Ali je rešitev del problema?

»Zapornike ponižati in jim vzeti moralo je najslabši način, kako jih pripraviti na svet zunaj zapora.« (UVODNIK V THE ATLANTA CONSTITUTION)

V ZAPORIH se mnogokrat ljudi samo pridrži – in še to le začasno. Ali je zapornik, ko je izpuščen, res plačal za svoj zločin? * Kako pa je z žrtvami oziroma njihovimi ljubljenimi? »Moj  otrok je bil umorjen,« je z žalostjo povedala Rita, ko so obsojenega morilca njenega 16-letnega sina izpustili na prostost po prestajanju samo triletne kazni. »Prosim, ustavite se za trenutek. Razmislite. Ali si vsaj nekoliko predstavljate, kaj to pomeni?« Kot kaže njen primer, huda žalost pogosto ostaja še dolgo po tem, ko sodišče konča svoje delo in primer ni več med najpomembnejšimi novicami.

Zaradi tega pa niso zaskrbljeni le tisti, ki jih je v življenju prizadel kriminal, temveč tudi vsi drugi. Navsezadnje, naj so izpuščeni zaporniki zaradi svoje izkušnje za zapahi prevzgojeni ali pa le še bolj utrjeni, vse to neposredno vpliva na vaš duševni mir, morda pa tudi na vašo varnost.

Šola za kriminalce

Zaporni sistem vedno ne zaduši kaznivega vedenja. »Ko se denar namenja za gradnjo dodatne zaporniške celice, namesto za to, da bi si zapornik zgradil boljšo predstavo o sebi, to pogosto vodi v še več – in hujših – kaznivih dejanj,« piše Jill Smolowe v reviji Time. Peter *, ki je za zapahi prebil 14 let, bi temu pritrdil. »Večina mojih sozapornikov je začela s prekrški, nato so napredovali na premoženjska kazniva dejanja in na koncu diplomirali z resnimi kaznivimi dejanji zoper soljudi,« pravi. »Zanje so zapori kot poklicna šola. Ven pridejo hujši.«

Zapori sicer lahko kriminalce za nekaj časa umaknejo z ulic, toda zdi se, da malo, če sploh kaj, dolgoročno odvrnejo od kriminala. Fantje iz mestnih središč pogosto gledajo na prestajanje zaporne kazni kot na obred ob sprejemu med odrasle moške. Zelo pogosto na koncu postanejo zakrknjeni storilci kaznivih dejanj. »Zapor vas niti najmanj ne prevzgoji,« pravi Larry, ki je bil večidel svojega življenja izmenoma zaprt pa zopet na prostosti. »Ti fantje pridejo ven in vedno znova počnejo isto.«

Ta ‚vrtljiva vrata‘ morda pojasnijo izsledke neke raziskave v Združenih državah, po kateri 50 odstotkov vseh resnih kaznivih dejanj zagreši okrog 5 odstotkov kriminalcev. »Kadar zaporniki svojega časa nimajo kako ustvarjalno porabiti,« piše v reviji Time, »pogosto ure zapolnijo s kopičenjem zamere, da ne omenjamo cele zbirke kriminalnih ukan, ki [. . .] jih bodo odnesli s seboj na ulice.«

Takšne razmere pa niso značilne samo za Združene države. John Vatis, zdravnik v vojaškem zaporu v Grčiji, pravi: »Naši zapori so postali zelo dobri v tem, da ljudi naredijo nevarne, nasilne in zlobne. Večina zapornikov ob izpustitvi hoče ‚obračunati‘ z družbo.«

Družbena cena

Kriza v zvezi z zapori sega tudi v vašo denarnico. Ocenili so, da na primer v Združenih državah vsak zapornik letno stane davkoplačevalce okrog 21.000 USD. Zaporniki, starejši od 60 let, pa lahko stanejo trikrat  toliko. V mnogih državah javnost vse manj zaupa v kazenski sistem še iz drugih razlogov. Zaskrbljeni so zaradi prezgodaj izpuščenih kriminalcev, pa tudi tistih storilcev, ki se lahko povsem ognejo zaporni kazni zaradi kakšne pravne formalnosti, ki jo odkrije iznajdljiv odvetnik. Navadno se žrtve ne čutijo dovolj zaščitene pred nadaljnjimi kršitvami in imajo kaj malo besede pri pravnem postopku.

Javnost vse bolj zaskrbljena

Zaupanje javnosti v zaporni sistem se ne krepi z nečloveškimi razmerami, katerim so izpostavljeni zaporniki, kot je opisano v spremnem okvirju. Zaporniki, s katerimi se med prestajanjem kazni nepravično ravna, so težko kandidati za prevzgojo. Poleg tega je več skupin za človekove pravice zaskrbljenih zaradi nesorazmernega števila pripadnikov manjšin, ki so v zaporu. Sprašujejo, ali je to naključje ali pa posledica rasne diskriminacije.

Associated Press je v poročilu leta 1998 usmeril pozornost na mučno stanje nekdanjih zapornikov iz holmesburškega zapora v Pensilvaniji (ZDA). Ti so zahtevali odškodnino, ker so na njih med prestajanjem zaporne kazni baje delali kemične poskuse. In kako je s ponovnim uvajanjem vrste priklenjenih zapornikov v Združenih državah? Amnesty International poroča: »Delo v taki vrsti traja od 10 do 12 ur, pogosto na vročem soncu, z zelo kratkimi odmori za pitje vode in eno uro za kosilo. [. . .] Edino stranišče, ki je na razpolago vrsti priklenjenih zapornikov, je prenosljiva nočna posoda za začasno premično steno. Ko jo uporabljajo, ostanejo priklenjeni skupaj. Kadar nočna posoda ni dosegljiva, so zaporniki prisiljeni pred drugimi javno počepniti na tla.« Seveda v vseh zaporih ni tako. Kakor koli že, nečloveško ravnanje razčloveči zapornike, pa tudi tiste, ki takšne kazni odmerjajo.

Ali je to v korist skupnosti?

Seveda se večina vseh skupnosti počuti varnejše, ko so nevarni kriminalci za zapahi. Druge skupnosti pa imajo zapore rade iz drugačnih razlogov. Ko so neki zapor v avstralskem mestecu Cooma hoteli zapreti, so ljudje protestirali. Zakaj? Ker je zapor dajal zaposlitev skupnosti, ki je bila v gospodarskih težavah.

Zadnje čase nekatere vlade zaradi varčevanja prodajajo svoje zapore zasebnim podjetjem. Žal je več zapornikov in daljše zaporne kazni dobro za posel. Tako se lahko začne pravico mešati s komercializmom.

Po vsem tem temeljno vprašanje ostaja: Ali zapori kriminalce prevzgojijo? Čeprav je odgovor pogosto negativen, vas bo morda presenetilo izvedeti, da se je nekaterim zapornikom pomagalo, da so se spremenili. Poglejmo si, kako.

[Podčrtni opombi]

[Okvir/slika na straneh 6, 7]

 Kratek pogled za zapahe

PRENATRPANOST: Zapori v Britaniji so hudo prenatrpani, kar pa ni nič čudnega! Ta država ima namreč drugo najvišje število zapornikov na prebivalca v vsej zahodni Evropi, in sicer 125 zapornikov na vsakih 100.000 prebivalcev. Največji zapor v São Paulu v Braziliji je bil zgrajen za 500 zapornikov. V njem pa jih je zdaj 6000. V Rusiji jih je v celicah, v katerih naj bi bilo po 28 zapornikov, od 90 do 110. Problem je res mučen, saj morajo zaporniki spati v izmenah. V neki azijski državi pa je bilo 13 oziroma 14 zapornikov natlačenih v celici, veliki 3 kvadratne metre. Medtem so uslužbenci v Zahodni Avstraliji problem pomanjkanja prostora reševali tako, da so zapornike namestili v zabojnike za prevažanje blaga.

NASILJE: Nemška revija Der Spiegel poroča, da v nemških zaporih surovi zaporniki druge ubijajo in mučijo, in to zaradi »vojne tekmujočih klik za nezakonite posle z alkoholom in narkotiki, spolnostjo in oderuštvom«. Etnične napetosti pogosto razpihujejo plamene zaporniškega nasilja. »Tu so obsojenci 72 narodnosti,« piše Der Spiegel. »Trenja in spori, ki vodijo v nasilje, so neogibni.« Uslužbenci v nekem južnoameriškem zaporu so dejali, da je bilo vsak mesec umorjenih povprečno 12 zapornikov. Zaporniki pa so rekli, da je število dvakrat tolikšno, je poročal londonski Financial Times.

SPOLNA ZLORABA: The New York Times v članku »Hud problem posiljevanja za zapahi« navaja, da je po neki previdni oceni v Združenih državah »vsako leto za zapahi spolno napadenih več kot 290.000 moških«. Poročilo nadaljuje: »Strašne izkušnje spolnega nasilja se navadno ne doživi le enkrat, pogosto postane vsakodnevni napad.« Po ocenah neke organizacije je v zaporih v ZDA vsak dan okrog 60.000 neželenih spolnih dejanj.

ZDRAVJE IN HIGIENA: Širjenje spolno prenosljivih bolezni med zaporniki je dobro dokumentirano. Tuberkuloza med zaporniki v Rusiji in nekaterih afriških državah je pritegnila pozornost občil z vsega sveta, pa tudi zanemarjanje v zvezi z zdravstveno oskrbo, higieno in prehrano v mnogo zaporih po svetu.

[Slika]

Prenatrpan zapor v São Paulu (Brazilija)

[Vir slike]

AP Photo/Dario Lopez-Mills

[Slika na straneh 4, 5]

Strogo varovani zapor La Santé v Parizu (Francija)

[Vir slike]

AP Photo/Francois Mori

[Slika na strani 6]

Ženske v zaporu v Managui (Nikaragva)

[Vir slike]

AP Photo/Javier Galeano