Poletni čas – zamisel, ki je prišla predčasno?
Poletni čas – zamisel, ki je prišla predčasno?
Zakaj morajo mnogi dvakrat na leto naravnati uro? Za nekatere je prava nevšečnost, ko morajo premakniti uro naprej in nazaj. Kdaj je treba storiti eno in kdaj drugo? Na severni polobli se jo prestavi naprej spomladi in nazaj jeseni. Kako pa je sploh prišlo do poletnega časa? Kdo je pričel z njim?
Encyclopædia Britannica opisuje, da je zamisel o prihranjevanju dnevne svetlobe prvič predlagal Benjamin Franklin leta 1784. Več kot stoletje pozneje se je za to močno potegoval Anglež William Willett. Vendar je Willett umrl, še preden je parlament to uzakonil.
Po britanskem piscu Tonyju Francisu je Willett, vešč gradbenik iz kentskega Chislehursta, odkril, kako koristno bi bilo upravljati s časom, ko je zgodnjega poletnega jutra jezdil na konju vzdolž Petts Wooda. Med ježo je opazil, da imajo mnogi domovi zaprte oknice. ‚Kakšna potrata dnevne svetlobe!‘ je verjetno razmišljal. Pričel si je prizadevati, da bi britanski parlament uvedel zakon o naravnavanju ure. Če bi to v pomladnih in poletnih mesecih enostavno štirikrat pomaknili za 20 minut naprej, torej za 80 minut, nato pa jeseni nazaj, bi ob večerih lahko imeli več dnevne svetlobe.
Francis poroča, da je Willett na enem od svojih letakov zapisal: »Svetloba je med največjimi stvarmi, ki jih je Stvarnik podaril človeku. Ko nas obdaja dnevna svetloba, prevladuje veselje, življenjske skrbi na nas ne pritiskajo toliko in porodi se pogum za življenjski boj.«
Kralj Edvard VII. ni čakal na odlok parlamenta. Svojo 7900 hektarjev veliko kraljevsko graščino Sandringham je razglasil za področje, kjer se prihranjuje dnevna svetloba. Pozneje je to uvedel tudi na kraljevskih posestvih v Windsorju in Balmoralu.
Kaj je navsezadnje politike prepričalo, da so popustili in sprejeli poletni čas? Med prvo svetovno vojno so se z zmanjšanjem potrebe po umetni svetlobi namenili prihraniti gorivo! In zaradi podobnih razlogov so to zamisel kmalu sprejele tudi druge države. V Angliji so med drugo svetovno vojno sprejeli celo dvojni poletni čas. To je dovoljevalo dve uri razlike poleti in eno pozimi.
V Petts Woodu so Williamu Willettu postavili spomenik, ki je na fotografiji desno. Posvetili so ga »neutrudnemu zagovorniku poletnega časa«. Pod sončno uro so vklesane besede »Horas non numero nisi aestivas«, kar pomeni »Le poletne ure štejem«.
[Navedba vira slike na strani 31]
With thanks to the National Trust