LETA minevajo – 10 let, 20 let, 30 let, 39 let! Izraelci so še vedno v pustinji. Toda vsa ta leta je Jehova skrbel za svoje ljudstvo. Hranil ga je z mano. Podnevi ga je vodil z oblakovim stebrom, ponoči z ognjenim. In v vseh teh letih se ljudstvu niso raztrgala oblačila in ne obrabila obuvala.

Sedaj je četrti mesec 40. leta, kar so šli iz Egipta. Izraelci se spet utaborijo v Kadesu. To je kraj, od koder si je pred 40 leti dvanajst oglednikov šlo ogledat deželo Kanaan. Tako kot so bile prej, so tudi zdaj težave.

Ljudstvo ne more nikjer najti vode. Zato se zopet pritožuje Mojzesu: »Bolje bi bilo, da bi kar pomrli. Zakaj si nas odpeljal iz Egipta v to pusto deželo, kjer nič ne raste? Tu ni ne žita ne grozdja ne fig ne granatnih jabolk. Še vode ni, da bi jo pili.«

Ko sta potem Mojzes in Aron odšla k shodnemu šotoru in molila, je Jehova rekel: »Zberita ljudstvo in ga odvedita pred tistole skalo tam zgoraj. Potem vpričo vseh spregovorita skali. Dovolj vode bo prišlo iz nje za vse ljudstvo in za živino.«

Tako zbere Mojzes ljudstvo in mu reče: »Poslušajte vi, ki ne zaupate Jehovu! Ali vam morava z Aronom izvabiti vodo iz te skale?« Zatem Mojzes dvakrat udari s palico po skali in obilo vode priteče iz nje. Zadosti je je za vse ljudstvo in za živino.

Toda Jehova se je zelo razjezil na Mojzesa in Arona. Kaj misliš, zakaj? Zato, ker sta rekla, da bosta sama izvabila vodo iz skale. V resnici pa je bil Jehova tisti, ki je to storil. Ker Mojzes in Aron nista povedala tako, kot je bilo res, je Jehova rekel, da bosta kaznovana. »Ne bosta popeljala mojega ljudstva v Kanaan,« jima je rekel.

Kmalu po tem so Izraelci odšli iz Kadesa. Čez čas so prišli na goro Hor. Tu na tej gori je umrl Aron, star 123 let. Izraelci so bili zelo žalostni in so trideset dni žalovali za njim. Aronov sin Eleazar pa je postal veliki duhovnik izraelskega ljudstva.