Pouk od kristjanov iz prvega stoletja

»Glejte, da vas kdo ne ujame s filozofijo in prazno prevaro, ravnaje se po človeškem izročilu in po prvinah tega sveta, ne pa po Kristusu.« (Kološanom 2:8, SSP)

TAKO je apostol Pavel posvaril kristjane iz prvega stoletja pred nevarnostjo slepega sledenja človeškim filozofijam. Imeli so možnost bodisi vztrajati pri zanesljivih smernicah Jezusa in njegovih apostolov, to je pri naukih, ki so jim že prinesli neizmerne koristi, bodisi ujeti se v past vedno spreminjajočih se človeških teorij, kar pa je že milijonom prineslo bolečino in bedo. (1. Korinčanom 1:19–21; 3:18–20)

Živeti »po Kristusu«

Križarji pred kakimi tisoč leti niso razumeli tega, da živeti »po Kristusu« pomeni veliko več kot le izreči zvestobo Jezusu Kristusu. (Matevž 7:21–23) Pomeni živeti v popolnem soglasju z Jezusovimi nauki, zapisanimi v Božji navdihnjeni Besedi, Bibliji. (Matevž 7:15–20; Janez 17:17) »Če vi ostanete v besedi moji,« je rekel Jezus Kristus, »bodete zares učenci moji.« (Janez 8:31, poudarili mi.) »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci,« je rekel, »ako imate ljubezen drug do drugega.« (Janez 13:35, poudarili mi.)

Ti križarji so se pravzaprav ujeli v past ‚prazne prevare, ravnaje se po človeškem izročilu‘. In ni čudno, da so bili navadni ljudje zavedeni, ko pa so njihovi verski voditelji,  njihovi škofje, »postali znani kot vojaki«. V McClintockovi in Strongovi Cyclopedii of Biblical, Theological, and Ecclesiastical Literature piše: »Duh vojskovanja je bil med duhovniki nekaj tako običajnega, da so bili ti vsakič, ko je bilo [z vojno] mogoče kaj pridobiti, pripravljeni iti v boj.«

Kaj je pripeljalo do teh žalostnih razmer? Po smrti krščanskih apostolov iz prvega stoletja so se odpadniški cerkveni voditelji vse bolj oddaljevali od Kristusovih naukov, tako kot je Božja Beseda napovedala. (Dejanja 20:29, 30) Pokvarjena cerkev se je sčasoma začela bolj in bolj zapletati s posvetno državo. V četrtem stoletju se je menda rimski cesar Konstantin na smrtni postelji spreobrnil h krščanstvu. V Cyclopedii piše, da je bil potem »zaradi menjave malikovalskih praporjev z emblemom križa vsak kristjan dolžan služiti kot vojak«.

Seveda kristjani česa takega niso bili dolžni storiti. Toda ‚prepričljivi dokazi‘ človeških filozofij so jih zapeljali v grobo kršenje vsega, za kar se je Kristus zavzemal. (Kološanom 2:4, NW) Nekatere zelo zavajajoče argumente se že dolgo uporablja za upravičevanje človeških vojn in spopadov. Kljub temu pa se tega, da se human ali bogovdan človek vplete v »hudičeva vojna dejanja, kot se jih je sistematično izvajalo nekdaj oziroma se jih izvaja še danes, [. . .] ne more niti za trenutek uskladiti z [. . .] načeli krščanstva«, pravi Cyclopedia.

Skozi stoletja pa so se k vojni zatekale tudi nekrščanske religije. Kakor cerkve tako imenovanega krščanstva so tudi one pobijale člane svoje religije in druge zaradi narodnostnih, političnih in verskih razlik. Da bi ljudi spreobrnile k svojemu verovanju, so uporabljale nasilje ali pa z njim pretile. Nekatere so sodelovale v zgodovinskih pokolih v poskusu, da bi dosegle svoje cilje. Prav nič se ne razlikujejo od religij tako imenovanega krščanstva.

Ločeni od sveta

Zakaj se je kristjanom iz prvega stoletja uspelo ogniti krvavim vojnam in politiki njihovih dni? Pomagali sta jim dve temeljni načeli.  Prvo načelo je bila Jezusova zapoved apostolu Petru, ko ga je ta hotel ubraniti z mečem: »Vtakni meč svoj na mesto njegovo; kajti vsi, ki primejo za meč, z mečem poginejo.« (Matevž 26:52) Drugo načelo pa je bil Jezusov odgovor na Pilatovo vprašanje, kakšno je Jezusovo kraljestvo: »Moje kraljestvo ni od tega sveta; ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki vojskovali, da ne bi bil Judom izročen; sedaj pa kraljestvo moje ni odtod.« (Janez 18:36)

Kako so kristjani iz prvega stoletja udejanjali ti načeli? Povsem so bili ločeni od sveta in ostali strogo nevtralni, ko je šlo za politične in vojaške zadeve. (Janez 15:17–19; 17:14–16; Jakob 4:4) Niso hoteli prijeti za orožje in ga uporabiti proti sočloveku. Iz zgodovine je jasno, da se niso pridružili niti judovskim nacionalistničnim gibanjem niti rimski imperialistični vojski. Poleg tega političnim voditeljem niso skušali govoriti, kako naj ravnajo, saj so bili za to odgovorni sami. (Galatom 6:5)

Justin Mučenec iz drugega stoletja našega štetja je pisal o tem, da so kristjani ‚prekovali svoje meče v orala‘. (Miha 4:3) Tertulijan je tistim, ki so nasprotovali krščanskemu stališču, odgovoril z vprašanjem: »Ali je prav narediti meč za svoj poklic v življenju, ko pa Gospod razglaša, da bo tisti, ki bo uporabil meč, z mečem tudi pokončan?«

»Boga je treba bolj poslušati nego ljudi«

Zgodnjim kristjanom zaradi tega, ker niso hoteli v vojno, ni bilo prav nič lahko. Njihovo ravnanje je bilo v nasprotju s takrat splošno sprejetimi prepričanji. Celz, sovražnik krščanstva, se je posmehoval njihovemu stališču. Bil je mnenja, da bi moral vsakdo sodelovati v vojni, kadar so to od njega zahtevale oblasti. Kljub izredni sovražnosti zgodnji kristjani niso hoteli slediti nobeni človeški filozofiji, ki je bila v nasprotju s Kristusovimi nauki. Rekli so: »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.« (Dejanja 4:19; 5:29)

Jehovove priče v novodobnem času so posnemali njihov zgled. V nacistični Nemčiji so  se na primer odločno uprli temu, da bi kakor koli sodelovali pri Hitlerjevih morilskih vojnah. Raje so preživeli brutalno preganjanje in celo bili pripravljeni umreti, če je bilo treba, kakor pa da bi prekršili krščansko nevtralnost. Poročajo, da so jih nacisti ‚polovico zaprli, četrtino pa usmrtili‘, ker so vztrajali pri biblijskih načelih. (Of Gods and Men) Zato nikogar od več deset milijonov ljudi, kolikor jih je izgubilo življenje v drugi svetovni vojni, ni ubil kak Jehovov pričevalec. Priče so raje žrtvovali svoje življenje, kar so mnogi tudi storili, kot pa da bi ubili druge.

Lekcija, ki se jo lahko naučimo

Katerih lekcij nas lahko zgodovina nauči? Ena je nedvomno ta: človeška filozofija je neprestano vodila v sovraštvo in prelivanje krvi med narodi in ljudstvi. Zato v Propovedniku 8:9 upravičeno piše: »Človek vlada ljudem v njih nesrečo.« Temeljni vzrok za to pa je zapisan v Jeremiju 10:23, kjer Božja Beseda pravi: »Človeku [ni] v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.« Ne, Bog ljudi ni ustvaril tako, da bi lahko neodvisno od njega uspešno urejali svoje zadeve. Te sposobnosti jim ni dal, o čemer pričuje vsa zgodovina.

Kot posamezniki ne moremo spremeniti tega, kar delajo državni voditelji, ko ponavljajo pretekle tragedije, niti nimamo pravice prepričevati jih, naj ravnajo tako ali drugače. Nikakor pa ni treba dovoliti, da nas povleče v njihove spore in da postanemo del njih. Jezus je za svoje sledilce rekel: »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« (Janez 17:14) Da nas ne bi zaneslo v spore tega sveta, moramo dovoliti, da naše življenje vodi Božja Beseda, Biblija, ne pa stalno spreminjajoče se človeške filozofije. (Matevž 7:24–27; 2. Timoteju 3:16, 17)

Čudovita prihodnost

Božja zanesljiva Beseda pa ne razsvetljuje le preteklosti in sedanjosti, temveč priskrbi tudi trdno vodstvo za prihodnost. (Psalm 119:105; Izaija 46:9–11) Prav tako nam jasno slika, kaj je Bog namenil temu planetu. On ljudem ne bo dovolil uničiti zemlje z nespametnim zlorabljanjem neznanskih sil, ki sta jim jih dala znanost in tehnika. Poskrbel bo, da bo na zemlji zavladalo rajsko stanje, kar je bil tudi njegov prvotni namen. (Lukež 23:43)

V Božji Besedi glede tega piše: ‚Pošteni bodo prebivali v deželi [na zemlji, NW] in brezmadežni ostanejo [na] njej. Brezbožne pa bodo iztrebili iz dežele [z zemlje, NW] in nezveste izpulili iz nje.‘ (Pregovori 2:21, 22) To se bo zgodilo kmalu, saj ti nemirni časi dokazujejo, da živimo v »zadnjih dneh« sedanje hudobne stvarnosti. (2. Timoteju 3:1–5, 13) Dnevi so ji zagotovo šteti; iztekajo se. Biblijska prerokba nas uči: »Svet gine in poželenje njegovo; kdor pa dela voljo Božjo, ostane vekomaj.« (1. Janezov 2:17; Daniel 2:44)

Bog bo kmalu ‚pokončal tiste, ki uničujejo zemljo‘ in sedanji nasilni svet zamenjal z novim svetom, v katerem bo ‚prebivala pravičnost‘. (Razodetje 11:18, Ekumenska izdaja; 2. Petrov 3:10–13) Potem bo tistim, ki ostanejo, ‚obrisal vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več‘. (Razodetje 21:1–4) Vojn in nasilja ne bo nikoli več, saj se bo v popolnosti uresničila prerokba iz Izaija 2:4: »Pokujejo meče svoje v lemeže in sulice svoje v srpe; narod ne dvigne meča nad narod, in več se ne bodo učili bojevati.« Tudi vi lahko doživite to čudovito, večno prihodnost, če se boste le učili iz zgodovine. (Janez 17:3)

[Poudarjeno besedilo na strani 11]

Jehovove priče se učijo od kristjanov iz prvega stoletja

[Slika na straneh 8, 9]

Jezus je rekel, da njegovo Kraljestvo ni od tega sveta

[Slika na strani 10]

Božja Beseda obljublja večno življenje v popolnosti na rajski zemlji