Izlet po najdaljši trolejbusni progi na svetu

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ UKRAJINE

Ali vam lahko že nekaj kovancev pomaga do nepozabnega doživetja? Da, če z njimi kupite vozovnico za najdaljšo trolejbusno progo na svetu. Trolejbus prepotuje kakih 95 kilometrov, od Simferopola v sredini Krimskega polotoka na jugu Ukrajine do Jalte, ki leži na sončni severni obali Črnega morja. Zakaj se nama ne bi pridružili na tem prekrasnem izletu?

NA SIMFEROPOLSKEM prometnem uradu srečava Slavnjija Giorgija Mihailoviča ali na kratko g. Slavnjija. Tukaj dela že od leta 1959 in se zagotovo spozna na svoj posel. G. Slavnji naju najprej pospremi skozi muzej prevoznih sredstev, kjer so razstavljene tudi fotografije moških in žensk, ki so zgradili to trolejbusno progo. »Za trolejbus je potrebno mnogo več od asfaltne ceste,« pojasnjuje. »Gradbeni delavci so postavili na stotine stolpov, ki nosijo kilometre in kilometre nadzemnih električnih vodov. Inženirji so skonstruirali centrale za dovajanje električne energije.«

»Zakaj po tako dolgi gorski poti ne vozijo avtobusi na bencinski pogon, ampak električni trolejbusi?« naju zanima.

»Trolejbusi ne onesnažujejo toliko, kolikor avtobusi na bencinski pogon,« pove. »Ščitimo našo dediščino nedotaknjenih gora in neomadeževane obale.«

»Toda ali bi nekaj avtobusov res tako škodilo?« vprašava.

»Nekaj avtobusov!« odvrne. »Pred nekaj leti so na vrhuncu poletne sezone trolejbusi vozili na vsake dve do tri minute in dnevno opravili skupaj po 400 voženj.«

S tem v mislih že komaj čakava, da se najin izlet začne.

Potovanje se prične

Najina izhodiščna točka je glavna simferopolska postaja. Na ducate električnih vodov nad glavami riše srebrn labirint. Poiščeva blagajno in kupiva vozovnici. Zatem skočiva na trolejbus št. 52. Sva že na poti!

Po 29 kilometrih se pričnemo vzpenjati po gorovju. Kmalu zapeljemo v hladne sence visoko se dvigajočih gora. Strma pobočja, polna zimzelenih rastlin in trdolesnih dreves, se spuščajo v doline, pokrite s snegom. Po tem, ko dosežemo vrh, nama ob prav tako spektakularnem spustu zastaja sapa. Cesta pred nami se  serpentinasto vije daleč navzdol. Trolejbusove močne zavore obvladujejo našo vse večjo hitrost. Voznik nas varno pripelje v dolino!

Zapeljemo v mesto Alušta, zavijemo desno in potujemo proti jugu po obalni cesti. Levo od naše križarke je Črno morje. Na desni pa se kot varovalna stena veličastno dviguje Krimsko gorovje.

Na poti malo naprej, na robu vasi Puškino, opazimo Medvedovo goro. Po legendi, ki nam jo povedo krajevni prebivalci, se je velikanski medved spremenil v kamen, ko je skušal z enim požirkom popiti Črno morje. Pravijo, da je z glavo še vedno pod vodo, ko srka dolg požirek. Vprašam se: ‚Zakaj vaščani ne rečejo, da je medved padel v vodo, ker je popil malce preveč vina? Saj je za nami mnogo vinogradov.‘ To je vinorodna dežela in domovina vinograda Massandra, zmagovalca na mednarodnih tekmovanjih.

V majhnem kraju Nikita zatem izstopiva iz trolejbusa pri Nikitskem botaničnem vrtu. Vrt je zares mednaroden, saj v njem raste na tisoče rastlin z vsega sveta. Z razgledano vodnico Tamaro uživamo v vonju velikih zimzelenov blizu vhoda. »To so libanonske cedre,« pojasni. »S temi veličastnimi drevesi je Salomon zgradil svoj tempelj.«  Vodnica ima prav, saj Biblija poroča, da so pri tem Salomonovem mogočnem gradbenem projektu uporabili veliko ceder. (1. kraljev 5:6–18)

Ko se sprehajamo po pogosto obiskanih, s peskom posutih stezah, opazimo gredo trnatih grmovnic. »Vrtnice,« reče Tamara. »V tem vrtu jih je 200 vrst in razcvetijo se ob koncu maja in na začetku junija.« Pozneje se ustavimo pred preprostim grmom, visokim okoli 2,5 metra. »To je železno drevo,« nam pove Tamara, ki ji je ta vrsta očitno pri srcu. »Njegov prožni les, ki je nadomestek za kovino, se lahko zabija kakor železni žebelj. Celo potone v vodi.« Kmalu pripelje trolejbus in z veseljem se spet usedeva in si med kratko vožnjo do končne jaltske trolejbusne postaje odpočijeva utrujene noge. Mnogi se spominjajo Jalte predvsem po zgodovinski konferenci v drugi svetovni vojni na dvorcu Livadija leta 1945. Na tej konferenci so države zaveznice sestavile načrt za končni napad na nacistično Nemčijo in njeno okupacijo.

Vrnitev

Bliža se večer in čas je že, da spet vstopiva na trolejbus ter se vrneva domov. Otroci ob cesti prodajajo lepo oblikovane šopke rož. Nemudoma izstopiva, da bi kupila kak šopek, in v hipu naju obkroži skupina vnetih ponudnikov. »Katere so te biserno bele rože?« vprašam Jano, petnajstletno dekle s peščenimi lasmi. »Navadni mali zvončki,« odgovori ponosno. Z glavo pokaže proti velikemu hribu čez cesto in doda: »Nabiramo jih na tistem pobočju zgodaj zjutraj, ko se sneg ob robu prične topiti.«

Kmalu sva spet na trolejbusu in srce nama od veselja naglo bije, dokler ni potovanja konec. Kakor otroka, ki se jima je ravno končala prva vožnja z vlakom v zabaviščnem parku, hočeva nazaj in vse še enkrat doživeti!

[Zemljevid na strani 22, 23]

(Lega besedila – glej publikacijo)

UKRAJINA

KRIM

Črno morje

SIMFEROPOL

↓ Gora Chatyr-Dag

Alušta

↓

Puškino

↓ Medvedova gora

Nikita

↓ Massandra

Jalta

Livadija

Gora Ai Petri

Alupka

[Slika na strani 22, 23]

Gora Ai Petri

[Slika na strani 23]

Dvorec Vorontsov v Alupki

[Slika na strani 23]

Marmorna jama na gori Chatyr-Dag

[Slika na strani 23]

Medvedova gora

[Slika na strani 24]

Grad ‚Lastovičje gnezdo‘ v Jalti

[Slika na strani 24]

Massandrova vinska klet v Jalti, s steklenicami sherryja iz leta 1775

[Slika na strani 24]

Slapovi Učansu pri Jalti, ki so s skoraj 100 metri najvišji slapovi na Krimu

[Slika na strani 24]

Zgodovinski dvorec Livadija v Jalti