1., 2. Kakšen nasproten učinek je imelo zatiranje dobre novice v prvem stoletju?

 UDARI val hudega preganjanja in Savel začne »grobo napadati občino«. (Apd. 8:3) V izvirnem jeziku je tukaj uporabljen izraz, ki označuje hudo krutost. Učenci se razbežijo in nekaterim se morda zdi, da bo Savlu uspelo uresničiti svoj cilj in izbrisati krščanstvo. Ampak zato, ker se kristjani razbežijo, se zgodi nekaj nepričakovanega. Kaj pa?

² Tisti, ki se razkropijo, začnejo v deželah, v katere so zbežali, oznanjati »dobro novico, Božjo besedo«. (Apd. 8:4) Samo predstavljaj si! Ne samo da preganjanju ni uspelo zatreti dobre novice, ampak je dejansko še prispevalo k njenemu širjenju! Ko so se učenci zaradi preganjanja razkropili, so preganjalci s tem nehote pripomogli k temu, da se je oznanjevanje Kraljestva razširilo v oddaljene kraje. Kot bomo videli, se nekaj podobnega dogaja tudi v sodobnem času.

3. a) Kdo je bil Filip? b) Zakaj se v Samariji ni še skoraj nič oznanjevalo in kaj je Jezus napovedal za to območje?

³ Eden od »učencev, ki so se razkropili,« je bil Filip. a (Apd. 8:4; glej okvir » Filip – oznanjevalec dobre novice«.) Ta Kristusov učenec je odšel v Samarijo. V tem mestu se ni še skoraj nič oznanjevalo, saj je Jezus svojim apostolom nekoč naročil: »Ne vstopajte v nobeno samaríjsko mesto, ampak hodite raje k Izraelcem, ki so kakor izgubljene ovce.« (Mat. 10:5, 6) Toda Jezus je vedel, da se bo v Samariji ob svojem času temeljito pričevalo, saj je, preden se je dvignil v nebo, rekel: »Pričevali boste o meni v Jeruzalemu, po vsej Judeji in Samaríji ter do skrajnega konca zemlje.« (Apd. 1:8)

4. Kako so se Samarijani odzvali na Filipovo oznanjevanje in kaj je mogoče prispevalo k temu?

 ⁴ Filip je ugotovil, da je Samarija »zrela za žetev«. (Jan. 4:35) Njegovo sporočilo je bilo za tamkajšnje prebivalce kot osvežilen vetrič in ni težko razumeti, zakaj. Judje niso imeli nobenih stikov s Samarijani. Mnogi Judje so jih celo zaničevali. Po drugi strani pa dobra novica, kot so ugotovili Samarijani, ni delala razlik in v tem se je zelo razlikovala od ozkoglednega razmišljanja farizejev. Filip je s tem, da je Samarijanom pričeval goreče in nepristransko, pokazal, da se ni nalezel predsodkov tistih, ki so nanje gledali zviška. Torej ne preseneča, da so množice Samarijanov »pozorno spremljale, kaj je Filip govoril«. (Apd. 8:6)

5.–7. Opiši primere, v katerih je razkropitev kristjanov prispevala k širjenju dobre novice.

⁵ Podobno kot v prvem stoletju tudi danes preganjalci Božjemu ljudstvu ne morejo preprečiti, da bi oznanjevali. Čeprav se vedno znova dogaja, da kristjane zaprejo ali izženejo v drugo deželo, s tem zgolj prispevajo k temu, da ljudje tudi tam slišijo sporočilo o Kraljestvu. Tako so lahko Jehovove priče med drugo svetovno vojno odlično pričevale v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Neki Jud, ki je tam  srečal Jehovove priče, pripoveduje: »Zaporniki, ki so bili Jehovove priče, so me zaradi svojega poguma prepričali, da njihova vera temelji na Svetem pismu – in tudi sam sem postal Priča.«

⁶ Včasih se je pričevalo celo preganjalcem in nekateri od njih so sprejeli dobro novico. Na primer, ko je bil Franz Desch premeščen v avstrijsko koncentracijsko taborišče Gusen, je tam imel priložnost, da je o Svetem pismu poučeval esesovskega oficirja. Lahko si predstavljaš, kako vesela sta bila, ko sta se leta pozneje spet videla na zborovanju Jehovovih prič, in takrat sta bila oba oznanjevalca dobre novice.

⁷ Oznanjevanje se ni ustavilo niti, ko so kristjani zaradi preganjanja zbežali v drugo državo. Na primer, ko so se v 1970-ih morale malavijske Priče zateči v Mozambik, so tam oznanjevale domačinom. Kasneje se je tudi v Mozambiku pojavilo preganjanje, vendar se oznanjevanje vseeno ni ustavilo. »Nekatere med nami so sicer res večkrat aretirali zaradi našega oznanjevanja,« pravi Francisco Coana. »Ampak smo bili zaradi mnogih, ki so se odzvali na kraljestveno sporočilo, prepričani, da nam Bog pomaga, tako kot je pomagal kristjanom v prvem stoletju.«

8. Kaj so omogočile politične in gospodarske spremembe?

⁸ Seveda preganjanje ni bilo edini razlog za širjenje krščanstva v druge države. V preteklih desetletjih so tudi politične in gospodarske spremembe omogočile, da je sporočilo o Kraljestvu doseglo ljudi iz različnih jezikovnih in narodnostnih skupin. Nekateri so z območij, ki jih je prizadela vojna ali gospodarska kriza, pobegnili v dežele z boljšimi življenjskimi razmerami in tam začeli preučevati Sveto pismo. Zaradi pritoka beguncev so se odprla tujejezična področja. Ali si prizadevaš, da bi oznanjeval ljudem »iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov«, ki jih najdeš na svojem področju? (Raz. 7:9)

9. Kdo je bil Simon in kaj ga je očitno pritegnilo k Filipu?

⁹ Filip je v Samariji delal veliko čudežev. Tako je na primer ozdravljal tiste, ki so bili paralizirani in hromi, ter celo izganjal hudobne duhove. (Apd. 8:6–8) Njegovi čudežni darovi so naredili vtis še posebej na enega človeka. To je bil Simon, ki se je ukvarjal z magijo in je bil med ljudmi tako spoštovan, da so zanj govorili: »V tem človeku je Božja velika moč.« Ko pa je Simon opazil čudeže, ki jih je delal Filip, je lahko na lastne oči videl pravo Božjo moč in tako je začel verovati. (Apd. 8:9–13) Toda kasneje so bili njegovi motivi preizkušeni. V kakšnem smislu?

10. a) Kaj sta Peter in Janez delala v Samariji? b) Kaj je naredil Simon, ko je videl, da so novi učenci prejemali svetega duha, ko sta Peter in Janez nanje polagala roke?

 ¹⁰ Ko so apostoli izvedeli za porast v Samariji, so tja poslali Petra in Janeza. (Glej okvir » Kako je Peter uporabil ‚ključe nebeškega Kraljestva‘«.) Ko sta prispela v Samarijo, sta na nove učence polagala roke in ti so prejeli svetega duha. b Simon je bil prevzet nad tem, kar je videl. »Dajta tudi meni moč,« je rekel apostoloma, »da bo vsak, na kogar bom položil roke, prejel svetega duha.« Ponudil jima je celo denar, saj je upal, da si bo lahko kupil to sveto prednost. (Apd. 8:14–19)

11. Kako je Peter pograjal Simona in kako se je ta odzval?

¹¹ Peter je Simonu odločno odgovoril: »Tvoje srebro naj gre s teboj vred v nič! Ali si mislil, da lahko z denarjem kupiš Božji brezplačni dar? Ti ne moreš imeti nič s tem, saj Bog vidi, da tvoje srce ni iskreno.« Nato ga je spodbudil, naj se pokesa in moli za odpuščanje. »Goreče prosi Jehova,« je rekel, »da bi ti, če je mogoče, odpustil to hudobno namero.« Očitno je, da Simon ni bil hudoben, saj je hotel delati, kar je prav, ampak v tistem trenutku ni imel prav. Zato je prosil Janeza in Petra: »Goreče prosita Jehova, da me ne doleti to, kar sta rekla.« (Apd. 8:20–24)

12. Kaj je »simonija« in kako se je v to past ujelo tako imenovano krščanstvo?

 ¹² Besede, s katerimi je Peter pograjal Simona, so v svarilo današnjim kristjanom. Pravzaprav je na podlagi tega dogodka nastala slovenska beseda »simonija«. »Simonija« se nanaša na kupovanje ali prodajanje položajev, še posebej v verskih krogih. Zgodovina tako imenovanega krščanstva je polna primerov takšnega ravnanja. V neki enciklopediji je pisalo: »Kdor preučuje zgodovino papeških konklavov, se lahko prepriča, da do zdaj še ni bilo volitev, ki ne bi bile omadeževane s simonijo, in v mnogih primerih je šlo za simonijo v najhujših, najbolj predrznih in najbolj očitnih oblikah.« c (enciklopedija Britannica, 9. izdaja, 1878)

13. V katerih primerih bi kristjan zagrešil simonijo?

¹³ Kristjani morajo paziti, da ne bi zagrešili simonije. Paziti bi na primer morali, da tistih, za katere je videti, da lahko v občini podelijo dodatne odgovornosti, ne bi zasipavali z velikodušnimi darili ali pa jih pretirano hvalili v upanju, da bodo tako prišli do določenih posebnih nalog. Po drugi strani bi se morali tudi tisti, za katere se zdi, da lahko podeljujejo dodatne odgovornosti, paziti, da ne bi bili bolj naklonjeni bogatim. V obeh primerih bi šlo za simonijo. Pravzaprav bi se vsak Božji služabnik moral vesti »kot majhen« in počakati, da bo po Jehovovem duhu predlagan za določeno nalogo v občini. (Luk. 9:48) V Božji organizaciji ni prostora za tiste, ki si prizadevajo »za lastno slavo«. (Preg. 25:27)

14., 15. a) Kdo je bil »etiopski dvorjan« in kako ga je Filip našel? b) Kako se je Etiopijec odzval na Filipovo sporočilo in zakaj njegov krst ni bil prenagljen? (Glej podčrtno opombo.)

¹⁴ Jehovov angel je zdaj Filipu naročil, naj gre na cesto, ki vodi iz Jeruzalema v Gazo. Če se je Filip spraševal, zakaj naj gre tja, je  odgovor dobil kmalu po tem, ko je srečal etiopskega dvorjana oziroma evnuha in ga slišal, da je »na glas bral spise preroka Izaija«. (Glej okvir » ‚Evnuh‘ – v katerem smislu?«.) Jehovov sveti duh je Filipa spodbudil, da je pristopil k evnuhovemu vozu. »Ali razumeš to, kar bereš?« ga je vprašal. »Kako pa bi lahko razumel, če mi nihče ne razloži?« mu je odgovoril Etiopijec. (Apd. 8:26–31)

¹⁵ Etiopijec je povabil Filipa k sebi na voz. Samo predstavljaj si, kakšno zanimivo razpravo sta potem imela! Dolgo je bilo skrivnost, koga predstavlja »jagnje« oziroma »služabnik« iz Izaijevega prerokovanja. (Iza. 53:1–12) Toda med potovanjem mu je Filip pojasnil, da se je to prerokovanje izpolnilo na Jezusu Kristusu. Podobno kot tisti, ki so se dali krstiti ob binkoštih leta 33 n. št., je tudi Etiopijec – ki se je že prej spreobrnil v judovsko vero – takoj vedel, kaj mora narediti. »Glej, voda!« je rekel Filipu. »Ali mi kaj preprečuje, da bi se dal krstiti?« Filip je Etiopijca takoj krstil! d (Glej okvir » Krst ‚v vodi‘«.) Kasneje je Jehovov duh odvedel Filipa na novo nalogo v Ašdod. Tam je Filip še naprej oznanjal dobro novico. (Apd. 8:32–40)

16., 17. Kakšno vlogo imajo danes angeli pri oznanjevalskem delu?

¹⁶ Današnji kristjani imajo čast sodelovati pri istem delu, kot ga je opravljal Filip. Pogosto lahko o sporočilu o Kraljestvu z ljudmi govorijo neformalno, na primer, ko se kam peljejo. Ampak očitno je, da velikokrat ni naključje, da srečajo nekoga, ki se zanima za dobro novico. To je tudi pričakovati, saj Sveto pismo daje jasno vedeti, da angeli vodijo oznanjevanje, tako da dobra novica doseže »vsak narod, rod, jezik in ljudstvo«. (Raz. 14:6) Pomoč angelov pri oznanjevanju je točno to, kar je Jezus napovedal. V svoji  ponazoritvi o pšenici in ljuljki je rekel, da bodo ob času žetve oziroma v zadnjih dneh te stvarnosti žanjci angeli. Rekel je še, da bodo angeli »iz njegovega Kraljestva populili vse, ki druge navajajo na greh, in tiste, ki ravnajo hudobno«. (Mat. 13:37–41) Poleg tega bodo zbrali dediče nebeškega Kraljestva – in kasneje »veliko množico« »drugih ovc« – tiste, ki jih hoče Jehova pritegniti v svojo organizacijo. (Raz. 7:9; Jan. 6:44, 65; 10:16)

¹⁷ Da se to res dogaja, vidimo, ko nekateri od tistih, s katerimi pridemo v stik na oznanjevanju, rečejo, da so molili za Božjo pomoč. Razmislimo o doživetju dveh oznanjevalk, ki ju je spremljal majhen otrok. Proti poldnevu sta hoteli končati oznanjevanje, ampak je otrok prav nenavadno želel, da gredo še k naslednji hiši. Pravzaprav se je kar sam odpravil tja in potrkal na vrata. Odprla mu je mlada gospa in Priči sta pristopili, da bi govorili z njo. Na njuno presenečenje je ženska pojasnila, da je pravkar molila, da bi se nekdo oglasil pri njej in ji pomagal razumeti Sveto pismo. Dogovorile so se za svetopisemski tečaj.

18. Zakaj bi morali vedno ceniti oznanjevanje?

¹⁸ Ker si del krščanske občine, imaš čast sodelovati z angeli pri oznanjevalskem delu, ki se danes opravlja v takšnem obsegu kot še nikoli prej. Vedno ceni to čast. Če boš še naprej vztrajal pri razglašanju »dobre novice o Jezusu«, ti bo to prineslo veliko veselja. (Apd. 8:35)