Pripovedi o veri iz zgodovinskega zapora

Prostovoljci izmed Jehovovih prič povsod po svetu obiskujejo kazenske ustanove, da bi pomagali zapornikom, ki se iskreno želijo približati Bogu. Že več kot 20 let uspešno vodimo takšen biblijskoizobraževalni program v zvezni kaznilnici v Atlanti (ameriška zvezna država Georgia). Preučevati Biblijo v zaporniškem okolju je izziv. Kot prostovoljni strežniki smo se srečali z bančnimi roparji, izsiljevalci, morilci, preprodajalci drog, sleparji in spolnimi prestopniki. Kako se tem posameznikom pomaga?

 NAJPREJ vas morda zanima, kdaj in kako so Jehovove priče prvič vstopili v ta zapor. Bilo je 4. julija 1918. Skupino osmih uglednih krščanskih strežnikov so pospremili po petnajstih granitnih stopnicah te zvezne kaznilnice. Če so upoštevali splošno navado tistega časa, so bili vklenjeni, pri čemer so bile lisice, ki so jih imeli na rokah, pritrjene na verigo, tesno oprijemajočo se trebuha. Ti novi zaporniki so bili duhovno usposobljeni možje, ki so imeli vodilno vlogo med Mednarodnimi preučevalci Biblije, kot so se takrat imenovali Jehovove priče. Ti možje niso mogli vedeti, da se bo v manj kot letu dni ugotovilo, da je bila njihova zaporna kazen velika sodna zmota. Teh osem Prič se je marca leta 1919 spuščalo po istih stopnicah, le da so bili tokrat nevklenjeni in svobodni. Kasneje so bili oproščeni, ko so oblasti sklenile umakniti obtožbo. *

Ti krščanski možje so med prestajanjem zaporne kazni v Atlanti vodili učne ure preučevanja Biblije. Eden od osmih zapornikov, A. H. Macmillan, je kasneje pripovedoval, da je bil namestnik direktorja zapora sprva sovražen, a je nazadnje ganjen vzkliknil: »Tiste lekcije, ki jih imate tam [z zaporniki], so čudovite!«

Danes, več kot 80 let kasneje, učinkovite učne ure preučevanja Biblije v tem istem zaporu na posameznike še vedno naredijo močan vtis. Uradniki zapora so ob več priložnostih izbrali člane naše skupine za posebna priznanja in častne nagrade. Učinkovitost izobraževalnega programa Jehovovih prič je bila predstavljena tudi v biltenu Volunteer Today, ki ga izdaja ameriško Ministrstvo za pravosodje, Zvezni urad za zapore.

Ena od koristi programa preučevanja Biblije z zaporniki je izredno izboljšanje njihovega vedenja. Zaradi tega so nekatere prej izpustili iz zapora. Cinični opazovalci morda sklepajo, da obsojenci preučujejo Biblijo z nami samo zato. V nekaterih primerih je to bilo sicer res, vendar pa so naše izkušnje pogosto pokazale drugače. Znova in znova nas navdušuje, da naši učenci vztrajajo v dobrem krščanskem vedenju še mnogo let po izpustu iz zapora. Naj opišemo le nekatera od naših mnogih doživetij za visokimi zidovi te zgodovinske ustanove.

Zaprti priseljenci najdejo upanje

Tisti, ki smo na začetku 1980-ih let oznanjevali v atlantski kaznilnici, smo imeli prednost pomagati mnogim zaprtim priseljencem. Pri nekaterih je bila preobrazba izjemna.

Raoul * je bil na začetku resnično nevaren zapornik. S prijateljem sta bila poklicna kriminalca, v zaporu pa sta bila zaradi umora. Po besedah občinskih starešin, ki so jima pomagali, sta bila zelo nasilna. Raoul je imel smrtne sovražnike. Neki moški je prisegel, da ga bo ubil, Raoul pa je prisegel, da bo ubil njega. Ko so njegovega največjega sovražnika premestili v Atlanto, se je Raoul prestrašil. Zdelo se je, da je samo še vprašanje časa, kdaj se bosta dolgoletna nasprotnika srečala na dvorišču, v jedilnici ali zaporniški stavbi. Po preučevanju Biblije z Jehovovimi pričami pa je Raoul naredil presenetljive spremembe v svojem razmišljanju, vedenju in videzu. Ko sta se moža nazadnje le srečala na dvorišču zapora, Raoula njegov smrtni sovražnik sploh ni prepoznal! Do krvavega spopada, ki se je zdel neogiben, ni nikoli prišlo.

Ko se je Raoul odločil simbolizirati svojo posvetitev Bogu s krstom, je bilo treba najti primerno veliko posodo za vodo. Zaporniški kaplan je priskočil na pomoč in priskrbel  črno krsto kot bazen za krst. Krsto smo do vrha napolnili z vodo. Toda Raoul je bil videti večji od krste. Tako sta morala sodelovati dva starešina, da bi bil Raoul zagotovo cel potopljen, kot to zahteva Biblija. (Lukež 3:21, podčrtna opomba v NW) Raoul je sedaj svoboden in še naprej služi kot goreč krščanski strežnik.

Leta 1987 je odlok, da je treba mnoge priseljene zapornike pregnati iz države, privedel do uničujočega in vročekrvnega besnenja v zaporu, kar je odmevalo v poročilih po vsem svetu. Uporniki so vzeli tudi talce. Vendar le malo ljudi ve, da so nekateri pogumni priseljeni zaporniki tvegali svoje življenje, ker se niso hoteli pridružiti silovitemu in nasilnemu uporu. To so bili učenci naših učnih ur preučevanja Biblije. Ti možje, ki so se bili nekoč pripravljeni bojevati na življenje in smrt, so ostali nevtralni; niso sodelovali pri nasilju in vandalizmu. Kakšen zgovoren dokaz moči Biblije, da celo surove kriminalce spreminja v miroljubne kristjane! (Hebrejcem 4:12)

Najti odpuščanje

Tudi Jamesova izkušnja je bila nepozabna. Nekoč je bil Jehovova priča, toda dovolil je, da je duhovno oslabel. Podlegel je skušnjavi in zakrivil bančno prevaro. Bil je izobčen iz krščanske občine in zaprt v zvezni kaznilnici v Atlanti. Kasneje nam je povedal: »Prišel sem do zdaleč najnižje točke v svojem življenju.«

Življenje v zaporu je bilo težko. »Preganjali so me strašni občutki osamljenosti in obupa,« se spominja James. Vendar ga je ravno to, da je bil zaprt v utesnjeni zaporniški celici, navedlo, da je resno preiskal samega sebe. To je opisal takole: »V zaporu me ni najbolj bolelo moje osebno nelagodje,  ampak to, da sem se izneveril mojemu nebeškemu Očetu.« Po nekaj mesecih je eden od zapornikov, ki je preučeval Biblijo s Pričami prostovoljci, pristopil k Jamesu in ga povabil, naj se udeleži učnih ur preučevanja Biblije. Ker ga je bilo sram, je to sprva odklonil. Toda mladenič je vztrajal in navsezadnje se je James le udeležil nedeljskega shoda.

Močno ga je ganilo, ko je videl, kako se Priče, ki so vodili učne ure, ljubeče zanimajo za učence. Kasneje pa ga je prevzelo še nekaj. Iz preteklih izkušenj je sklepal, da so vsi verski prostovoljci v resnici dobro plačani za svoje delo z zaporniki. Toda na svoje presenečenje je izvedel, da Priče za svoje delo niso izstavili nobenega računa niti niso za to prejemali denarja. (Matevž 10:8)

James se je pričel veseliti shodov. Spoznal je, da so bratje, ki so vodili shode, prijazni in spodbudni. Še zlasti en starešina je nanj naredil vtis. »Štel sem dneve do njegovega naslednjega obiska,« se spominja James, »ker je uspel resnico Božje Besede oživiti; njegov duh je bil nalezljiv. Pomagal mi je razumeti, da je Biblijo treba brati analitično, če želim doumeti pravi pomen sporočila – da ta postane resnično del mene in, kar je še pomembnejše, da razvijem Kristusov um.«

James je le s težavo verjel, da mu lahko Bog zares odpusti napake. Kaj mu je pomagalo? »Božje odpuščanje se je kazalo v ravnanju teh zvestih in samopožrtvovalnih mož. * Nekaj je postalo povsem jasno: kljub  mojim strašnim grehom, ni brat nikoli dajal niti najmanjšega vtisa, da mi Bog ne bo odpustil. Jehova me ni nikoli zapustil. Videl je, da se iskreno kesam ter da sem se odvrnil od nespametne in sleparske poti; bogato me je blagoslovil.« In res je bil James ponovno sprejet v krščansko občino. Iz zapora je bil izpuščen pred desetimi leti ter je še vedno dejaven in goreč. Njegova žena in družina so veseli, ko je sedaj strežni služabnik in je pred kratkim imel prvi javni govor.

Najti poti

Johnnyja smo srečali na začetku 1990-ih let. Njegova družina je bila nekoliko povezana z Jehovovimi pričami, toda nihče ni bil duhovno močan med Johnnyjevim odraščanjem, ko je potreboval duhovno in moralno vodstvo. Johnny je zašel v kriminal. Obsojen je bil na delo v zaporniškem taborišču blizu kaznilnice v Atlanti. Med prestajanjem kazni v taborišču je izvedel za naše učne ure preučevanja Biblije in se odločil, da bo prišel.

Na začetku je Johnny bral le za silo. Vendar si je tako močno želel izvedeti več o Jehovu in Jezusu Kristusu, da je bil odločen naučiti se dobro brati. (Janez 17:3) Naše učne ure zapornikom pogosto pomagajo v tem pogledu, še posebej kar se tiče bralnega razumevanja in javnega branja. Johnny se je pri svojem učenju tako zelo trudil, da je drugim učencem postal za zgled tega, kakšen naj bi bil resen biblijski učenec.

Več mesecev kasneje je bil Johnny premeščen v zvezno ustanovo v Talladego v Alabami, da bi se tam udeležil enega od izobraževalnih programov o drogah. Ko je prišel, je kmalu pričel sodelovati na krščanskih shodih, ki so jih tam imeli Jehovove priče. Bil je dejaven, dokler ga niso končno izpustili. In ko je napočil ta srečni dan, je nemudoma poiskal Priče v svojem majhnem rodnem kraju. Prisrčno so ga sprejeli. Nadaljeval je preučevanje in duhovno napredoval.

Johnnyjevo navdušenje in ljubezen do biblijske resnice sta prav tako spodbudila njegovo mamo, da je začela več sodelovati v krščanskih dejavnostih. Zelo ji je v pomoč, hkrati pa ji je tudi velik vir moči. Pred kratkim se je v znak svoje posvetitve Bogu Jehovu krstil in še naprej dejavno sodeluje v krščanski strežbi.

Obilna žetev

V atlantski kaznilnici se je v zadnjih dveh desetletjih pomagalo več kot 40 zapornikom, da so postali krščeni strežniki Jehovovih prič, od tedenskih preučevanj Biblije pa je imelo korist tudi več kot 90 drugih zapornikov. Drugi zaporniki so se krstili po tem, ko so bili izpuščeni iz zapora ali premeščeni v drug zapor.

Tisti, ki ta zgodovinski zapor obiskujemo teden za tednom, da bi pomagali zares skesanim zapornikom, smo hvaležni, da služimo v tej edinstveni krščanski strežbi. (Dejanja 3:19; 2. Korinčanom 7:8–13) V tem temačnem okolju opazovalnih stolpov, stražarjev, električnih vrat in bleščeče se bodeče žice nas to, da kriminalci spremenijo svoje življenje ter postanejo pošteni državljani in zvesti Božji častilci, navdaja z veseljem in spoštovanjem. (1. Korinčanom 6:9–11) (Prispevek)

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slike na strani 20, 21]

‚Gostili ste nekaj mojih najboljših prijateljev‘

APRILA 1983 je Frederick W. Franz, ki je takrat služil v Vodstvenem organu Jehovovih prič, obiskal kaznilnico v Atlanti (ZDA). Komaj je čakal, da obišče ta zapor. Ko je vstopil v stavbo, je pazniku, ki je sedel za mizo v veži, glasno zaklical: »Hočem, da veste, da ste tukaj gostili nekaj mojih najboljših prijateljev!« Paznik je bil, milo rečeno, zmeden. O čem je Franz govoril?

Josepha F. Rutherforda in sedem njegovih sodelavcev so 64 let pred tem po krivem obsodili zaradi zarote. Rutherford in Franz sta pozneje postala tesna prijatelja in sodelavca. Franz se je sedaj, več kot 40 let po smrti Rutherforda – ko je sam imel okrog 90 let – veselil, da bo obiskal kraj, kjer je bil pred davnimi časi zaprt njegov prijatelj. Nedvomno je razmišljal o delu, ki so ga Rutherford in njegovi sodelavci opravili med temi stenami. Katero delo pa je to bilo?

Kmalu zatem, ko je Rutherford s svojimi sodelavci prispel, jim je namestnik direktorja rekel: »Dali vam bomo delo. Kaj pa sploh znate delati?«

»Gospod namestnik,« je odgovoril A. H. Macmillan, eden od osmerice, »v življenju nisem delal nič drugega kakor to, da sem oznanjeval. Ali imate tudi tu kaj takega?«

»Ne, gospod. Ravno zaradi tega ste tukaj in povem vam, da tukaj ne boste prav nič oznanjevali.«

Minilo je nekaj tednov. V nedeljo so se morali vsi zaporniki udeležiti bogoslužja v kapeli, kateri pa so želeli, so lahko potem bili navzoči tudi pri nedeljski šoli. Osmerica se je odločila, da bo ustanovila svojo skupino za preučevanje Biblije, katero je vodil zdaj eden zdaj drugi. »Začeli so prihajati nekateri radovedneži, potem pa jih je prišlo vedno več,« je kasneje pojasnil Rutherford. Kmalu je majhna skupinica osmih narasla na devetdeset!

Kako pa so se zaporniki odzvali na skupino za preučevanje Biblije? Neki zapornik je dejal: »Imam 72 let in moral sem priti za zapahe, da sem slišal resnico. Vesel sem, da sem bil zato poslan v kaznilnico.« Drugi pa je pripomnil: »Zaporna kazen se mi izteka. Žal mi je, da moram iti [. . .] Ali mi lahko poveste, kje bi našel takšne ljudi, kot ste vi, ko bom šel odtod?«

Osmerica je tisto noč, preden so jih izpustili, prejela ganljivo pismo mladeniča, ki je sodeloval pri njihovih učnih urah. Pisal je: »Rad bi vam povedal, da ste v meni vzbudili željo, da postanem boljši in večji mož, če iz tako umazane razvaline, kakršna sem jaz, ki so jo svetne izkušnje tako razdejale, sploh lahko nastane takšen mož. [. . .] Šibek sem, zelo šibek, tega se nihče ne zaveda bolj kot jaz, toda poskusil bom in se bojeval, če je treba, tudi s samim seboj, da bi zaužil vse sadove tega semena, ki ste ga posejali, tako da bom lahko pomagal ne samo sebi, ampak tudi tistim okrog mene. To se iz ust nekoga, kot sem jaz, morda sliši zelo nenavadno, toda globoko, zares globoko v srcu mislim resno, in to sleherno besedo.«

Danes, precej več kot 80 let kasneje, Jehovove priče še vedno sejejo semena biblijske resnice v atlantski kaznilnici, sejejo pa jih tudi v mnogo drugih zaporih. (1. Korinčanom 3:6, 7)