Metulji, rastline in mravlje – življenjsko pomembna zveza

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ NIZOZEMSKE

NEŽNI metulji, močvirski modrini, v zahodni Evropi vedo, da je julija čas za ustvarjanje naslednje generacije. Da bi to dosegli, pa ti metulji potrebujejo več od para. Potrebujejo še pomoč cvetočega močvirskega svišča in lačnih rdečih mravelj. Zakaj? Kakšno vlogo imajo rastline in mravlje v življenjskem ciklu teh metuljev?

Pravšnji kraj za opazovanje tega zanimivega trostranega odnosa je v Dwingelderveldskem narodnem parku v severnem delu Nizozemske. V tem parku se zadržuje veliko teh modrinov. Spomladi in poleti se dwingelderveldska goličava spremeni v pisano preprogo mnogih cvetočih rastlin, med katerimi so tudi moder močvirski svišč, rožnata atlantska zvonasta resa in rumena močvirska lilija. Modrine še posebej  pritegnejo nežni cvetovi zvonaste rese in šopasto cvetje modrega močvirskega svišča, vendar zaradi dveh različnih razlogov. Cvetoča zvonasta resa je zaradi svojega nektarja priljubljen prehranjevalski postanek, močvirski svišč pa je potencialno skladišče. In kaj metulji tam shranjujejo?

Preživitveni načrt

Samica metulja po paritvi poišče močvirski svišč, ki je višji od okolnega rastlinja. Sede na cvet in odloži nekaj belih jajčec. Štiri do deset dni kasneje se iz jajčec izleže od dve do šest drobnih gosenic, ki začnejo življenje tako, da se zakopljejo v zalogo hrane. Po dveh do treh tednih nenehnega žvečenja se gosenice spustijo na tla.

Zanimivo je, da gosenica običajno počaka do večera in se šele nato spusti. To je pomembno, ker zvečer dve vrsti rdečih mravelj, ki prav tako živita v narodnem parku, zapustita svoje gnezdo, da bi si poiskali hrano. Gosenica pristane prav na poti teh mravelj, ki iščejo hrano. Čeprav je goseničin spust videti samomorilski, je pravzaprav del preživitvenega načrta. Kaj se torej zgodi potem?

Nekaj rdečih mravelj kmalu trči ob goseničjo oviro. Gosenico hitro odvlečejo v svoje gnezdo. Ko je gosenica enkrat v mravljišču, z njo ravnajo kakor s častnim gostom. Vso jesen, zimo in pomlad preživi varno in udobno v jej-kar-želiš okolju. Resda ima gosenica na izbiro omejen jedilnik, po kakšno ličinko mravelj, glavni obrok pa ji je hrana, ki jo izbljujejo mravlje delavke. Vendar pa tudi mravlje dobijo svoj del kupčije. Redno molzejo gosenico, da dobijo želeno medeno roso, ki jo gosenica proizvaja. Tudi ko preide gosenica na stopnjo bube, še naprej oskrbuje mravlje z medeno roso, pa tudi z drugimi izločki, ki jih mravlje  željno jedo. Vendar se takrat že zelo hitro približuje konec temu sožitju.

Od gosta do vsiljivca

Na stopnji bube se začne gosenica preobražati v metulja. Ko je preobrazba končana, se buba razpre in iz nje se izvije metulj. Vredno je omeniti, da se to običajno zgodi zgodaj zjutraj. Zakaj? Zato ker mravlje zjutraj niso preveč aktivne in v nasprotju s časom, ko se je gosenica spustila z rastline na tla, je tokrat zanjo najboljše, da se ogne privabljanju gostiteljev.

Mravlje navsezadnje le pridejo, da bi pomolzle bubo, in v svojem gnezdu šokirane odkrijejo tuje krilato bitje. Vsiljivca nemudoma napadejo. Metulj-nekoč-buba pohiti k izhodu, da bi rešil svoja krila in življenje. Zunaj gnezda se metulj povzpne na vejo in mravlje ga nehajo preganjati.

Na varni višini zdaj razprostre krila, da se mu osušijo. Nato, po skoraj enem letu življenja, pride veliki trenutek in metulj prvič zamahne s krili. Tamle je – leti nad goličavo! V nekaj dneh se bo sparil in kmalu se bo začelo njegovo iskanje visokega modrega močvirskega svišča. Navsezadnje je čas, da se začnejo priprave za naslednjo generacijo.

[Okvir na strani 18]

Ogroženi metulji

Življenjsko okolje metulja modrina je goličava. Takšno okolje je na področjih zahodne Evrope nastalo pred mnogimi stoletji, ko je človek izsekal pragozdove. V preteklosti se je škrlatno cvetoče resje razprostiralo, do koder je segal pogled, in prekrivalo velike dele Belgije, Nemčije in Nizozemske, danes pa so od njega ostale le raztresene zaplate. Zato modrin hitro izgublja boj za preživetje. V preteklih desetih letih je izginil s 57 od svojih 136 znanih naravnih okolij v Nizozemski. Pravzaprav je njegovo preživetje tako ogroženo, da so ga dodali evropskemu seznamu ogroženih metuljev, dokumentu, ki ga je sestavil Svét Evrope in na katerem so imena ogroženih vrst metuljev.

Da bi Dwingelderveldski narodni park ostal varno zavetišče modrina, se zdaj skrbniki parka trudijo ohranjati goličavo z enakimi kmetijskimi metodami, ki so jih uporabljali kmetovalci pred stoletji. Pastirji hodijo po njej s čredami ovac, kakor so že v preteklosti, živina pa se pase na poljih, prekritih z žilavo travo. Medtem ko se ovce in goved pasejo, čistijo mesta, kjer se lahko razraščajo jesenska vresa, zvonasta resa in druge rastline. (Trenutno v parku raste kakih 580 vrst rastlin.) V odgovor tudi modrini v Dwingelderveldu prispevajo svoje – njihovo število raste. Pravzaprav ta največji in najbolj pomembni goličavski park v Evropi zelo rad sprejme metulje na splošno, tako da je tukaj mogoče videti 60 odstotkov vseh vrst metuljev, ki živijo v Nizozemski.

[Slike na strani 16]

Metulj obišče modri močvirski svišč in na njem odloži jajčeca

[Slika na strani 17]

Rdeče mravlje skrbijo za bube

[Vir slike]

Mravlje na 16. in 17. strani: Pictures by David Nash; www.zi.ku.dk/personal/drnash/atta/

[Slika na strani 17]

Rožnata atlantska zvonasta resa

[Slika na strani 17]

Rumena močvirska lilija

[Slika na strani 18]

Ovce in krave pomagajo obnoviti metuljev življenjski prostor