Mednarodno zborovanje v Londonu v Angliji je bil vznemirljiv dogodek tako za gostujoče delegate kakor tudi za domače Priče. Andrew in Elizabeth sta želela pozdraviti nekaj mednarodnih delegatov, zato sta obiskala enega od hotelov v Londonu. Ko je Elizabeth v avli zagledala lepo urejeno žensko, je menila, da je delegatka, pa jo  je pozdravila s prisrčnim objemom. Žensko je to presenetilo, zato se ji je Elizabeth opravičila. »Oprostite,« je rekla. »Mislila sem, da ste ena od delegatov!«

»Delegatov česa?« je vprašala ženska.

Elizabeth je pokazala na napis na recepciji z besedami dobrodošlice Jehovovim pričam in bila prijetno presenečena nad odzivom ženske. »Kako lepo!« je rekla ženska. »Ali sem res videti kot ena od njih?«

Razvil se je pogovor in Elizabeth je ugotovila, da je ženski ime Vivien, da je po rodu iz Nigerije in da živi le nekaj minut stran od nje. Vivien je sprejela ponujeni svetopisemski tečaj in izrazila željo, da se ji pri tečaju pridružijo tudi njeni otroci. Ko sta Andrew in Elizabeth obiskala Vivien na njenem domu, sta bila tudi onadva deležna prisrčnega objema. Na Vivien je njihovo naključno srečanje v središču Londona očitno naredilo dober vtis. Ko sta ji Andrew in Elizabeth pokazala knjigo Sveto pismo uči, ju je presenetila z izjavo, da jo že ima in da jo bere skupaj s štirimi od svojih otrok. Povedala sta ji tudi, da prav na podlagi te knjige poteka svetopisemski tečaj, in Vivien je navdušeno rekla: »Potem pa kar začnimo!«

Novembra 2014 je bila ustanovljena prva občina v romskem jeziku na Slovaškem. Na enem od zadnjih okrajnih zborov se je krstilo 21 romsko govorečih oznanjevalcev. Vsi so bili iz iste vasi. V romski občini je  bilo na spominski slovesnosti 495 navzočih. Eden od novokrščenih bratov je napisal:

»Sem Rom iz Žehre na Slovaškem. Tu, kjer živim, smo Romi za mnoge belce Cigani in zanje smo umazani ter lažemo in krademo. Ko sem hotel iti v cerkev, mi je cerkveni upravitelj rekel, da ne spadam tja in da naj odidem. Lahko si mislite, kako sem zaradi takšnih in podobnih izkušenj gledal na belce. Potem pa so me Jehovove priče povabili v kraljestveno dvorano. Tja sem odšel poln dvomov, saj sem pričakoval, da bom spet razočaran. Bil sem presenečen nad tem, da mi je že pred vstopom v kraljestveno dvorano neki belec segel v roko in me prisrčno pozdravil. Med javnim govorom sploh nisem mogel pozorno poslušati, saj sem ves čas razmišljal samo o tem, kako je mogoče, da so vsi tako prijazni z menoj.

Tisto noč nisem zatisnil očesa, saj nisem mogel nehati razmišljati o tem, kar sem doživel v kraljestveni dvorani. Zato sem se odločil spet oditi tja, da bi videl, ali je bila prijaznost, ki sem je bil deležen prvič, zgolj naključna. Tokrat so bili ljudje v dvorani še prijaznejši in so z menoj ravnali kot s starim prijateljem. Shode sem še naprej obiskoval in se nazadnje tudi krstil. Bratje in sestre so bili prijazni z menoj tudi po krstu in še vedno mi dajejo vedeti, da me cenijo. Včasih mi celo poklonijo boljšo hrano, kakor jo po navadi jedo sami! Vedno želim biti del te organizacije in Jehova je Bog, ki mu želim večno služiti.«

V Azerbajdžanu se je sestra Ajsel iz mesta Gandža z avtobusom odpravila v Baku. Jehovu je v molitvi  povedala, da bi se med potjo rada s kom pogovarjala o Svetem pismu. Na avtobusu je sicer že imela rezerviran sedež, vendar je neka ženska vztrajala, da naj se Ajsel usede poleg nje. Ajsel se je začela z žensko pogovarjati in nazadnje ji je uspelo pogovor usmeriti na Sveto pismo. Ženska je rekla, da ima rada Jezusa in da bi želela še več izvedeti o njem. Z Ajsel sta si izmenjali telefonski številki in obe sta se strinjali, da se spet srečata. Ženska je Ajsel prosila, naj ji, če je mogoče, prinese Sveto pismo.

Ko se je Ajsel vrnila v Gandžo, je zainteresirano žensko obiskala na njenem delovnem mestu. Ženska ji je povedala, da ima »molitvenik« in da ga bere vsak dan. Ajsel je presenečena ugotovila, da je ta tako imenovani molitvenik pravzaprav brošurica Dnevno pregledovanje Svetega pisma za leto 2013. Začel se je svetopisemski tečaj in Ajsel je bila zelo vesela, da jo je Jehova opogumil za neformalno pričevanje.

Iz Španije prihaja naslednje pismo:

»V svojem življenju sem vedno čutila praznino. Živela sem iz dneva v dan ter nenehno iskala notranji mir, ki se mi je, kot je bilo videti, izmikal,« pravi Felicity, ki je zdaj stara 68 let in živi na Švedskem. Ker ni bila zadovoljna s svojo katoliško vero, je začela preiskovati najrazličnejše verske zamisli in se nazadnje začela resno ukvarjati s čarovništvom in vedeževanjem.

Toda v življenju vseeno ni našla pravega smisla, zato je postala tako obupana, da je že razmišljala o tem, da bi si vzela življenje. »Z oči so mi tekle solze, medtem pa sem glasno klicala Boga in ga prosila, naj mi pove, kaj naj naredim. Čez dva tedna je na moja vrata nežno potrkalo. Nasmejan mlad moški me je vprašal, ali bi me zanimalo poslušati kaj o Božji Besedi. Pomislila sem ‚Ah ne, Bog, nisem mislila njih – ne Jehovovih prič!‘.«

Najprej je sicer želela zapreti vrata, potem pa je vendarle prisluhnila in sprejela svetopisemski tečaj na podlagi knjige Sveto pismo uči. »Sveto pismo sem zdaj videla v povsem novi luči,« pove. Felicity se je krstila leta 2014 na regionalnem zborovanju na Švedskem. Zdaj pravi: »To je tisto, kar sem iskala vse svoje življenje. Končno sem našla notranji mir.«