Zapletene življenjske združbe

»Raznolikost življenja je naša zavarovalna polica. Od te raznolikosti je odvisno naše življenje in preživljanje.« (PROGRAM ZDRUŽENIH NARODOV ZA OKOLJE)

ŽIVLJENJE na zemlji je bogato in brezmejno raznoliko. Izraz »biološka raznolikost« ali krajše »bioraznolikost« označuje vse vrste na zemlji, od najmanjših bakterij do velikanskih sekvoj, od deževnikov do orlov.

Vse to življenje na zemlji je del ene velike, medsebojno odvisne združbe, ki zajema tudi nežive elemente. Življenje je odvisno od neživih sestavin, kot so zemljina atmosfera, oceani, sladka voda, skale in prst. Vsa ta živa narava se imenuje biosfera in ljudje so njen bistveni del.

K bioraznolikosti spadajo vse bakterije in drugi mikrobi. Kot vemo, mnoge od teh opravljajo življenjsko pomembne kemične funkcije, ki so potrebne za delovanje ekosistemov. Bioraznolikost ali življenjska združba pa zajema tudi zelene rastline, ki s fotosintezo proizvajajo kisik. Te rastline vsrkajo sončno energijo in jo shranjujejo v obliki sladkorjev, ki so osnovni vir energije za večino drugih oblik življenja.

Izginjajoča raznolikost

Kljub lepoti in raznolikosti oblik življenja pa žal mnogi raziskovalci pravijo, da ljudje povzročajo izginotje vznemirljivo velikega števila vrst. Kako?

▪ Uničevanje naravnega okolja. To je glavni vzrok izumiranja. Okolje se uničuje z gozdarjenjem, rudarstvom, krčenjem gozdov za pašnike ter gradnjo jezov in avtocest, kjer je bila prej divjina. S krčenjem ekosistemov vrste izgubljajo vire, ki jih potrebujejo za preživetje. Naravno okolje je razdrobljeno, pokvarjeno in uničeno. Selitvene poti so pretrgane. Genetska raznolikost se zmanjšuje. Avtohtone populacije živali in rastlin si ne morejo opomoči po boleznih in drugih težavah. Vrste zato ena za drugo počasi izumirajo.

Izumrtje nekaterih vrst lahko celo sproži verižno reakcijo izumiranja, kajti uničenje enega dela življenjske združbe lahko vpliva  na druge. Izumrtje ključnih vrst, na primer opraševalcev, lahko prizadene neznansko veliko drugih vrst.

▪ Neavtohtone vrste. Ko ljudje v ekosistem vnesejo neavtohtone vrste, lahko te zasedejo življenjski prostor drugih vrst. Poleg tega lahko neavtohtone vrste posredno toliko spremenijo ekosistem, da preženejo avtohtone vrste, ali pa s sabo prinesejo bolezni, proti katerim avtohtone vrste niso odporne. Še posebej na otokih, kjer vrste dolgo živijo v izolaciji in nimajo stikov z drugimi vrstami, se utegne zgoditi, da se avtohtone vrste ne prilagodijo in zato ne preživijo.

Tipičen primer tega je »ubijalska« alga Caulerpa taxifolia, ki v Sredozemskem morju uničuje druge morske vrste. V morje so jo po nesreči vnesli ob obali Monaka in zdaj se je začela širiti po morskem dnu. Je strupena in nima znanih naravnih sovražnikov. »Morda smo priča začetku ekološke katastrofe,« pravi Alexandre Meinesz, profesor morske biologije na niški univerzi v Franciji.

▪ Prekomerno izkoriščanje. Zaradi tega je izumrlo že kar nekaj vrst. Klasičen primer tega je golob selec. V zgodnjih letih 19. stoletja je bil najbolj razširjena ptica severne Amerike. Ko so se v jatah, ki so štele po milijardo ali več ptic, selili, so za več dni zatemnili nebo. Do konca 19. stoletja pa so ga z lovom pripeljali na rob izumrtja in septembra 1914 je v živalskem vrtu v Cincinnatiju poginil še zadnji golob selec. Podobno je ameriški bizon ali bivol na področju Velikih ravnin zaradi lova skoraj izumrl.

▪ Porast prebivalstva. Sredi 19. stoletja je človeška družina štela milijardo ljudi. Stoletje in pol kasneje, ko je število prebivalstva večje za pet milijard, se ljudje začenjajo spraševati, ali so v nevarnosti, da bodo presegli meje svojih virov preživetja. Vsako leto z naraščanjem števila prebivalstva izumre vznemirljivo veliko vrst.

▪ Nevarnost globalnega segrevanja. Po besedah Medvladne komisije za podnebne spremembe obstaja možnost, da se bo v tem stoletju temperatura dvignila za kar 3,5 stopinje Celzija. Za preživetje nekaterih vrst bo to prevelik preskok. Raziskovalci domnevajo, da je eden od vzrokov odmiranja koralnih grebenov, ki so sidro večine morske bioraznolikosti, morda segrevanje vode.

Znanstveniki pravijo, da bi dvig morske gladine za en meter lahko uničil velik del obalnih močvirij po svetu, ki so dom obilne bioraznolikosti. Nekateri menijo, da globalno segrevanje vpliva na ledene plošče na Grenlandiji in Antarktiki. Če bi se te topile, bi lahko prišlo do ekološke katastrofe.

 Epidemija izumiranja vrst

Kako hitro vrste izginjajo? Odgovori na to vprašanje so zelo netočni. Naravoslovcem je večina tega, kar izumira, še vedno skrivnost. Najprej morajo ugotoviti, koliko vrst sploh obstaja. John Harte, ekolog na kalifornijski univerzi Berkeley, pravi, da »je na zemlji okoli milijon in pol že poimenovanih vrst, toda vemo, da obstaja tudi veliko nepoimenovanih vrst in da jih je verjetno nekje med 5 in 15 milijonov«. Nekateri pravijo, da jih je 50 milijonov ali celo več. Določitev točnega števila je domala nemogoča, ker »bo večina vrst izumrla, še preden jih bodo uspeli poimenovati in opisati,« pravi naravoslovec Anthony C. Janetos.

Sodobna znanost je šele začela dojemati zapletene ekološke procese, ki omogočajo živi naravi, da normalno deluje. Če ljudje ne vedo, koliko vrst obstaja, kako lahko potem razumejo zapletene življenjske združbe in to, kako nanje vpliva izumiranje vrst? Kako naj vedo, kaj izumiranje vrst pomeni za sistem, s katerim se na našem planetu vzdržuje življenje?

Ko naravoslovci poskušajo določiti stopnjo izumiranja, so njihove ocene, čeprav različne, pogosto nespodbudne. »Okoli 50 odstotkov zemljine flore in favne utegne v naslednjih sto letih izumreti,« trdi neki pisec. Hartova napoved je še bolj mračna: »Biologi ocenjujejo, da bo v naslednjih 75 letih zaradi krčenja tropskih gozdov izgubljena polovica ali še več obstoječih vrst.«

V National Geographicu je na podlagi ocen naravoslovca Stuarta Pimma z univerze v Tennesseeju pisalo, da »je 11 odstotkov ptic oziroma 1100 od skoraj 10.000 vrst po svetu na robu izumrtja. Zdi se, da večina teh 1100 vrst ne bo živela veliko dlje od konca [21. stoletja].« V isti reviji je še pisalo: »Skupina priznanih botanikov je nedavno poročala, da je vsaka osma rastlina v nevarnosti, da izumre. ‚Tu ne gre samo za vrste na otokih ali v deževnih gozdovih niti samo za ptice ali velike pozornost zbujajoče sesalce,‘ pravi Pimm. ‚Vse je v nevarnosti in dogaja se povsod. [. . .] Gre za svetovno epidemijo izumiranja vrst.‘«

Ali potrebujemo vse te vrste?

Ali bi nas morala izguba raznolikosti življenja skrbeti? Ali res potrebujemo toliko različnih vrst? Veliko priznanih strokovnjakov vztraja pri pritrdilnem odgovoru. Zaradi zemljine obdarjenosti z vrstami so nam ljudem na voljo hrana, koristne kemične snovi ter mnogi drugi proizvodi in procesi. Pomislite tudi na koristi, ki jih utegne imeti človeštvo od še neodkritih vrst. Ocenili so denimo, da je od 150 največkrat predpisanih zdravil na recept v Združenih državah 120 takšnih, ki so iz naravnih sestavin. Tako človeštvo z izgubo zemljine flore izgublja tudi  priložnost, da bi odkrilo nova zdravila in kemične snovi. »Vsakič, ko izgubimo kako vrsto, izgubimo tudi možnost za prihodnost,« pravi sir Ghillean Prance, direktor Kraljevih botaničnih vrtov v Kewu v Londonu. »Izgubimo morebitno zdravilo proti aidsu ali rastlino, ki je odporna na viruse. Zato moramo nekako prenehati izgubljati vrste, in to ne samo zavoljo našega planeta, ampak tudi zaradi naših lastnih [. . .] potreb in koristi.«

Naravne ekosisteme potrebujemo tudi zaradi njihovih nadvse pomembnih procesov, od katerih so odvisna vsa živa bitja. Proizvodnja kisika, čiščenje vode, odstranjevanje onesnaževalcev in preprečevanje erozije tal so življenjsko pomembne funkcije, ki jih izvajajo zdravi ekosistemi.

 Žuželke oprašujejo. Žabe, ribe in ptice obvladujejo škodljivce, školjke in drugi vodni organizmi čistijo naše vodne zaloge, rastline in mikroorganizmi pa proizvajajo prst. Gospodarska vrednost vseh teh storitev je neznanska. Previdna ocena denarnih koristi svetovne bioraznolikosti je po ugotovitvah iz leta 1995 okoli 3000 milijard ameriških dolarjev letno.

Kljub naši odvisnosti od raznolikosti življenja se zdi, da je svet sredi krize izumiranja, ki ogroža zapletene življenjske združbe. Sedaj, ko začenjamo dojemati pomembnost bioraznolikosti, ljudje povzročajo izumiranje več vrst kot kdaj prej! Ali lahko človek reši ta problem? Kakšna je prihodnost raznolikosti življenja na zemlji?

[Okvir/slika na strani 6]

Koliko je življenje vredno?

Zdi se, da vse razprave o vrednosti bioraznolikosti namigujejo na to, da bi se morali za druge oblike življenja zanimati samo toliko časa, dokler imamo od njih koristi. Nekateri menijo, da je takšno razmišljanje ozkogledno. Paleontolog Niles Eldredge opozarja na že prirojeno vrednost, ki jo ima življenje: »Življenje okoli nas – prelepe, pozornost zbujajoče vrste, veličastna neokrnjena področja v divjini – cenimo tudi zaradi njegove resnične vrednosti. Nekaj znotraj nas priznava, da smo s tem naravnim svetom povezani ter da nam daje mir in zadovoljstvo, kadar koli smo lahko v njem.«

 [Okvir/slike na strani 7]

Rdeči seznam

Rdeči seznam izdaja Svetovna zveza za ohranitev narave, organizacija, ki presoja stanje ogroženih vrst. Nekaj ogroženih vrst z Rdečega seznama za leto 2000 je predstavljenih na tej strani:

Klateški albatros (Diomedea exulans)

To je ena od 16 vrst albatrosov, ki so na seznamu svetovno ogroženih vrst. Pravijo, da jih veliko število utone po tem, ko se po naključju ujamejo na trnke, ki jih nastavijo ribiške ladje s parangalom.

[Vir slike]

Photo by Tony Palliser

Rdeči nosan (Pygathrix nemaeus)

Ta lepa azijska vitkostasa opica živi v južnem delu osrednjega Vietnama in nekaterih delih Laosa. Zaradi uničevanja življenjskega prostora in lova spada med ogrožene vrste. Lovijo jo zaradi hrane in tudi delov telesa, ki jih uporabljajo kot sestavine pri tradicionalni medicini.

[Vir slike]

Opica na straneh 7 in 32: Photo by Bill Konstant

Korziški polž (Helix ceratina)

Bivališče tega zelo ogroženega polža je veliko samo 7 hektarov, in sicer v predmestju Ajaccia na jugozahodni obali Korzike. Njegovo preživetje utegne biti v nevarnosti zaradi razvoja, ki zajema gradnjo letališča in dovoznih cest do obale.

[Vir slike]

Photo by G. Falkner

Zlata pagoda (Mimetes chrysanthus)

To čudovito rastlino so leta 1987 odkrili v Westkapu v Južnoafriški republiki. Pogost uničujoč ogenj in napadalne vrste, ki so tuje na področju zlate pagode, so nenehna nevarnost tej rastlini.

[Vir slike]

Photo by Craig Hilton-Taylor

Sladkovodni pilar (Pristis microdon)

Ta ogrožena riba živi v Indijskem in zahodnem Tihem oceanu, kakor tudi v bližnjih zalivih, ustjih rek in rekah. Izredno nevarnost ji predstavlja ribolov in doživela je močan upad. Ogrožena je tudi zaradi izgube in uničevanja življenjskega prostora.

[Vir slike]

Photo courtesy of Sun International Resorts, Inc.

[Okvir/slika na strani 8]

Množično uničevanje življenja v morju

Bogastvo oceanov, za katero so nekoč menili, da je neizčrpno, se je izkazalo za omejeno. Paleontolog Niles Eldredge je v reviji Natural History opisal obsežnost pretiranega izrabljanja oceanov: »Sodobna tehnika omogoča tako učinkovit ribolov, da so obsežna področja oceanskega dna ogoljena, kar je enakovredno golosekom gozdov. Ravno ta ista tehnika pa je tudi skrajno uničujoča, saj z vsakim izvlekom mreže ali prehodom ladje z vlačilno mrežo umirajo morske želve in tjulnji skupaj z ribami in nevretenčarji, ki niso za prodajo.«

Ko so v reviji National Geographic komentirali »opustoševalen lov morskih rakcev«, kot so to sami poimenovali, so pojasnili, da »vzdolž [teksaške (ZDA)] obale Mehiškega zaliva utegnejo zavreči na ducate kilogramov morskega življa – predvsem mladih ribic – za samo pol kilograma morskih rakcev«. Te neželjene ribe in školjke imenujejo postranski ulov. Neki zvezni biolog je tožil: »Povprečno razmerje postranskega ulova je približno štiri proti ena.« Ni presenetljivo, da so naši oceani postali polja smrti mnogih ogroženih vrst!

[Okvir/slika na strani 9]

Življenje, skrito v gozdovih

Gozdovi našega planeta so polni življenja, in sem spadajo tudi vrste, ki jih mora človek šele odkriti. Ekolog John Harte je opazil: »Tropski deževni gozdovi pokrivajo manj kot dva odstotka planeta, a so kljub temu edini dom najmanj 50 odstotkom in verjetno kar 90 odstotkom vseh vrst na zemlji. Višja ocena temelji na domnevi, da bo večina vrst, ki naj bi jih šele odkrili, iz tropskih predelov, ker so biološke raziskave tukaj zelo nepopolne. Tudi druga naravna okolja so nezadostno raziskana in nedvomno vsebujejo številne vrste, ki so današnji znanosti neznane. Med temi okolji so tla gozdov zmerne klime, kot so vlažni stari gozdovi tihooceanskega severozahoda Združenih držav.«

Kdo ve, kakšna presenečenja še čakajo človeka, če bo kdaj dobil priložnost, da razišče življenje, skrito v gozdovih?

[Slika na strani 5]

Sedaj že izumrli golob selec

[Vir slike]

U.S. Fish & Wildlife Service, Washington, D.C./Luther C. Goldman