Od silovitega ognjenika do spokojnega otoka

 LADJA dela še zadnji obrat proti pristanišču grškega otoka Santorinija, pred nami pa se odpre osupljiv razgled. Visoka stena grozečih pečin se iz morja dviguje skoraj 300 metrov. Toge bele hiše čemijo nad prepadi. Svojevrstna oblika otoka, nobenih značilnih otoških plaž, strme pečine – zdi se, da vse to nakazuje na neki nenavaden dogodek. In tudi zgodil se je. Otok Santorini je preostala vzhodna polovica ognjenika, ki je izbruhnil, mi pa plujemo v vode, ki napolnjujejo njegov krater!

Nastanek otoka

V starem veku so otoku Santoriniju, danes mu pravijo tudi Santorin oziroma Thíra, rekli Strongili, kar pomeni »okrogel«. In bil je okrogel. Toda strokovnjaki pravijo, da je močan ognjeniški izbruh pred skoraj 3500 leti spremenil njegovo obliko. Očitno se je ob veliki eksploziji odtrgal vrh in sredi otoka je nastala široka odprta kaldera – nastala je globoka kotanja, v katero je vdrlo morje in jo napolnilo.

Nekateri vulkanologi pravijo, da je bilo pok eksplozije slišati v Evropo, Azijo in Afriko ter da je podiral zgradbe do 150 kilometrov proč. Predvidevajo, da je dušljiv pepel nekaj dni zagotovo zastiral sončno svetlobo po celotni sredozemski kotlini. Vsega skupaj 80 kvadratnih kilometrov otoka je izginilo v zrak ali padlo v morje. Vse, kar je bilo živega, je bilo uničeno.

Sčasoma so ostanke Strongilija poselili naseljenci s kopnega in otok preimenovali v Calliste, kar pomeni »najlepši«. Toda življenje na ognjeniku je bilo za prebivalce dobesedno tresoče. Med letoma 198 pr. n. š. in 1950 n. š. je ognjenik izbruhnil 14-krat. Leta 1956 pa je potres opustošil mnogo otoških hiš. »Tla so se tresla kakor žele,« pravi Kyra Eleni, starejša ženska, ki je preživela takšen uničujoč dogodek. »Pred dvoriščem moje hiše, ki je  bila postavljena nad pečino, je bila peščena pešpot. Nenadoma je zdrsnila v morje, tako da je moja hiša skoraj obvisela v zraku! Morali smo jo zapustiti in zgraditi novo na trdnejših tleh.«

Uničene vasi so hitro ponovno zgradili večinoma tujci. Danes Santorini gosti na tisoče obiskovalcev, ki se zgrinjajo tja vsako poletje. Blizu Santorinija je še manjši otok Thirasia in nenaseljeni otoček Aspronisi.

Poleg tega sta sredi Santorinijeve kaldere dva ognjeniška otočka – Néa Kaméni in Palaia Kaméni. Na teh nedavno nastalih otočkih je še vedno mogoče videti ognjeniško dejavnost, ko se ‚speči velikan‘ tu in tam zbudi in izpuhne stebriče dima. Celotna Santorinijeva oblika se nenehno spreminja, tako da je treba občasno popraviti zemljevid.

Živeti na robu

Na robu Santorinijeve kaldere ni pobočij, so le prepadi. Prepadno področje omogoča otočanom najpreprostejšo rešitev  gradnje hiš: v tla izkopljejo vodoraven predor, pozidajo odprtino in se vselijo. Da, večina domov na kalderi je vklesanih v skalo.

Pred vsakim takim domom je dvorišče oziroma balkon, ki gleda na kaldero. Dvorišče zgornje hiše je streha spodnji hiši. S teh balkonov lahko uživate v razkošnih sončnih zahodih ter škrlatnem soncu, ko počasi in veličastno izginja v morje. Na nekaterih dvoriščih imajo tudi majhno kuhinjo, kokošnjak ali dva ter lončke z dišečimi zelišči in cvetjem.

Za vasi v celoti pa je še posebej značilno to, da nimajo niti ene ravne vrste. Niti oboki niso simetrični. Iz te obilice nenačrtovanih vrst in zavojev so nastale najbolj nenavadne oblike, ki omehčajo podobo skupine zgradb, ta pa je na tako neravnem, robatem otoku presenetljiva.

Santorini je zelo sušen. Edina voda, ki je na razpolago, je zbrana deževnica. Hranijo jo v vodnih zbiralnikih. Toda vrhnja plast zemlje je rodovitna. Tako v omejeni notranjosti otoka pridelujejo različne pridelke.

Santorini je za turiste in domačine edinstven in veličasten spomenik lepoti našega planeta.

[Okvir na strani 18]

POVEZAVA Z ATLANTIDO

Mit, ki morda izvira iz Egipta, se je ohranil v klasičnih grških zapisih, potem pa se je pojavil v srednjeveški tradiciji arabskih geografov. Govori o eni od izginulih kopnin, o otoku oziroma mestu Atlantidi. Predvidevajo, da je Atlantida izginila v morje zaradi potresov in poplav. Nekateri arheologi namigujejo, da ima ta mit korenine v ognjeniški eksploziji Santorinija.

Tamkaj so se izkopavanja začela leta 1966/67. Odkrila so bogato kraljevo minojsko mesto, pokopano pod ognjeniškimi ruševinami. Ohranilo se je prav takšno, kakršno je bilo ob izbruhu ognjenika. Videti je, da so prebivalce spodbudila zgodnja opozorila in so pravočasno zapustili to področje. Nekaj raziskovalcev meni, da ti prebivalci niso bili pripravljeni priznati, da je bilo njihovo nekoč blesteče mesto uničeno, ter da se je iz tega rodila legenda o Atlantidi, mestu, ki naj bi še naprej uspešno živelo na dnu morja.

[Slika na strani 16]

Santorini

[Slika na strani 17]

Jehovove priče uživajo v oznanjevanju na Santoriniju

[Slika na strani 18]

Pogled na Egejsko morje s Santorinijevih teras