Ko ste zaradi kemičnih snovi bolni

MNOGI vidiki multiple kemične občutljivosti (MKO) so uganka. Razumljivo je, da je v zdravstveni skupnosti precejšnje nesoglasje glede narave tega bolezenskega stanja. Nekateri zdravniki menijo, da je vzrok za MKO fizične narave, drugi pa, da je psihične. Spet tretji so mnenja, da gre tako za fizične kot psihične dejavnike. Nekateri zdravniki domnevajo, da MKO morda celo predstavlja razred več bolezni. *

Mnogi bolniki z MKO pravijo, da je vzrok za njihovo stanje to, da so bili prvotno zelo izpostavljeni kakšni strupeni snovi, na primer pesticidu; drugi pa opozarjajo na ponavljajočo se ali kronično izpostavljenost manjšim količinam strupene snovi. Ko človek enkrat dobi MKO, se z različnimi simptomi odziva na raznolike navidez nepovezane kemične snovi, ki jih je prej prenašal, na primer na dišave in čistila. Od tod torej izraz »multipla kemična občutljivost«. Vzemimo na primer Joyce.

Joyce je v šoli dobila uši. Takrat so ji jih z glave odpravili s pesticidom. Zdravje se ji je poslabšalo in ni mogla več prenašati mnogih kemičnih snovi, ki je prej niso motile. Med te sodijo gospodinjska čistila, osvežilci zraka,  dišave, šamponi in bencin. »Veke mi tako otečejo, da se mi povsem zaprejo,« pravi Joyce, »dobim infekcijo sinusov, zato imam tako močne glavobole in slabost, da sem po več dni bolna. [. . .] Pljučnico sem imela že tolikokrat, da so moja pljuča tako zabrazgotinjena, kakor od koga, ki je 40 let kadil – jaz pa nisem nikoli!«

Do kronične izpostavljenosti manjšim količinam strupene snovi, kar naj bi prav tako bil domnevni dejavnik pri MKO, lahko pride zunaj ali znotraj stavb. Pravzaprav je v zadnjih desetletjih naval bolezni, ki so se pojavile zaradi onesnaženosti zraka znotraj stavb, pripeljal do skovanke »sindrom nezdravih stavb«.

Sindrom nezdravih stavb

Sindrom nezdravih stavb se je pojavil v 1970-ih, ko so, da bi prihranili energijo, mnoge naravno zračene domove, šole in pisarne zamenjali z zračno neprepustnimi klimatiziranimi stavbami. Sestavni deli teh stavb oziroma njihovega pohištva so bili pogosto izolacija, obdelan les, hlapljiva lepila ter sintetične tkanine in preproge.

Mnogi od teh izdelkov, še zlasti ko so novi, sproščajo v recikliran zrak manjše količine potencialno škodljivih kemičnih snovi, na primer formaldehid. Preproge problem še povečajo s tem, ko vsrkajo različna čistila in topila ter jih nato dolgo časa sproščajo. »Hlapi različnih topil so najbolj razširjeni onesnaževalci zraka znotraj stavb,« piše v knjigi Chemical Exposures​—Low Levels and High Stakes. »Topila« pa »so med kemičnimi snovmi, ki so najpogosteje vpletena pri težavah bolnikov, občutljivih za kemične snovi«, še piše v knjigi.

Čeprav se zdi, da večina ljudi prenaša okolje znotraj takšnih stavb, pa se pri nekaterih pojavijo simptomi, od astme in drugih težav z dihali do glavobola in utrujenosti. Ti simptomi običajno izginejo, ko prizadeti zapusti takšno okolje. V nekaterih primerih pa »se lahko pri bolnikih razvije multipla kemična občutljivost«, piše v britanski zdravstveni reviji The Lancet. Toda zakaj nekateri zbolijo zaradi kemičnih snovi, drugi pa ne? To je pomembno vprašanje, ker so nekateri, za katere se zdi, da niso prizadeti, morda težko razumevajoči do tistih, ki zbolijo.

Vsakdo je drugačen

Dobro si je zapomniti, da se vsakdo med nami drugače odziva na različne agense, najsibodo to kemične snovi, mikrobi ali virusi. Na odzivanje med drugim vplivajo genetski ustroj, starost, spol, zdravstveno stanje, zdravila, ki jih morda jemljemo, prejšnje bolezni in dejavniki življenjskega sloga, kot je uživanje alkohola, tobaka ali drog.

Glede zdravil na primer vaša edinstvenost narekuje, »ali bo neko zdravilo delovalo in kakšni bodo njegovi morebitni stranski učinki«, piše v reviji New Scientist. Nekateri od teh stranskih učinkov so lahko resni, celo smrtni. Navadno beljakovine, ki se imenujejo encimi,  iz telesa odstranijo kemične snovi, ki so tujki, na primer kemične snovi v zdravilih in onesnaževalce, ki jih vsrkamo pri vsakdanjih dejavnostih. Toda če so ti »čistilni« encimi okvarjeni, morda zaradi dednosti, prejšnje poškodbe s strupenimi snovmi ali slabe prehrane, se lahko tuje kemične snovi nakopičijo do nevarne količine. *

MKO primerjajo s skupino krvnih motenj (povezanih z encimi), ki se imenujejo porfirije. Ljudje z določenimi vrstami porfirij reagirajo na kemične snovi, od izpušnih plinov do dišav, podobno kakor ljudje z MKO.

Prizadet je tudi um

Neka obolela ženska z MKO je za Prebudite se! povedala, da se zaradi nekaterih običajnih kemičnih snovi počuti, kakor bi bila omamljena z drogo. Dejala je: »Pojavijo se mi osebnostne spremembe – postanem jezna, vznemirjena, razdražljiva, boječa, utrujena. [. . .] Ti simptomi lahko trajajo od nekaj ur pa do več dni.« Po njih se počuti, kakor bi imela mačka, in zapada v spremenljivo močne depresije.

Ti učinki pa za ljudi z MKO niso neobičajni. Dr. Claudia Miller pravi, da »več kot ducat dežel poroča o psihičnih problemih po dobro preverjeni izpostavljenosti kemičnim snovem, naj gre za izpostavljenost insekticidom ali pa za [sindrom] nezdravih stavb. [. . .] Vemo, da so topilom izpostavljeni delavci v večji nevarnosti, da se jim pojavijo napadi panike in depresija. [. . .] Zato bi morali biti zelo pazljivi in si zapomniti, da so glede izpostavljenosti kemičnim snovem možgani morda najbolj občutljiv organski sistem v telesu.«

Čeprav lahko izpostavljenost kemičnim snovem vodi do psihičnih problemov, pa mnogi zdravniki menijo, da velja tudi obratno – psihični problemi lahko prispevajo k razvoju kemične občutljivosti. Prej omenjena dr. Millerjeva in dr. Nicholas Ashford, ki sta trdno prepričana, da so vzroki za MKO fizični, priznavata, da »psihosocialni dogodki, na primer smrt zakonskega tovariša ali razveza, lahko zadušijo delovanje imunskega sistema in morda pri nekaterih ljudeh povzročijo, da postanejo občutljivejši za kemične snovi že pri nižjih količinah. Seveda je odnos med psihičnimi in fiziološkimi sistemi zapleten.« Dr. Sherry Rogers, še ena, ki je prepričana, da so vzroki za MKO fizični, pravi, da »je človek zaradi stresa bolj kemično občutljiv«.

Ali lahko bolniki z MKO kako izboljšajo svoje zdravje ali vsaj omejijo simptome?

Pomoč za ljudi z MKO

Čeprav ni znanega zdravila proti MKO, mnogim obolelim uspe omejiti simptome, drugim pa celo zopet zaživeti kolikor toliko normalno. Kaj jim pri tem pomaga? Nekateri pravijo, da jim je koristilo to, da so poslušali zdravnikova priporočila, naj se, kolikor je mogoče, ogibajo kemičnih snovi, ob katerih se jim sprožijo simptomi. * Judy, ki ima MKO, je ugotovila, da njej to pomaga. Ko je prebolevala Epstein-Barrov virus, je bila doma preveč izpostavljena pesticidu in pozneje dobila MKO.

Kot mnogi z MKO tudi Judy reagira na veliko gospodinjskih kemičnih snovi. Tako vse pomiva in pere s čistim milom in sodo. Kot mehčalec tkanin se ji zdi nadvse učinkovit kis. V njeni garderobni omari in v spalnici je vse samo iz naravnih vlaken in tkanin. Njen mož  kemično očiščenih oblačil nima v njuni omari, tja jih da šele po tem, ko jih več tednov zrači v dobro prezračenem prostoru.

Seveda se v današnjem svetu oboleli za MKO morda ne bodo mogli ogniti vsakršnemu stiku s problematičnimi kemičnimi snovmi. V članku American Family Physician piše: »Glavna omejitev zaradi MKO je pogosto osamitev in umik, ko se bolnik skuša ogniti izpostavljenosti kemičnim snovem.« V članku je predlog, da bi morali bolniki pod zdravniškim nadzorom delati in se družiti z drugimi ter postopoma povečevati svojo aktivnost. Hkrati pa bi se morali truditi obvladovati napade panike in srčne palpitacije, tako da se učijo sprostitvenih metod in metod za nadzorovanje dihanja. Cilj je pomagati bolnikom, da se postopoma prilagajajo na izpostavljenost kemičnim snovem, ne pa da bi slednje iz svojega življenja povsem odpravili.

Nadaljnja pomembna terapija je dober nočni spanec. David, oboleli za MKO, ki sedaj skoraj nima simptomov, del svojega okrevanja pripiše temu, da spi v spalnici, v kateri se nadiha veliko svežega zraka. Tudi Ernest in  njegova žena Lorraine, ki imata oba MKO, sta ugotovila, da »dober nočni spanec precej pomaga pri spoprijemanju z neogibno izpostavljenostjo kemičnim snovem čez dan«.

Za ohranjanje oziroma obnavljanje dobrega zdravja pa je seveda vedno bistvena dobra prehrana. Pravzaprav jo hvalijo kot »edinstveno najpomembnejšo sestavino pri preprečevalni zdravstveni oskrbi«. Jasno je, da morajo za to, da si telo (vsaj kolikor je mogoče) obnovi zdravje, njegovi sistemi učinkovito delovati. Pomagajo lahko prehranski dodatki.

K dobremu zdravju pa pripomore tudi telovadba. Poleg tega takrat, ko se potite, svojemu telesu pomagate skozi kožo izločati strupene snovi. Pomembna sta tudi dobro duševno razpoloženje in smisel za humor, pa tudi to, da ste ljubljeni in drugim izkazujete ljubezen. Pravzaprav sta »ljubezen in smeh« zdravili, ki ju neka zdravnica predpiše vsem svojim bolnikom z MKO. Da, »srce veselo daje dobro zdravilo«. (Pregovori 17:22)

Toda za bolnike z MKO, ki ne prenašajo dišav, čistil, dezodorantov in drugih kemičnih snovi, s katerimi se pri vsakdanjih dejavnostih srečuje večina med nami, je lahko ljubeče, veselo medsebojno druženje kar precejšen problem. Kako ljudje z MKO shajajo v takšnih razmerah? In enako pomembno, kako jim lahko drugi pomagajo? O tem bo govoril naslednji članek.

[Podčrtne opombe]

[Okvir/slika na strani 7]

Ali potrebujete toliko kemičnih snovi?

Vsi mi bi morali paziti, da smo čim manj izpostavljeni potencialno strupenim kemičnim snovem. Sem sodijo tudi kemične snovi, ki jih imamo doma. V knjigi Chemical Exposures piše: »Zdi se, da so onesnaževalci zraka v notranjih prostorih med najmočnejšimi sprožitelji kemične preobčutljivosti. V notranjih prostorih prihaja do kompleksnih mešanic, ki vsebujejo majhne količine več sto različnih hlapljivih organskih kemičnih snovi.« *

Vprašajte se torej, ali morate res uporabljati toliko kemičnih snovi, kolikor jih, še zlasti pesticidov in izdelkov, ki vsebujejo hlapljiva topila. Ali ste poskusili z nestrupenimi alternativami? Če pa že morate uporabljati potencialno nevarno kemično snov, nikar ne pozabite ob tem upoštevati vseh potrebnih varnostnih ukrepov. Zagotovo jo tudi hranite na varnem mestu, zunaj dosega otrok, in kjer jim morebitni hlapi ne bodo škodovali. Ne pozabite, da lahko hlape oddajajo celo kemične snovi v nekaterih zaprtih zabojnikih.

»Kemično zavest« pa je treba imeti tudi glede tega, kaj si damo oziroma polijemo na kožo. Mnoge kemične snovi, tudi dišave, se skozi kožo vsrkajo v krvni obtok. Tako se določena zdravila vnaša s kožnimi obliži. Če se torej po koži polijete s kakšno strupeno kemično snovjo, »morate zdravljenje začeti tako, da si to kemično snov karseda hitro temeljito sperete s kože«, piše v knjigi Tired or Toxic?.

Mnogi, ki imajo multiplo kemično občutljivost, so občutljivi za dišave. Petindevetdeset odstotkov kemičnih snovi, ki jih uporabljajo pri dišavah, so sintetične spojine, pridobljene iz nafte. Uporabljajo aceton, kafro, benzaldehid, etanol, gama-terpinen in mnoge druge kemične sestavine. Objavili so že zdravstvena tveganja, povezana s temi snovmi – v Združenih državah, na primer, jih je objavila Agencija za varstvo okolja. Enako velja za kemične snovi, ki so v osvežilcih zraka. Ko so okoljski znanstveniki preučevali osvežilce zraka, piše v University of California at Berkeley Wellness Letter, so »jih preučevali kot onesnaževalce, ne pa izboljševalce zraka v notranjih prostorih«. Osvežilci zraka slabih dišav ne odpravijo, samo prikrijejo jih.

V knjigi Calculated Risks piše, da je »ena od najpomembnejših zamisli v toksikologiji [ta, da] so v nekaterih razmerah izpostavljenosti vse kemične snovi strupene«.

[Podčrtna opomba]