Ko je v Izraelu bila lakota, se je Izraelka Naomi s svojim možem in sinovoma preselila v Moab. Kasneje je Naomin mož umrl. Sinova sta se poročila z Moabkama Ruto in Orfo. Na žalost sta čez nekaj časa umrla tudi onadva.

Ko je Naomi slišala, da v Izraelu ni več lakote, se je odločila vrniti domov. Ruta in Orfa sta šli z njo. Med potjo pa jima je Naomi rekla: »Bili sta dobri ženi mojima sinovoma in dobri snahi. Želim si, da se znova poročita. Vrnita se domov v Moab.« Odgovorili sta ji: »Zelo te imava radi! Nočeva te zapustiti.« Vendar jima je Naomi kar naprej govorila, naj se vrneta v Moab. Na koncu se je Orfa res odpravila proti domu, Ruta pa je ostala. Naomi ji je rekla: »Orfa se vrača k svojemu ljudstvu in svojim bogovom. Pojdi še ti in se vrni na dom svoje mame.« Toda Ruta je rekla: »Ne bom te zapustila. Tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog bo moj Bog.« Kaj misliš, kako se je Naomi počutila, ko je slišala te Rutine besede?

Ruta in Naomi sta prispeli v Izrael ravno v času, ko so želi ječmen. Nekega dne je šla Ruta pobirat požete klase na polje, ki je pripadalo Boazu, Rahabinemu sinu. Boaz je slišal, da je Ruta Moabka, ki je iz zvestovdanosti ostala z Naomi. Svojim delavcem je naročil, naj na polju pustijo nekoliko več požetega žita, da ga bo lahko Ruta pobrala.

 Tistega večera je Naomi vprašala Ruto: »Na čigavem polju si danes delala?« Ruta ji je odgovorila: »Na Boazovem polju.« Naomi ji je povedala: »Boaz je eden od sorodnikov mojega moža. Še naprej delaj na njegovem polju z drugimi mladimi ženskami. Tam boš varna.«

Ruta je vse do konca žetve delala na Boazovem polju. Boaz je opazil, da je delavna in zelo dobra ženska. Če je v tistih dneh ženi umrl mož in nista imela sina, je bila navada, da se je z njo poročil možev sorodnik. Zato se je Boaz poročil z Ruto. Dobila sta sina Obeda, ki je bil dedek kralja Davida. Naomine prijateljice so bile zelo vesele. Rekle so ji: »Jehova ti je najprej dal Ruto, ki je zelo dobra s tabo, in zdaj ti je dal še vnuka. Naj bo hvaljen Jehova.«