Božje ime mi je spremenilo življenje!

PRIPOVEDUJE SANDY YAZZIE TSOSIE

NA VRATA so potrkali mormoni, jaz in sestrice pa smo se pod posteljo hihitale in dregale ter se skušale skriti. * Navsezadnje sem le odprla in obiskovalcem grobo rekla, da smo tradicionalni Navahi in da se ne želimo z njimi pogovarjati o nobeni religiji belcev.

Starša sta šla nakupovat potrebščine. Morala bi se vrniti do sončnega zahoda. Ob vrnitvi sta izvedela, da sem bila groba z mormoni. Ljubeznivo sta me opomnila, da nikoli več ne smem z nikomer tako nespoštljivo ravnati. Učila sta nas, da moramo biti do ljudi spoštljive in prijazne. Spomnim se, kako smo nekega dne nepričakovano dobili obisk. Starša sta zunaj kuhala obed. Obiskovalca sta prijazno povabila, naj jé prvi in šele nato smo jedli mi.

Življenje v rezervatu

Živeli smo v Howell Mesi v Arizoni, štirinajst kilometrov severozahodno od indijanskega rezervata Hopijev, daleč od natrpanih mest. To je na jugozahodu Združenih držav, kjer je puščavska pokrajina še posebej slikovita s svojimi izstopajočimi, nenavadno oblikovanimi tvorbami iz rdečega peščenjaka. Veliko je meset – visokih planot s strmimi stenami. S teh smo lahko opazovali pašo ovac osem kilometrov daleč. Kako sem imela rada spokojnost te dežele, moje domovine!

V srednji šoli sem se zelo zbližala z bratranci in sestričnami, ki so podpirali Ameriško indijansko gibanje (AIM). * Bila sem zelo ponosna, da sem ameriška domačinka in da sem nasprotovala belcem zaradi njihovega desetletja trajajočega zatiranja, ki ga je po mojem prepričanju povzročil Urad za indijanske zadeve (BIA). Svojega sovraštva nisem kazala javno, kakor so to delali moji bratranci in sestrične. Skrivala sem ga v srcu, kar me je privedlo do tega, da sem sovražila vsakogar, kdor je imel Biblijo.

Utemeljevala sem, da nam belci zaradi Biblije lahko jemljejo deželo in pravice ter svobodo izvajanja lastnih svetih obredov! Celo očetov podpis sem ponaredila, da mi ne bi bilo treba sodelovati v protestantskih in katoliških verskih obredih, kadar smo bili v internatu prisiljeni obiskovati cerkev. Namen te šole je bil, da bi nas asimilirali in bi tako pozabili našo indijansko dediščino. Niti pogovarjati se nismo smeli v svojem jeziku!

Zelo smo spoštovali naravo in okolje. Vsako jutro smo se obrnili proti vzhodu, izrekli  molitev in se zahvalili, tako da smo raztrosili posvečen cvetni prah koruze. * To je bilo moje formalno učenje čaščenja po navaško in iskreno sem ga s ponosom priznavala. Krščanska zamisel o tem, da gre človek v nebesa, ni pritegnila mojega zanimanja, niti nisem verjela v ognjeno mučenje v peklu. Z vsem srcem sem si želela živeti na zemlji.

Počitnice sem preživela z mojo tesno povezano družino. Vsak dan sem čistila hogan (bivališče Navahov), tkala ter skrbela za ovce. Mi Navahi smo že stoletja pastirji ovac. Vsakokrat ko sem čistila naš hogan (glej sliko spodaj), sem opazila majhno rdečo knjigo, v kateri je bila biblijska knjiga psalmov in več knjig iz »Nove zaveze«. Tu in tam sem jo brcnila. Nikoli nisem razmišljala o njeni vsebini in pomenu. Nikoli pa se je nisem znebila.

Poroka – iluzija in razočaranje

Po maturi sem hotela na trgovsko šolo v Albuquerque v New Mexico. Toda pred odhodom sem spoznala svojega bodočega moža. Vrnila sem se v rezervat Navaho, ki smo mu rekli Rez, in se tam poročila. Moja starša sta bila poročena že mnogo let in hotela sem po njunih stopinjah, zato sem se poročila. Rada sem gospodinjila in uživala sem v družinskem življenju, še posebej ko se nama je rodil sin Lionel. Z možem sva bila zelo srečna – dokler nekega dne nisem slišala novice, ki mi je strla srce!

Mož je imel drugo žensko! Zaradi njegove nezvestobe je bil najin zakon uničen. Čustveno sem bila močno prizadeta in moža sem začela zelo sovražiti. Želela sem se mu maščevati! Toda medtem ko sva se ločevala in se bojevala za skrbništvo nad sinom in finančno podporo, sem postala preprosto žalostna, počutila sem se nevredno in brez upanja. Včasih sem tekla več kilometrov, da bi ublažila žalost. Hitro sem se razjokala in nisem imela več apetita. Počutila sem se popolnoma osamljeno.

Čez nekaj časa sem se navezala na nekega moškega, ki je imel podobne zakonske probleme. Oba sva bila čustveno prizadeta. Bil je sočuten in mi dajal čustveno oporo, ki sem jo potrebovala. Izpovedala sem mu svoje najbolj skrite misli in občutke o življenju. Poslušal je, s čimer mi je pokazal, da mu je mar. Načrtovala sva poroko.

Nato pa sem odkrila, da je bil tudi on nezvest! Pretrgala sem najino zvezo, čeprav je bilo to zame zelo težko in boleče. Počutila sem se zapuščeno in zelo depresivno. Postala sem zagrenjeno jezna in maščevalna. Razmišljala sem o samomoru. Dvakrat sem si poskusila vzeti življenje. Hotela sem umreti.

 Prvo seznanjanje s pravim Bogom

V solzah sem molila k Bogu, ki ga nisem poznala. Toda začela sem razmišljati, da obstaja Vrhovno bitje, ki je ustvarilo to veličastno vesolje. Pritegnili so me prekrasni sončni zahodi in razmišljala sem o tem, kako čudovit je tisti Nekdo, da nam je dovolil uživati ta čuda. Vedno bolj sem imela rada to osebo, ki je nisem poznala. Začela sem mu govoriti: »Bog, če res obstajaš, mi pomagaj, vodi me in daj, da bom spet srečna.«

Moja družina je bila zaskrbljena, še posebej oče. Starša sta najela vrača, da bi me ozdravil. Oče je rekel, da dober vrač nikoli ne bo zahteval plačila in bo delal tisto, kar zagovarja. Da bi ugodila staršema, sem večkrat sodelovala v religioznem obredu navaškega blagoslavljanja.

Dneve in dneve sem bila sama v hoganu, le z radiom ob postelji. Z mržnjo sem poslušala duhovnikove obsodbe, ker v srcu nisem sprejela Jezusa. Bila sem tako zagrenjena! Nisem več mogla prenašati niti religije belcev niti svoje! Odločila sem se, da bom Boga poiskala po svoje.

Ko sem bila tako osamljena, sem spet opazila tisto majhno rdečo knjigo. Ugotovila sem, da gre za del Biblije. Potolažilo me je branje Psalmov, iz katerih sem spoznala, kako je kralj David trpel in je bil depresiven. (Psalm 38:1–22; 51:1–19) Toda zaradi ponosa sem hitro zavrnila vse, kar sem brala. Ne bi sprejela religije belcev.

Kljub depresiji sem uspela dobro skrbeti za sina. Postal mi je vir spodbude. Začela sem gledati religiozne televizijske programe, kjer so ponujali molitve. Dvignila sem telefonsko slušalko in v obupu poklicala številko 800 za pomoč. Ko so mi povedali, da moram zastaviti 50 oziroma 100 USD, sem jezno odložila slušalko!

Razprave na ločitvenem sodišču so me potrle, še posebej ko sem videla, da mož ne govori resnice rodovnemu sodniku. Dolgo je trajalo, da se je najin ločitveni postopek zaključil, zaradi bojevanja glede skrbništva nad sinom. Vendar sem zmagala. Oče me je med razpravami tiho, ljubeče podpiral. Videl je, da sem bila zelo prizadeta.

Moj prvi stik s Pričami

Odločila sem se, da se ne bom obremenjevala z jutrišnjim dnem. Nekoč sem opazila neko navaško družino, ki se je pogovarjala z mojimi sosedi. Nisem se mogla upreti, da jih ne bi skrivaj opazovala. Obiskovalci so sodelovali pri nekakšnem pohišnem delu. Prišli so tudi na moj dom. Sandra, Navahinja, se je predstavila kot Jehovova priča. Bolj kot vse drugo je mojo pozornost pritegnilo ime Jehova. Rekla sem: »Kdo je Jehova? Vi morate biti neka nova religija. Zakaj me v cerkvi niso učili o Božjem imenu?«

Prijazno je odprla Biblijo pri Psalmu 83:18, kjer piše: »Da spoznajo, da si ti, ki ti je ime Jehova, sam Najvišji nad vesoljno zemljo.« Pojasnila je, da ima Bog osebno ime in da je bil njegov sin, Jezus Kristus, priča zanj. Predlagala je, da bi me poučevala o Jehovu in Jezusu, ter mi pustila knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja. * Navdušena sem rekla: »Ja. Rada bi preiskala to novo religijo!«

Knjigo sem prebrala v eni noči. Vsebina mi je bila nova in drugačna. Pojasnjevala je, da ima življenje smisel, in to sem potrebovala, da sem spet dobila voljo do življenja. Začela sem preučevati Biblijo in na moje veselje sem iz nje dobila odgovore na mnoga vprašanja. Verjela sem vsemu, kar sem se učila. Bilo je smiselno in morala je biti resnica!

Lionela sem začela učiti biblijsko resnico, ko je bil star šest let. Skupaj sva molila. Spodbujala sva se z mislijo, da je Jehovu mar in da mu morava zaupati. Včasih nisem imela moči, da bi se spoprijela s težavami. Toda, ko me je objel s svojima ročicama, mi prepričljivo in pomirjevalno dejal »Ne joči, mami, Jehova  bo skrbel za naju«, mi je izredno pomagal. Kako me je to tolažilo in mi dajalo odločenost za nadaljnje preučevanje Biblije! Nenehno sem molila za vodstvo.

Vpliv krščanskih shodov

Cenjenje Jehova naju je spodbujalo, da sva potovala po 240 kilometrov v obe smeri in bila navzoča na shodih Jehovovih prič v mestu Tuba. Poleti sva šla dvakrat na teden, v zimskih mesecih pa zaradi ostrega vremena le ob nedeljah za cel dan. Nekoč se nama je pokvaril avtomobil in sva šla v kraljestveno dvorano z avtoštopom. Dolge vožnje so bile utrujajoče, vendar je name naredila vtis Lionelova misel, da nikoli ne bi smela izpustiti shoda, razen če umirava. Zavedela sem se pomembnosti tega, da duhovnega pouka od Jehova ne smemo jemati preveč na lahko.

Na shodu so me med petjem kraljestvenih pesmi, ki so poudarjale večno življenje brez nadlog, oblile solze. Pri Jehovovih pričah sem zajemala tolažbo in spodbudo. Bili so gostoljubni, tako da so naju povabili k sebi domov na kosilo in okrepčilo, sodelovala pa sva tudi pri njihovih družinskih biblijskih poukih. Zanimali so se za naju in poslušali. Še posebej so z nama sočustvovali starešine in nama ojačali prepričanje, da je Bogu Jehovu mar. Bila sem srečna, da sem dobila prave prijatelje. Bili so krepilni in celo jokali z menoj, ko sem mislila, da ne bom mogla več naprej. (Matevž 11:28–30)

Veliki odločitvi

Prav ko sem začela sprejemati Jehovove priprave, se je vrnil moj fant, da bi se pobotala. Še vedno sem ga imela rada in nisem mogla zavrniti njegovih opravičil. Načrtovala sva poroko. Mislila sem, da ga bo resnica spremenila. To je bila največja napaka v mojem življenju! Nisem bila srečna. Vest me je obupno vznemirjala. Bila sem zelo žalostna, ker ni maral resnice.

Zaupala sem se enemu od starešin. Z menoj je razglabljal iz Svetega pisma in molil glede moje odločitve. Sklenila sem, da me Jehova nikoli ne bi ranil ali me prizadel, nepopolni ljudje pa to naredijo, ne glede na to, kako zelo jih ljubimo. Pravzaprav sem spoznala, da tako imenovano skupno življenje ni jamstvo. Odločila sem se. Zelo težko in boleče je bilo končati to zvezo. Čeprav je to pomenilo, da bom morda finančno komaj shajala, sem morala z vsem srcem zaupati Jehovu.

Rada sem imela Jehova in sklenila sem, da mu bom služila. S krstom v vodi sem 19. maja leta 1984 simbolizirala posvetitev svojega življenja Bogu Jehovu. Tudi moj sin Lionel je krščen Jehovov pričevalec. Družina in bivši mož so naju zelo preganjali, vendar sva se še naprej zanašala na Jehova. Nisva bila razočarana. Družina se je umirila in po dolgih 11 letih sprejela najin novi način življenja.

Zelo jih imam rada in želim si le, da bi dali Jehovu priložnost, tako da bi lahko bili tudi oni srečni. Oče, ki je mislil, da me je zaradi depresije in poskusov samomora izgubil, me je pogumno branil. Bil je zadovoljen, ko me je ponovno videl srečno. Ugotovila sem, da je molitev k Jehovu, obiskovanje shodov Jehovovih prič in upoštevanje Božje Besede življenjsko pomembno za ozdravljenje.

 Upanje za prihodnost

Veselim se že časa, ko bodo vse sledi trpljenja, nepopolnosti, hinavščine in sovraštva povsem odstranjene. Predstavljam si, kako bo v naši navaški deželi bujno cvetelo rastlinje, tudi drevesa breskev in marelic, ki so bila nekoč tukaj. Predstavljam si veselje različnih rodov, ko svojo izsušeno domovino s pomočjo rek in dežja spreminjajo v čudovit raj. Predstavljam si, kako s sosedi Hopiji in drugimi plemeni živimo skupaj, pa ne kot tekmeci, kakor smo bili v novejši zgodovini. Zdaj vidim, kako Božja Beseda združuje vse rase, rodove in plemena. V prihodnosti bom videla, kako bodo družine in prijatelji ob vstajenju združeni s svojimi ljubljenimi, ki so umrli. To bo čas velikega veselja, saj bo pred nami večno življenje. Ne morem si predstavljati, da se kdo ne bi želel seznaniti s tem čudovitim upanjem.

Teokratično širjenje v navaški deželi

Navdušena sem bila, ko sem v mestu Tuba videla kraljestveno dvorano in v rezervatih Navaho in Hopi * opazovala rast štirih občin: Chinle, Kayenta, Tuba City in Keams Canyon. Ko sem se leta 1983 vpisala v teokratično strežbeno šolo, sem samo sanjala, da bo nekega dne v navaškem jeziku. Zdaj to ni več le domišljija. Od leta 1998 je ta šola tudi v navaškem jeziku.

Govoriti drugim, da ima Bog osebno ime, prinaša neskončne blagoslove. Brati in pogovarjati se v izrazih, ki jačajo vero in so napisani oziroma izrečeni v našem izvirnem jeziku v brošurah Nihookáá’gi Hooláágóó liná Bahózhoóodoo! (Večno življenje na zemlji!), Ha’át’fíísh éí God Nihá yee Hool’a’? (Kaj Bog zahteva od nas) in najnovejši Ni Éí God Bik’is Dííleelgo Át’é! (Lahko ste Božji prijatelj!), je veselje, ki se ga ne da opisati z besedami. Hvaležna sem razredu zvestega in preudarnega sužnja, da je na čelu tega biblijskega izobraževalnega dela, tako da se lahko pomaga vsem narodom in rodovom in jezikom, tudi navaškemu ljudstvu, dinéjem. (Matevž 24:45–47, NW)

Zaposlena sem polni delovni čas, da imam sredstva za življenje, vendar pa sem redno v pomožni pionirski službi. Cenim svoj samski stan in želim služiti Jehovu brez odvrnitev. Zadovoljna in srečna sem, da lahko mojemu ljudstvu in drugim, še posebej obupanim, povem, da ‚je GOSPOD blizu tistim, ki so skrušenega srca, in tiste, ki so potrtega duha, rešuje‘. (Psalm 34:19, SSP [18, AC])

Biblije ne povezujem več z religijo belcev. Božja Beseda Biblija je za vsakogar, kdor jo želi spoznati in upoštevati. Ko vas bodo Jehovove priče obiskali, jim pustite, naj vam pokažejo, kako ste lahko resnično srečni. Prinašajo vam dobro novico o Božjem imenu Jehova, imenu, ki mi je spremenilo življenje! »Aoo,’ Diyin God bízhi’ Jiihóvah wolyé.« (»Da, Božje ime je Jehova.«)

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 21]

Značilni navaški hogan

[Slika na strani 21]

S sinom Lionelom

[Slika na strani 23]

Z rusko bratovščino na mednarodnem zborovanju v Moskvi leta 1993

[Slika na strani 24]

Z mojo duhovno družino v občini Kayenta (Arizona)