1 Ko so se bojne črte približale, je SS evakuiral taborišča. Zapornike je prisilil, da so se odpravili proti zahodu in jugu. Na tako imenovanih pohodih smrti so pazniki neusmiljeno ubili vsakega zapornika, ki je bil prešibek, da bi dohajal druge. Martin Seyferth iz Oschatza je skupaj z drugimi Pričami preživel pohod smrti iz Dachaua proti nemškim Alpam (aprila 1945).

2 Med več deset tisoč zaporniki je vseh 230 Jehovovih prič preživelo pohod smrti iz Sachsenhausna in drugih taborišč v Schwerin (aprila in maja 1945). Priče so se držali v skupini in si med seboj pomagali, da so lahko preživeli. (Spominski kamen prikazuje, kje je potekal pohod smrti.)

3 Med temi, ki so bili na pohodu smrti iz Sachsenhausna, je bil tudi Paul Rehwald iz Königsberga. Ko je nemška bojna črta propadla in so zavezniške sile osvobodile taborišča, je bilo režima po 12 letih terorja konec. Kakor zaporniki na tej fotografiji so se tudi mnogi Priče – večina od njih po več letih zapora – odpravili domov.

 4 SS je 9000 zapornikov iz taborišča v Neuengammeju odvedel k Baltskemu morju in jih stlačil na ladje Cap Arcona, Thielbeck in Athen. Tretjega maja 1945 sta se po napadu britanskih lovskih letal dve ladji potopili in preživelo je le nekaj zapornikov. Med temi, ki so preživeli uničenje ladje Cap Arcona, je bil Vitali Kostanda (Ukrajina). V taborišču je spoznal zapornike z vijoličastim trikotnikom in tudi sam postal Priča.

5 SS je ukazal tudi evakuacijo stutthofskega taborišča blizu Danziga, in sicer po kopnem in morju. Feliks Borys iz mesta Chojnice (Poljska) je moral skupaj s kakimi 1900 zaporniki, med katerimi je bilo še devet drugih Prič, na pohod proti Słupsku. »[Kmalu] nas je bilo le še kakih 800,« se spominja. Nosil je Wilhelma Scheiderja (Poljska) in mu tako pomagal preživeti. Borys se je po osvoboditvi peš odpravil domov, kamor je prispel čez dva meseca.

6 Jehovove priče iz stutthofskega taborišča. Po dramatičnem potovanju z barko po Baltskem morju so 5. maja 1945 srečno pristali na danskem otoku Møn.