PO KAKŠNIH dveh mesecih so prišli do gore Sinaj, ki so ji pravili tudi Horeb. To je tisti kraj, kjer je Jehova govoril Mojzesu iz gorečega grma. Ljudstvo se je tam utaborilo.

Mojzes je šel na goro, ljudstvo pa ga je čakalo spodaj. Na vrhu gore je Jehova povedal Mojzesu, da želi, da ga ljudstvo uboga in da bo postalo njegovo posebno ljudstvo. Ko se je Mojzes vrnil z gore, je povedal Izraelcem, kaj mu je Jehova rekel. Ljudstvo je v en glas obljubilo, da bo ubogalo, ker bi rado postalo Božje ljudstvo.

Jehova je tedaj naredil nekaj nenavadnega. Vrh gore je ovil v gost dim in slišalo se je strašno grmenje. Ljudstvu pa je rekel: »Jaz sem Jehova, Bog, ki vas je popeljal iz Egipta.« Nato jim je zapovedal: »Nobenega drugega Boga ne smete častiti, samo mene.«

Dal jim je še devet zapovedi ali določil. Ljudje pa so bili vsi prestrašeni. Mojzesu so rekli: »Raje nam ti govôri, bojimo se, da bomo pomrli, če bo Bog takole govoril z nami.«

Pozneje je Jehova rekel Mojzesu: »Pridi k meni na goro. Dali ti bom dve kamniti plošči, na kateri bom zapisal zapovedi, ki se jih mora držati ljudstvo.« Tako se je Mojzes vrnil na goro. Tam je ostal štirideset dni in noči.

Bog je svojemu ljudstvu dal obsežen zakonik z mnogimi določili. Mojzes jih je vse zapisal. Bog pa je dal Mojzesu tudi dve kamniti plošči. Nanju je sam zapisal deset določil, o katerih je že govoril ljudstvu. Tem določilom so pravili »deset zapovedi«.

Teh deset zapovedi je pomemben del zakonika. Bog pa je dal Izraelcem še veliko drugih določil. Eno od njih je bilo tudi takšnole: »Boga Jehova imej rad iz vsega srca, vse pameti in iz vse duše in moči.« Pa še tole: »Svojega bližnjega imej rad, kot imaš rad sam sebe.« Božji sin Jezus Kristus je rekel, da sta to dve največji določili, kar jih je dal Jehova Izraelcem. Pozneje bomo zvedeli še veliko stvari o Božjem sinu in o tem, kaj je učil ljudi.