla,« je rekel Bog. In ko jo je res vrgel, se je palica spremenila v kačo. Jehova je nato pokazal Mojzesu še en čudež. »Vtakni roko pod plašč,« mu je rekel. Mojzes je naredil tako, in ko jo je izvlekel, je bila bela kot sneg! Videti je bilo, kot da ima grdo bolezen, ki ji pravimo gobavost. Nato je dal Bog Mojzesu moč, da je storil še tretji čudež. Rekel mu je: »Ko boš storil te čudeže, ti bodo Izraelci verjeli, da sem te jaz poslal.«

Tedaj je Mojzes odšel domov in rekel Jetru: »Pusti me, prosim, nazaj k mojim sorodnikom v Egipt, da vidim, kako jim gre.« Poslovila sta se in Mojzes je odšel nazaj v Egipt.