Ograja, ki vpliva na vreme

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

NEKOČ je zvezno državo Zahodno Avstralijo od severa do juga razpolavljala po vsej dolžini. Ko je bila ta 1830 kilometrov dolga lesena in žična ograja leta 1907 dokončana, je bila najdaljša tovrstna konstrukcija na svetu. Njeno uradno ime je bilo Ograja za zadrževanje kuncev št. 1.

Ograja, kot kaže že njeno ime, je bila najprej narejena za zaščito pred nadlogo kuncev, ki so se proti koncu 19. stoletja zgrinjali proti zahodu Avstralije. Danes je večidel te sto let stare barikade še vedno na svojem mestu. V zadnjih letih pa so se iz malo drugačnega razloga zanjo začeli zanimati znanstveniki. Zdi se, da ta ograja, ki jo je naredil človek, posredno vpliva na tamkajšnje vreme.

Preden raziščemo, kako lahko ima le nekaj več kot meter visoka ograja takšen vpliv, si poglejmo nekaj o zgodovini te presenetljive konstrukcije.

Bojevati že izgubljeno bitko

V vojni proti vdirajočim kuncem je v letih od 1901 do 1907 delalo kar 400 delavcev, da so postavili Ograjo za zadrževanje kuncev št. 1. »Okoli 8000 ton materiala so najprej z ladjo, nato še z vlakom prepeljali do skladišč, od tam pa ga s skupinami konj, kamel in oslov odvlekli na oddaljena gradbišča,« so povedali pri zahodnoavstralskem ministrstvu za kmetijstvo.

Delavci so na obeh straneh ograje očistili tri metre širok pas rastja. Nekaj lesa podrtega drevja so uporabili kot drogove za ograjo, kjer pa ni bilo drevja, so postavili kovinske drogove. Na koncu ta ogradna linija ni bila le ovira za kunce, ampak tudi grapava cesta, ki se je raztezala čez celino.

Ograja je bila kot ogromna mreža, ki je usmerjala prodirajoče kunce v ograde, kjer so poginili. Vendar so kunci ponekod vseeno preplezali ograjo. Kako? Ko so neustavljivo prodirali proti zahodu, so plezali preko poginulih kuncev, ki so se nagrmadili ob mreži, in tako množično prečkali ograjo. Delavci so postavili še dve ograji, naprej od prve. Tako se je skupna mreža ograj razprostirala 3256 kilometrov daleč.

Pričevanje o človeški vztrajnosti

Peščica jezdecev ob ograji, kot je bil F. H. Broomhall, je nadzirala to mogočno bariero. Broomhall v svoji knjigi The Longest Fence in the World pravi: »Dolžnost patruljnega stražnika [. . .] je bila vzdrževati ograjo in pot ob njej v dobrem stanju [. . .], na obeh straneh ograje v določeni širini odstranjevati grmovje in drevje [in] primerno vzdrževati vrata, ki so bila nameščena na ograji približno vsakih 32 kilometrov, ter prazniti [kunčje] pasti.«

Služba jezdeca ob ograji je morala biti ena najbolj samotarskih zaposlitev na svetu. Vsak patruljni stražnik je imel le svojo kamelo in je bil odgovoren za oskrbovanje kilometrske ograje, ki se je, kot se je zdelo, raztezala v neskončnost proti obzorju. Nekateri patruljni stražniki niso imeli niti kamelje družbe, saj so po grapavi poti vzdolž svoje linije morali potovati s kolesom. Tisto, kar je danes ostalo od ograje, se nadzira iz sorazmerno udobnih terenskih vozil.

Ni popoln neuspeh

Čeprav ograja morda ni uspela ustaviti nadloge kuncev, pa se je izkazala kot učinkovita ovira pred še enim nadležnežem – avstralsko avtohtono ptico, emujem. Leta 1976 se je več kot 100.000 teh velikih neletečih ptic odločilo preseliti na rodovitna polja zahodno od ograje. Ta pa je zadržala njihovo napredovanje, in čeprav je moralo 90.000 ptic poginiti, je bila večina pridelka tistega leta obvarovana pred uničenjem.

Od te krize so utrdili ali prestavili 1170 kilometrov ograje, da bi pred selečimi se emuji in skupinami potepuških divjih psov zaščitili nezavarovane  obdelovalne površine Zahodne Avstralije. * Tako je ograja postala demarkacijska linija. Na vzhod se razteza neobdelana divjina avstralskega osrčja. Na zahod pa se širijo lično urejena polja človekovega kmetovanja.

Nepričakovan vremenski zid

Izrazito nasprotje v vegetaciji lahko pojasni očiten vpliv ograje na vreme. V znanstveni reviji The Helix piše: »Morda se zdi neverjetno, a količina padavin se je povečala vzhodno od ograje in upadla zahodno od nje.« Tako ima avtohtona vegetacija na vzhodu stalno naravno zalogo vode, medtem ko se morajo kmetje na zahodu vse bolj zanašati na namakanje. Revija navaja mogoč razlog za te spremembe, ko razlaga: »Na kultiviranih področjih imajo posevki korenine bolj na površju in ne oddajajo toliko vode kot divja vegetacija, ki ima korenine globlje v zemlji.«

Tom Lyons, profesor atmosferske znanosti, komentira še en dejavnik z besedami: »Naša teorija je: ker je avtohtona vegetacija precej temnejša od kmetijskih površin, v atmosfero oddaja več toplote, kar povzroča [. . .] turbulenco, ta pa potem pomaga pri nastajanju oblakov.«

Ograja za zadrževanje kuncev morda ni obvarovala kmetov Zahodne Avstralije pred nadlogo kuncev, a njen očitni vpliv na vreme in pouk, ki ga dobimo iz tega o potrebi po modrem dolgoročnem upravljanju z zemljo, se še lahko izkažeta dragocena.

[Podčrtna opomba]

[Zemljevid na strani 14, 15]

Ograja za zadrževanje kuncev št. 1

[Slika na strani 15]

Kunci

[Slika na strani 15]

Nadziranje ograje na začetku 20. stoletja

[Slika na strani 15]

Emuji

[Slika na strani 15]

Ograja za zadrževanje kuncev št. 1, ki je dolga 1833 kilometrov, je bila nekoč najdaljša neprekinjena ograja na svetu. Loči divjino od obdelovalnih površin in tako ustvarja vremenski zid.

[Navedba vira slike na strani 15]

Vse barvne fotografije: Department of Agriculture, Western Australia; zgoraj na sredini: Courtesy of Battye Library Image number 003582D