Svet, kamor sodi vsakdo

»Ker so begunci svetovni problem, mora biti tudi iskanje rešitev na svetovni ravni.« (Gil Loescher, profesor za mednarodne odnose)

MLAD zakonski par je zbežal v okrilju noči. Mož je bil zaskrbljen za varnost, zato ni zapravljal časa, čeprav sta imela majhnega otroka. Slišal je, da namerava neusmiljeni diktator njihove dežele izvesti morilski napad na mesto. Družina je po napornem, več kot sto kilometrov dolgem potovanju končno prečkala mejo in prišla na varno.

Ta ponižna družina je kasneje postala znana po vsem svetu. Otroku je bilo ime Jezus, staršema pa Marija in Jožef. Ti begunci niso svoje dežele zapustili zato, da bi si pridobili gmotno bogastvo. Odšli so, ker je bilo ogroženo njihovo življenje. Tarča morilskega napada je bil namreč otrok teh staršev!

Kot mnogo drugih beguncev se je tudi Jožef z družino nazadnje vrnil v svojo domovino, ko so se politične razmere izboljšale. Toda s pravočasnim begom sta ta zakonca nedvomno pomagala rešiti življenje svojega majhnega otroka. (Matevž 2:13–16) Egipt, njihova dežela gostiteljica, je že pred tem sprejemala politične, pa tudi gospodarske begunce. Jezusovi predniki so namreč tam že mnogo stoletij prej našli zatočišče, ko je v kanaanski deželi pustošila lakota. (1. Mojzesova 45:9–11)

Varni, ne pa zadovoljni

Svetopisemski in sodobni zgledi izpričujejo, da beg v drugo deželo lahko reši življenje. Še vseeno pa je za vsako družino travmatično, če mora zapustiti svoj dom. Naj je ta še tako skromen, so družinski člani verjetno vanj več let vlagali čas in denar. Morda je dom hkrati tudi družinska dediščina, ki jih povezuje z njihovo kulturo in deželo. Poleg tega lahko begunci s seboj vzamejo le malo premoženja, če sploh kaj. Tako so nenehno v revščini, ne glede na svoje prejšnje okoliščine.

Ko begunci pridejo na varno, občutijo olajšanje. Toda ta občutek se lahko hitro razblini, če kaže, da jim prihodnost ponuja le življenje v begunskem taborišču. In dlje ko so ljudje begunci, bolj moreče postajajo njihove razmere, še zlasti če niso povezani s tamkajšnjimi domačini. Tudi begunci si kot vsi drugi želijo nekje ustaliti. Begunsko taborišče seveda ni idealno mesto za življenje družine. Ali bo kdaj končno nastopil čas, ko bo vsakdo nekemu kraju rekel dom?

Ali je rešitev vračanje v domovino?

V 1990-ih letih se je okrog devet milijonov ljudi, ki so bili odtrgani od doma, navsezadnje le vrnilo domov. Za nekatere od teh je bil to vesel dogodek in so željno začeli obnavljati svoje življenje. Drugim pa skoraj ni preostalo drugega. Vrnili so se samo zato, ker so postale njihove razmere v državi zatočišča nevzdržne. V izseljenstvu so imeli toliko hudih problemov, da so se odločili, da bi jim bilo boljše doma, kljub negotovosti, s katero bi se tam nedvomno spoprijemali.

 Vrnitev v domovino je celo v najboljših okoliščinah težavna, saj je tako človek že drugič popolnoma odtrgan od vsega. »Vsako selitev spremlja izguba sredstev za preživljanje, na primer zemlje, službe, doma ali živine,« pojasnjuje The State of the World’s Refugees 1997–98. »In vsaka selitev pomeni začetek težavnega procesa obnove.« V neki raziskavi o beguncih, ki so se vrnili v osrednjo Afriko, so poročali: »Za begunce, ki so v izseljenstvu prejemali pomoč, je lahko vrnitev težja od samega izseljenstva.«

Še hujše pa so razmere milijonov beguncev, ki so se prisiljeni vrniti v domovino proti svoji volji. Kaj jih tam čaka? »Ljudje, ki se vrnejo, morajo morda preživeti v razmerah, kjer zakon skoraj nima nobene veljave, kjer sta zelo razširjena razbojništvo in nasilni kriminal, kjer demobilizirani vojaki ropajo civiliste in kjer je ročno strelno orožje na razpolago večini prebivalstva,« pravi poročilo Združenih narodov. Očitno je, da takšno sovražno okolje ne zadovolji niti osnovnih potreb po varnosti teh ljudi, ki so bili odtrgani od doma.

Oblikovanje sveta, kjer je vsakdo varen

Problemov beguncev se ne bo nikoli rešilo tako, da se ti vračajo prisilno oziroma neradi. Treba bi se bilo lotiti vzrokov njihovih problemov. Gospa Sadako Ogata, nekdanja visoka komisarka Združenih narodov za begunce, je leta 1999 dejala: »Dogodki tega desetletja, in nedvomno dogodki lanskega leta, zelo jasno kažejo, da se begunskega vprašanja ne more obravnavati neodvisno od varnosti.«

In po svetu na milijone ljudi še zdaleč ni varnih. Kofi Anan, generalni sekretar Združenih narodov, pojasnjuje: »Ponekod po svetu države razpadajo zaradi notranjih sporov in sporov med skupnostmi, zato državljani nimajo nobene učinkovite zaščite. Drugod pa varnost ljudi ogrožajo vlade, ki nočejo delati v prid skupnosti, preganjajo svoje nasprotnike in kaznujejo nedolžne pripadnike manjšin.«

Kofi Anan je med temeljnimi vzroki, zakaj ni varnosti, navedel vojne, preganjanje in etnično nasilje, ti pa so navadno ukoreninjeni v sovraštvu, predsodkih in nepravičnosti. Tega zla ne bo lahko izkoreniniti. Ali to pomeni, da bo problem beguncev neogibno postajal vse hujši?

Odgovor bi bil nedvomno pritrdilen, če bi bile zadeve prepuščene ljudem. Toda Bog v Bibliji obljublja, da bo ‚končal vojne do konca zemlje‘. (Psalm 46:10, SSP [46:9, AC]) Po svojem preroku Izaiju tudi opisuje čas, ko bodo ljudje »zidali [. . .] hiše ter v njih prebivali, in sadili vinograde in jedli njih sad. [. . .] Trudili se ne bodo brezuspešno in rodili ne bodo otrok za naglo smrt; kajti seme bodo blagoslovljenih od GOSPODA in njih zarod  ž njimi.« (Izaija 65:21–23) Takšne razmere bi res odpravile problem beguncev. Toda ali so dosegljive?

»Ker se vojne začnejo v umu ljudi, se mora prav v umu ljudi graditi branike miru,« piše v preambuli Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo. Naš Stvarnik dobro ve, da mora človek spremeniti mišljenje. Isti prerok pojasnjuje, zakaj bo nekega dne vsakdo na zemlji varno prebival: »Nič zlega ne bodo storili, nič pogubnega naredili po vsej gori svetosti moje; zakaj vsa zemlja bode polna spoznanja GOSPODOVEGA, kakor vode pokrivajo morja globočino.« (Izaija 11:9)

Jehovove priče so že odkrili, da spoznanje o Jehovu lahko premaga predsodke in sovraštvo. S svojim mednarodnim oznanjevalskim delom skušajo razširjati krščanske vrednote, ki vsajajo ljubezen namesto sovraštva, in to celo v državah, prizadetih zaradi vojne. Skušajo pa tudi pomagati beguncem, kolikor je pač v njihovi moči.

Toda ob tem se zavedajo, da lahko popolno rešitev problema beguncev zagotovi le od Boga postavljeni kralj, Jezus Kristus. Ta kralj zagotovo ve, kako zlahka sovraštvo in nasilje ljudem uničita življenje. Biblija nam zagotavlja, da bo pravično sodil ponižne ljudi. (Izaija 11:1–5) Pod njegovo nebeško vlado se bo na zemlji godila Božja volja, kakor se v nebesih. (Matevž 6:9, 10) Ko bo prišel ta dan, ne bo nikomur nikdar več treba postati begunec. In vsakdo bo lahko nekemu kraju rekel dom.

[Okvir na strani 12]

Kaj bi bilo treba za rešitev problema beguncev?

»Zadovoljiti potrebe razseljenih ljudi po svetu, tako beguncev kot notranje razseljenih, je veliko bolj kompleksna zadeva, kakor zgolj kratkoročno jim zagotoviti varnost in pomoč. Pomeni namreč, da se skuša lotiti problema preganjanja, nasilja in bojevanja, zaradi česar je sploh prišlo do razseljevanja. Gre za to, da se vsem moškim, ženskam in otrokom prizna človekove pravice do uživanja miru, varnosti in dostojanstva, ne da bi jim bilo treba bežati od doma.« (The State of the World’s Refugees 2000)

[Okvir/slike na strani 13]

Kakšno rešitev bo prineslo Božje kraljestvo?

»V puščavi bo imela dom pravica, pravičnost bo prebivala v vrtu. Delo pravičnosti bo mir, sad pravičnosti bo počitek in varnost na veke. Moje ljudstvo bo prebivalo v mirnem kraju, v varnih domovih in brezskrbnih počivališčih.« (Izaija 32:16–18, SSP)