Spreminjajoči se nazori o starosti

KDAJ je človek star? Zdi se, da je odgovor odvisen od tega, komu postavite vprašanje. Najstniki bodo v to kategorijo z veseljem dodelili vse, ki so starejši od 25 let.

Po drugi strani pa operni pevci dosežejo svoj vrhunec mnogo kasneje v življenju. In poročilo v avstralskem časopisu The Sun-Herald glede tistih, ki se želijo povzpeti po lestvici vodilnih delavcev, trdi: »Če niste uspeli do 40. leta, potem ne boste nikoli. To je danes dejstvo.«

Splošne domneve

Nekateri morda domnevajo, da so starejši bolj dovzetni za nesreče, počasnejši za učenje in da jim fizična moč naglo peša. Ali so takšne domneve upravičene? Glede na statistične podatke Svetovne zdravstvene organizacije je po vsej Evropi »v prometnih nesrečah, ki se končajo s smrtnim izidom, vsaka tretja žrtev oseba, ki je mlajša od 25 let«. Vrhu tega pride do največje stopnje pešanja fizične moči med 30. in 40. letom starosti in nobenega dokaza ni, da bi pri zdravem človeku umska sposobnost z leti upadala.

Kaj pa domneva, da so starejši ljudje že kar neogibno tudi bolni ljudje? »Splošna zmotna predstava ljudi je ta, da sta staranje in bolezen sinonima,« piše v The Medical Journal of Australia. Dejstvo pa je, da je veliko starejših ljudi še kar zdravih in se nimajo za stare. Nekateri se počutijo tako, kot se je ameriški državnik Bernard Baruch, ki je dejal: »Zame ima starost vedno petnajst let več kot jaz.«

Zakaj potem starejši ljudje pogosto doživljajo pristranskost in občasno celo odkrite predsodke? Odgovor je zelo povezan z nazori o staranju.

Nazori o starosti

»Američani so navdušeni nad mladostjo, pogled javnih občil na starejše pa so popačili,« trdi Max Frankel v The New York Times Magazine. »Starejše ljudi so skoraj povsem pregnali iz javnih občil,« toži. To bo morda pomagalo pojasniti sodobno protislovje, ki ga je opazila revija UNESCO Glasnik: »Družba [. . .] še nikdar ni storila tako veliko za svoje starostnike. Deležni so gospodarskega in družbenega varstva. Njihova podoba v očeh družbe pa je globoko negativna.«

Celo zdravstvo ni neobčutljivo do teh predsodkov. V The Medical Journal of Australia piše: »Veliko zdravnikov, kakor tudi obča javnost, meni, da je za ljudi nad 65. letom starosti za preventivno nego prepozno. [. . .] Negativni nazor [. . .] je pripeljal do tega, da so starejši ljudje izključeni iz mnogih pomembnih raziskav.«

V tem istem časopisu še piše: »Negativni nazor o starejših ljudeh, zaradi česar so ožigosani za ‚geriatrične‘, se lahko uporabi kot opravičilo, da se jim daje slabša zdravstvena oskrba. Veliko običajnih, toda manjših  fizičnih težav, kot sta slabša vid in sluh, se spregleda ali pa sprejme za normalen del staranja. [. . .] Da bi bil preventivni program učinkovit, je nadvse pomembno to, da se nazor o starejših ljudeh spremeni.«

»Morda je prišel čas, da predvsem v razvitih državah popravimo klasično definicijo o tem, kaj spada k starosti,« priporoča britanska zdravstvena revija The Lancet. Zakaj je to pomembno? Revija pojasnjuje: »Izboljšana definicija utegne narediti konec mračnosti, brezupnosti in žalostnim napovedim, s katerimi se vse prevečkrat podpihuje predsodke, povezane z ‚ogromnim valom‘ starejših ljudi, ki da porabljajo ‚neupravičen delež‘ nezadostnih sredstev za zdravstvo.«

Sivi plimski val

Pravzaprav je sivi val že tukaj – in to ni navaden val, temveč ogromen plimski val. »Po svetu se bo število ljudi, starejših od 65. leta, v obdobju od 1955 do 2025 štirikrat povečalo, njihov odstotek v okviru celotnega prebivalstva pa se bo podvojil,« poroča UNESCO Glasnik.

V Indiji število starejših ljudi že presega število celotnega prebivalstva Francije. In v  Združenih državah naj bi se v naslednji polovici stoletja upokojilo 76 milijonov tako imenovanih otrok eksplozije, tistih, ki so se rodili v obdobju 18 let po drugi svetovni vojni. Ne le da takšno staranje svetovnega prebivalstva skrbi mnoge gospodarstvenike in zdravstvene delavce, temveč tudi nas sili, da razmislimo o vnaprej ustvarjenih mnenjih glede staranja.

Predelava scenarija

Nekateri morda življenje primerjajo z dramo v treh dejanjih. V prvem dejanju naj bi prevladovala mladostna navdušenost in izobraževanje. Drugo dejanje zaznamujejo družinske odgovornosti in neusmiljen pritisk zaposlitve. V tretjem dejanju pa se igralce spodbuja, naj se usedejo na stol stran od reflektorskih luči in nato v obupu čakajo, da se zavesa spusti.

Vendar pa se je doba, ki jo »igralci« sedaj v »tretjem dejanju« preživijo v zakulisju, iz različnih razlogov, med drugim tudi zaradi izrednega napredka v zdravstveni oskrbi in higieni v 20. stoletju, podaljšala za 25 let. Mnogi se ne zadovoljijo več s tem, da so potisnjeni v nedejavnost, ko niso več  polno zaposleni. Vse več teh dejavnih starejših ljudi zahteva predelavo scenarija.

Velikanska pomoč

Splošno sprejeta predstava, da je večina starejših ljudi odvisna od drugih, enostavno ni resnična. V The New York Times Magazine so poročali, da so v Združenih državah »starejši ljudje večinoma gmotno neodvisni potrošniki srednjega razreda z boljšim premoženjskim stanjem kot mlajši pari [. . .] in [da] sociologi opažajo pojav trdno povezane skupine [. . .] dobro situiranih starejših ljudi«. Philip Kotler, profesor trženja na Univerzi Northwestern v Združenih državah, je glede tega dejal: »Trgovci bodo na premožne potrošnike, stare nad 55 let, kmalu začeli gledati kot na najdonosnejšo plast prebivalstva.«

Pomoč dejavnih starejših ljudi pa ni povezana samo z denarnim vplivom. V sydneyjskem The Sunday Telegraphu je pisalo, da v Avstraliji »babice sedaj pazijo na polovico vseh otrok, ki jih zaposleni starši dajo v neuradno oskrbo, pri čemer več kot tretjina zaposlenih žensk zaupa svoje otroke v varstvo babice, medtem ko so v službi«.

V mestih, kot je francoski Troyes, velja nakopičena modrost starejših za dragoceno pridobitev. To modrost se s pridom izkorišča, ko starejši izven šolskega časa poučujejo otroke o veščinah, kot so tesarstvo, steklarstvo, kamnoseštvo, gradbeništvo in kleparstvo. Poleg tega, da poučujejo druge, pa je zelo veliko takih, ki tudi sami obiskujejo šole, da bi si pridobili različne veščine.

V UNESCO Glasniku, oktober 2000, piše, da je ‚po podatkih Mednarodnega združenja univerz za tretje življenjsko obdobje, s sedežem v Parizu, po svetu več kot 1700 univerz za upokojene državljane‘. Glede teh univerz revija poroča: »Čeprav se njihov ustroj in načini vodenja močno razlikujejo od ene dežele do druge, je tem univerzam običajno skupna želja pomagati starejšim ljudem, da bi se celovito udeleževali kulturnega in družbenega življenja.« Ena takšnih ustanov na Japonskem naj bi imela 2500 študentov!

»Starejši ljudje ogromno pomagajo svojim družinam in družbi, čeprav je to pomoč težko izmeriti, ker je večinoma neplačana,« pravi Alexandre Kalache, vodja skupine pri programu Svetovne zdravstvene organizacije, v katerem se ukvarjajo s staranjem in zdravjem. Takole trdi: »Države [. . .] na svoje starajoče se prebivalstvo ne bi smele gledati kot na problem, ampak kot na mogočo rešitev problemov, [. . .] predvsem pa kot na koristno pridobitev.«

Jasno je, da lahko na to, koliko bomo uživali v starejših letih, vplivajo predstave in predsodki drugih, toda precej je to odvisno tudi od našega lastnega stališča do življenja. Kaj lahko vi osebno naredite za to, da boste ostali umsko in fizično dejavni, čeprav se vaše telo stara? Prosimo, preberite okvir na straneh 12 in 13 ter bodite pozorni na to, kaj je po besedah nekaterih starejših ljudi ključno, da ostajajo dejavni in uživajo v življenju.

Prizadevajte si ohranjati dejavno življenje

Opazili boste, da je skupna značilnost teh dejavnih starejših ljudi ta, da ohranjajo smiseln delovni urnik, bodisi v posvetni službi bodisi kot prostovoljni delavci. Poleg tega se tudi redno razgibavajo, se dejavno zanimajo za ljudi vseh starosti in zadovoljujejo svoje temeljne duhovne potrebe. Kot ste morda opazili tudi sami, lahko te skrivnosti srečnega in dejavnega življenja koristijo tako mlajšim kot starejšim.

Danes je neprijetna resnica ta, da se celo med branjem tega članka tudi vi starate. (Propovednik 12:1) Zato bo modro, če boste posvetili pozornost povzetku iz Bulletin of the World Health Organization: »Tako kot nam zdravje omogoča, da smo dejavni, je tudi dejavno življenje tisto, ki ima največ možnosti, da ostane zdravo.«

[Okvir/slike na strani 12, 13]

Ostajajo dejavni in se veselijo življenja

▪ JUŽNOAFRIŠKA REPUBLIKA: Piet Wentzel (77) je polnočasni prostovoljni delavec.

»Zavedam se, da je za ohranjanje telesnega zdravja pomembno, da se redno gibam. Že nekaj let skrbim za svoj vrtiček. Po takšnem delu se počutim kot prerojen. Da bi lahko opravil kar največ dela, me spodbuja vodilo ‚Neodločnost je kradljivec časa, odlašanje pa njegov glavni sokrivec‘.«

[Slika]

»Zavedam se pomembnosti rednega gibanja.« (Piet)

▪ JAPONSKA: Jošiharu Šiozaki (73) dela kot svetovalec za nepremičnine.

»Imam težave s hrbtenico, visok krvni tlak in Ménièrovo bolezen. V službo se štirikrat na teden vozim s kolesom in vsakič prekolesarim po 12 kilometrov. To je zame koristna vaja, ker mi ne  preobremenjuje hrbtenice, krepi pa mi mišice na nogah. Prizadevam si živeti v miru z drugimi, tudi s sosedi. Trudim se, da pri drugih ne iščem pomanjkljivosti in napak. Uvidel sem, da se ljudje hitreje odzivajo na spodbude kakor na kritike.«

[Slika]

»Trudim se, da pri drugih ne iščem pomanjkljivosti.« (Jošiharu)

▪ FRANCIJA: Léone Chalony (84) je polnočasna oznanjevalka.

»Ko sem se leta 1982 upokojila, je bilo zelo težko, ker sem zelo rada opravljala delo frizerke. Ker nisem imela nobenih obveznosti, sem postala pionirka, kot se imenujejo polnočasni oznanjevalci Jehovovih prič. K temu, da sem ostala umsko dejavna, so pripomogli mnogi biblijski pouki z ljudmi, ki jih resnica zanima. Nimam avtomobila, zato veliko hodim, kar me ohranja pri zdravju.«

[Slika]

»K temu, da sem še vedno umsko dejavna, pripomorejo mnogi biblijski pouki.« (Léone)

▪ BRAZILIJA: Francisco Lapastina (78) je polnočasni prostovoljni delavec.

»Kadar me kdo užali ali namenoma prezre, se ponavadi ne razjezim. Domnevam, da je morda pod pritiskom in ima težave. Vsi imamo dneve, ko nismo najbolj družabni. Trudim se, da ne pestujem zamere in da imam vedno v mislih, da morajo drugi prenašati mene. Tako sem si lahko pridobil veliko pravih prijateljev.«

[Slika]

»Trudim se, da ne pestujem zamere.« (Francisco)

▪ AVSTRALIJA: Don MacLean (77) še vedno dela 40 ur na teden.

»Štiri leta po premostitveni operaciji na srcu sem še vedno odličnega zdravja. Na operacijo nisem gledal kot na nekaj, kar bi me v življenju trajno onesposobilo. Še vedno, tako kot že vrsto let, vsak dan hodim na sprehode. Ko sem bil mlad in sem videl, kako so se drugi prezgodaj postarali, sem si vedno znova rekel, da si ne bom dovolil, da bi začel tako razmišljati. V veliko zadovoljstvo mi je spoznavati ljudi in se pogovarjati z njimi. Če so duhovne stvari del našega življenja, potem bomo doživeli to, kar je opisano v Psalmu 103:5, SSP: ‚[Jehova] tvoja leta nasičuje z dobrinami; kakor orlu se obnavlja tvoja mladost.‘«

[Slika]

»Ne postaraj se prehitro.« (Don)

▪ JAPONSKA: Čijoko Čonan (68) je polnočasna oznanjevalka.

»Ključ do zdravega življenja je to, da se izogibam stresnih okoliščin in se ne izčrpam preveč. Trudim se, da stvari ne jemljem preveč resno, pomaga pa mi tudi to, da občasno spremenim tempo življenja. Pred kratkim sem se začela učiti računati z računsko tablico, da treniram prste in možgane. Mislim, da se je koristno ukvarjati z novimi stvarmi.«

[Slika]

»Mislim, da se je koristno ukvarjati z novimi stvarmi.« (Čijoko)

▪ FRANCIJA: Joseph Kerdudo (73) je polnočasni prostovoljni delavec.

»Pomemben način, kako se lepo postarati, je ta, da ostanemo dejavni, kolikor je le mogoče dolgo. Delo človeka zadovoljuje, prav tako pa je treba biti pozoren na prehrano ter narediti potrebne spremembe. Menim, da smisel v življenju človeka spremeni in da je duhovnost zelo pomembna, če želimo ostati zdravi. Preden sem postal Jehovova priča, sem bil zelo neodločen in črnogled. Poznavanje biblijskih resnic je prav posebna sila, ki daje človeku notranjo moč, da se lahko spoprime z raznimi okoliščinami.«

[Slika]

»Duhovnost je zelo pomembna.« (Joseph)