JEZUS se je ustavil pri vodnjaku v Samariji in počival. Njegovi učenci so odšli v mesto, da bi nakupili hrane. Ženska, s katero se Jezus tule pogovarja, je prišla po vodo. Ravno zdaj ji je rekel: »Daj še meni malo vode, prosim.«

To pa je žensko zelo presenetilo. Ali veš zakaj? Zato, ker je bil Jezus Jud, ona pa Samarijanka. In Judje po večini niso marali Samarijanov. Še govoriti niso hoteli z njimi. Toda Jezus je imel rad vse ljudi. Zato ji je rekel: »Ko bi vedela, kdo sem jaz, bi ti mene prosila, naj ti dam žive vode.«

»Gospod,« mu je rekla, »vodnjak je globok in ti še zajeti nimaš s čim. Kje boš torej dobil žive vode?«

»Če piješ vodo iz tega vodnjaka, postaneš čez čas spet žejen,« ji je pojasnil Jezus. »Toda voda, ki ti jo jaz lahko dam, ti prinese večno življenje.«

»Gospod,« je potem rekla ženska, »daj mi te vode, da ne bom nikoli več žejna in da mi ne bo treba prihajati sem po vodo.«

Mislila je, da Jezus zares govori o vodi. Toda govoril ji je o resnici o Bogu in o njegovem kraljestvu. Ta resnica je kot živa voda. Človeku lahko da večno življenje.

Jezus ji je potem rekel: »Pojdi po moža.«

»Nimam moža,« mu je odgovorila.

»Res je,« je rekel Jezus. »Imela si pet mož in ta, s katerim zdaj živiš, ni tvoj mož.«

Ženska je bila začudena, kajti vse, kar ji je rekel, je bilo res. Le kako je Jezus vse to vedel? Zato, ker je bil Jezus tisti, ki ga je Bog obljubil. In prav Bog mu je to povedal. Potem so se vrnili Jezusovi učenci iz mesta in so se zelo čudili, ker se je Jezus pogovarjal s Samarijanko.

Kaj se pa mi iz tega naučimo? Spoznamo, da je bil Jezus prijazen do vseh ljudi. Bodimo tudi mi takšni. Nikar ne mislimo, da so nekateri ljudje manj vredni, samo zato ker so druge rase. Jezus je hotel, da bi vsi ljudje spoznali resnico, ki vodi do večnega življenja. Tudi mi vsem pomagajmo, da bodo spoznali to resnico.