Ko Jezusa zvežejo kot navadnega zločinca, ga odpeljejo k Anu. Ana je bil takrat, ko so se učitelji v templju čudili dvanajstletnemu Jezusu, veliki duhovnik. (Luka 2:42, 47) Kasneje so kot veliki duhovniki služili nekateri njegovi sinovi, zdaj pa ta položaj zaseda njegov zet Kajfa.

Medtem ko je Jezus na Anovem domu, ima Kajfa čas sklicati sanhedrin. To 71-člansko sodišče med drugim sestavljajo veliki duhovnik in tisti, ki so v preteklosti bili na tem položaju.

Ana Jezusa sprašuje »o njegovih učencih in o njegovem nauku«. Jezus preprosto odvrne: »Svetu sem javno govoril. Vedno sem učil v sinagogi in v templju, kjer se zbirajo vsi Judje. Ničesar nisem govoril na skrivnem. Zakaj sprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim govoril.« (Janez 18:19–21)

Eden od stražnikov, ki stojijo tam, Jezusa klofutne po obrazu in ga ošteje: »Ali tako odgovarjaš višjemu duhovniku?« Toda ker Jezus ve, da ni nič narobe naredil, odvrne: »Če sem narobe govoril, dokaži, da je narobe, če pa prav, zakaj me tepeš?« (Janez 18:22, 23) Tedaj Ana odredi, da Jezusa odvedejo k njegovemu zetu Kajfu.

Do zdaj se tisti, ki sestavljajo sanhedrin – sedanji veliki duhovnik, starešine ljudstva in pismouki – že zberejo skupaj. Sestanejo se na  Kajfovem domu. Na noč pashe sicer ni dovoljeno imeti takšnega sodnega procesa, vseeno pa jih to ne odvrne od tega, da bi uresničili svoj hudobni naklep.

Ta skupina ljudi še zdaleč ni nepristranska. Sanhedrin se je že po tistem, ko je Jezus obudil Lazarja, odločil, da mora Jezus umreti. (Janez 11:47–53) Poleg tega so te verske oblasti samo pred nekaj dnevi sklenile, da bodo Jezusa prijele in ubile. (Matej 26:3, 4) Jezus je tako rekoč obsojen na smrt, še preden se sojenje sploh začne!

Poleg tega, da je to sojenje že tako ali tako nezakonito, zdaj višji duhovniki in drugi člani sanhedrina iščejo še priče, ki bi proti Jezusu podale lažne dokaze, na podlagi katerih bi lahko sestavili obtožnico. Najdejo veliko prič, vendar se njihova pričevanja ne ujemajo. Nazadnje pristopita dve priči, ki trdita: »Slišali smo ga reči ‚Porušil bom ta tempelj, ki je bil narejen z rokami, in v treh dneh zgradil drugega, ki ne bo narejen z rokami‘.« (Marko 14:58) Toda tudi pričevanji teh dveh prič se ne ujemata popolnoma.

Kajfa vpraša Jezusa: »Ali ne boš nič odgovoril? Kaj je to, kar pričajo proti tebi?« (Marko 14:60) Toda Jezus na te lažne obtožbe prič, katerih zgodbe se ne ujemajo, ne reče nič, preprosto molči. Zato veliki duhovnik Kajfa sedaj ubere drugačno metodo.

Kajfa ve, da Judje ne prenesejo, če kdo zase trdi, da je Božji Sin. Judje so Jezusa že prej hoteli ubiti, ker je rekel, da je Bog njegov Oče. Trdili so namreč, da se s tem dela »enakega Bogu«. (Janez 5:17, 18; 10:31–39) Kajfa se tega zaveda, zato zdaj poseže po zvijači in od Jezusa zahteva: »Pri živem Bogu te zaprisegam, da nam poveš, ali si Kristus, Božji Sin!« (Matej 26:63) Seveda je Jezus že večkrat dal vedeti, da je Božji Sin. (Janez 3:18; 5:25; 11:4) Če zdaj ne bi priznal, da je Božji Sin in Kristus, bi si lahko razlagali, da to zanika. Zato reče: »Sem. In vi boste videli Sina človekovega sedeti Mogočnemu na desni in prihajati z nebesnimi oblaki.« (Marko 14:62)

Takrat Kajfa naredi nekaj zelo dramatičnega. Raztrga svoja oblačila in zavpije: »To je bogokletje! Kaj nam je še treba prič? Glejte! Zdaj ste slišali bogokletje! Kaj menite?« Sanhedrin nato nepravično razsodi: »Zasluži si smrt!« (Matej 26:65, 66)

Zatem se Jezusu začnejo posmehovati in ga tolči s pestmi. Drugi ga klofutajo po obrazu in pljuvajo vanj. Potem ko mu pokrijejo obraz in ga oklofutajo, sarkastično govorijo: »Prerokuj. Kdo te je udaril?« (Luka 22:64) Gre za nezakonit nočni sodni proces, na katerem grdo ravnajo s samim Božjim Sinom!