Globoko ukoreninjeni vzroki, daljnosežne posledice

»Bil sem lačen, in ustanovili ste odbor za preiskovanje moje lakote. Bil sem brez doma, in napisali ste poročilo o mojem mučnem stanju. Bil sem bolan, in sklicali ste seminar o položaju neprivilegiranih. Preiskali ste vse vidike moje stiske, pa vendar sem še vedno lačen, brez doma in bolan.« (Neznani avtor)

SVETOVNE agencije so si že mnogokrat prizadevale ustaviti nedohranjenost, toda njihovi dosežki niso izpolnili pričakovanj. Leta 1996 je na primer Svetovni vrh o prehrani Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) postavil cilj: do leta 2015 zmanjšati število nedohranjenih po svetu za polovico, za kakih 400 milijonov ljudi. *

Pohvalno je, da je nekoliko napredka. Na žalost pa v FAO-vem nedavnem poročilu, The State of Food Insecurity in the World 2001,  priznavajo: »Zmanjševanje števila nedohranjenih po svetu se je očitno upočasnilo.« Cilj tega vrha se torej še vedno zdi nedosegljiv. Pravzaprav se v poročilu priznava, da »je v večini držav v razvoju število nedohranjenih znatno naraslo«.

Zakaj je tega sovražnika tako težko premagati? Da bi dobili odgovor, moramo najprej ugotoviti, kaj je nedohranjenost, ter zatem preiskati daljnosežne posledice tega in njene globoko ukoreninjene vzroke.

Kaj povzroča nedohranjenost?

Nedohranjenost povzroči pomanjkanje hranil v telesnih celicah in je ponavadi posledica združitve dveh dejavnikov: 1. nezadostnega uživanja beljakovin, kalorične hrane, vitaminov in mineralov ter 2. pogostih okužb.

Ob boleznih, kot so diareja, ošpice, malarija in dihalne bolezni, se telo zelo izčrpa in izgublja hranila. Takrat se tek in uživanje hrane zmanjšata, kar še prispeva k nedohranjenosti. Po drugi strani pa je nedohranjeni otrok dovzetnejši za okužbe. Tako nastane začarani krog, v katerem se stopnja smrtnosti zaradi beljakovinsko-energijske nedohranjenosti (BEN) veča.

Zakaj so otroci v večji nevarnosti, da jih bo prizadela nedohranjenost? Ker so v obdobju nagle rasti in potrebujejo več kalorične hrane in beljakovin. Zaradi podobnih razlogov so za nedohranjenost občutljive tudi noseče in doječe žene.

Pri dojenčku se problem pogosto prične še pred rojstvom. Če je mati pred nosečnostjo ali med njo nedohranjena ali slabo hranjena, bo imel dojenček ob rojstvu nizko porodno težo. Zatem lahko zaradi zgodnje odstavitve dojenčka od prsi, slabih prehranskih navadah in pomanjkljive higiene pride do nedohranjenosti.

Če otroku primanjkuje potrebnih hranil, neha rasti in se pravilno razvijati. Veliko joče in pogosto zboli. Ko se mu stanje slabša, se mu izguba teže še bolj vidi, oči in mečava (mehki del na vrhu glavice) postanejo udrti, koža in tkiva izgubijo prožnost, zmanjša pa se tudi zmožnost ohranjanja telesne temperature.

Nedohranjenost lahko privzame tudi druge oblike. Tudi te lahko upočasnijo rast otroka. Takšen vpliv ima denimo lahko nezadostno uživanje mineralov (predvsem železa, joda in cinka) in vitaminov (še posebej vitamina A). Pri Skladu Združenih narodov za otroke (Unicef) zapažajo, da pomanjkanje vitamina A prizadene približno 100 milijonov majhnih otrok po svetu in povzroča slepoto. Oslabljen je tudi imunski sistem, zato je otrok manj odporen na okužbe.

Daljnosežne posledice

Nedohranjenost zmoti delovanje telesa, še posebej pri otroku. Prizadeti so lahko vsi organi in sistemi – tudi srce, ledvice, želodec, črevesje, pljuča in možgani.

Različne študije so pokazale, da je upočasnjena rast otroka povezana z okrnjenim duševnim razvojem in slabim izobraževalnim in umskim udejstvovanjem. To so po poročilu Združenih narodov najhujše dolgoročne posledice nedohranjenosti.

Otroci, ki preživijo nedohranjenost, imajo lahko posledice, ki jih občutijo tudi potem, ko odrastejo. Zato je Unicef tarnal: »Znižanje človeške inteligence v tolikšnem obsegu, in to zaradi vzrokov, ki se jih da skoraj povsem preprečiti, je skrajno draga, celo zločinska izguba.« Zato so dolgoročne posledice nedohranjenosti zelo zaskrbljujoče. Nedavna raziskava povezuje nedohranjenost v otroštvu z nagnjenostjo h kroničnim boleznim (denimo bolezni srca, diabetes in visok krvni tlak) v odrasli dobi.

Toda najbolj pogost problem ni huda nedohranjenost, kot priznava Unicef: »Več kot tri četrtine vseh smrti, v katerih je imela svojo vlogo nedohranjenost, ni povezanih s hudo nedohranjenostjo, temveč z njeno blažjo in zmerno obliko.« (Poudarili mi.) Pri otrocih z blago oziroma zmerno nedohranjenostjo se lahko zgodi, da se bodo spoprijemali z dolgoročnimi zdravstvenimi posledicami. Zato je pomembno, da se pri otrocih razpozna simptome  nedohranjenosti in se jih ustrezno zdravi. (Glej okvir na strani 7.)

Globoko ukoreninjeni vzroki

Kot je bilo omenjeno, je neposreden vzrok nedohranjenosti pomanjkanje hrane. Vendar obstajajo še globlji družbeni, ekonomski in kulturni vzroki ter vzroki, povezani z okoljem. Glavni med njimi je revščina, ki prizadene na milijone ljudi, še posebej v državah v razvoju. Revščina pa ni samo vzrok, temveč je tudi posledica, saj se zaradi nedohranjenosti zmanjša storilnost ljudi in to revščino poslabša.

 K nedohranjenosti pa prispevajo še drugi dejavniki. Zaradi neznanja imajo ljudje slabe prehranjevalne navade. Kot vidimo, imajo svojo vlogo okužbe. So pa še družbeni in kulturni vzroki, kot sta neenaka porazdelitev hrane in diskriminacija žensk. Ženske pogosto jedo »zadnje in najmanj« – to pomeni za moškimi in manj kakor oni. Ženskam se tudi odreka izobraževalne možnosti, kar bi jim pomagalo, da bi bolje skrbele za svoje otroke.

Poleg tega so tu dejavniki okolja, ki zmanjšajo pridelavo hrane. Med njimi so naravne nesreče in vojne. Po The State of Food Insecurity in the World 2001 je samo od oktobra 1999 do junija 2001 suša prizadela 22 držav, po 17 državah so pustošili orkani ali poplave, 14 jih je prizadela državljanska vojna oziroma nemiri, 3 izredno mrzle zime in 2 potresi.

Zdravljenje in preprečevanje

Kako se lahko zdravi nedohranjenega otroka? Če je močno nedohranjen, ga je morda na začetku najboljše zdraviti v bolnišnici. Glede na priročnik za zdravnike, ki ga je objavila Svetovna zdravstvena organizacija, bodo zdravniki ocenili otrokovo stanje in zdravili vsako okužbo ali dehidracijo. Hranjenje se lahko prične postopoma in pogosto sprva po cevki. Ta začetna faza lahko traja tudi en teden.

Sledi rehabilitacija. Otrok ponovno prične piti materino mleko in spodbuja se ga, da jé, kolikor le more. V tej fazi sta pomembni čustvena in telesna stimulacija. S skrbjo in srčno navezanostjo se lahko doseže presenetljivo veliko v otrokovem razvoju. V tej fazi se morda tudi pouči mater, kako naj skrbi za otroka z ustrezno prehrano in higieno, da ne bi ponovno zapadel v prejšnje stanje. Zatem se otroka odpusti iz bolnišnice. Pomembno je, da se otroka pelje v bolnišnico ali na kliniko na ponovne preglede.

Jasno pa je, da je najboljše, če se to stanje prepreči. Zato v mnogih državah vladne in zasebne organizacije ustanovijo programe s prehranskimi dodatki oziroma programe za obogatitev hrane v splošni porabi. K preprečevanju nedohranjenosti na mnoge načine prispeva tudi sama družba, denimo tako, da organizira programe za izobraževanje o prehrani, skrbi za dobavo pitne vode, postavlja latrine, ohranja čisto okolje, finančno podpira akcije cepljenja in bdi nad rastjo in razvojem otrok.

Kaj pa lahko stori posameznik, da bi preprečil nedohranjenost? Nekaj koristnih predlogov je v okvirju na strani 8. Poleg tega pediatrična nutricionistka Georgina Toussaint priporoča, da se matere vrnejo k svojemu pediatru oziroma v bolnišnico sedem dni po rojstvu otroka, nato ko je dojenček star en mesec in zatem enkrat mesečno. Mati naj bi poiskala strokovno zdravstveno pomoč tudi za dojenčka, ki kaže simptome dehidracije, hujše diareje ali ima vročino.

Čeprav ta priporočila pomagajo izboljševati prehrano otrok, pa je treba priznati, da je nedohranjenost velik problem – tako velik, da se ga ne da rešiti s človeškimi prizadevanji. Encyclopædia Britannica priznava: »To, da bi bili vsi ljudje ustrezno preskrbljeni s hrano in izobraževanjem o prehrani, kljub vsemu ostaja bistveni problem.« Ali potemtakem lahko upamo, da bo tega ‚nemega klica na pomoč‘ sploh kdaj konec?

[Podčrtna opomba]

 [Okvir na strani 7]

ALI JE VAŠ OTROK NEDOHRANJEN?

Kako zdravstveni strokovnjaki presodijo, ali je otrok zdravo hranjen? Analizirajo lahko različne znake in simptome, povprašajo glede prehranjevalnih navad in naročijo laboratorijske raziskave. Vendar se največkrat zanašajo na bolj neposredne meritve. Izmerijo otrokovo telo in številke primerjajo s standardi. To jim pomaga določiti vrsto in resnost nedohranjenosti.

Najpomembnejše meritve so teža, višina in obseg roke. S primerjanjem teže in starosti ugotovijo stopnjo nedohranjenosti; če je huda, je otrok oslabel in je videti zelo suh. Bolezen je huda, če otrok tehta več kot 40 odstotkov manj, kot je normalno, zmerna, če tehta od 25 do 40 odstotkov manj, in blaga, če je lažji za 10 do 25 odstotkov. Če je otrok zelo majhen glede na starost, je lahko to znamenje kronične nedohranjenosti – razvoj takega otroka je oviran.

Najhujše oblike beljakovinsko-energijske nedohranjenosti (BEN) so marazem, kvašiorkor ter kombinacija obeh. Marazem (napredujoča oslabelost) se pojavlja pri doječih otrocih med 6. in 18. mesecem starosti. Izrazi se počasi kot kronično pomanjkanje kalorij in hranil ter se razvije po nezadostnem dojenju ali hranjenju z zelo razredčenimi nadomestki za materino mleko. Pri dojenčku je vidna velika izguba teže, mišice so tako drobne, da se koža oprijema kosti in rast je upočasnjena. Dojenček ima tudi »obraz starega človeka«, je razdražljiv in veliko joče.

Izraz kvašiorkor je vzet iz nekega afriškega narečja in pomeni »odstavljen otrok«. Nanaša se na otroka, ki ga je mati dala od prsi zaradi novorojenega bratca ali sestrice. To stanje se pojavi po odstavitvi in čeprav zajema tudi nezadostnost kalorij, se razvije iz akutnega pomanjkanja beljakovin. Telo zaradi tega zadržuje tekočino, zato so končine njegovega telesa in trebušček videti napihnjeni. Včasih je prizadet tudi njegov obraz, da se zdi kakor polna luna. Na koži se pojavijo rane, spremenita pa se tudi barva in struktura las. Otrokom v tem stanju nabreknejo jetra, malčki so otopeli in žalostni. Tako je bilo tudi s prej omenjenim Erikom, ki ga je mati dojila samo prvi mesec, zatem pa ga je hranila z zelo razredčenim kravjim mlekom. Pri treh mesecih je dobival zelenjavne juhe in sladkano vodo, zanj pa je skrbela soseda.

Tretja oblika BEN-a zajema značilnosti marazma in kvašiorkorja. Če se vseh teh stanj pravočasno ne zdravi, so lahko smrtna.

[Okvir/slika na strani 8]

OBVARUJTE SVOJEGA OTROKA PRED NEDOHRANJENOSTJO!

▪ Nujno je izboljšati prehrano matere. Noseče in doječe žene morajo uživati več hrane, bogate s kalorijami in beljakovinami. Beljakovine še posebej pripomorejo k nastajanju materinega mleka. Kadar je torej malo hrane, naj imajo prednost žene, ki so v rodni dobi, in majhni otroci.

▪ Skoraj vedno je najboljša mogoča hrana za dojenčka materino mleko. To še posebej velja prve dni po rojstvu, ker materino mleko vsebuje protitelesa, ki varujejo dojenčka pred okužbo. Nekako v prvih štirih mesecih je materino mleko vir vseh hranil, ki jih dojenček potrebuje za pravilno rast in razvoj.

▪ Med četrtim in šestim mesecem je materino mleko še naprej glavna hrana, toda sedaj dojenček lahko uživa že drugo hrano. Postopoma mu pričnite dajati pretlačeno sadje in zelenjavo. Naj dojenček pokusi po eno novo hrano naenkrat. Dva ali tri dni pozneje, ko mu že postane domača, naj okusi drugo. Seveda je pri tem, da dojenček sprejme novo hrano, pogosto treba biti potrpežljiv in mnogokrat poskušati. Pri pripravljanju takšne hrane si zapomnite, da mora vse biti čisto, čisto, čisto! Živila in kuhinjske potrebščine dobro umijte!

▪ Dojenčki med petim in devetim mesecem življenja običajno potrebujejo že več kalorij in beljakovin, kakor jih vsebuje mleko. Še naprej ga vztrajno navajajte na drugo hrano. Sprva morda na otroško hrano iz žitaric in zelenjave, pozneje pa tudi na meso in mlečne izdelke. Na začetku takšno hrano pretlačite, od dojenčkovega šestega meseca pa jo lahko drobno sesekljate. Dodajanje soli ali sladkorja ni niti potrebno niti priporočljivo.

▪ Po osmih mesecih materino mleko ni več osnova dojenčkove prehrane, temveč postane njen dodatek. Dojenček prične jesti to, kar jé družina. Hrana bi morala biti popolnoma čista in drobno sesekljana, da jo dojenček laže prežveči. K idealni prehrani spadajo sadje in zelenjava, žitarice, stročnice ter meso in mlečni izdelki. * Otroci še posebej potrebujejo hrano, bogato z vitaminom A. Takšno je denimo materino mleko, temno zelena listnata zelenjava ter oranžna in rumena zelenjava in sadje, kot so mango, korenje in papaja. Otroci do treh let morajo jesti pet- ali šestkrat na dan.

▪ Vaš dojenček bo oskrbljen z varovalnimi hranili ob največji mogoči raznolikosti hrane v različnih kombinacijah. Mati naj pazi, da daje otroku kvalitetno hrano in otroka, ko je sit, ne sili jesti, če pa se zdi, da otrok želi še več hrane, naj mu je ne brani.

[Podčrtna opomba]

[Slike]

Strokovnjaki se strinjajo, da je materino mleko skoraj vedno najboljša hrana za novorojenčka

[Vir slike]

© Caroline Penn/Panos Pictures

[Slika na strani 7]

Otroci v šoli v Butanu jedo pražene kosmiče in zelenjavo

[Vir slike]

FAO photo/WFP Photo: F. Mattioli

[Slika na strani 9]

Prehrano vašega otroka lahko izboljšate

[Vir slike]

FAO photo