Stoletje nasilja

ALFRED NOBEL je verjel, da se mir lahko vzdržuje, če imajo narodi smrtonosno orožje. Navsezadnje bi se lahko narodi hitro združili in vsakemu morebitnemu napadalcu povzročili strašno uničenje. »To bi bila sila, ki bi onemogočila vojno,« je napisal. Po Nobelovem mnenju noben razumen narod ne bi izzval spopada, če bi lahko bile posledice za njega samega uničujoče. Toda kaj odkriva preteklo stoletje?

Manj kot 20 let po Nobelovi smrti je izbruhnila prva svetovna vojna. V tem spopadu so uporabili nova smrtonosna orožja: strojnice, bojne strupe, plamenomete, tanke, letala in podmornice. Ubitih je bilo skoraj deset milijonov vojakov in več kot še enkrat toliko ranjenih. Zaradi surovosti prve svetovne vojne se je zanimanje za mir povečalo. To je bil povod za ustanovitev Društva narodov. Pri tem je imel vodilno vlogo ameriški predsednik Woodrow Wilson, ki je leta 1919 dobil Nobelovo nagrado za mir.

Kljub temu je leta 1939 izbruhnila druga svetovna vojna in razblinila vsako upanje, da se bo vojna enkrat za vselej končala. Ta je bila v mnogočem celo grozljivejša od prve  svetovne vojne. Med tem spopadom je Adolf Hitler razširil Nobelovo tovarno v Krümmelu v eno največjih nemških tovarn streliva z več kot 9000 zaposlenimi. Nobelova tovarna je bila potem ob koncu vojne popolnoma uničena v zračnem napadu zavezniških sil, ko je bilo odvrženih več kot tisoč bomb. Ironično je, da so prav te bombe razvili z Nobelovimi lastnimi iznajdbami.

V stoletju po Nobelovi smrti so bili ob dveh svetovnih vojnah tudi številni manjši spopadi. Orožje se je v tem obdobju množilo in nekatera med njimi so postala celo še bolj zlovešča. Preglejmo sedaj nekatera vojaška sredstva, ki so postala v desetletjih od Nobelove smrti dobro znane.

Ročno strelno orožje in lahko orožje. Med te spadajo pištole, puške, granate, strojnice, minometi in druge prenosne priprave. Ročno strelno orožje in lahko orožje je poceni, se ga zlahka vzdržuje in celo še laže uporablja.

Ali je vse to orožje – in nevarnost, ki jo predstavlja civilistom – preprečilo vojne? Nikakor ne! Michael Klare piše v Bulletin of the Atomic Scientists, da je takšno lahko orožje postalo »glavno bojno sredstvo velike večine spopadov v obdobju po hladni vojni«. Dejansko je v nedavnih vojnih spopadih ročno strelno orožje zadalo smrt vsaj 90 odstotkom smrtnih žrtev. Samo v 1990-ih so ta sredstva ubila več ko 4 milijone ljudi. Mnogokrat takšno lahko orožje uporabljajo mladi, ki nimajo vojaškega urjenja, pa tudi ne nobenih zadržkov glede kršenja tradicionalnih vojnih pravil.

Kopenske mine. Do konca 20. stoletja so kopenske mine pohabile ali ubile povprečno okrog 70 ljudi vsak dan! Večina jih je bilo civilistov in ne vojakov. Kopenskih min se pogosto ne rabi za to, da ubijejo, ampak da pohabijo ter razširijo strah in grozo med tiste, ki doživijo krute poškodbe zaradi njih.

Res je, da so si v zadnjih letih zelo prizadevali odstraniti mine. Toda nekateri pravijo, da ena odstranjena mina pomeni 20 nanovo položenih in da je  po vsej zemlji mogoče zakopanih 60 milijonov min. Čeprav kopenske mine ne ločijo med korakom vojaka in korakom otroka, ki se igra na polju, to ne odvrača od izdelave in uporabe teh ostudnih priprav.

Jedrsko orožje. Z iznajdbo jedrskega orožja je bilo prvič mogoče v nekaj sekundah uničiti celo mesto in to brez kakršnega koli spopada med vojaki. Premislite denimo o strašanskem uničenju, ki je bilo posledica atomskih bomb, odvrženih na Hirošimo in Nagasaki leta 1945. Nekatere ljudi je oslepila neznosna svetloba. Druge je zastrupilo žarčenje. Mnogi so umrli zaradi ognja in vročine. Skupno število ubitih v teh dveh mestih je po nekaterih ocenah skoraj 300.000!

Seveda bodo nekateri nasprotovali, češ da je bombardiranje teh dveh mest preprečilo številne smrtne žrtve, ki bi jih vojna še terjala, če bi se nadaljevalo vojskovanje s konvencionalnimi sredstvi. Kljub temu so nekateri, ki so bili osupli nad velikanskim številom izgubljenih življenj, pričeli podpirati svetovni nadzor nad tem strašnim orožjem. Številni so se pričeli bati, da je človek sedaj z nakopičenim orožjem zmožen uničiti samega sebe.

Ali je z razvojem jedrskega orožja postal mir bolj obetaven? Nekateri odgovarjajo pritrdilno.  Poudarjajo dejstvo, da se tega močnega orožja ni uporabilo v vojskovanju več kot pol stoletja. Kljub temu se Nobelovo prepričanje, da bo orožje za množično uničevanje zadušilo vojne, ni uresničilo, saj se vojne s konvencionalnim orožjem nadaljujejo. Poleg tega je po besedah Odbora za jedrsko politiko v vsakem trenutku na takojšnjo izstrelitev pripravljenih na tisoče jedrskih priprav. Še posebno sedaj, ko terorizem povzroča resno zaskrbljenost, se mnogi bojijo, kaj vse se lahko zgodi, če jedrske snovi pridejo v »napačne« roke. Celo če so te v »pravih« rokah, se mnogi bojijo, da lahko ena sama nesreča potisne svet v termonuklearno katastrofo. Jasno je, kar se tiče uničevalnega orožja, da to ni mir, ki si ga je zamislil Nobel.

Biološko in kemično orožje. Pri biološki vojni se uporablja tudi takšne smrtonosne bakterije, kot je bakterija vraničnega prisada, oziroma viruse, kot je virus črnih koz. Črne koze so še posebej nevarna bolezen, ker so zelo nalezljive. Potem preti še uporaba kemičnega orožja, kot so bojni strupi. Te strupene snovi se pojavljajo v mnogih oblikah in čeprav so že desetletja prepovedane, to ni preprečilo njihove uporabe.

Ali so se zaradi tega strašnega orožja in nevarnosti, ki jo predstavlja, ljudje odzvali, kot je predvidel Nobel – namreč se »umaknili v grozi in razpustili svoje čete«? Ravno nasprotno, saj se je le povečal strah pred tem, da bi se lahko to orožje nekega dne uporabilo in  morda bi to storili celo amaterji. Direktor ameriške Agencije za nadzor nad orožjem in razorožitev je pred več kot desetletjem izjavil: »Kemično orožje lahko izdela skoraj vsakdo v svoji garaži, samo da ima za sabo nekaj ur srednješolske kemije.«

Ni dvoma, da so 20. stoletje zaznamovale bolj uničujoče vojne kot katere koli pred tem. Sedaj, na začetku 21. stoletja se zdi obet miru celo še bolj navidezen in to še posebej po terorističnih napadih v mestih New York in Washington (DC) 11. septembra 2001. »Skoraj nihče se ne upa vprašati, ali se ne bo tehnološko ravnovesje morda preveč nagnilo k pospeševanju zla,« piše Steven Levy v reviji Newsweek. Dodaja: »Kdo bi vedel, kako rešiti to zadevo? Ljudje so znani po svojem prizadevanju za tem, kar jim pomeni napredek in šele nato zastavljajo vprašanja. Ko nočemo razmišljati o nepredstavljivem, ustvarjamo okoliščine, ki dopuščajo, da se slednje zgodi.«

Doslej nas je zgodovina naučila, da iznajdba strašnih razstreliv in smrtonosnega orožja ni pripeljala svet nič bliže k miru. Ali je potem svetovni mir le sen?

[Okvir/slike na strani 8]

Ukrotitev nitroglicerina

Italijanski kemik Ascanio Sobrero je leta 1846 odkril nitroglicerin oziroma glicerolnitrat, težko oljnato eksplozivno tekočino. Snov je bila nevarna. Sobrera so v eksploziji delci stekla močno porezali po obrazu in je nazadnje nehal delati s to snovjo. Poleg tega ni mogel ugotoviti, zakaj eksplodira le del tekočine, ki jo je izlil in udaril s kladivom, ne da bi to kakor koli učinkovalo na preostalo izlito olje.

Nobel je to težavo rešil, ko je iznašel praktičen detonator, tako da je uporabil majhno količino določenega razstreliva, s katerim se je lahko vžgalo veliko količino drugega razstreliva. Potem je leta 1865 iznašel vžigalno kapico – majhen tulec z živosrebrovim fulminatom je namreč vstavil v posodo z nitroglicerinom in potem sprožil eksplozijo z vžigalno vrvico.

Kljub temu je bilo delo z nitroglicerinom še vedno tvegano. Leta 1864 je denimo eksplozija v Nobelovi delavnici zunaj Stockholma ubila pet ljudi, med njimi je bil tudi Nobelov najmlajši brat Emil. Nobelovo tovarno v Krümmelu (Nemčija) je dvakrat razneslo. Poleg tega so se resno poškodovali tudi nekateri, ki so uporabljali to tekočino kot olje za svetilke, loščilo za čevlje oziroma kot mazivo za vagonsko kolesje. Celo ko so razstreljevali gore, je odvečno olje morda steklo v razpoke in kasneje povzročilo nesreče.

Leta 1867 je Nobel spremenil olje v trdno snov tako, da je zmešal nitroglicerin s kremenko, neeksplozivno porozno snovjo. Nobel je skoval ime dinamit iz grške besede dynamis, kar pomeni »sila«. Čeprav je Nobel kasneje razvil celo bolj napredna razstreliva, je dinamit eden njegovih najpomembnejših izumov.

Seveda pa so Nobelova razstreliva uporabili tudi v nevojaške namene. Tako so imela pomembno vlogo na primer pri gradnji predorov St. Gotthard (1872–82), razstrelitvi podvodnih čeri v prelivu East River v New Yorku (1876, 1885) in kopanju Korintskega prekopa v Grčiji (1881–93). Kljub temu si je dinamit že od svoje iznajdbe hitro pridobil sloves sredstva za uničevanje in smrt.

[Slika]

Policijska postaja v Kolumbiji, uničena z dinamitnim razstrelivom

[Vir slike]

© Reuters NewMedia Inc./CORBIS

[Slika na strani 4]

Manj kot 20 let po Nobelovi smrti so v prvi svetovni vojni uporabili nova smrtonosna orožja

[Vir slike]

U.S. National Archives photo

[Slika na strani 6]

Žrtve kopenskih min v Kambodži, Iraku in Azerbajdžanu

[Vir slike]

UN/DPI Photo 186410C by P.S. Sudhakaran

UN/DPI Photo 158198C by J. Isaac

UN/DPI Photo by Armineh Johannes

[Slika na strani 6]

V vsakem trenutku je, kot pravi Odbor za jedrsko politiko, na takojšnjo izstrelitev pripravljenih na tisoče jedrskih priprav

[Vir slike]

UNITED NATIONS/PHOTO BY SYGMA

[Slike na strani 7]

O grozoviti naravi kemičnega orožja se je obširno poročalo, ko je bil leta 1995 v tokijski podzemni železnici uporabljen sarin

[Vir slike]

Asahi Shimbun/Sipa Press

[Navedba vira slike na strani 5]

UN/DPI Photo 158198C by J. Isaac