Lamu – otok, ki ga je prehitel čas

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ KENIJE

SLANI vetrič je napenjal platnena jadra, ta pa so potiskala malo leseno jadrnico. Visoko nad krovom se je stražar držal jambora in pozorno gledal proti obzorju, da bi videl kopno, ter napenjal oči proti lesketajočemu se Indijskemu oceanu. Pisalo se je 15. stoletje n. š., ti mornarji pa so iskali otok Lamu.

Afrika je poskrbela za vse – zlato, slonovino, začimbe in sužnje. Neustrašne može, ki so iz daljnih dežel pluli proti vzhodnoafriški obali, je gnalo afriško bogastvo in močna želja po raziskovanju. Mornarji so se pri iskanju bogastev hrabro upirali razburkanemu morju in viharjem. Nagneteni v tesnih lesenih jadrnicah so odpluli na dolga potovanja.

Na pol poti ob vzhodnoafriški obali je majhna skupina otokov, otočje Lamu. Tam je za pomorščake in njihove krhke ladje globok, varen pristan, ki ga varujejo koralni grebeni. Tu so lahko mornarji na plovila ponovno natovorili svežo vodo in hrano.

V 15. stoletju je bil otok Lamu že cvetoče trgovsko in oskrbovalno središče. Portugalski mornarji, ki so tja prispeli v 16. stoletju, so videli premožne trgovce s svilenimi turbani in nagubanimi kaftani. Po ozkih ulicah so hodile odišavljene ženske, njihove roke in gležnje pa so krasili zlati obročki. Ob vsem doku so bile v vodi zasidrane jadrnice z zloženimi trikotnimi jadri, do zadnjega kotička natovorjene z blagom, namenjenim v tuje dežele. Sužnji so bili zvezani skupaj in stisnjeni v skupine. Čakali so, da jih bodo vkrcali na dhaue, arabske ladjice.

Zgodnji evropski raziskovalci so bili presenečeni, da so bile na Lamuju tako zelo dobre higienske razmere in zelo razvita arhitektura. Proti morju obrnjene hiše so bile zgrajene s koralnimi zidaki, ki so jih ročno izklesali v krajevnih kamnolomih, vhode vanje pa so varovala lično izrezljana težka lesena vrata. Hiše so bile postavljene v dobro razvrščene vrste, ki so bile načrtovane tako, da so skozi ozke ulice lahko pihali hladni morski vetrovi in tako priskrbeli olajšanje v soparni vročini.

Domovi premožnejših prebivalcev so bili veliki in prostorni. V kopalnicah je bila sladka voda, speljana po starih vodovodnih sistemih. Kanalizacija je bila prav tako impresivna in naprednejša kakor v mnogih takratnih evropskih deželah. Proti morju so se spuščali veliki, v kamen vklesani kanali in odpadna voda se je po njih zlivala v globoke peščene jame, ki so bile daleč od sladkovodnih virov. V kamnitih zbiralnikih, iz katerih so prebivalci dobivali sladko vodo, so bile ribice, ki so se hranile z ličinkami komarjev in se tako postavljale po robu pikajočim žuželkam.

Na Lamuju so se v 19. stoletju dhaui na dolge plovbe oskrbovali s slonovino, oljem, semeni, živalskimi kožami, želvjimi oklepi, zobovi povodnih konj in veliko sužnji. Sčasoma pa je začela Lamujeva blaginja upadati. Kuga, vpadi sovražnih plemen in omejitve trgovine s sužnji so zmanjšali gospodarsko pomembnost Lamuja.

 Vrnitev v preteklost

Če danes priplujete v lamuško pristanišče, je tako, kakor bi se vrnili v zgodovino. Z velike modre širjave Indijskega oceana stalno piha veter. Nežni modrozeleni valovi pljuskajo na bele peščene plaže. Leseni dhaui starih izvedb mirno plovejo ob obali, njihova trikotna bela jadra pa spominjajo na let metuljev. Natovorjeni z ribami, sadjem, kokosovimi orehi, živino, piščanci ter potniki plujejo k lamuškemu pristanišču.

V doku v toplem vetriču šelestijo palme, ki dajejo komaj dovolj sence za ljudi, ki raztovarjajo lesene ladje. Na tržnici se tare ljudi, ki si glasno izmenjujejo blago. Ti trgovci ne iščejo zlata, slonovine ali sužnjev, temveč banane, kokosove orehe, ribe in košare.

V senci velikega mangovca možje pletejo dolge vrvi iz sisálovih vlaken in popravljajo tkana jadra, ki poganjajo njihove lesene dhaue. Ulice so ozke in polne ljudi, ki se gibljejo v vse smeri. Trgovci, oblečeni v dolge nabrane bele halje, kličejo iz svojih natrpanih trgovin ter strankam namigujejo, naj vstopijo in si pogledajo njihovo blago. Osel se trudi vleči leseno dvokolnico, natovorjeno s težkimi vrečami žita, in se preriva skozi gnečo ljudi. Prebivalci Lamuja gredo z enega dela otoka na drugega peš, saj tam nimajo motornih prevoznih sredstev. Na otok lahko pridete le s čolnom.

Ko je sonce opoldne v zenitu, se zdi, da se ustavi tudi čas. V mučni vročini se giblje  naokoli le nekaj ljudi in celo osli stojijo nepremično s trdno zaprtimi očmi ter čakajo na to, da jih umaknejo z vročine.

Ko se sonce začne spuščati in se temperatura spusti, dremav otok ponovno zaživi. Trgovci z zamahom odprejo težka izrezljana vrata, da se zopet lotijo posla, njihove luči pa bodo gorele še pozno v noč. Žene kopajo male otroke ter jih natirajo s kokosovim oljem, dokler se jim koža ne lesketa. Sedijo na predpražnikih iz kokosovih listov in začnejo pripravljati hrano. Tu še vedno kuhajo na odprtem ognju. Pripravljajo okusne ribje obroke, začinjene z dišečimi začimbami, in riž, kuhan v kokosovem mleku. Ljudje so prijazni, gostoljubni in dobrodušni.

Lamu je sicer zgubil svoj nekdanji sijaj, vendar tu še vedno uspeva tradicionalna kultura Afrike izpred 20. stoletja. Pod toplim tropskim soncem življenje teče naprej prav kakor že mnogo stoletij. Tukaj lahko človek vidi preteklost in sedanjost hkrati. Lamu je res edinstveni preživelec minulega obdobja, otok, ki ga je prehitel čas.

[Okvir/slika na straneh 16, 17]

Naš obisk Lamuja

Pred nedavnim se nas je nekaj zbralo in smo obiskali Lamu, toda ne zato, da bi kaj kupovali ali prodajali. Obiskali smo krščanske brate in sestre, Sopriče za Jehova. Naše lahko letalo je letelo severno preko divje kenijske obale. Daleč spodaj so se nežni valovi zlivali na obalo bujnega zelenega tropskega gozda, obrobljenega s progo belega peska. Nato pa so se iznenada pod nami pojavili otoki lamuškega otočja. V modrozelenem morju so se lesketali kakor dragulji. Nad otoki smo krožili kakor velik afriški orel, nato pa se spustili z neba in pristali na majhni pristajalni stezi na celini. Izstopili smo in se peš odpravili proti obali ter se vkrcali na lesen dhau, s katerim smo krenili proti Lamuju.

Bil je lep sončen dan in morski veter je bil topel in svež. Ko smo se približali otoku, smo opazili, da se je na pomolu gnetlo ljudi. Plečati moški so dvigali težak tovor s čolnov, ženske pa so svoje blago v ravnotežju in oprezno nosile na glavi. S prtljago v rokah smo se prebijali skozi množico ljudi in se ustavili pod palmino senco. V nekaj minutah so nas opazili krščanski bratje in nam izrekli prisrčno dobrodošlico v njihovi otoški domovini.

Zjutraj smo se zbudili precej pred sončnim vzhodom, da bi se sestali z brati in sestrami na morski obali. Potovanje na krščanski shod je bilo dolgo in je trajalo nekaj ur. S seboj smo imeli pitno vodo, širokokrajne klobuke in dobre čevlje za hojo. Za nami je vzhajalo sonce, mi pa smo odpluli proti celini, kjer so bili shodi.

Bratje in sestre so izkoristili priložnost, da so pričevali ljudem na  ladjici, in do pristanišča smo uživali v nekaj biblijskih razpravah ter oddali precej revij. Zapuščena cesta, po kateri smo se odpravili, je bila vroča in prašna. Svetovali so nam, naj bomo med pešačenjem skozi nenaseljeno goščavo čuječi na divje živali, tudi na slone, ki tu in tam prečkajo cesto. Medtem ko smo počasi hodili proti našemu cilju, so bili bratje vedri in srečni.

Kmalu smo prispeli v majhno vas in se tam v občini sestali z drugimi, ki so prispeli peš iz oddaljenih področij. Zaradi velikih razdalj se na ta dan sestanejo štiri občine.

Shodi so bili v majhni šoli, narejeni iz neobdelanega kamna z nedokončanimi okni ali vrati. V razredu nas je po 15 sedelo na ozkih lesenih klopeh in uživalo v odličnem, na Bibliji temelječem programu, ki je bil spodbuden in poučen. Videti je bilo, da nikogar ne moti mučna vročina, ki jo je oddajala pločevinasta streha nad našimi glavami. Bili smo veseli, da smo skupaj. Po štiriurnem shodu smo se poslovili in vsakdo je odšel v drugo smer. Ko smo se vrnili na Lamu, je zlato sonce na obzorju že zahajalo.

Tistega večera smo v hladu noči jedli preprost obrok z družinami Prič, ki živijo na Lamuju. Naslednje dni smo z njimi hodili po vetrovnih ozkih ulicah in sodelovali v oznanjevanju. Iskali smo ljudi, ki so hrepeneli po biblijski resnici. Gorečnost in srčnost teh nekaj bratov in sester sta nas spodbudili.

Navsezadnje je prišel dan, ko smo morali oditi. Bratje in sestre so nas pospremili do pristanišča in žalostni smo se poslovili. Dejali so nam, da jih je naš obisk spodbudil. Mi pa smo razmišljali, ali se zavedajo, koliko so oni spodbudili nas! Ponovno smo prispeli na celino in bili kmalu v našem malem letalu. Ko smo se povzpeli više v nebo, smo se ozrli navzdol na čudoviti otok Lamu. Premišljevali smo o močni veri tamkajšnjih bratov in sester, o tem, kako zelo daleč potujejo na shode, ter gorečnosti in ljubezni, ki jo imajo do resnice. Pred davnimi časi je bila v Psalmu 97:1 zapisana prerokba: »GOSPOD kraljuje, poskakuj zemlja, vesele se naj otoki mnogi.« (Poudarili mi.) Res, celo na oddaljenem Lamuju imajo ljudje priložnost veseliti se čudovitega upanja na prihodnji raj pod Božjim kraljestvom. (Prispevek)

[Zemljevid/slike na stran 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

AFRIKA

KENIJA

LAMU

[Navedba vira slike na strani 15]

© Alice Garrard

[Navedba vira slike na strani 16]

© Alice Garrard