Prostovoljci na delu

SIRLEY, učiteljica srednjih let iz Brazilije, vsak petek popoldan spremeni svojo dnevno sobo v učilnico. Okrog dveh pride Amélia, ena od učenk. Niti na eni učni uri ne manjka in že bere bolje kakor mnogi mladi na srednji šoli. Stara je 82 let.

Amélia ravna po zgledu preko 60 starejših občanov, ki so diplomirali na brezplačnih opismenjevalnih tečajih, katere v domačem mestu vodi Sirley. Pred kratkim so njeno prostovoljno delo predstavili v brazilskem časopisu Jornal do Sudoeste. V članku so napisali, da je »veliko naredila za življenje skupnosti«, potem pa omenili tudi to, da je njena metoda učenja starejših tako učinkovita, da »ti že po samo 120 urah tečaja pišejo pisma, berejo časopise ter obvladajo osnovne računske operacije in druga vsakdanja opravila«. Pisalo je še, da Sirley za učbenik uporablja knjižico Aprenda ler e escrever (Učiti se branja in pisanja), ki so jo pripravili Jehovove priče. *

Od zadrege do dostojanstvenega življenja

Dona Luzia, tudi Sirleyjina učenka, je stara 68 let in pravi, da jo je bilo prej, preden se je naučila brati in pisati, sram govoriti z drugimi. Celo nakupovanje ji je pomenil izziv. »Sedaj pišem pisma sorodnikom v druga mesta ter lahko sama plačujem in upravljam s svojim denarjem. Nihče me več ne ogoljufa,«  pravi z nasmeškom. Marija, tudi stara 68 let, se spominja, kako je bila v zadregi, ko je morala svoj pokojninski ček potrditi z odtisom palca. »Počutila sem se kot invalid,« pravi. Toda po zaslugi opismenjevalnega tečaja, sedaj z veseljem napiše svoje ime in priimek.

Sirleyjin brezplačni program je postal zaradi pohval učencev in diplomantov tako priljubljen, da njena dnevna soba postaja prenatrpana. Kmalu bo tečaj potekal drugje, v večjem prostoru.

 Program, ki so mu podelili priznanje

Sirley je Jehovova priča. Brez dvoma vam je poznano biblijsko izobraževalno delo, ki ga prostovoljno opravljajo Jehovove priče. Nima pa uspeha le Sirley. Z opismenjevalnimi tečaji, ki jih vodijo v stotinah kraljestvenih dvoranah po Braziliji, so v tej državi pomagali že več kot 22.000 ljudem naučiti se brati in pisati.

Podobni programi Jehovovih prič so uspešni tudi drugod po svetu. V afriški državi Burundi so bili na primer na državnem uradu za opismenjevanje odraslih (oddelek ministrstva za šolstvo) tako zadovoljni z rezultati opismenjevalnega programa Prič, da so podelili priznanje štirim učiteljem programa za »trdo delo, ko so druge učili brati«. Na vladne uslužbence je še zlasti naredilo vtis to, da je bilo 75 odstotkov tistih, ki so se naučili brati in pisati, odraslih žensk – te se namreč običajno nerade udeležijo takih programov.

V Mozambiku je v opismenjevalne tečaje Prič vpisanih 4000 učencev in v preteklih štirih letih se je brati in pisati naučilo več kot 5000 učencev. Neki bivši učenec je napisal: »Rad bi se vam iskreno zahvalil. Po zaslugi te šole sedaj znam brati in pisati.«

 ‚Praktična in ne le formalna‘ humanitarna pomoč

Pomoč ob nesrečah je še ena oblika prostovoljne službe Jehovovih prič. Pred kratkim je bilo v nekem skladišču blizu Pariza v Franciji zelo živahno. Kakih 400 prostovoljcev je ob koncu tedna polnilo škatle s hrano, obleko in zdravili. Ob izteku konca tedna je bilo tako za pot pripravljenih devet velikih zabojnikov, napolnjenih z nujnimi potrebščinami v vrednosti skoraj milijon ameriških dolarjev. Pošiljka je kmalu zatem prispela v osrednjo Afriko, razdejano zaradi vojne, kjer so krajevni Priče prostovoljci hitro razdelili pomoč. Tudi večino pomoči so darovali Priče.

Neki časopis v Kongu (Kinšasa) je hvalil humanitarno delo Jehovovih prič kot »praktično in ne le formalno«. Svojo podporo so izrazili tudi uslužbenci Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR). Neka uslužbenka UNHCR v Demokratični republiki Kongo je bila tako zadovoljna z organiziranostjo humanitarnega dela Prič, da je prostovoljcem dala na razpolago svoje vozilo. Vse to naredi vtis tudi na domačine. Ko so opazovalci videli, kako hitro je pomoč prišla do vseh v potrebi, so nekateri začudeno vprašali: »Kako ste organizirani, da lahko pridete do vseh?«

Humanitarna pomoč Jehovovih prič in njihovi opismenjevalni programi sta samo dva primera služb, ki jih Priče opravljajo po svetu že desetletja. Opravljajo pa tudi drugo obliko prostovoljnega dela – službo, ki prinaša res dolgotrajne koristi. O tem bo govoril naslednji članek.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 6, 7]

Spreminjajoči se svet prostovoljnega dela

Čeprav Julie zaradi posla potuje po svetu, še vseeno najde čas za prostovoljno delo – včasih po nekaj ur, včasih kak dan. Ko je bila pred kratkim v Južni Ameriki, je en popoldan pomagala v sirotišnici blizu Santiaga v Čilu. Pravi, da potovanje odpre »veliko možnosti« za prostovoljno delo.

Kakor Julie vse več prostovoljcev daruje svoj čas – toda v vse krajših odmerkih. »To je nova smer,« pravi Sara Meléndez, predsednica raziskovalne skupine, ki zbira podatke glede prostovoljnega dela. »Ljudje opravljajo prostovoljno delo, toda gre bolj za občasno in kratkotrajno delo.« Posledica je, da so organizatorji v težavah zaradi pomanjkanja prostovoljcev in se močno trudijo pridobiti osebje za svoje programe.

»Fleksibilno prostovoljstvo«

Nekateri organizatorji menijo, da je vzrok za to novo smer (namreč krajši odmerki prostovoljnega časa) spremenjen odnos prostovoljcev. »Prostovoljstvo z načelom ‚Tukaj sem, dokler me potrebujete‘ ne obstaja več,« pravi Susan Ellis, svetovalka za prostovoljne skupine. »Ljudje se več ne zavežejo.« Novinarka Eileen Daspin se strinja. Po tem ko se je pogovarjala z več vodji prostovoljnih skupin o pomanjkanju prostovoljcev, je sklenila, da »prostovoljstvo doživlja fobijo: ljudje se zelo bojijo zavezati za daljši čas«.

Toda Kathleen Behrens, direktorica New York Cares, že omenjena v tem sklopu člankov, meni, da ljudem, ki prostovoljno delajo po krajši čas, ne manjka zavezanosti, temveč časa. Tisti, ki ob 50-urnem delavniku skrbijo še za otroke oziroma za ostarele starše, preprosto ne morejo redno opravljati prostovoljnega dela. »A prav dejstvo, da ti zelo zaposleni ljudje v svojem življenju še vseeno opravljajo javno službo,« pravi, »kaže, da je njihova zavezanost pravzaprav zelo močna.«

Za takšne prostovoljce z zelo omejenim časom, pravi Behrensova, je rešitev »fleksibilno prostovoljstvo«. Mnoge prostovoljne organizacije imajo sedaj tudi projekte, ki trajajo samo po en dan. »To ljudem omogoča, da smiselno prostovoljno pomagajo in še vseeno ohranijo potrebno fleksibilnost, da to delajo delno-redno.«

Poleg tega vse več ljudi prostovoljno pomaga po svojem domačem računalniku, vnašajo podatke in raziskujejo. »Računalniško prostovoljstvo,« piše v The Wall Street Journal, »je med ‚fleksibilnim prostovoljstvom‘, kakor je to poimenovano, morda najbolj nenavadno in po besedah nekaterih največ obeta.«

[Okvir/slike na strani 8]

Pomoč Kobeju!

Cvetoče pristaniško mesto Kobe v Japonski je januarja 1995 prizadel potres in ga zelo opustošil. Žrtev je bilo več kot 5000 in tako je bil po letu 1923 najbolj smrtonosen potres v Japonski. Jehovove priče v Japonski in po svetu so takoj začeli skrbeti za pomoč prizadetim. Ustanovili so sklad za pomoč in v treh delovnih dneh je bilo zbranih čez milijon dolarjev prispevkov. V Kobe je začela pritekati vsakovrstna pomoč.

Neki krščanski starešina, ki je sodeloval pri pomoči, je ugotovil, da je v njihovi kraljestveni dvorani že več pomoči, kot bi jo lahko uporabili. Kaj naj bi storili z vsem tem? Predlagal je, da bi nekaj od tega podarili bližnji bolnišnici. Priče so napolnili kombi in se odpravili preko ruševin. Do bolnišnice so namesto običajnih nekaj minut potrebovali več ur. Tam so glavnemu zdravniku ponudili pomoč, med drugim odeje, vzmetnice, plenice, sveže sadje in zdravila iz proste prodaje. Zdravnik je vesel dejal, da bolnišnica z veseljem sprejme vse, kar Priče lahko dajo. Še posebej je bilo dobrodošlo sadje, ker za vse bolnike ni bilo dovolj sveže hrane.

Ko so Priče raztovarjali pomoč, je zdravnik stal zraven in tiho opazoval, kljub svojemu nujnemu delu. Nato se je ponižno priklonil in se jim zahvalil. Ko so se odpeljali, je iz hvaležnosti še vedno stal tam. Neki starešina, ki je bil takrat zraven, je opazil, da je ta ista bolnišnica kasneje začela zelo sodelovati s pacienti, ki so Jehovove priče.

[Okvir/slike na strani 9]

Prostovoljno delo je koristno

Ko je skupina prostovoljcev v Kabezi, majhni skupnosti v Burundiju, želela zgraditi kraljestveno dvorano Jehovovih prič, jih je krajevni uslužbenec prosil nekaj nenavadnega. Vprašal je, ali bi Priče lahko popravili cesto ob predlaganem zemljišču za gradnjo. Ti so se z veseljem strinjali in vse delo opravili ročno. Nalogo so opravili tako dobro, da so se jim krajevni uslužbenci zahvalili za trdo delo in voljan duh. Potem so prostovoljci začeli graditi svojo kraljestveno dvorano (na sliki zgoraj). Sedaj imajo lepo zgradbo, ki bo mnoga prihodnja leta pomagala pri širjenju biblijskega izobraževanja. Prostovoljno delo v vseh svojih mnogih oblikah res lahko daljnosežno koristi.

[Slike na strani 6, 7]

Sirley je v zadovoljstvo druge učiti brati

[Vir slike]

Nelson P. Duarte-Jornal do Sudoeste