Raznolikost – bistvena za življenje

V 1840-ih letih je imela Irska več kot osem milijonov prebivalcev in je bila najgosteje naseljena država v Evropi. Njihova glavna prehrana je bil krompir in najbolj razširjena je bila ena sama sorta, lumpers.

Leta 1845 so kmetovalci kot običajno posadili svoj krompir lumpers, toda napadla ga je krompirjeva plesen in uničila skoraj ves pridelek. »Večina Irske je tisto težko leto preživela,« je napisal Paul Raeburn v svoji knjigi The Last Harvest​​—The Genetic Gamble That Threatens to Destroy American Agriculture. »Opustošenje je prišlo naslednje leto. Kmetje niso imeli druge izbire, kakor da so zopet posadili isto sorto krompirja. Niso imeli drugih sort. Plesen je ponovno udarila, tokrat z vso močjo. Trpljenje je bilo nepopisno.« Po mnenju zgodovinarjev je zaradi lakote umrlo do milijon ljudi, 1,5 milijona pa se jih je izselilo, večinoma v Združene države. Tisti, ki so ostali, so trpeli hudo revščino.

V Andih v Južni Ameriki so kmetovalci gojili mnogo sort krompirja, plesen pa je napadla le nekatere. Zato tam ni bilo epidemije. Jasno je, da raznolikost vrst in raznolikost znotraj vrst pomeni zaščito. Gojenje ene same sorte pa je v nasprotju s to temeljno strategijo preživetja in pusti rastline izpostavljene boleznim in škodljivcem, ki lahko zdesetkajo pridelek celotne pokrajine. Zaradi tega so mnogi kmetovalci tako zelo odvisni od pogoste uporabe pesticidov, herbicidov in fungicidov, čeprav  so te kemične snovi pogosto okolju nevarne.

Zakaj torej kmetovalci nadomeščajo svoje številne lokalne sorte z eno samo? Navadno zaradi ekonomskih pritiskov. Sajenje uniformnih sort obljublja lažjo žetev, lep pridelek, odpornost proti kvarjenju in bogat pridelek. S tem so v večji meri začeli v 1960-ih, in sicer z zeleno revolucijo, kakor so ji nadeli ime.

Zelena revolucija

Kmetovalce v deželah s pogosto lakoto so z velikimi vladnimi in korporacijskimi kampanjami prepričali, da so svoje raznolike posevke nadomestili z monokulturnimi, zelo donosnimi žiti, še zlasti rižem in pšenico. Ta »čudežna« žita so pozdravljali kot rešitev za svetovno lakoto. Toda niso bila poceni, semena so stala tudi do trikrat toliko, kolikor je bila normalna cena. Pridelek je bil tudi zelo odvisen od kemičnih snovi, med drugim od gnojil, ne da bi sploh omenjali tako drago opremo, kakor so traktorji. Vendar pa je zelena revolucija ob vladni denarni podpori obširno stekla. »Čeprav je milijone rešila pred lakoto,« pravi Raeburn, »sedaj ogroža varnost svetovne pridelave hrane.«

Pravzaprav je morda zelena revolucija prinesla kratkoročne koristi na račun dolgotrajnih nevarnosti. Monokulturnost posevkov je bila kmalu nekaj običajnega po celih kontinentih – medtem pa se je z intenzivno uporabo gnojil spodbudilo rast plevela, s pesticidi pa se je uničilo škodljivce skupaj s koristnimi žuželkami. Na riževih poljih se je s strupenimi kemičnimi snovmi ubilo ribe, rakce, rakovice, žabe ter užitna zelišča in divje rastline – večina od teh pa je dragocena dodatna hrana. Zaradi izpostavljenosti kemičnim snovem je med kmetovalci tudi prišlo do zastrupitev.

Dr. Mae-Van Ho, učiteljica na oddelku za biologijo na Odprti univerzi v Britaniji, je napisala: »Sedaj je neizpodbitno, da so monokulture, ki so jih uvedli z ‚zeleno revolucijo‘, škodile biološki raznolikosti in prehranski varnosti po vsem svetu.« Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo poroča, da je 75 odstotkov vse genetske raznolikosti, ki je bila v kultiviranih rastlinah pred enim stoletjem, sedaj izgubljene, večinoma zaradi industrijskih metod kmetovanja.

Inštitut Worldwatch v neki svoji publikaciji svari, da »so ekološka tveganja ob tem, ko privzemamo genetsko enoličnost, izredno velika«. Kako se ta tveganja ohranja pod nadzorom? Za to se potrebuje kmetijske znanstvenike in močne kemične snovi, pa tudi denarna sredstva za financiranje kmetovalcev. Vseeno pa ni nobenih jamstev. Genetska enoličnost je prispevala svoje pri uničujoči sneti koruze v Združenih državah in izgubi več kot 200.000 hektarov riža v Indoneziji. V zadnjih letih pa se je v kmetijstvu začela nova revolucija, takšna pri kateri gre za manipulacijo z življenjem pri bolj temeljni stopnji – pri genu.

Genska revolucija

Preučevanje genetike je privedlo do vpeljave donosne nove industrije, biotehnike. Kot kaže  že njeno ime, združuje biologijo in sodobno tehniko, in sicer z metodami, kot je na primer genetsko inženirstvo. Nekatere nove biotehnične družbe, kakor jim pravijo, se specializirajo za kmetijstvo in mrzlično delajo. Želijo patentirati semena, ki dajejo bogat pridelek, so odporna proti boleznim, suši in zmrzali, ter ob katerih je treba manj tveganih kemičnih snovi. Če bi se te cilje lahko res doseglo, bi bilo veliko koristi. Toda nekateri so zaskrbljeni glede genetsko spremenjenih pridelkov.

»V naravi se genetska raznolikost ustvarja znotraj določenih meja,« piše v knjigi Genetic Engineering, Food, and Our Environment. »Vrtnica se lahko križa z drugo sorto vrtnice, toda nikoli se ne bo križala s krompirjem. [. . .] Po drugi strani pa se pri genetskem inženirstvu običajno vzame gene ene vrste in se jih vstavi v drugo vrsto, da bi prenesli želeno lastnost. To lahko na primer pomeni, da se iz kakšne arktične ribe (na primer morskega lista) izbere gen, ki odloča o izdelovanju kemične snovi z lastnostmi proti zmrzovanju, in se ga nato vnese v krompir ali jagodo, da bi bila odporna proti zmrzali. Sedaj je mogoče rastline preoblikovati z geni iz bakterij, virusov, žuželk in drugih živali oziroma celo iz ljudi.« * Pravzaprav lahko ljudje z biotehniko prodirajo skozi genetske zidove, ki ločujejo vrste.

Kakor zelena revolucija tudi genska revolucija, kot ji pravijo nekateri, doda svoje k problemu genetske enoličnosti – nekateri pravijo, da celo še bolj, ker lahko genetiki uporabijo metode, kot je na primer kloniranje in gojenje kulture tkiva. To pa sta metodi, pri katerih nastanejo popolnoma enaki posnetki oziroma kloni. Tako skrbi glede izginjanja biološke raznolikosti ostajajo. Ob genetsko spremenjenih rastlinah pa se pojavljajo nova vprašanja, na primer, kakšen učinek ima to lahko na nas in na okolje. »Z velikimi upi, malo omejitvami in komaj kaj zamisli o tem, kako se lahko vse skupaj izteče, letimo na slepo v novo dobo kmetijske biotehnike,« je dejal znanstveni pisec Jeremy Rifkin. *

Po drugi strani pa je sposobnost manipuliranja z življenjem na genetski ravni potencialna zlata jama, in tako se tekmuje za patentiranje novih semen in drugih genetsko spremenjenih organizmov. Medtem pa rastline nenehno izumirajo. Da bi preprečile katastrofo, nekatere vlade in zasebne ustanove ustanavljajo banke semen, kot smo že omenili. Ali bodo te banke omogočile prihodnjim generacijam, da bodo lahko sadile in žele mnogo različnih semen?

Banke semen – zavarovanje pred izumrtjem?

V Kraljevem botaničnem vrtu v Kewu v Angliji so začeli z nečim, kar pozdravljajo kot »enega največjih mednarodnih projektov za ohranitev narave, kar jih je kdaj bilo« – in sicer s projektom Milenijska banka semen. Glavna cilja projekta sta: 1. do leta 2010 zbrati in ohraniti 10 odstotkov svetovnih semenk, to je več kot 24.000 vrst semenk, in 2. še precej pred tem letom zbrati in ohraniti semena domačih semenk s celotne Britanije. Tudi druge države ustanavljajo banke semen oziroma banke genov, kakor jim tudi včasih pravijo.

Biolog John Tuxill pravi, da je vsaj 90 odstotkov od milijonov semen, ki so shranjena v teh bankah, semen dragocenih prehranskih in  drugih porabniških rastlin, kot so pšenica, riž, koruza, sirek, krompir, čebula, česen, sladkorni trst, bombaž, soja in druge stročnice, če jih naštejemo le nekaj. Toda semena so živi organizmi, ki ostanejo pri življenju le tako dolgo, dokler traja njihova notranja zaloga energije. Kako zanesljive so torej banke semen?

Težave bank

Banke semen so drage za vzdrževanje – letno skupaj okrog 300 milijonov USD, po besedah Tuxilla. Toda morda celo ta znesek ni zadosten, pravi, saj »je samo 13 odstotkov semen, ki so v genskih bankah, shranjenih v dobro vzdrževanih ustanovah, z zmožnostjo dolgotrajnega shranjevanja«. Ker slabo shranjena semena ne trajajo dolgo, morajo biti kmalu posejana, tako da se lahko požanje naslednjo generacijo semen; sicer banke semen postanejo mrtvašnice semen. Za vse to delo je seveda treba veliko delavcev, kar le še nadalje zapleta zadeve ustanovam, ki so že zdaj na tesnem z denarnimi sredstvi.

V knjigi Seeds of Change — The Living Treasure je pojasnjeno, da se ameriški državni laboratorij za shranjevanje semen, v Koloradu (ZDA), »ubada z mnogimi težavami, med drugim z izpadi električne energije, pokvarjeno opremo za hlajenje in s premalo osebja, zaradi česar so ostali velikanski, (neurejeni) kupi semen nerazvrščeni«. Banke semen so tudi izpostavljene političnim spremembam, ekonomskim padcem in naravnim nesrečam.

Dolgotrajno shranjevanje pa ustvarja še druge probleme. Rastline imajo v svojem naravnem okolju omejeno, a bistveno sposobnost prilagajanja, kar jim omogoča preživeti bolezni in druge izzive. Toda rastline v zaščitenem okolju banke semen utegnejo čez nekaj generacij izgubiti nekoliko te odpornosti. Dobro shranjena semena mnogih rastlin bi se morda lahko odbržala stoletja, preden bi jih bilo treba ponovno posaditi. Kljub takšnim omejitvam in negotovostim že sam obstoj bank semen kaže, da je vse več skrbi glede prihodnosti prehranskih rastlin človeštva.

Da bi bilo manj izumiranja, bi bilo seveda najboljše zaščititi naravno okolje rastlin in oživiti raznolikost posevkov. A da bi to lahko storili, pravi Tuxill, bi morali »oblikovati novo ravnovesje med človekovimi potrebami in potrebami sveta narave«. Toda koliko stvarno je misliti, da bodo ljudje ‚oblikovali novo ravnovesje‘ s svetom narave, medtem ko se ženejo za industrijskim in ekonomskim napredkom s skoraj versko gorečnostjo? Kot smo videli, je celo kmetijstvo asimilirano v visoko tehnični, tržni svet velikih poslov. Mora biti kakšna druga rešitev.

[Podčrtni opombi]

 [Okvir/slika na strani 7]

Kmetovalec – ‚Ogrožena vrsta‘?

»Število zaposlenih v kmetijstvu se je od leta 1950 v vseh industrijskih državah zelo zmanjšalo, v nekaterih območjih za več kot 80 odstotkov,« piše v reviji World Watch. V Združenih državah je na primer sedaj manj kmetovalcev kakor zapornikov. Kaj je vzrok tega odhoda s podeželja?

Glavni dejavniki so vse manjši dohodek, naraščanje dolgov, povezanih s kmetovanjem, vse hujša revščina in razmah mehanizacije. Leta 1910 so kmetovalci v Združenih državah dobili okrog 40 centov za vsak dolar, ki so ga kupci plačali za hrano, leta 1997 pa je bil delež kmetovalcev le še 7 centov. Pridelovalec pšenice, piše World Watch, »dobi le 6 centov od dolarja, ki se ga plača za hlebec kruha«. To pomeni, da kupci plačajo približno toliko za ovoj, kolikor plačajo kmetovalcu za pšenico. V državah v razvoju gre kmetovalcem celo še slabše. Kmetovalec v Avstraliji ali Evropi si morda lahko v banki izposodi denar, da prebrodi slabo leto; kmetovalec v zahodni Afriki pa morda ne bo mogel poskusiti znova. Mogoče niti preživel ne bo.

[Slike na strani 7]

»Monokulture, ki so jih uvedli z ‚zeleno revolucijo‘, [so] škodile biološki raznolikosti in prehranski varnosti po vsem svetu.« (dr. Mae-Van Ho)

[Viri slik]

Ozadje: U.S. Department of Agriculture

Centro Internacional de Mejoramiento de Maíz y Trigo (CIMMYT)

[Slike na strani 8]

Milenijska banka semen, v Angliji, ohranja dragocena rastlinska semena

[Vir slike]

© Trustees of Royal Botanic Gardens, Kew