Nevidno orožje – kako resna je nevarnost?

VOJNI napad, v katerem se skuša ubiti nasprotnika z razširjanjem bolezni, ni nekaj novega. V 14. stoletju so v vzhodni Evropi žrtve kuge katapultirali čez obzidje obleganega mesta. Ob neki drugi priložnosti, 400 let kasneje, so na mirovnem pogajanju med francosko in indijansko vojno britanski častniki namerno podarili Indijancem odeje, okužene s kozami. To je sprožilo epidemijo, ki je bila pomemben dejavnik za predajo Indijancev. Toda šele proti koncu 19. stoletja so odkrili, da mikrobi povzročajo nalezljive bolezni. To spoznanje je odprlo nove in strašne možnosti za uporabo bolezni v vojaške namene.

Seveda je z napredkom v medicini in znanosti prišlo tudi do razvijanja zdravil in cepiv. Ta so bila zelo uspešna pri zdravljenju in preprečevanju bolezni. Kljub temu napredku so nalezljive bolezni še vedno zastrašujoči sovražnik, saj zaradi njih vsako leto umre več kot 17 milijonov ljudi – to je kakih 50.000 na dan. Prava ironija je, da so se, medtem ko so bistroumni moški in ženske posvetili svoje življenje iztrebljanju bolezni pri ljudeh, drugi z enako vnetostjo in strokovnim znanjem osredinili na iztrebljanje človeka z boleznimi.

Poskusi prepovedi biološkega orožja

Združene države, nekdanja Sovjetska zveza in še več drugih držav so si več kot 25 let zavzeto prizadevale razviti biološko orožje. Vendar so se leta 1972 države dogovorile za prepoved tega orožja. Kljub temu so nekatere države še naprej skrivoma razvijale, raziskovale in skladiščile velike količine smrtonosnih bioloških agensov, skupaj z napravami za njihovo raztrošenje.

Zakaj so uradno prepovedali takšno orožje? V zgodnjih 1970-ih letih je prevladovalo mnenje, da so biološki agensi, čeprav zelo smrtonosni, slabo bojno orožje. Eden od razlogov je bil ta, da njihov učinek ni takojšen, saj mora  miniti nekaj časa, preden se pojavijo simptomi. Drug razlog je ta, da je njihova učinkovitost odvisna od sprememb vetra in vremena. Poleg tega so države ugotovile, da bi se napadena država, če je druga država uporabila proti njej biološko orožje, verjetno maščevala s svojim arzenalom biološkega orožja ali z jedrskim orožjem. Navsezadnje je tudi veliko ljudi čutilo moralni odpor do namerne uporabe živih organizmov, s katerimi bi se onesposobilo ali pomorilo soljudi.

Nobeden od teh razlogov pa verjetno ne odvrne posameznikov, ki gorijo od sovraštva in so pripravljeni zavreči tradicionalne moralne vrednote. Biološko orožje je zelo zanimivo za tiste, ki so odločeni ubijati brez vsakih razlik. Lahko ga je razviti in uporabiti na skrivaj. Možno je tudi zakriti, kdo je napadalec, če pa je ta znan, ni ravno preprosto ukrepati proti teroristični mreži, ki ima skupine aktivistov v številnih državah. Poleg tega utegne tih, neviden, počasi delujoč in smrtonosen biološki napad ohromiti populacijo že s samim preplahom. Napad na pridelek ali živino lahko povzroči pomanjkanje hrane in gospodarsko katastrofo.

Drug motiv je ta, da je razvijanje biološkega orožja sorazmerno poceni. V neki analizi so primerjali stroške uporabe različnih vrst orožja pri poboju nezavarovanih civilistov na površini enega kvadratnega kilometra. Predvideni stroški pri konvencionalnem orožju so bili 2200 evrov, jedrskem orožju 880 evrov, živčnih plinih 660 evrov in biološkem orožju 1,10 evra.

Tehnične ovire za teroriste

V občilih poročajo, da so nekatere teroristične skupine preizkušale biološko orožje. Vendar je velika razlika med takšnim preizkušanjem biološkega orožja ter njegovo uporabo v učinkovitem napadu.

Terorist ali teroristična organizacija mora, če želi uspeti, premagati velike tehnične izzive. Prvi izziv je, da si mora terorist priskrbeti dovolj smrtonosen soj bolezenskega povzročitelja. Drugi, vedeti mora, kako se ravna s povzročiteljem ter kako se ga pravilno in varno skladišči. Tretji, vedeti mora, kako ga je mogoče izdelati v velikih količinah. Že zelo majhna količina mikroorganizmov je dovolj smrtonosna, da opustoši polje oziroma pomori čredo živali ali celo mesto ljudi, seveda če povzročitelj bolezni točno doseže svoj cilj. Po drugi strani biološki agensi nimajo veliko možnosti za preživetje zunaj laboratorija. Ciljno populacijo dejansko doseže le del biološkega agensa, zato bi bila za katastrofalen napad potrebna veliko večja količina.

Poleg teh so še druge ovire. Terorist mora vedeti, kako povzročitelja ohraniti živega in učinkovitega med prevozom iz kraja skladiščenja v kraj, kjer ga bodo sprostili. Nazadnje pa mora tudi vedeti, kako učinkovito razpršiti povzročitelja. To pomeni poskrbeti, da so delci povzročitelja, ko dosežejo cilj, prave velikosti, na dovolj velikem geografskem področju ter da je za množično okužbo zadostna koncentracija povzročitelja. Zelo usposobljena ekipa ameriških raziskovalcev za bakteriološko vojskovanje je potrebovala več kot deset let, da bi izdelala zanesljiv sistem za raztros biološkega orožja. Ko je biološki agens razpršen v ozračje, je izpostavljen sončni svetlobi in spremenljivosti temperature, kar lahko pomori mikroorganizme. Za vojaško uporabo je torej nujno natančno poznavanje tega, kako se biološki organizmi vedejo v zraku.

Če upoštevamo množico tehničnih ovir, ne preseneča dejstvo, da je bilo le malo terorističnih napadov z biološkim  orožjem. Poleg tega je bilo število žrtev v teh napadih majhno. Nedavno je v Združenih državah zaradi pisem, okuženih z manjšo količino bakterije vraničnega prisada, umrlo pet ljudi. To je samo po sebi dovolj žalostno, vendar je število žrtev nižje, kot bi bilo lahko pri manjši eksploziji ali celo streljanju s pištolo. Raziskovalci ocenjujejo, da od leta 1975 v 96 odstotkih napadov po svetu, v katerih so bila uporabljena kemična ali biološka sredstva, niso bile ubite ali poškodovane več kot tri osebe.

Pri Britansko-ameriškem informacijskem svetu za varnost so, ker se zavedajo težav, povezanih z izvedbo uspešnega biološkega napada, zapisali: »Čeprav se vlade spoprijemajo s kopico groženj s kemičnim ali biološkim terorizmom, večina analitikov meni, da je zelo malo verjetnosti, da se bodo katastrofalne napovedi, četudi so možne in predvidevajo veliko poškodovanih, uresničile.« Čeprav ni preveč verjetno, da bo do česa takega prišlo, pa so lahko posledice takšnega napada grozljive.

Slaba novica

Dozdaj smo predstavili dobro novico: tehnične težave in zgodovina kažejo, da ni velike verjetnosti, da bi prišlo do katastrofalnih napadov z biološkim orožjem. Slaba novica pa je, preprosto povedano, ta: zgodovina ni zanesljiv vodnik za prihodnost. Čeprav so bili prejšnji napadi večinoma neuspešni, pa to ni nujno za prihodnje.

Razlogi za zaskrbljenost so. Zdi se, da je več in več teroristov, ki so odločeni pomoriti večje število ljudi. Ne samo da so teroristične skupine vse bolj tehnično izpopolnjene, nekatere imajo celo finančna in tehnična sredstva, ki jih je mogoče primerjati s sredstvi nekaterih vlad.

Zdi se, da strokovnjakov ne skrbi možnost, da bi nekatere države izročile terorističnim skupinam biološko orožje. Neki analitik je rekel: »Ne glede na to, kako so nekatere vlade neusmiljene, ambiciozne in ideološko skrajnostne, bodo nerade izročile nekonvencionalno orožje terorističnim skupinam, nad katerimi ne morejo imeti popolnega nadzora; vlade morda mika, da takšno orožje uporabijo v prvem napadu kar same, toda bolj je verjetno, da bodo z njim izsiljevale, kot pa se dejansko vojskovale.« Kar pa strokovnjake skrbi, je to, da je zelo usposobljene znanstvenike mogoče pritegniti k delu za teroristične skupine, če se jim ponudi dober zaslužek.

Bolezni po naročilu

Skrbi povzroča tudi napredek v biotehnologiji. Znanstveniki že znajo spremeniti obstoječe bolezenske povzročitelje tako, da ti postanejo izjemno smrtonosni, a ne tako zahtevni pri ravnanju. Genski zapis neškodljivih mikroorganizmov lahko spremenijo tako, da ti pričnejo izdelovati toksine. Organizme se lahko preoblikuje tudi tako, da se jih ne bo dalo prepoznati s standardnimi metodami. Poleg tega je mikroorganizme mogoče preoblikovati tako, da postanejo odporni na antibiotike, standardna cepiva in  zdravljenje. Znanstveniki, ki so prebegli iz nekdanje Sovjetske zveze, so recimo zatrjevali, da so razvili kugo, ki je odporna na 16 antibiotikov.

Z nadaljnjim razvojem biotehnologije in genetskega inženiringa bo teh možnosti verjetno še več. Znanstveniki lahko premešajo genetske karte, da bi predrugačili ali preoblikovali goro biološkega orožja – tako da postane še bolj smrtonosno in trdoživo ter ga je mogoče laže izdelati in raztrositi. Biološko orožje se lahko tako ukroji, da je njegov učinek laže predvideti in nadzorovati. Bolezenske povzročitelje je mogoče oblikovati tako, da po določenem številu celičnih delitev odmrejo – pobijejo in nato izginejo.

 V prihodnosti se bo morda izdelalo še drugo posebno, nevidno orožje. Zelo specifično orožje bi denimo lahko onesposobilo sam imunski sistem – žrtev ne oboli za določeno boleznijo, temveč postane dovzetna za številne bolezni. Če bi se takšen smrtonosen, HIV-u podoben virus pojavil, kdo bi lahko vedel, ali je virus plod naravne mutacije ali pa genetskega oblikovanja, zasnovanega v sovražnikovem laboratoriju?

Napredek v tehniki je spremenil mišljenje vojaških umov. Neki ameriški mornariški častnik je napisal: »Izdelovalci orožja so šele pričeli raziskovati možnosti, ki se odpirajo z biotehnološko revolucijo. Prav streznjujoče je, ko se zavedamo, da je mnogo več napredka pred nami kakor za nami.«

[Okvir na strani 6]

Kaj je biološka vojna?

Izraz »biološka vojna« se nanaša na namerno širjenje bolezni med ljudi, živali ali rastline. Bolezen se pojavi, ko živi mikroorganizmi okužijo ciljno populacijo. Ti organizmi se množijo (nekateri tudi izločajo toksine) in sčasoma postanejo bolezenski simptomi očitni. Nekatere vrste biološkega orožja lahko žrtve onesposobijo, druge pa pomorijo. S tretjimi je mogoče uničiti poljščine.

[Okvir/slike na straneh 8, 9]

Dejstva o biološkem orožju

Vranični prisad: Povzročitelj te nalezljive bolezni je bakterija, ki ustvarja spore. Pri vdihavanju te bakterije so prvi simptomi lahko podobni navadnemu prehladu. Simptomi so po nekaj dneh vse močnejši, pojavijo se namreč hude težave z dihanjem in šok. Ta oblika vraničnega prisada se pogosto konča s smrtjo.

Pri ljudeh, ki so izpostavljeni temu povzročitelju, je okužbo mogoče preprečiti z antibiotiki. Nujno je takojšnje zdravljenje, saj je kasneje vse manj možnosti za preživetje.

Zelo majhna verjetnost je, da bi se vranični prisad širil neposredno s človeka na človeka, do česa takega morda sploh ne pride.

V drugi polovici 20. stoletja so številne države, med drugim tudi Združene države in nekdanja Sovjetska zveza, preoblikovale vranični prisad v orožje. Število držav, za katere se meni, da imajo programe biološkega orožja, se je povečalo z 10 leta 1989 na 17 leta 1995. Ni povsem znano, koliko od teh držav dela z bakterijo vraničnega prisada. Po neki oceni ameriške vlade je raztros 100 kilogramov bakterije v aerosolu nad večjim mestom tako smrtonosen kot vodikova bomba.

Botulizem: To je bolezen, za katero je značilna mišična ohromelost, povzroča pa jo bakterija, ki izloča toksin. Med simptome botulizma, ki se lahko prenaša s hrano, spadajo dvojni ali nejasni vid, povešene veke, nerazločen govor, težave pri požiranju in suha usta. Mišična slabost se širi po telesu od ramen navzdol. Ohromitev dihalnih mišic lahko povzroči smrt. Botulizem se ne prenaša s človeka na človeka.

Če se dovolj zgodaj zagotovi antitoksin, simptomi niso tako hudi, zmanjša pa se tudi nevarnost smrti.

Toksin botulin ni prva izbira na seznamu biološkega orožja le zato, ker je ena najbolj strupenih substanc, kar jih poznamo, ampak tudi zato, ker ga je sorazmerno enostavno pridobivati in prevažati. Poleg tega oboleli potrebujejo dolgo intenzivno nego. Več držav je osumljenih, da razvijajo botulin v vojaške namene.

Kuga: Zelo nalezljiva bolezen, ki jo povzroča bakterija. Prvi znaki smrtne pljučne oblike kuge so povišana telesna temperatura, glavobol, slabost in kašelj. Nato se pojavi septični šok in če se zdravljenje z antibiotiki ne prične dovolj zgodaj, je bolezen skoraj gotovo smrtna.

Bolezen se prenaša s človeka na človeka s slino (kapljična infekcija).

V 14. stoletju je kuga v petih letih pomorila okoli 13 milijonov ljudi na Kitajskem in od 20 do 30 milijonov ljudi v Evropi.

V 50-ih in 60-ih letih prejšnjega stoletja so tako Združene države kot nekdanja Sovjetska zveza razvijale tehniko širjenja pljučne oblike kuge. Menda je na tisoče znanstvenikov sodelovalo pri tem, kako uporabiti kugo kot biološko orožje.

Koze: Zelo nalezljiva bolezen, ki jo povzroča virus. Med začetne simptome spadajo visoka telesna temperatura, utrujenost, glavoboli in bolečine v križu. Kasneje se pojavijo boleči izpuščaji, polni gnoja. Vsak tretji oboleli umre.

Koze so po svetu iztrebili leta 1977. Rutinsko cepljenje proti kozam se je končalo sredi 1970-ih. Ni jasno, kolikšna je stopnja odpornosti pri ljudeh, cepljenih pred tem letom, oziroma ali so sploh odporni. Za to bolezen ni uspešnega zdravljenja.

Bolezen se širi s človeka na človeka s slino (kapljična infekcija). Virus se lahko širi tudi z okuženimi oblačili ali posteljnino.

V začetku 1980-ih je Sovjetska zveza začela uspešen program, da bi pridobila večje količine virusa koz in ga prilagodila za raznašanje z medcelinskimi balističnimi raketami. Prav tako so skušali razviti soje virusa koz, ki so bolj virulentni in tudi bolj nalezljivi.

[Slika]

Bakterija vraničnega prisada in okrogla spora

[Vir slike]

Viri: Ameriški centri za nadzor in preprečevanje bolezni, Center Johnsa Hopkinsa za študije o biološki zaščiti civilnega prebivalstva.

Oboleli za vraničnim prisadom: CDC, Atlanta, Ga.; bakterija vraničnega prisada: ©Dr. Gary Gaugler, Photo Researchers; bakterija botulizma: CDC/Courtesy of Larry Stauffer, Oregon State Public Health Laboratory

Bakterija kuge: Copyright Dennis Kunkel Microscopy, Inc.; virus koz: ©Meckes, Gelderblom, Eye of Science, Photo Researchers; oboleli za kozami: CDC/NIP/Barbara Rice

[Slika na strani 7]

Nedavno so pisma z vraničnim prisadom povzročila splošen preplah

[Vir slike]

AP Photo/Axel Seidemann

[Slika na strani 7]

Kemične/biološke letalske bombe, uničene po koncu zalivske vojne

[Vir slike]

AP Photo/MOD