Čeprav sem gluha in slepa, sem našla varnost

PRIPOVEDUJE JANICE ADAMS

Od rojstva sem skoraj povsem gluha, vendar sem se naučila spoprijemati z okoliščinami v slišečem svetu. Šokiralo me je, ko so mi na kolidžu povedali, da bom oslepela. Tamkajšnji dobronamerni svetovalec mi je dal članek o življenju brez vida in sluha. Takoj sem zasledila misel, da so tisti, ki so gluhi in slepi, najbolj osamljeni ljudje na svetu. Planila sem v jok.

RODILA sem se 11. julija 1954 v Des Moinesu v ameriški zvezni državi Iowa. Bila sem edini otrok Dale in Phyllisa Den Hartoga. Starša nista vedela, da sta nosilca genetske bolezni, imenovane Usherjev sindrom, za katerega je značilna prirojena gluhota in postopna izguba vida.

Starša sprva nista opazila, da bi bilo z menoj kaj narobe. Morda zato, ker sem še nekoliko slišala nizke frekvence in sem se včasih odzvala na zvoke. Toda ko nisem začela govoriti, sta vedela, da je z menoj nekaj resno narobe. Ko sem bila stara približno tri leta, mi je zdravnik navsezadnje diagnosticiral gluhoto.

Novica je starša strla, vendar sta bila odločena, da bom dobivala najboljšo mogočo izobrazbo. Vpisala sta me v odlično malo šolo za naglušne otroke. Toda ker sem bila skoraj gluha, sem bila popolnoma neuspešna. Razočaranje sem včasih kazala tako, da sem udarjala z glavo ob steno.

Poslana v posebno šolo

Starša sta me vpisala v Centralni zavod za gluhe (CZG) v St. Louisu v Missouriju. Cena je bila visoka in bilo jima je zelo hudo, ko sta me pri mojih petih letih poslala stran, a sta menila, da je to najboljše upanje za uspešno, srečno življenje. Takrat s starši res nisem mogla komunicirati.

Gledala sem mamo, kako mi v kovček zlaga oblačila. Potovanje z avtomobilom se mi je zdelo neskončno dolgo. Spomnim se, da sem v CZG-ju videla druge deklice, ki niso imele mame, in sem razmišljala: ‚O, meni ne bo treba ostati tukaj, ker imam mamico in očka.‘ Ko sta morala starša oditi, sta mi skušala razložiti, da se bosta čez nekaj mesecev vrnila. Jokala sem in jokala ter se ju čvrsto oklepala, a me je vzgojiteljica na silo potegnila stran, da sta lahko odšla.

Počutila sem se zapuščeno. Prvo noč v šoli sem ostala sama z drugimi deklicami. Skušala sem potolažiti deklico, ki je jokala. Pretvarjala sem se, da ji govorim, čeprav takrat nisem mogla res govoriti. Vzgojiteljica me je oštela ter med naju postavila pregrado, da nisva mogli niti poskusiti komunicirati. Pregrada je potem tam ostala. Osamljenost me je uničevala.

 Malo po malo sem ugotovila, da smo vse me tam zato, ker ne slišimo. Razmišljala sem, da me imata starša morda navsezadnje rada in da sem sama kriva, ker mi v mali šoli ni šlo. Odločila sem se, da bom tokrat uspela in se nekega dne vrnila k družini.

Šolanje v CZG-ju je bilo izvrstno. Nismo sicer smeli uporabljati znakovnega jezika, a so nas veliko posamično učili branja z ustnic in govora. Poudarek je bil tudi na vseh predmetih, ki so jih imeli v rednih šolah. Prepričana sem, da je tako imenovani strogo oralni pristop oziroma metoda pri mnogih gluhih otrocih neuspešna, toda pri meni je delovala in bila sem zelo srečna. S slušnimi pripomočki sem se naučila, kako razumeti premikanje ustnic in pridušen govor drugih. Večina slišečih ljudi je začela dojemati mojo izboljšano, a še nepopolno govorico. Starša in šola so bili izjemno zadovoljni z mojim uspehom. Še vedno pa sem hrepenela po tem, da bi se vrnila domov.

Vsakokrat sem med poletnimi počitnicami prosila starša, naj mi dovolita ostati doma, da bi lahko hodila v šolo v Iowo, a tam še vedno niso imeli prilagojenega programa. Ko sem se vrnila v šolo, mi je mati vsak dan poslala pismo in dala vanj žvečilni gumi. Kako sem čuvala te žvečilne zaradi ljubezni, ki so mi jo predstavljali! Vsakega sem raje shranila, kakor da bi ga žvečila, še posebej pa so mi veliko pomenili, kadar sem bila potrta.

Spet doma, a se pojavijo težave

Ko sem bila stara deset let, sta me starša končno pripeljala domov. Bila sem presrečna. S svojo družino sem se počutila tako varno! Vpisala sem se v posebno šolo za otroke z izgubo sluha v Des Moinesu. Sčasoma so me preusmerili v redni pouk, ker sem precej dobro odčitavala z ustnic in se naučila razumljivo govoriti. Toda v novih okoliščinah so se pojavili tudi mnogi izzivi.

V domu CZG-ja sem občutila, da me gluhi vrstniki sprejemajo. Zdaj pa, ko sem morala komunicirati z več kot enim človekom naenkrat, moje sposobnosti odčitavanja niso zadostovale, da bi lahko spremljala hitro komunikacijo. Tako sem ostajala brez družbe. Zelo sem si želela, da bi me sprejeli!

To me je privedlo do tega, da sem iskala odobravanje najstniških fantov, zaradi česar sem se znašla v kompromisnih okoliščinah. Nisem vedela, kako fante zavrniti. Pri 14-ih letih so me posilili, a tega nisem povedala nikomur. Starša sta bila vedno skrbna in ljubeča, jaz pa sem se počutila osamljeno in nemočno.

S slušnimi pripomočki sem lahko nekako uživala v glasbi, vendar pa je bila moja izbira glasbe sporna. Poslušala sem glasen acid rock. Začela sem tudi redno uživati marihuano in se vse bolj umikati. Še vedno zelo obžalujem, ko se ozrem na to, kaj sem počela v teh nemirnih letih, in na bolečino, ki sem jo takrat zadala družini in sebi.

Trud, da bi si izboljšala življenje

V tem obdobju sem bila željna učenja in ustvarjalnosti. Veliko sem brala, slikala, šivala in vezla. Od življenja sem hotela več kakor to, kar je čakalo moje prijatelje, ki so se popolnoma zapletli v drogo. Zato sem se vpisala v redni kolidž blizu doma, da bi se poglobila v umetnost. Približno takrat sem se odločila, da se bom naučila znakovni jezik, ker me je izoliranost iz družbe uničevala.

Navsezadnje sem se premestila v Narodni tehniški zavod za gluhe v Rochesterju v New Yorku in za glavni predmet izbrala keramično umetnost. Vid se mi je vse bolj slabšal, kar pa si nekako nisem hotela priznati, toda občutila sem, da gre življenje v pravo smer. Takrat me je svetovalec na kolidžu postavil pred dejstvo, ko mi je dejal, da bom kmalu oslepela.

 Ustanova ni bila opremljena za moje potrebe in morala sem jo zapustiti. Kaj bom sedaj? Bila sem žalostna, ker je kazalo, da bom kmalu oslepela, a sem bila odločena poiskati pot, da bi živela samostojno in da ne bi končala tako, kakor je bilo opisano v članku, ki mi ga je dal svetovalec, kot ‚ena najbolj osamljenih ljudi na svetu‘. Vrnila sem se domov v Iowo, da bi se naučila Braillove pisave in rokovanja s palico.

Selitev v Washington (D.C.)

Na Gallaudetovi univerzi v Washingtonu (D.C.), edinem kolidžu na svetu za vsestransko izobraževanje gluhih, je bilo posebej poskrbljeno tudi za gluho-slepe študente. Premestila sem se tja in leta 1979 diplomirala z odliko. Ker sem na univerzi uspela, sem se spet počutila dobro.

Toda še vedno sem imela občutek, da sem izločena iz družbe vrstnikov. Oropana sem bila vida in ravno pravočasno sem se naučila znakovnega jezika, da sem začela dobivati občutek pripadnosti skupini, skupnosti gluhih. Uporabljam enak znakovni jezik kakor drugi gluhi. Toda ker sem morala dati svoje roke na njihove, da sem jih lahko razumela, je bilo nekaterim gluhim nerodno in so se me ogibali. Začela sem razmišljati, ali me bo katera skupina ljudi sploh kdaj resnično sprejela.

Iskanje prave religije

Religija mi med odraščanjem ni bila v tolažbo. Na kolidžu sem celo obiskovala tečaj religije, a na mnoga vprašanja nikoli nisem dobila odgovorov. Po diplomi sem jih še naprej iskala. Bila sem nesrečna zaradi odnosov z drugimi, zato sem začela moliti k Bogu za njegovo vodstvo.

Leta 1981 sem se ponovno preselila na Gallaudetovo univerzo. Želela sem magistrirati iz rehabilitacijskega svetovanja. Še naprej sem molila za pomoč, da bi našla pravo cerkev. Več ljudi se je ponudilo, da bi me odpeljali v svojo cerkev, a tega zaradi takšnega in drugačnega razloga niso speljali do konca. Potem pa sem spoznala Billa, ki je lahko normalno slišal in je bil prav tako na visoki šoli za podiplomski študij. Precej po naključju je odkril, da se tudi jaz zanimam za Biblijo in mi dejal, da se od Jehovovih prič nauči veliko neverjetnih reči.

Moj prvi vtis je bil, da so Jehovove priče nekakšen judovski kult. Takšno mnenje je bilo razširjeno med mnogimi gluhimi. Bill mi je zatrdil, da niso judovski kult, in dejal, da se je z njimi najbolje seznaniti tako, da se obišče enega od njihovih shodov. Res nisem hotela iti, a sem se spomnila svoje molitve. Nerada sem privolila, pod pogojem, da sedeva v zadnjo vrsto, tako da bi lahko ušla, če bi kakor koli pritiskali name.

Počutila sem se kot doma

Ko sva se peljala na shod, sem bila zelo nervozna. Oba sva bila oblečena v kavbojke in flanelasto srajco. Bila sem vesela, da sva prispela bolj pozno, ker nama tako pred shodom ni bilo treba z nikomer komunicirati. Bill mi je podrobno raztolmačil vse, ker nisem mogla ne videti ne slišati. Čeprav nisem povsem razumela, o čem je bil govor, je name naredilo vtis dvoje: govornik je pogosto uporabljal Biblijo in otroci, ki so sedeli poleg staršev, so na shodu dejavno sodelovali. Po shodu nihče še zdaleč ni pritiskal name, temveč so naju prisrčno pozdravili kljub najinim  oblačilom in drugačnemu rasnemu okolju, iz katerega sva izhajala.

Bila sva edina belca v kraljestveni dvorani. Nisem se zavedala svojega predsodka do temnopoltih – sprva sem se namreč tam počutila neprijetno. Toda sporočilo biblijske resnice me je preveč vleklo, da bi me pri tem ustavilo neprijetno počutje. Začela sva redno obiskovati shode. Še večji izziv pa mi je bil, ker v občini ni bilo gluhih. Ko sva torej slišala za drugo občino, v katero je prihajalo nekaj gluhih, sva začela hoditi tja. V tej občini sva bila spet edina belca. Toda počutila sva se kot doma.

Sprejela sva ponujeni biblijski pouk. Končno sem dobivala odgovore na svoja vprašanja. Odgovorov nisem vedno takoj razumela, a so bili svetopisemski. Z več raziskovanja in razmišljanja sem navsezadnje razumela biblijsko resnico. Prvič v svojem življenju sem se počutila blizu pravemu Bogu Jehovu. Sočasno sva postala z Billom tesna prijatelja. Vedela sem, da me ima rad, a sem bila vseeno presenečena, ko me je vprašal, ali bi se z njim poročila. Srečna sem dejala, da. Bill se je krstil kmalu po najini poroki, jaz pa nekaj mesecev kasneje, 26. februarja 1983.

Našla sem varnost, ki sem jo iskala

Sprva sem se bala, da bom osamljena, ker sta bila v naši občini le še dva gluha in nista bila spretna pri komuniciranju z nekom, ki je gluh in slep. Lahko rečem, da je bila naša občina ljubeča in topla, vendar sprva nisem mogla z nikomer neposredno komunicirati. To me je žalostilo. Velikokrat sem bila malodušna in osamljena. Vendar me je kakšno prijazno dejanje duhovnega brata ali sestre ganilo in mi vrnilo dobro voljo. Tudi Bill me je spodbujal, naj vztrajam v strežbi in molim k Jehovu, da bi prišlo v družbo občine več gluhih ljudi.

Odločila sem se, da si priskrbim psa vodnika, tako da bi lahko bila bolj neodvisna. Pes mi je tudi pomagal pregnati občutek osamljenosti. Ko je bil Bill v službi, sem lahko šla peš v kraljestveno dvorano in se pridružila skupini, ki se je sestala, da bi odšla v krščansko strežbo. Z leti sem imela štiri pse vodnike in vsak je bil kakor družinski član.

Pes vodnik mi je bil sicer v pomoč, a sem hrepenela po tem, da bi imela več stika z ljudmi. Sčasoma je Jehova blagoslovil naš trud, da bi se tudi gluhi začeli zanimati za preučevanje Biblije. Zanimanje je tako zelo naraslo, da so v Washingtonu (D.C.) ustanovili občino znakovnega jezika. Končno sem lahko komunicirala z vsemi člani občine!

Bill se je usposobil za starešina in postavili so ga za predsedujočega nadzornika v občini znakovnega jezika. V veliko zadovoljstvo mi je bilo voditi biblijske pouke z drugimi gluhimi ter gluho-slepimi ljudmi. Kar nekaj jih zdaj zvesto služi Jehovu. Poleg tega sem mnogo slišečih sester poučevala znakovni jezik, tako da so lahko bolj učinkovito oznanjevale gluhim.

Čas preizkušenj

Leta 1992 me je premagala hujša depresija. Povezana je bila z zlorabo, ki sem jo doživela v mladosti. Nekaj let sem komaj kaj dala od sebe. Počutila sem se prikrajšano, pa ne zaradi gluhote ali slepote, temveč zaradi velikega čustvenega nemira. Mnogokrat sem mislila, da ne bom prenesla shoda ali strežbe, in rotila Jehova, naj mi da moči, da bi ohranila značajnost. Zato sem redko kdaj manjkala na shodu in sem bila v teh temačnih letih vedno tudi dejavna oznanjevalka. (Matevž 6:33)

Leta 1994 sva se preselila v Vancouver v Britansko Kolumbijo v Kanadi, da bi tam pomagala ustanoviti še eno občino znakovnega jezika. Selitev ni bila lahka. Za seboj sem pustila znano mesto in mnogo dragih prijateljev. Čeprav še nisem premagala depresije in tesnobe, je bila radost spremljati nastajanje  nove občine v Vancouverju vredna vsake žrtve. V najini novi občini sem dobila dragocene prijatelje, tako da sem se spet počutila kot doma.

Blagoslovi našega ljubečega očeta

Leta 1999 smo jaz, mož in dve drugi Priči za šest tednov obiskali Haiti, da bi tam pomagali oznanjevati gluhim. Sodelovali smo s tamkajšnjim podružničnim uradom Jehovovih prič, učili člane občine znakovni jezik in oznanjevali z njimi na relativno nedotaknjenem področju gluhih. V nekaj tednih smo začeli z zainteresiranimi gluhimi več kot 30 biblijskih poukov! Domov sem se vrnila z obnovljeno duhovno močjo in septembra 1999 začela polnočasno oznanjevati, pionirati. S pomočjo Jehova, mojega dragega moža in občine, ki rada pomaga, me napadi depresije ne oropajo radosti.

Z leti sem okusila, kako milosrčen je Jehova. (Jakob 5:11) Skrbi za vse svoje ljudstvo, še posebej za tiste s posebnimi potrebami. Po njegovi organizaciji sem lahko dobila New World Translation of the Holy Scriptures (Novi svet prevod Svetega pisma) in še mnoge druge pripomočke za preučevanje Biblije v Braillovi pisavi. Uživam v zborovanjih in zborih v znakovnem jeziku. Občina me ljubeče podpira s tipnim tolmačenjem, ko mi kretajo v roko, tako da povsem sodelujem v vseh shodih. Kljub dvojni invalidnosti sem med Jehovovim ljudstvom našla varnost. Ne gre le za sprejemanje, temveč lahko tudi dajem in to mi je v veliko veselje. (Dejanja 20:35)

Veselim se, ko bom v Jehovovem novem svetu spet slišala in videla. Medtem pa nisem ena najbolj osamljenih ljudi na svetu, temveč imam svetovno družino milijonov duhovnih bratov in sester. Vse to pa zaradi Jehova, ki je obljubil, da me nikakor ne bo pustil same ali me zapustil. Da, kljub vsem izzivom lahko rečem: »Jehova mi je pomočnik, ne bom se bal[a].« (Hebrejcem 13:5, 6)

[Slika na strani 23]

Kretanje v roko

[Slika na strani 23]

Z možem Billom danes