Povest o dveh rekah

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ INDIJE

Dve reki, dva glavna oživljajoča vira indijske podceline, sta vir preživetja stotinam milijonom ljudi. Izvirata druga blizu druge v ledeniškem področju najvišjega pogorja na svetu. Obe veličastno tečeta po več kot 2400 kilometrih poti, večidel skozi dve državi. Izlivata se vsaka v svoje morje. Obe sta zibelki staroveške civilizacije. Obe sta bili priča rojstvu velike religije. Obe človek spoštuje zaradi darov in eno časti še danes. Njuni imeni? Ind in Ganges, slednjo tu v Indiji imenujejo Ganga.

ČLOVEŠTVO potrebuje vodo, da bi preživelo in napredovalo, zato so se zgodnje civilizacije razvile ob rekah. Reke so včasih poosebljali kot bogove in boginje, zato so zgodnji zapisi lahko oviti v mitologijo. To vsekakor velja za zgodovino Inda in Gange, ki ji v Indiji pravijo tudi Ganga Ma (mati Ganga).

Tako hindujcem kakor budistom sta 6714 metrov visoka gora Kailas in bližnje jezero Manasarowar bivališči bogov. Dolgo so verjeli, da štiri velike reke pritekajo iz jezera, ki je v ustih živali. Ind je bila levja reka, Ganga pa pavja.

Tibetanci niso marali tujih raziskovalcev. Leta 1811 pa je angleški veterinarski kirurg, ki je bil zaposlen pri Vzhodnoindijski družbi, pod različno krinko potoval skozi deželo. Poročal je, da iz jezera Manasarowarja ne teče nobena reka, res pa da se vanj steka nekaj gorskih potokov. Šele na začetku 20. stoletja so ugotovili, kje izvirata Ind in Ganga. Ind izvira v Tibetu, severno od Himalaje, Ganga pa v ledeni votlini himalajskih strmin v severni Indiji.

Začetki staroveških civilizacij

Verjame se, da so prvotni prebivalci indijske podceline potovali proti vzhodu v Indsko dolino. Tukaj so v mestih, kakršna sta Harappa in Mohendžo Daro, arheologi odkrili ruševine zelo napredne civilizacije. V prvih desetletjih 20. stoletja so ta odkritja spremenila pogled na prvotne indijske naseljence, češ da so bila to primitivna nomadska plemena. Pred več kot 4000 leti je bila indska civilizacija enakopravna mezopotamski civilizaciji, če ne še bolj razvita. Dokazi mrežasto razpredenih ulic, večnadstropnih hiš in skupin stanovanjskih hiš, odlični odvodni jarki in kanalizacijske napeljave, velikanske žitnice, templji in kopališča za obredno umivanje – vse to kaže na napredno urbano civilizacijo. Obstajajo tudi kazalci o trgovskih povezavah z Mezopotamijo in Bližnjim vzhodom, pri čemer je bilo mogoče po Indu priti iz notranjosti kopnega do stotin kilometrov oddaljenega Arabskega morja.

Stoletja naravnih katastrof, morda potresov ali velikih rečnih poplav, so očitno oslabila urbano civilizacijo Indske doline. Ta se je zato le malo upirala zaporednim vpadom nomadskih plemen iz osrednje Azije, na splošno imenovanih Arijci. Ti so od reke pregnali večino mestnih prebivalcev, tako da se je staroveška kultura, ki se je razvila okoli Inda, preselila na jug Indije. Tam so  še danes Dravidi, ena večjih indijskih etničnih skupin.

Nekatera arijska plemena so med selitvijo proti vzhodu na poti skozi Indijo začela naseljevati gangske planjave. Tako se je z arijsko delitvijo podceline razvila edinstvena kultura na severu Indije, ki je bila prvotno povezana z reko Gango, in tam večidel ostala še do dandanes.

Dve reki in dve religiji

Arheološke najdbe kažejo podobnosti med religijo, ki so jo imeli v Indski dolini, in tisto v Mezopotamiji. Med razvalinami indskih mest so našli nekaj ostankov hinduizma, za katerega se je dolgo menilo, da je arijska religija. Hinduizem je nastal z združitvijo predarijskih in arijskih bogov ter verskih prepričanj. Za Arijce je bil sprva svet Ind, toda ko so se selili proti vzhodu in se nastanili ob Gangi, so začeli častiti to reko. Stoletja so minevala in ob Gangi so se razvila mesta, kot so Haridwar, Allahabad in Varanasi. Ta mesta so središča hindujske religije. Danes se milijone romarjev steka v taka središča, da bi se okopali v Gangi, ki jo imajo za ozdravljajočo in očiščujočo.

Hinduizem se je začel okoli Inda, budizem pa ima svoje korenine blizu Gange. Sidharta Gautama, imenovan Buda, je imel svojo prvo pridigo v Sarnathu blizu Varanasija. Pravijo, da je preplaval široki del Gange, ko je bil star 79 let.

Kako je z rekama danes?

Reki sta danes v večji nevarnosti kakor pred 4000 leti, ko so se ljudje naseljevali na bregovih Inda in Gange zaradi preživetja. Da bi podprli velike populacije Indije, Pakistana in Bangladeša, ju je treba skrbno nadzorovati. (Glej zemljevid na straneh 16–17.) Nujni so mednarodni sporazumi, saj tečeta skozi več kakor eno državo. Pakistan je zaradi namakanja med drugim zgradil tri kilometre dolg in 143 metrov visok nasip Tarbela. Je eden največjih na svetu, zanj pa so porabili 148,500.000 kubičnih metrov zemlje. Jez Farakka na Gangi zagotavlja, da ima reka vedno dovolj vode za povečan rečni promet blizu kalkutskega pristanišča.

Pri Gangi je podobno kakor pri mnogih drugih rekah največji problem onesnaženje. Tako je leta 1984 indijska vlada začela izvajati obetajoč Ganga Action Plan. Pozornost so posvetili spreminjanju odplak v gnojilo ali bioplin, preprečevanju tega, da bi se odplake stekale v reko, in gradnji tovarn za predelavo kemičnih odpadkov.

Toda problema očiščevanja rek na zemlji do njihove prvotne lepote in čistosti niso zmožne rešiti človeške organizacije. Bog pa bo kmalu popravil razmere. Pod vladavino njegovega Kraljestva bodo ‚reke ploskale z rokami‘, ko bo vsa zemlja postala raj. (Psalm 98:⁠8)

 [Okvir/zemljevid na straneh 16, 17]

Mogočni Ind

Toliko potokov se steka v indsko rečno korito, da se je že razpravljalo, kje je dejanski izvir te reke. Gotovo je eno, namreč da ta velika reka izvira visoko v Himalaji. Teče proti severozahodu in na 320 kilometrov dolgi poti čez tibetansko planoto, »streho sveta«, se ji pridružijo še drugi potoki. Blizu meje z Indijo na področju Ladakh se prebija skozi gore in se zajeda v podnožje strmih skalnatih pobočij, tako da si med himalajsko in karakorumsko gorsko verigo utira korito. Na področju Indije se v 560 kilometrih spusti za skoraj 3700 metrov. Med tem padcem teče proti severu in se nato v ostrem ovinku obrne okrog zahodnega roba Himalaje. Tam se ji pridruži Gilgit, velika reka, ki priteka iz Hindukuša. Nato teče južno skozi Pakistan. Pot si krči med gorami, se silovito vijuga in obrača, nazadnje pa doseže planjave in teče skozi Pandžab. To ime pomeni »petero rek«, saj se petero velikih pritokov (Beas, Sutlej, Ravi, Jhelum in Chenab) kakor razprti velikanovi prsti pridružuje Indu in teče z njim do konca njegove veličastne, več kot 2900 kilometrov dolge poti.

 Čaščena Ganga

Kakih 100 kilometrov južno od himalajskega izvira Inda začne svojo pot proti Bengalskemu zalivu več kot 2500 kilometrov dolga Ganga. Na višini več kot 3870 metrov brizga voda iz ledeniške štrline, ki spominja na kravji gobec in se po hindujsko imenuje Gaumukh, ter se steka v potok z imenom Bhagirathi. Kakih 214 kilometrov od izvira se ji pri Devaprayagu pridruži še en potok, Alaknanda. Ta dva potoka skupaj z Mandakinijem, Dhauligango in Pindarjem postaneta Ganga.

Gangi, ki teče proti jugovzhodu podceline, se pridružijo še druge velike reke, na primer Yamuna pri Allahabadu v Indiji in nato še mogočni Brahmaputra v Bangladešu. Ganga skupaj s svojimi kakor pahljača razprostrtimi pritoki namaka četrtino celotnega indijskega področja, rodovitne gangske planjave. V ta rečni sistem se stekajo vode z 1,035.000 kvadratnih kilometrov površine in je tako vir preživetja približno eni tretjini indijske populacije, ki je je zdaj več kot milijarda na enem najbolj gosto naseljenih področjih sveta. V Bangladešu se reka zelo razširi, kakor da je jezero, na njej pa so vse vrste rečnega prometa. Nato se Ganga razdeli na več večjih rek in številne rečice, tako da ima eno od največjih delt na svetu.

[Zemljevid]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Tibet

PAKISTAN

Ind

Jhelum

Chenab

Sutlej

Harappa

Mohendžo Daro

INDIJA

Ganga

Yamuna

Brahmaputra

Allahabad

Varanasi

Patna

Kalkuta

BANGLADEŠ

NEPAL

BUTAN

[Vir slike]

Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slike]

Hindujci se kopajo v Gangi

[Vir slike]

Copyright Sean Sprague/Panos Pictures