Po eksplozijah

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ EKVADORJA

 DVAJSETEGA novembra 2002 je bil v ekvadorskem mestu Riobamba čudovit dan. Nebo je bilo sinje modre barve, po njem pa so plavali puhasti oblaki. S snegom pokriti ognjeniki, ki se dvigajo v okolici, so postregli z odličnim motivom za razglednico. Kakih 124.000 prebivalcev tega mesta v Andih, ki leži na nadmorski višini približno 2700 metrov, se je odpravljalo po vsakdanjih opravkih, ne vedoč, da bo to spokojnost nekaj na vso moč zmotilo. Nenadoma je mirnost popoldneva pretrgala oglušljiva eksplozija! Okna in tla so se pričela tresti. Hitro je nastajal gobast oblak, ki ni napovedoval nič dobrega.

Čez manj kot deset minut se je zaslišalo drugo eksplozijo. Povzročila je močan udarni val, ki je poškodoval okna in vrgel vrata s tečajev. Pojavil se je vrtinčast oblak ognja in dima, oblak, ki je zasenčil prvega. Sledile so številne eksplozije in izbruhi plamena.

José in njegova žena Ana sta v svojih 60-ih letih. Oba sta Jehovovi priči in sta živela kakih 400 metrov od kraja, kjer je prišlo do eksplozije. Udarni val ju je vrgel po tleh. Ana je bila v bližini vhodnih vrat, ko jih je odtrgalo s tečajev in vrglo ob nasprotno steno. Prestrašena sta odhitela skozi hišo, nanju pa so pričeli padati kosi stropa. Nekako jima je uspelo uiti na majhno dvorišče za hišo, kjer sta se stisnila drug k drugemu in pričela moliti. Na srečo je 15 minut kasneje prišel sin z avtomobilom in ju odpeljal na varno.

Vendar pa vsem ni šlo tako gladko. Po teh eksplozijah je ljudi zajela panika in pričeli so množično bežati. Slišati je bilo vpitje in kričanje. Nekaterim je spodrsnilo, tako da so padli na razbito steklo, ki je ležalo vsepovsod po pločnikih. Ljudje so se z avtomobili, avtobusi in tovornjaki vratolomno hitro odpeljali iz mesta; nekateri so po enosmernih ulicah peljali kar v nasprotno smer! Mnogi, ki so bežali iz šol oziroma s svojega delovnega mesta, niso skoraj 24 ur nič vedeli o tem, kaj se je zgodilo z njihovimi družinskimi člani oziroma kje bi jih lahko našli.

Kaj je povzročilo ves ta kaos? Ogenj, ki je izbruhnil v podzemnem skladišču bližnje vojašnice, je sprožil močno verižno reakcijo, v kateri je razneslo svetilne mine ter ročne, tankovske in minometne grante. Ker so se eksplozije še kar naprej vrstile, so policisti iz avtomobilov po zvočnikih objavljali, da morajo vsi zapustiti mesto in se od njega oddaljiti vsaj 15 kilometrov.

Riobamba je bila v kratkem zapuščena. Na tisoče meščanov se je zgrnilo na avtocesto zunaj mesta. V hladni noči so se tiščali skupaj, mnogi brez plašča ali jopiča. Po nekaj urah so se eksplozije končno nekoliko umirile in prebivalci so se začeli previdno vračati v mesto, predvsem zaradi temperature, ki se je spustila blizu ledišča. Naslednje jutro so mnogi odkrili, da so okna, vrata, strehe, stropi in stene njihovih domov močno poškodovani. V spalnici neke družine je bil v žimnico zapičen koničast kos stekla. Drugi so v svojem domu in okoli njega našli šrapnele.

Po prvih poročilih je umrlo najmanj 7 ljudi, 538 je bilo ranjenih, poškodovanih pa je bilo 18.000 domov. Od 950 Jehovovih prič, ki živijo na tem področju, ni nihče izgubil življenja in le dva sta potrebovala zdravniško pomoč zaradi hudih ureznin.

Pomoč prizadetim

Starešine v tamkajšnjih občinah Jehovovih prič so že zjutraj po eksplozijah pričeli obiskovati krščanske brate in  sestre, da bi videli, kako se jim godi. Kasneje istega dne se je potujoči nadzornik Jehovovih prič sestal s starešinami iz 13 občin v mestu in njegovi bližini, da bi ocenili gmotno škodo in ugotovili, koliko je bilo poškodovanih. Starešine je spodbudil, naj poskrbijo za čustvene in duhovne potrebe preživelih. Tudi v teh težavnih okoliščinah je bilo zelo pomembno obiskovati shode! (Hebrejcem 10:24, 25) Tako so občine že večer po katastrofi imele shode po običajnem razporedu.

V četrtek in petek so sestavili podrobno poročilo o škodi na domovih Prič in ga poslali v podružnični urad Jehovovih prič v Guayaquilu. V poročilu je bilo pojasnjeno, da bi bilo nujno zatesniti na stotine uničenih oken. Tako bi se stanovalce zaščitilo pred mrazom. Podružnični urad je v nekaj urah nakupil velike role plastične folije, kolute trakov in žeblje za beton, da bi škodo začasno popravili.

Tovornjak z materialom je iz podružničnega urada prispel v soboto ob 9. uri. Plastično folijo so lahko pričeli nameščati takoj, saj so skupine Prič, moški in ženske, sovernikom že pomagali odstranjevati zdrobljeno steklo iz njihovih domov. Vse delo se je koordiniralo iz ene od tamkajšnjih kraljestvenih dvoran. Na tleh so označili dolžinske mere. Od članov skupin za pomoč so dobili podatke, tako da so lahko hitro odrezali približne dolžine plastične ponjave in jih nato dostavljali skupinam, ki so že bile pripravljene, da jih namestijo.

José, ki smo ga omenili na začetku, pripoveduje: »Ko sva popoldan po eksploziji prišla domov, so bratje in sestre že čistili razbitine. V soboto se je pri meni oglasil najbližji sosed in pripomnil, kako dobro je, da smo odprtine na hiši pokrili s plastičnimi ponjavami. Nato me je vprašal: ‚Koliko te je vse to stalo?‘« Kako presenečen je bil, ko je izvedel, da je bilo vse narejeno brezplačno!

Do sobote zvečer je približno 200 prostovoljcev iz tamkajšnjih občin prekrilo okna na 91 domovih Prič. Pomagali so tudi mnogim drugim. Krajevni časopis je objavil fotografijo hiše, ki so jo popravljali Priče, pod njo pa je pisalo, da je bila od osmih stanovalcev le ena Jehovova priča.

Čustvena podpora

Te eksplozije so seveda povzročile tudi veliko čustveno stisko. V uteho tamkajšnjih Prič, so v ponedeljek, 25. novembra, ob 17. uri pripravili poseben shod. Vodili so ga bratje, ki jih je poslal podružnični urad. Ker ni bilo električne razsvetljave, shoda niso mogli imeti kasneje. Bratje so zaradi navidez neugodnega časa pričakovali, da bo navzočih le kakih 600 bratov in sester. Kljub temu pa je zborsko dvorano v Riobambi napolnilo 1421 ljudi! Nekateri med njimi so bili sosedje, ki niso bili Priče. Glavni svetopisemski stavek, o katerem so razpravljali, je bil iz Psalma 4:8: »V miru ležem in zdajci zaspim, zakaj ti, GOSPOD, mi v samoti daješ, da prebivam brez skrbi.« Vsi navzoči so bili zelo hvaležni za tolažilen duhovni program.

Na koncu programa so staršem razdelili na stotine kopij članka z naslovom »Naravne katastrofe – pomagati otroku spoprijeti se z njimi«, ki je izšel v reviji Prebudite se!, 22. junij 1996. Odstavek iz tega članka se glasi:

»Ameriška Federal Emergency Management Agency (FEMA) navaja, da se otroci takoj po katastrofi navadno bojijo, da 1. jih bodo pustili same, 2. jih bodo ločili od družine, 3. se bo dogodek ponovil in 4. bo kdo poškodovan ali ubit.« Ta članek je starše spodbudil k naslednjemu:

1. Potrudite se, da bo družina ostala skupaj.

2. Vzemite si čas ter stanje mirno razložite.

3. Otroke spodbujajte, naj govorijo.

4. Otroke pritegnite k čiščenju.

 Kopije tega članka so kasneje delili tudi sosedom in biblijskim učencem.

Tri tedne po eksploziji so nakupili material, da bi dokončno popravili stanovanja, tudi vstavili nova okna ter popravili strope in strehe. Ta dela in popravilo dveh kraljestvenih dvoran so končali v naslednjih treh tednih. Mnogi so se zahvaljevali za to ljubečo pomoč.

V teh »zadnjih dneh« so različne katastrofe nekaj običajnega. (2. Timoteju 3:1–5) Vendar pa pomoč Jehovovih prič sovernikom in sosedom pričuje o moči pravega krščanstva. José je to dobro povedal z besedami: »Jehovova organizacija nam brez obotavljanja pomaga, ko pomoč potrebujemo.«

[Slike na strani 15]

Kakih 200 Prič je prostovoljno čistilo. Z novimi okni ni bilo malo dela. Obnovili so kritino.