Loidina pot iz tišine

Pripoveduje Loidina mati

TUDI mene je, kakor vsako nosečo mater, skrbelo, da bi se dojenček rodil s kako hibo. Kljub temu pa nisem bila pripravljena na srce parajoče vekanje mojega tretjega otroka, Loide, ko je prišla na svet. Zdravnik ji je s klešči nehote zlomil ključnico. Nekaj tednov po operaciji zloma so Loido poslali domov. Naše veselje pa je bilo kratkotrajno.

V naslednjih nekaj mesecih je postalo očitno, da je nekaj strašansko narobe. Loidina zdravila so povzročila neželene učinke – tudi vročino, diarejo in krče – in kot je bilo videti, je zdravljenje teh simptomov njeno stanje le še poslabšalo. Kmalu ni več mogla nadzorovati svojih telesnih gibov. Navsezadnje so nam zdravniki povedali, da ima Loida možgansko paralizo. Dejali so, da nikoli ne bo hodila ali govorila, da nas celo ne bo razumela.

Zgodnji poskusi komunikacije

Kljub mračnim napovedim se mi je še vedno zdelo, da lahko Loida veliko razume. Zato sem ji brala preproste knjige in se jo trudila učiti abecedo. Toda Loida ni mogla govoriti niti ni mogla pokazati, da bi se kakor koli zavedala tega, kar sem ji govorila. Nikakor nisem mogla vedeti, ali je lahko kaj, če sploh kaj, razumela.

Leta so minevala, moje naprezanje, da bi Loido česa naučila, pa je imelo navidez kaj malo uspeha. Kljub temu sem ji mnogo ur brala. Bila je celo navzoča pri našem družinskem biblijskem pouku z najmlajšo hčerko Noemí, ko smo pregledovali knjigi Poslušati Velikega učitelja in Mojo knjigo biblijskih zgodb. * Loidi sem iz teh knjig znova in znova prebirala mnogo poglavij.

Res si razočaran, če ne moreš komunicirati z nekom, ki ga imaš rad. Ko sva šli z Loido v park, je neutolažljivo jokala. Zakaj? Zdelo se mi je, da jo je mučilo to, da ni mogla teči in se igrati kakor drugi otroci. Ob neki priložnosti je planila v jok, ko mi je njena sestra brala nekaj iz šolskega učbenika. Jasno je bilo, da jo nekaj muči, a nisem imela pojma, kaj bi to bilo. Loidin govor je bil omejen na nekaj nerazločnih glasov, s katerimi je pokazala osnovne potrebe po hrani, vodi, postelji ali stranišču.

Loida je pri devetih letih začela obiskovati šolo za otroke s posebnimi potrebami. V naslednjih treh letih pa se ji je stanje poslabšalo. Bala se je celo tega, da bi brez pomoči stopila  nekaj korakov, in skoraj povsem se je nehala oglašati. Z možem sva se odločila, da bi jo bilo boljše šolati doma.

Naslednjih šest let sem jo učila, kolikor sem mogla. Na šolsko tablo sem ji pisala črke in upala, da jih bo prepisala. Moja naprezanja so bila jalova. Ali je bila težava v pomanjkanju razumevanja ali pa Loida ni mogla pisati zaradi tega, ker ni imela nadzora nad gibanjem svojih rok?

Loido je bilo pri 18-ih letih tako težko obvladovati, da sem iskreno molila k Jehovu in ga rotila, naj mi pomaga komunicirati s hčerjo. Odgovor na mojo molitev je prišel zelo nenavadno.

Pretrganje tišine

Do obrata je prišlo, ko so hčerke preurejale najino spalnico. Noemí je na staro tapeto, preden jo je odstranila z zidu, napisala nekaj imen – imena iz Biblije ter imena prijateljev in družinskih članov. Iz radovednosti je hčerka Rut vprašala Loido, ali ve, kje je napisano »Jehova«. Loida je nepričakovano stopila k zidu in prislonila glavo poleg zapisanega Božjega imena. Rut je razmišljala, ali lahko Loida prepozna še druga imena, zato jo je preizkusila. Na Rutino začudenje je Loida lahko prepoznala vsakega od njih, celo imena, ki jih, kolikor smo videli, nikoli prej ni izgovorila! Rut je sklicala vso družino, da bi to sami videli. Loida je lahko brala!

Sčasoma smo se domislili metode, ki bi pomagala Loidi, da bi nam »govorila«. Na steno našega dolgega hodnika smo pritrdili črke abecede. Manjše črke na tablici, ki se jo lahko drži v rokah, se niso obnesle, ker Loida ne more dovolj nadzorovati svojih rok, da bi pokazala na vsako črko. Ko je torej Loida želela komunicirati, je črkovala svoje sporočilo, tako da je stopila do vsake črke na zidu. Lahko si predstavljate, da je bilo to precej utrudljivo. Loida je dejansko morala prehoditi kilometre, da je sestavila besedilo za eno samo napisano stran, in za to je lahko porabila tudi več ur!

Vendar je sedaj zelo vesela, da se lahko »pogovarja« z nami. Pravzaprav se je njeno prvo sporočilo za nas glasilo: »Tako vesela sem in hvaležna Jehovu, da lahko zdaj komuniciram.« Presenečeni smo jo vprašali: »Kaj si počela, ko si ves dan sedela?« Loida nam je povedala, da je razmišljala o tem, kaj bi nam želela povedati, če bi lahko. Res, Loida je dejala, da je 18 let hrepenela po komunikaciji. »Ko je Rut začela hoditi v šolo,« je dejala, »sem brala njen učbenik. Premikala sem ustnice in izgovarjala glasove, a me niste mogli razumeti. Zato sem pogosto začela jokati.«

Vsa v solzah sem se ji opravičila, ker je nisem bolje razumela. Loida je odgovorila: »Ti si dobra mati in nikoli nisi odnehala. Ob tebi sem vedno vesela. Zelo te imam rada. Zato ne joči več. OK?«

Duhovni napredek

Loida je že imela biblijsko spoznanje in si je zapomnila nekaj biblijskih stavkov. Toda kmalu nam je povedala, da želi komentirati na občinskem preučevanju Stražnega stolpa, tedenski biblijski razpravi z vprašanji in odgovori. Kako bi to naredila? Ena od nas ji je prebrala ves članek. Nato je Loida izbrala vprašanje, na  katero je želela odgovoriti. Črkovala nam je svoj komentar, me pa smo ga zapisale. Nato je ta komentar ena od nas na shodu prebrala. »Tako radostna sem, da lahko sodelujem,« nam je nekoč dejala Loida, »ker se s tem počutim del občine.«

Ko je bila stara 20 let, je izrazila željo, da bi se krstila. Ko so jo vprašali, ali ve, kaj pomeni predati se Jehovu, je odgovorila, da je to storila že pred sedmimi leti, ko je bila stara komaj 13 let. »Molila sem k Jehovu,« je dejala, »in mu povedala, da mu želim večno služiti.« Drugega avgusta 1997 je Loida simbolizirala svojo posvetitev Jehovu s krstom v vodi. »Hvaležna sem Jehovu,« nam je dejala, »da se mi je uresničila največja želja!«

Loida se rada pogovarja o Božjem kraljestvu s sorodniki in sosedi. Kdaj pa kdaj se nam pridruži, ko oznanjujemo ljudem na ulici. Pripravila je tudi pismo, ki ga pustimo pri vratih, ko nikogar ni doma. Posebej se zanima za starejše in bolne. V občini imamo na primer sestro, ki so ji odrezali nogo. »Vem, kaj pomeni, če ne moreš hoditi,« nam je dejala Loida, zato je pripravila spodbudno pismo za to sestro. Tu je še Jairo, mladenič iz druge občine, ki je pravzaprav od glave navzdol paraliziran. Ko je Loida slišala za njegovo mučno stanje, mu je napisala pismo. V enem delu je pisalo: »Kmalu naju bo Jehova ozdravil. V raju ne bo nobenega trpljenja. Potem se bova pomerila v teku. Smejim se, ker bo zelo zabavno. Pomisli, da bova takšna, kakršna naju je ustvaril Jehova, brez bolezni . . . ali ni to čudovito?«

Pomoč za vztrajanje

Zdaj razumem marsikaj o Loidinem prejšnjem vedenju, ki me je nekoč begalo. Loida na primer pravi, da prej, ko je bila še mlajša, ni marala, da so jo objemali, ker je bila tako razočarana. »Tako nepošteno se mi je zdelo, da moje sestre lahko govorijo in se učijo reči, ki se jih jaz nisem mogla,« je dejala. »Bila sem tako jezna. Včasih sem si želela, da bi bila raje mrtva.«

Loida ima dar komunikacije, vseeno pa se srečuje z mnogimi izzivi. Približno vsak mesec ima na primer vrsto krčev, med katerimi je videti, kakor da se duši, roke in noge pa ji nenadzorovano trzajo. Poleg tega jo vsaka okužba, celo preprost prehlad, precej oslabi. Tu in tam postane zaradi svojega stanja potrta. Kaj ji pomaga, da vztraja? No, naj vam pove s svojimi besedami:

»Molitev je velikanska pomoč. Tako vesela sem, ko se pogovarjam z Jehovom in občutim, da sem mu blizu. Cenim tudi ljubezen in pozornost drugih v kraljestveni dvorani. Zelo srečna sem, da sta me kljub mojim fizičnim problemom vzgojila čudovita starša, ki me imata tako zelo rada. Nikoli ne bom pozabila, kaj so zame storile moje sestre. Tiste lepe črke na zidu so mi rešile življenje. Brez Jehovove ljubezni in ljubezni moje družine moje življenje ne bi imelo nobenega pomena.«

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 24]

Loida in njena družina