Strpno kraljestvo v nestrpnem veku

»VSAKDO LAHKO BREZ KAKRŠNE KOLI PRISILE SPREJME VERO, KATERO ŽELI, IN SVOBODNO PODPIRA PRIDIGARJE SVOJE VERE.«

ČE BI morali ugibati, kdaj so bile te besede zapisane, kaj bi rekli? Mnogi bi domnevali, da so del neke sodobne ustave ali listine pravic.

Morda boste presenečeni, da je bila ta deklaracija sprejeta pred več kot 400 leti, in to v deželi, ki je bila v marsičem podobna otoku strpnosti v morju nestrpnosti. Katera je bila ta dežela? Najprej nekoliko preglejmo ozadje te zgodbe.

Nestrpnost povsem običajna

Verska nestrpnost je bila običajna v srednjem veku in v 16. stoletju se je zopet razplamtela. Religija je razpihovala strašne, krvave vojne v deželah, kot so Anglija, Francija, Nemčija in Nizozemska. Od leta 1520 do približno 1565 so v zahodnem delu krščanskega sveta kot krivoverce usmrtili kakih 3000 ljudi. Skoraj vsakršen dvom o vrednotah in zamislih – še posebno s področja religije – se je gotovo srečal z nestrpnostjo.

Eden naukov katoliške cerkve, ki je bil dolgo predmet sporov, je Trojica – verovanje, da je Bog iz treh oseb. Zgodovinar Earl Morse Wilbur pravzaprav pojasnjuje, da je »bila v srednjem veku predmet številnih razprav med katoliškimi teologi, v katerih so sodelovali celo sami papeži«. Toda te razprave so le poredko prišle na ušesa navadnemu človeku, od katerega se je pričakovalo, da takšne doktrine sprejme v dobri veri kot »božansko skrivnost«.

Kljub temu so se nekateri v 16. stoletju odločili ravnati v nasprotju s tradicijo in preiskati Sveto pismo, da bi poskusili razjasniti takšne skrivnosti. Njihovo geslo je bilo sola Scriptura (samo Sveto pismo). Tiste, ki so zavrnili doktrino o Trojici – nekatere od njih so kasneje imenovali unitarijanci, kot nasprotje trinitarcem – so pogosto močno preganjali tako katoličani kot protestanti. Svoja dela, ki so jih ljudje množično brali, so tiskali pod psevdonimi, sami pa so se pred preganjanjem skrivali. Nasprotniki trinitarcev pa so bili tudi v ospredju boja za strpnost. Nekateri, kot španski teolog Michael Servet, so svoje prepričanje plačali tudi z življenjem. *

Združevala jih je strpnost

Obstajala pa je država, ki se je, namesto da bi vodila verske vojne ali preganjala odpadnike, odločila za povsem drugačen pristop. Ta dežela je bila Transilvanija, ki je bila takrat samostojna kneževina, sedaj pa je del vzhodnoevropske države Romunije. Madžarski zgodovinar Katalin Péter pojasnjuje, da se je transilvanska kraljica Izabela, ki je postala  vladarica po moževi smrti, »skušala ogniti verskih sporov, tako da je pričela ščititi vse veroizpovedi«. Med letoma 1544 in 1574 je transilvanski parlament ali državni zbor sprejel 22 zakonov, ki so zagotavljali svobodo vere.

Po državnem zboru v Turdi leta 1557 je kraljica skupaj s svojim sinom denimo odredila, da lahko »vsak posameznik izraža katero koli želeno vero s starimi ali novimi obredi, hkrati pa jim Midva [kraljica in njen sin] dopuščava, da se glede vere sami odločijo tako, kot jim ugaja, vendar vse dokler s tem ne škodijo nikomur«. Ta zakon so imenovali »prva zakonodaja v kateri koli državi, ki zagotavlja svobodo vere«. V Transilvaniji je verska strpnost dosegla svoj vrhunec pod vlado Ivana II. Sigismunda, ki je leta 1559 prevzel neposredno oblast.

Javna razprava

Druga pomembna osebnost antitrinitarskega gibanja v Transilvaniji je bil italijanski zdravnik Georgij Biandrata. Njegovi dvomi o trojici so se verjetno še povečali v času, ko je bival v Italiji in Švici, kamor so se zatekli številni antitrinitarski begunci. Biandrata je potem, ko se je preselil na Poljsko, zelo podpiral versko skupino, ki je bila na začetku poznana kot manjša cerkev, kasneje pa kot poljski bratje. * Leta 1563 je bil postavljen za Sigismundovega zdravnika in svetovalca ter se preselil v Transilvanijo.

Drugi izobraženec v Transilvaniji, ki je dvomil o Trojici, je bil Francis Dávid, škof reformirane cerkve in dvorni pridigar. Glede zapletenih naukov, povezanih s Trojico, je zapisal: »Če so te reči nujne za rešitev, potem je gotovo, da ni noben ubogi kmečki kristjan rešen, saj jih v celem svojem življenju nikoli ne bo mogel razumeti.« Dávid in Biandrata sta skupaj izdala  knjigo, ki je vsebovala nekatere Servetove spise, posvetila pa sta jo Sigismundu.

Spor glede Trojice je naraščal, z njim pa tudi potreba po javni razpravi o tej temi. V skladu z načelom sola Scriptura je Biandrata zahteval, naj se v takšnih razpravah uporablja le svetopisemski, ne pa filozofski jezik. Po brezuspešni razpravi leta 1566 je Sigismund dal antitrinitarcem tiskarski stroj, da bi lahko širili svoje zamisli.

Biandrata in Dávid sta se te naloge lotila z navdušenjem in napisala knjigo De falsa et vera unius Dei Patris, Filii, et Spiritus Sancti cognitione (Napačno in pravo spoznanje o enosti Boga Očeta, Sina in Svetega duha). Knjiga je vsebovala tudi zgodovinski pregled tistih, ki so zavračali verovanje v Trojico. Eno od poglavij je vsebovalo slike, s katerimi so se očitno hoteli posmehovati umetniškim upodobitvam Trojice v raznih cerkvah. Nasprotniki so bili ogorčeni, rekoč, da so slike škandalozne, in poskušali uničiti vse izvode. Zaradi te sporne izdaje je bilo še več razpravljanj. Sigismund se je na to odzval tako, da je poskrbel še za eno razpravo.

Zmaga enosti

Razprava se je pričela 3. marca 1568 ob petih zjutraj. Potekala je v latinščini in trajala deset dni. Trinitarsko stran je vodil Peter Melius, voditelj transilvanske reformirane cerkve. On in tisti, ki so zagovarjali trojico, so uporabljali veroizpovedi, cerkvene očete, pravoslavno teologijo in Biblijo. Po drugi strani pa se je Dávid skliceval zgolj na Biblijo. David je razpoznal Očeta kot Boga, Sina kot podložnega Očetu in duh kot Božjo moč. Sigismund je pri tem sodeloval, saj so ga verske zadeve močno zanimale. Menil je, da je najboljši način, da pride resnica na dan, prav razprava. Njegova navzočnost je zagotavljala svobodno in odkrito, četudi nekoliko razgreto razpravo.

Razprava se je štela za zmago antitrinitarcev. Dávida so v rojstnem mestu Kolozsvár (sedaj Cluj-Napoca, Romunija) pozdravili kot junaka. Izročilo pravi, da je ob svojem prihodu stal na veliki skali na uličnem vogalu in govoril o svojem verovanju tako prepričljivo, da je vsakogar prepričal, naj sprejme njegove nauke.

Spreobrnitev in smrt

Prejšnje razprave so potekale v latinščini, jeziku, ki so ga razumeli le izobraženi. Dávid pa je hotel, da bi njegovo sporočilo slišali tudi preprosti ljudje. Tako je 20. oktobra 1569 s Sigismundovim dovoljenjem naslednja razprava potekala v madžarščini v mestu Nagyvárad (sedaj Oradea, Romunija). Sigismund je zopet sodeloval kot posredovalec med obema stranema.

Trinitarec Peter Melius je objavil, da mu je prejšnjo noč Gospod v videnju razodel svojo resnično naravo. Kralj je odgovoril: »Pastor Peter, če ste sinoči bili poučeni o tem, kdo je Božji Sin, potem vas sedaj sprašujem, kaj ste oznanjali prej? Nedvomno ste do tega trenutka zavajali ljudstvo!« Ko je Melius besedno napadel Dávida, je Sigismund trinitarca pokaral in ga spomnil, da je »vera Božji dar«  in da »vesti ne moremo vladati«. Kralj je v nagovoru ob koncu razprave rekel: »Na ozemlju naše države zahtevamo svobodo vesti.«

Po razpravi so Sigismund in večina njegovih dvorjanov prestopili na stran unitarijancev. Leta 1571 je kralj izdal edikt, s katerim je unitarijansko cerkev zakonsko priznal. Transilvanija je bila edina država, kjer so imeli unitarijanci enak položaj kot katoličani, luteranci in kalvinci, Sigismund pa je znan kot edini kralj, ki je kdaj sprejel antitrinitarsko vero. Na žalost se je 30-letni kralj kmalu zatem poškodoval pri lovu z Dávidom in Biandratom ter nekaj mesecev kasneje umrl.

Njegov naslednik, katoličan Štefan Báthory, je dekret, ki ščiti priznane religije, potrdil, vendar pa je nakazal, da nadaljnjih sprememb ne bo dopustil. Štefan je na začetku trdil, da vlada ljudem, ne pa njihovi vesti. Toda kmalu je omejil tiskanje knjig, glavnega sredstva za širjenje vere. Dávid je izgubil svoj položaj, pa tudi druge unitarijance so iz sodišč in javnih služb odstranili.

Ko je Dávid pričel učiti, da se Kristusa ne bi smelo častiti, je bil izdan odlok, ki mu je prepovedoval pridiganje. Kljub tej prepovedi je naslednjo soboto Dávid dvakrat pridigal. Zatem so ga aretirali, obtožili verske »inovacije« in obsodili na dosmrtno ječo. Leta 1579 je umrl v kraljevi ječi. Preden je umrl, je na steno svoje celice napisal: »Pohoda resnice ne bo ustavil niti meč papežev [. . .] niti preteča smrt. [. . .] Prepričan sem, da bodo po moji smrti nauki krivih prerokov propadli.«

Pouk od kralja

Kralj Ivan Sigismund je podpiral izobraževanje, glasbo in umetnost. Vendar pa je njegovo življenje bilo kratko in pogosto je bil bolan. Njegovo vladanje so ogrožali notranji sovražniki, ki so skovali vsaj devet zarot, da bi ga umorili, in zunanji, saj so tuje sile spodbujale k uporom. Tega strpnega kralja so zaradi njegovih verskih pogledov pogosto obsojali. Neki nasprotnik je kasneje rekel, da je kralj »nedvomno šel v pekel«.

Kljub temu pa zgodovinar Wilbur te razmere ocenjuje nepristransko: »Tistega leta, ko je kralj Ivan [Sigismund] izdal svojo zadnjo listino, ki je zagotavljala popolno versko svobodo tudi reformirani sekti, ki so ji najmočneje nasprotovali, so protestantski teologi še vedno hvalili Kalvina, da je dal Serveta živega sežgati, na Nizozemskem je inkvizicija še vedno prelivala protestantsko kri, [. . .] in miniti je moralo več kot 40 let, preden so v Angliji nehali sežigati na kolu ljudi zato, ker so imeli napačna verska prepričanja.«

Kot se je izrazil neki komentator, »je bil kralj Ivan Sigismund glede na katero koli merilo – zagotovo pa glede na merilo svojega časa – izjemen vladar. [. . .] Strpnost je naredil za prepoznavni znak svojega kraljevanja.« Ker se je zavedal, da lahko verski mir najbolj koristi državi, je postal goreč branilec svobode vesti in vere.

Kadar se verska nestrpnost v naših dneh še vedno kaže v vsej svoji grozoti, je morda koristno razmisliti o tem malem kraljestvu iz preteklosti. Za nekaj časa je bila Transilvanija res strpno kraljestvo v nestrpnem veku.

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

»vesti ne moremo vladati. [. . .] na ozemlju naše države zahtevamo svobodo vesti.« (kralj Ivan II. Sigismund)

[Slike na straneh 12, 13]

Georgij Biandrata

Strani iz knjige, ki sta jo napisala Biandrata in Dávid, skupaj z dvema od slik, nad katerimi so bili trinitarci ogorčeni

Francis Dávid pred državnim zborom v Turdi

[Vir slike]

Dve risbi Trojice: © Cliché Bibliothèque nationale de France, Paris; vse druge fotografije: Országos Széchényi Könyvtár

[Navedba vira slike na strani 14]

Strani 2 in 14: Országos Széchényi Könyvtár