Kaj prispeva k razraščanju »kulture smrti«?

»Med travmatiziranimi mladimi kosovskimi begunci in ameriškimi otroki, izpostavljenimi nasilju in drugim bolečim doživetjem, je na tisoče kilometrov – čustvena razdalja med njimi pa morda ni tako velika.« (Marc Kaufman, The Washington Post)

Naj nam je všeč ali ne, smrt vpliva na vse nas, neposredno ali posredno. To velja ne glede na to, kje živimo – v državi, izčrpani zaradi hudih bojev, ali pa v relativno stabilni državi.

»KULTURA smrti« se kaže v današnji veliki razširjenosti depresije, tesnobe, zasvojenosti z drogami, splavov, samouničevalnega vedenja, samomorov in množičnih umorov. Profesor Michael Kearl, z oddelka sociologije in antropologije na Trinity University v San Antoniu v Teksasu (ZDA), je glede manipuliranja s temo o smrti pojasnil: »Z gledišča našega poznega dvajsetega stoletja [1999] ugotavljamo [. . .], da se je na smrt začelo gledati kot na osrednjo gonilno silo, ki je temelj življenja, vitalnosti in strukture družbenega reda. Smrt je muza naših religij, filozofij, političnih ideologij, umetnosti in zdravstvene tehnike. Prodaja časopise in zavarovalniške police, poživlja zgodbe na televiziji in [. . .] je celo gonilna sila naše industrije.« Preiščimo nekaj primerov, kako se ta pojav, imenovan kultura smrti, kaže v našem času.

 Prodaja orožja

»Kultura smrti« se dnevno kaže v prodaji orožja. Orožje je namenjeno ubijanju vojakov, toda z njim ubijajo predvsem civiliste, med njimi nedolžne ženske in otroke. V vojnah, najsibo v državljanskih ali drugih, je življenje vedno poceni. Saj, koliko stane krogla morilca ali ostrostrelca?

Ker je v nekaterih državah orožje tako zlahka vsem dostopno, v njih vlada strah in stalno narašča število ubitih posameznikov, pa tudi skupin ljudi. Po tragediji s streljanjem na srednji šoli v Littletonu v Koloradu so nastali protesti zaradi zelo razširjene prodaje orožja in ker mladoletni tako lahko pridejo do njega. Število mladih v Združenih državah, ki umrejo nasilne smrti, je vznemirljivo – revija Newsweek poroča, da je to povprečno 40 na teden. Od tega jih je skoraj 90 odstotkov ustreljenih. To je na leto enako 150 takšnim pokolom, kakršen je bil ta v Littletonu!

Svet zabave

Filmi temo o smrti izrabljajo. Zgodba filma denimo morda poveličuje nemoralo, nasilje, preprodajo drog ali organiziran kriminal ter tako zmanjšuje vrednost življenja in moralnih načel. V nekaterih filmih smrt predstavljajo celo romantično (slikajo mit o življenju po smrti in domnevni vrnitvi nekaterih na obisk k živim), samo zato, da bi smrt prikazali kot nekaj običajnega.

Isto velja tudi za nekatere televizijske programe in glasbo. Poročali so, da sta bila mlada morilca iz Littletona vneta občudovalca rok pevca, ki je znan po »dvospolnih, satanističnih podobah« ter pesmih na »temo uporništva in smrti«.

V Združenih državah so popravili način ocenjevanja televizijskih programov, da bi zaščitili mlade pred gledanjem gradiva, ki bi jim morda škodovalo. Rezultat pa je nasproten od željenega. Jonathan Alter je za Newsweek napisal, da to »utegne na otroke vplivati tako, da hočejo več prepovedanega sadu«. Dodal je še, da bi moral predsednik Clinton, da bi odgovorne za zmanjšanje nasilja na javnih občilih postalo sram in bi se čutili dolžne nekaj ukreniti, »javno prebrati imena vseh velikih podjetij (in njihovih glavnih direktorjev)«, ki ne le da izdelujejo filme, v katerih si igralci zadajajo rane z noži, in plošče ‚gangsta repa‘, temveč tudi programe za računalniške igre, pri katerih lahko otroci » ‚navidezno‘ ubijajo ljudi«.

Smrt v video igrah in na internetu

Robert Waring v svoji knjigi The Deathmatch Manifesto analizira priljubljenost tako imenovanih iger »smrtonosni spopad« med mladostniki. * Gospod Waring meni, da je na podlagi tega pojava nastala ilegalna družba igralcev. Te igre res učinkujejo, pa ne tako, da bi izobraževale, temveč tako, da učijo ubijati. »Igranje z živim nasprotnikom od koder koli na svetu in dokazovanje samega sebe je močna izkušnja. Zelo hitro te potegne v to,« pravi Waring. Mladostnike ujame v past moč tridimenzionalnih scenarijev, ki so oblikovani kot ozadje za krvave boje. Nekateri, ki nimajo dostopa po internetu, kupujejo igre za igralne konzole in jih potem igrajo doma na televizorju. Drugi gredo običajno na javne prostore, kjer najamejo avtomate za video igre in se z drugimi nasprotniki ‚navidezno‘ bojujejo do smrti.

Čeprav so igre »smrtonosni spopad« razvrščene glede na starost igralca, je v resnici pri tem zelo malo nadzora. Štirinajstletni Eddie iz Združenih držav je glede tega dejal: »Navadno vam rečejo, da niste dovolj stari, toda ne branijo vam kupiti [igre].« Njemu je všeč igra, sestavljena iz strelskih orgij.  Njegovi starši to sicer vedo in jim ni všeč, toda redko preverjajo, ali igro igra. Neki najstnik je prišel do tega sklepa: »Naša generacija je veliko bolj neobčutljiva za nasilje kakor katera koli druga. Televizija sedaj vzgaja otroke bolj kakor jih starši in hrani otrokovo nasilno domišljijo.« John Leland je za Newsweek napisal: »S tem ko ima sedaj [v Združenih državah] dostop do interneta kar 11 milijonov najstnikov, se vse več adolescenčnega življenja odvija na prizorišču, ki je mnogim staršem nedosegljivo.«

Življenjski slogi, ki vodijo v smrt

Kako pa je z vedenjem zunaj sveta iger »smrtonosni spopad« in nasilnih filmov? V resničnem življenju nam sicer ni treba tekmovati v bojih na življenje in smrt z nenavadnimi bitji, toda življenjski slog mnogih ljudi zajema samouničevalno vedenje. Tako se na primer kljub družinskemu vplivu ter svarjenju zdravstva in drugih strokovnjakov pred nevarnostmi kajenja in zlorabe drog ti razvadi še naprej širita. V mnogih primerih vodita v prezgodnjo smrt. Da bi povečali nezakonito pridobljen dobiček, velepodjetniki in preprodajalci drog še naprej izkoriščajo strah, brezup in duhovno revščino ljudi.

Kdo je za vsem tem?

Ali Biblija predstavlja smrt kot primerno temo za zabavo? Ali so življenjski slogi, ki nas lahko vodijo v smrt, opravičljivi? Ne. Kakor za apostola Pavla tudi za prave kristjane smrt ni nič drugega kot »sovražnik«. (1. Korinčanom 15:26) Kristjani na smrt ne gledajo kot na nekaj privlačnega in zabavnega, temveč kot na nekaj nenaravnega, kot  na neposredno posledico greha in upora proti Bogu. (Rimljanom 5:12; 6:23) Smrt nikoli ni sodila v Božji prvotni namen za človeka.

Za Satana je rečeno, da ima »sredstva, s katerimi lahko povzroči smrt«. Imenovan je »ubijalec ljudi«, ne nujno zato, ker neposredno povzroča smrt, temveč ker to počne tudi s prevaro. Ljudi namreč zapeljuje v greh, s tem ko pospešuje vedenje, ki povzroča pokvarjenost in smrt, ter s tem ko v um in srce moških, žensk in celo otrok vceplja morilsko naravnanost. (Hebrejcem 2:14, NW, 15; Janez 8:44; 2. Korinčanom 11:3; Jakob 4:1, 2) Toda zakaj so glavna tarča mladi? Kako jim lahko pomagamo?

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 7]

»Naša generacija je veliko bolj neobčutljiva za nasilje kakor katera koli druga.«