V mestih južnega Benina je priljubljeno prevozno sredstvo mototaksi, ki ga tam imenujejo zem. Désiré, ki je pomožni pionir, je na svoj zem namestil avdio predvajalnik in proti sedežu usmeril dva zvočnika. Neprekinjeno predvaja posnetke publikacij in biblijskih dram. Ko potnik oziroma potnica prisede na njegov zem, po navadi ne traja dolgo, da začne pozorno poslušati.  Mnogi so tako prevzeti nad tem, kar poslušajo, da takrat, ko prispejo na svoj cilj, oklevajo ali pa celo nočejo stopiti z zema, dokler se posnetek ne konča. Désiré je povedal: »Seveda bi rad, da bi plačali in odšli, tako da bi lahko našel drugega potnika, vendar vem, da je to, da slišijo dobro novico, pomembnejše od denarja. Poleg tega lahko tako razdelim ogromno literature.«

Nolla je šestletna deklica, ki s svojo družino živi na hribovitem področju Burundija. Nekega dne, ko je družina v majhni peči na oglje pripravljala obrok, sta dva moška, ki sta delala pri sosedih, prosila za malo vročega oglja, da bi si lahko tudi sama zanetila ogenj. Nolla, ki še ne hodi v šolo, je takrat pazila na ogenj. Dovolila jima je, da sta vzela nekaj oglja. Ko je Nolla malo zatem šla mimo njiju, pa je videla, da sta si z ogljem prižgala cigareto. To ji ni bilo prav nič všeč, zato jima je rekla: »Če bi vedela, da si bosta z ogljem prižgala cigareto, ga vama ne bi dala.« Nato se je spomnila, da je v kraljestveni dvorani videla revijo, na kateri je bila slika cigarete. Stekla je v kraljestveno dvorano in vzela dva izvoda revije Stražni stolp, 1. junij 2014, ki je govorila o kajenju. Vrnila se je k moškima, jima dala reviji in vztrajala, naj ju takoj prebereta. Kasneje ju je spet poiskala in jima dala vabili za bližajoče se regionalno zborovanje. Ker sta bila moška osupla nad dekličino vztrajnostjo, sta kar dva dneva prišla na  zborovanje. Nolla ju je med opoldanskim odmorom videla in ju povabila, naj se pridružita njeni družini pri preprostem obroku. Nad tem, kar sta na zborovanju videla in slišala, sta bila tako navdušena, da sta oba začela preučevati Sveto pismo.

Starešine v Liberiji razglašajo sporočilo o Kraljestvu v mnogih državnih prevzgojnih zavodih. Yves, ki v glavnem mestu Monrovia služi kot posebni pionir, pripoveduje: »Marca so trije zaporniki postali nekrščeni oznanjevalci. Tako je sedaj v monrovijskem centralnem zaporu šest oznanjevalcev.« Kako pa oznanjujejo? »Shod za terensko službo imajo vsako sredo in soboto,« pojasnjuje Yves. »Nato jim je dovoljeno, da gredo od celice do celice in sozapornikom oznanjujejo biblijsko sporočilo upanja.« Mnogi zaporniki sedaj uživajo v svetopisemskem tečaju ter obiskujejo shode, ki so organizirani v zaporu. Predstavnik podružničnega urada je imel v zaporu javni govor, ki ga je poslušalo 79 zapornikov. Svetopisemski tečaji se vodijo še v šestih drugih zaporih in med zaporniki je opaziti pozitivne spremembe.

Veliko truda je bilo potrebnega, da bi se zainteresiranim, ki živijo v odročnih krajih, pomagalo obiskati spominsko slovesnost. Sani, znani tudi pod imenom Grmičarji oziroma Bušmani, so prvotni prebivalci južne Afrike. Nekoč so  živeli preprosto, nomadsko življenje kot lovci in nabiralci. Leta 2015 je Glenn, ki v Namibiji služi kot posebni pionir, v neki odročni vasi Sanov, ki leži 270 kilometrov vzhodno od mesta Rundu, organiziral spominsko slovesnost. To je bilo že drugič, da so tam imeli spominsko slovesnost. Ob obeh priložnostih so vaške oblasti Jehovovim pričam dovolile, da so smele brezplačno uporabiti sodno dvorano. Kljub močnim nalivom v času spominske slovesnosti je bilo navzočih 232 oseb. Grmičarji na tem področju govorijo jezik khwe, ki je znan po številnih tleskajočih glasovih. Govor se je prevajal iz angleščine v jezik khwe. Ker Sveto pismo ni prevedeno v ta jezik, se je vrstice, kot je na primer Izaija 35:5, 6, razlagalo z barvnimi diapozitivi, ki so jih projicirali na steno. Glenn, ki na tem področju vodi veliko napredujočih svetopisemskih tečajev, pravi: »Že dve leti to področje obiskujem enkrat mesečno. Takrat tam taborim nekaj dni. Zaradi jezika in razdalje je napredek počasen. Nujno potrebujemo pomoč. Ko sem se z oblastmi želel dogovoriti glede priprav na spominsko slovesnost za to leto, me je član odbora krajevne skupnosti prosil, naj na tem področju postavimo prostor za čaščenje. Rekel je, da bo odbor priskrbel zemljišče ter poskrbel za gradnjo na lastne stroške! Mi naj bi priskrbeli samo ‚pastorja‘ ali pa bi za pastorja izšolali vsaj koga od njih!«