Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

DODATEK

Kakšen naj bo naš odnos do izobčenega

Kakšen naj bo naš odnos do izobčenega

Malokaj je za nas bolj boleče od tega, da sorodnik ali tesen prijatelj ni več del občine, ker se ni pokesal za svoj greh in je bil izobčen. S tem, kako se odzovemo na svetopisemsko navodilo, ki velja v taki okoliščini, lahko pokažemo, kako močno ljubimo Boga in koliko smo pripravljeni zvestovdano podpirati njegovo ureditev. * Poglejmo nekaj vprašanj, ki se ob tem pojavijo.

Kakšen naj bo naš odnos do izobčenega? V Svetem pismu piše: »Nehajte [se] družiti z vsakim, ki se imenuje brat, pa je nečistnik, pohlepnež, malikovalec, sramotilec, pijanec ali izsiljevalec. S takim niti ne jejte.« (1. Korinčanom 5:11) O vsakem, ki »ne ostaja v Kristusovem nauku«, beremo: »Nikar [ga] ne sprejemajte v svoj dom niti ga ne pozdravljajte. Kdor ga namreč pozdravi, je soudeležen pri njegovih hudobnih delih.« (2. Janezovo 9–11) Z izobčenimi nimamo niti duhovnih niti družabnih stikov. V Stražnem stolpu, 1. januar 1982, je na 21. strani pisalo: »Pozdrav je lahko prvi korak k pogovoru in morda celo k prijateljstvu. Bi želeli storiti ta prvi korak pri izobčenem?«

Ali se je res treba izobčenega povsem ogibati? Da, in za to imamo več razlogov. Najprej zaradi svoje zvestovdanosti Bogu in njegovi Besedi. Jehova ne ubogamo samo takrat, ko nam to ni težko, ampak tudi takrat, ko nam je to res izziv. Ker ljubimo Boga, ubogamo vse njegove zapovedi. Zavedamo se, da je pravičen in ljubeč ter da so njegovi zakoni za nas najboljši. (Izaija 48:17; 1. Janezovo 5:3) Poleg tega, ker se ne družimo z neskesanim prestopnikom, zavarujemo sebe in druge v občini pred duhovno in moralno škodo ter ohranjamo ugled občine. (1. Korinčanom 5:6, 7) Nenazadnje pa lahko s svojim trdnim stališčem do svetopisemskih načel celo koristimo izobčenemu. Ko podpiramo odločitev sodnega odbora, se lahko s tem dotaknemo srca prestopnika, ki se zaenkrat še ni odzval na pomoč starešin. Morda mu bo lahko prav to, da izgubi dragoceno prijateljstvo s svojimi dragimi, pomagalo, da se bo »spametoval« in uvidel, kako resno je grešil, ter naredil potrebne korake, da se bo vrnil k Jehovu. (Luka 15:17)

Kaj, če je izobčen sorodnik? V takem primeru je lahko tesna vez med družinskimi člani za nas velika preizkušnja zvestovdanosti. Kakšen naj bi bil naš odnos do izobčenega sorodnika? V tej knjigi ne moremo razpravljati o vsaki okoliščini, ki bi se lahko pojavila, toda osredotočimo se na dve najpogostejši.

Včasih izobčeni družinski član še vedno živi v istem domu skupaj z drugimi člani ožje družine. Ker izobčenje ne pomeni, da se pretrgajo njegove družinske vezi, se lahko vsakodnevno življenje družine nadaljuje. Vendar pa se je tak posameznik odločil, da bo pretrgal duhovno vez med sabo in svojo verujočo družino. Zato zvesti družinski člani ne morejo več z njim sodelovati pri čaščenju Boga. Če je na primer navzoč, ko se družina zbere k družinskemu čaščenju, ne bo sodeloval. Če pa je izobčeni še mladoleten, so starši še vedno odgovorni za to, da ga poučujejo in disciplinirajo. Torej lahko ljubeči starši poskrbijo, da se z otrokom preučuje Sveto pismo. * (Pregovori 6:20–22; 29:17)

V drugih primerih izobčeni sorodnik morda ne živi skupaj z najožjimi družinskimi člani pod isto streho. Včasih se bo morda treba z njim sestati zaradi nujnih družinskih zadev, toda vsak tak stik naj bo kar se da kratek. Zvesti člani krščanskih družin ne iščejo izgovorov, da bi se družili z izobčenim sorodnikom, ki ne živi skupaj z njimi. Zvestovdani so Jehovu in njegovi organizaciji, kar jih spodbuja, da podpirajo svetopisemsko ureditev izobčenja. Njihova zvestovdanost je prestopniku samo v dobro in mu lahko pomaga, da bo imel od discipliniranja korist. * (Hebrejcem 12:11)

^ odst. 1 Enaka svetopisemska načela, ki veljajo za izobčene, veljajo tudi za tiste, ki se sami razdružijo.

^ odst. 2 Za več informacij o izobčenem mladoletniku, ki živi doma, glej Stražni stolp, 1. oktober 2001, 16. in 17. stran, ter 1. april 1989, 32. stran.

^ odst. 3 Za več informacij o tem, kakšen naj bo naš odnos do izobčenih sorodnikov, glej svetopisemske smernice, opisane v Stražnem stolpu, 1. september 1988, strani 9–13, in 1. januar 1982, strani 22–26.